bog vse vrača bog vse plača-HAHAHA
živjo,
sem 25 letno dekle, ki je v življenju dalo že kar nekaj skozi. V mladosti alkohol v družini, težave v šoli, kasnejša bulimija in s tem povezane težave z zdravjem, smrt očeta (samomor), bolezen mame, brat izgubljena duša, jaz brez zaposlitve in kup dolgov, partner ki me je pretepal……
ne, nočem jamrati – nikakor ne. Samo vedno bolj se sprašujem, ali velja kaj tisti pregovor: Bog vse vrača, bog vse plača……..ali ne.
Zase vem, da sem dobra do vseh ljudi. Rada pomagam, skrbim za svojo bolno mamo, odpuščam vsakomur vse napake in na splošno bi dala vse za trpeče duše. Nikoli še nisem privoščila nekomu kaj hudega, nikomur nisem nič dožlna, vsako uslugo naredim…….in še kaj več
Toda iz dneva v dan ugotavljam, da imam večjo smolo, več trpljenja…… Nekoč sem sosedi kupila sladoled, pa mi je rekla: Bog ti bo povrnil v otrocih! Kaj je pa potem moja dobra mati storila, da sem jaz tako kaznovana? Nekoč sem verjela v boga, danes ne več. Koliko ur in nedelj sem presedela pri maši, pri mladinskem verouku, koliko duhovnih vaj sem dala skozi, samo da bi imela še upanje na boljši jutri, da bi se vsaj malo lahko oklenila nekega upanja…..toda občutek imam, da bolj ko sem dobra, slabše se mi godi……..naj bo to služba, okolje, denar……vse izgubljam. KAJ DOBROTA NI PRAV NIČ POPLAČANA? saj ni važno, a bog obstaja ali……..ne
Želim si le malo sreče—nekateri jo imajo na pretek: dobro službo, dobrega partnerja……vse je OK, zakaj pa pri določenih ljudeh ni tako? Tudi moja mati je bila duša od človeka, sedaj je na stopnji 5 letnika, saj je bolna
ALI MI LAHKO KDO POVE ZAKAJ NEKATERI SAMO IN SAMO IN SAMO TRPIMO? Pogosto sem že pomislila na samomor…………Naj uživajo tisti, ki so hudobni in imajo vsega (zaradi tega?) dovolj-sreče. zdravja……..
Zakaj ni Boga, ki bi kaj poplačal? KDO JE TA BOG?!?!?!?!?Kdo ve?
saška
Draga Saška, pravice v tem smislu pač ni na svetu! Verjetno si ugotovila, da boš druge zelo težko spremenila, torej moraš začeti pri sebi. Sama sem na lastni koži občutila, da dokler ne spremeniš svojega načina razmišljanja, se ti stvari ponavljajo in imaš občutek, kot bi se vrtel v krogu. Morala boš začeti spoznavati dobre stvari tudi v slabih in misliti na to, kar se ti je lepega zgodilo in ne le, kar si pretrpela. Seveda to ne bo šlo kar z danes na jutri! Začni delati na sebi in se zavedaj, da je to pot, ki traja celo življenje.
Glede dobrote pa tole v razmislek: marsikdo, ki o sebi misli, da je dober, je v bistvu le nesamozavesten in ustreže ljudem ne toliko iz dobrote, kot iz bojazni reči NE. Torej, bodi samozavestna in se nauči tudi kdaj reči ne.
Načelno se strinjam z Brigito.
Tudi jaz sem preživela že nekaj travm (ločitev staršev, moja ločitev, selitev,bolezen..), ampak stvari se niso začele spreminjati na bolje, dokler se nisem začela spreminjati sama; in povem vam, da je to najtežja stvar ki sem jo naredila oz.jo še počnem. Žal je tako, da če si sam dober in pošten, to še ni nobeno zagotovilo, da bodo taki tudi drugi do tebe in življenje samo. Edino vsak sam si lahko pomaga, kot je lahko tudi vsak sam sebi največji sovražnik (govorim iz bridkih izkušenj). S tem se je težko sprijazniti (vsaj meni se je bilo), ampak ko ti to uspe, si veliko manj ranljiv, kot si bil prej in veliko več kontrole imaš nad svojim življenjem. Kako se to naredi? Univerzalnega recepta ni, saj smo ljudje različni. Sama sem prebrala veliko knjig o samopomoči ipd. vendar so se stvari začele premikati na bolje šele, ko sem začela zares poslušati in spoznavati samo sebe. Potem tisto kar si prebral, lahko obrneš sebi v prid, nekatere stvari ne upoštevaš ipd. Je pa res, da je to proces, ki traja. (pri meni pribl.2 leti) in mislim,da se nikoli ne konča, le da so stvari sčasoma lažje.
P
Ž
Veš, draga Saška, tako preprosto pa to spet ni. Takega “boga”, ki bi hitel popravljati krivice, soditi med ljudmi (če se le da naj bo po naše) in gladiti spore pač ni. Vsaj ne v tem življenju. Potem bo pa pravično razsodil, vsaj pravijo tako. Če pa na to nočeš čakati, boš morala kaj ukreniti tudi sama. Recimo za družinske odnose sem jaz prepričan, da jih ustvarja vsa družina in ne le problematičen otrok ali pijani oče. Na odnose z našo okolico direktno sami vplivamo, saj je to neprestano dinamično prilagajanje (vsestransko). Da tako dobro skrbiš za bolno mater je pa edino prav, vse drugo bi bilo napaka. Pa za to ni treba pričakovati nagrade, le upanje lahko imaš, da bodo tudi tvoji otroci poskrbeli zate. Kar se pa tiče samomora, pa ti lahko samo rečem, da ne nori, pojdi raje med ljudi in živi življenje.
P
Če gledaš na življenje iz tega stališča, boš trpela. Razen tega ne moreš vedeti, kakšno blagajno ima bog, da bi vse to izračunal. Ne moreš tudi vedeti, ali je pravičnost res višji princip, ali pa so si jo izmislili kot navidezno zaveso, da mali človek uboga velike. Zato počni to, kar tebe osrečuje in ti daje smisel. Niti ti ni treba čakati na nebesa. Da pa bi čakala, da bo hudobnim ljudem vse povrnjeno, kar so storili, je nesmisel. Kaj bi ti to prineslo? Užitek ob maščevanju? Potem si sama komaj kaj boljša od njih. Ker pa praviš, da si odpustila, to pomeni, da ne pričakuješ polaganja računov za nazaj. Vlagaj v lastno srečo in ne v instantne potešitve (prekomerno nakupovanje ali požrtije), pa se ti bo obrestovalo. Glej nase in se ne žrtvuj za druge za to, da ti bo nekoč povrnjeno. Še vedno namreč obstaja neka možnost, da boga sploh ni, ali pa nas je ustvaril kot le kot kakšno igračko…
V bogu poišči duhovno uteho, če ti jo prinaša. Če pa od njega pričakuješ da bo pravičen s tvojimi očmi, je to bolj propadla investicija. Trpijo pa predvsem tisti, ki si premalo prizadevajo za lastno srečo. Ne seveda vedno, toda predvsem. Pri tebi menim, da gre za premalo samozavest in zadovoljnost s seboj. Pomagaš, skrbiš za bolno mamo, vse lepo in prav – pa ti ostane kaj časa res samo zase? Da si sama nekaj privoščiš? Zaslužiš si in ko boš to razumela, se boš imela raje, si boš kaj privoščila in ne boš več v tej črni luknji, s črnimi oblaki v mislih. Najprej šteje dobrota same do sebe.
Draga 25 – letnica!
Tudi jaz sem dolgo razmišljala o pravičnosti, vendar sem na žalost ugotovila, da pravičnosti ni in žal je tako, da nekateri dobijo majn kot ostali. To sem ugotovila, ko sem brala članek o fantku iz Černobila, ki je zbolel za redko genetsko boleznijo in je sedaj videti kot spaka, pa še vsi so ga zavrgli. Poleg tega lahko vsak dan bereš grozote v časopisih, ki so dokaz za to , da ni pravičnosti na tem svetu. Žl je tako in se je treba s tem sprijazniti. Čeprav sem tudi jaz taka, da tega zaenkrat še ne morem sprejeti. Nimam nobene druge tolažilne besede.
Želim ti pa srečo.
Saška, težko je bit pameten. Težko se je spremenit. Vem, da je več izhodov iz ogromno situacij…in vse zahtevajo spremembo…razmišljanja, čustvovanja, verjetja, verovanja…itd. In kaj se včasih zgodi? Vsaj meni se. Da se mi zdi, da sprememba, ki bi jo morala narediti… pomeni nevarnost. Odpovedati se moram nekim znanim načinom delovanja in reagiranja..in tako, hočeš-nočeš sesujem obrambo..ki me brani pred…pred..pred…pred čim že..prekleto?????????
Štekaš?
Srečno! Pa še kaj se oglasi!
Ma se strinjam s tabo, Brigita
Dobrota? Kaj je pravzaprav to? Nekje sem prebrala eno fajn zadevo, ki jo občasno vstavim v svoj life. Nekako tako..:
“Če se ne postaviš zase, ne bodi užaljen, če te drugi izkoristijo…” in še
“Ko se postaviš zase, to pomeni, da včasih komu tudi stopiš na prste…”
Po mojem je prevelika razpoložljivosti napram drugim…pravo gnezdo za jezo, bes..ki preoblikovano (zaradi: “bodi pridna punčka!!”) se lahko pojavi kot želja po lastnem uničenju….
Saška, če prav razumem, si razočarana in prekleto JEZNA!
Nekateri ljudje kar naprej trpijo, kar naprej tarnajo, nič pa ne naredijo, da bi jim bilo v resnici boljše. Pravzaprav ne znajo živeti drugače in so potem celo življenje “slabe volje”, dokler jih ne pokonča kaka bolezen, ki ima izvor v negativnem čustvovanju, kot je recimo rak…
Mislim, da ti nisi taka, ker si še premlada in si verjetno samo v eni taki krizi, vendar morda pa si na tej poti in boš morala nekaj spremeniti.
Verjamem, da je naš uspeh v življenju (pa kakorkoli si ga že predstavljamo) nekaj, kar ni naključno, kar ni povezano s srečnimi naključji, ampak prevsem z našo notranjo odločitvijo kaj smo in kaj hočemo, niso dovolj samo želje, temveč hotenja in aktivnosti v pravi smeri.
Torej Saška! Odloči se, kaj bi pravzaprav v življenju rada. No, saj si nam povedala svoje želje, vendar želje niso dovolj, potrebne so aktivnosti.
Žrtvuješ se za mamo. Ali misliš, da je to res potrebno? Ali ne bi bilo bolje, če bi mama živela v kaki njej primerni instituciji (domu), in bi ti ta čas raje porabila zase in za svoje življenje? Nisi dolžna negovati mame! Dolžna si pa poskrbeti zase.
Omenjaš boga, verjetno si verna, a ni ravno osnovni temelj krščanske vere, imej najprej sebe rad, da boš potem imel lahko rad tudi druge?
Še sporočilo vsem, ki me bodo napadli, ker ne vzpodbujam, tega, da saška porabi toliko časa za svojo mamo… Žrtvovanje v tem smislu, da saška zamenarja svoje
življenje in se žrtvuje za mamo na račun tega, da sama kot človek propada je nesmisleno, neproduktivno z vidika vrste, po meni tudi nemoralno… Saška mora sedaj vso svojo notranjo moč skoncetrirati zato, da si uredi svoje življenje, kasneje pa bo lahko sklepala kompromise in sorazmenro skrbela tudi za svojo mamo (kolikor časa bo pač imela potem ko bo že poskrbela za svoje bodoče otroke…).
Draga saška, pred mano so ti že vsi vse napisali, jaz ti svetujem le to, da vzemi življenje v svoje roke, ne obupuj in ne čakaj božjega povračila, ker sreča je v tebi in v tem kar boš sama naredila iz svojega življenja.
Glede na to, da si se spustila na to tvegano pot iskanja sreče, ti priporočam, da si prebereš vse po vrsti na to temo: Louise L. Hay, Dr. Wayne W. Dyer, Norman Vincent Peale, Domeyenko Rowland, …
Vsi ti ljudje pišejo o tistem kar vsakdo išče – mogoče bo katera od teh knjig tudi tebi spremenila življenje.
Veliko sreče!
Draga Saška!
Dobrota ni nikoli sirota!! Saj jo ne dajemo zato, ker bi nas kdo silil, ker bi se česa bali.Dobrota je v nas,je energija, ki je skupna vsem ljudem. Na žalost pa na poti skozi življenje mnogi obupajo in zaradi strahu, da bodo izgledali “looserji”,zaklenejo nekam globoko vase ta svoj klic dobrote.Potem pa jih peče vest in ravno tako niso srečni.Kdo pa pravi, da so tisti, ki mislijo vedno samo nase in nikoli nikomur ne priskočijo na pomoč srečni?! Kako se počutijo znotraj, v svoji duši, kljub dobri službi in lepi hiši? Saj tega ne veš!Ne pričakuj plačila za svojo dobroto, saj potem to ne bi bila več dobrota, ampak mučna dolžnost in to je velika razlika.Če skrbiš za mamo in počneš vse, kar počneš, zato, ker misliš, da moraš, potem nehaj z vsem tem in to takoj. Če pa delaš, kar delaš, iz srca, ker veš, da bi ti bilo sicer še mnogo huje, potem počni to brez pričakovanja plačila.
lp
Draga Saška !
Presenetljivo podobno preteklost imaš kot jaz. Iz tvojih besed vidim obup, zapustil te je še tisti h kateremu si vse življenje molila, h kateremu si vse
življenje upala in ga prosila, jokala in moledovala. Bog kje si da mi boš pomagal, videl mojo veliko bolečino, tega pa ja ne boš dopustil, da takole trpim, se žrtvujem.
Ti me pa z novo bolečino po grbi udariš…
Saška kot vidiš ti ljudje svetujejo, da se začni zase postavljati, in PRAV IMAJO !
Verouk uči da si eguist, če takole kar nekaj zase zahtevaš, uči tudi da moraš nastaviti še drugo lice…Prvo moraš sebe postaviti na noge. Kaj praviš? Vsem vse odpuščaš!!! Saj nisi svetnica, malo samospoštovanja prosim. Glej kaj si vse v življenju že prestala, pa da ne bi enkrat zase znala poskrbeti.Začni razmišljati drugače, čeprav je to res težko in traja dolgo, da se kaj premakne, ampak ko enkrat se, takrat življenje dobi nove dimenzije.Glej kako super da imaš možnost dostopa do tega foruma, kjer si lahko pišemo o težavah, si pomagamo. Pa tudi če nimaš tam doma nobene žive duše, nam se lahko zaupaš.
Nikar ne misli, da drugim gre pa gladko. Vsi se pehamo, da kaj dosežemo. Če se samopomiluješ, pa ti to nič ne koristi, samo trenutno ti lajša sprotno bolečino, češ kako trpim, kako mi je hudo. ( ne zameri, ampak poznam te finte iz svojih izkušenj ) Hočem reči da drugi ljudje tudi trpijo, eni kamuflirajo, skrivajo, pa misliš kako je vse OK, pa ni.
Prvo razmisli kaj te v življenju veseli, kaj te osrečuje (ali je mogoče to samo kavica, ali nova jana, mogoče sprehod po gozdu, vožnja s kolesom ), pa začni večkrat to delat.Vsak dan si reci, zdaj je čas zame, za mojo dušo in počni stvari, ki ti dajejo moč, energijo. Poglej se v ogledalu in poišči na svojem telesu in svojem obrazu tisto, kar ti je všeč in ne tisto kar ti ni. Samo sebe pohvali in si reči to pa to mi je pa super na meni….
Dajem banalne primere, ampak ne boš vrjela kakšne čudeže delajo takšne malenkosti.
Praviš služba, denar vse narobe. Ko iščeš novo službo, si ogleduješ “nizke”
službe, ker misliš da si boljše ne zaslužiš. da boljše tako in tako ne boš dobila, da itak brez veze, da se prijaviš. Daj prošnjo na vsemogoče in nemogoče. V prošnjo napiši vse kar znaš in še več.. Sedaj imaš izkušnjo z nego bolnega ali ostarelega človeka…
Ne hodi s partnerji, ki se ti smilijo in jim hočeš pomagati. Ti si samo nove težave nakoplješ z njimi.Najprej sama spremeni miselnost na bolj pozitivno in res se ti bo kaj rešilo. Bulemije si se rešila ?Čestitam, vsaka ti čast !
Pusti boga, zdaj ni čas da se z njim ukvarjaš ( v smislu ali obstaja, zakaj je in zakaj ga ni ) Ti se moraš sedaj ukvarjati sama s seboj, ne z njim