Po dolgoletni zvezi sva se zaradi nerazčiščenih stvari s partnerjem pred dobrim letom dokončno ločila (že prej pa sva nekaj let živela ločeno).
Vzrokov je bilo več, nikoli pa jih nisva do konca razčistila, njegova neresnost, pijača, umikanje (nikoli mi ni direktno naredil nič hudega, a sem se počutila osamljeno v vseh težavah), posledično moje varanje itd. Imava tudi dva otroka, odnosi po ločitvi so dokaj uredu, tako da (vsaj upam) nista doživljala prehudih travm. Imam novega partnerja, s katerim stvari niso idealne, a mislim, da nikjer niso (to spada v drugo problematiko). Se pa trudim biti razumna in se potruditi, ker si še vedno včasih očitam, da se v prejšnji zvezi nisem dovolj potrudila, se pogovorila in pravočasno uredila stvari. Občasno me dajejo občutki krivde, ker sem bila jaz tista, ki sem zahtevala ločitev.
Bivši si je ob prekinitvi našel drugo partnerico, vendar se je sedaj z njo razšel in se vrnil k staršem. V redkih pogovorih po ločitvi sva si priznala, da oba na nek način obžalujeva, da nama ni uspelo, šele po tem, ko se mu je življenje sesulo se je začel zavedati svoje odgovornosti in mi priznal, da me še vedno ljubi in mu je žal za vse. Nisem ponujala upanja, da bi bila lahko še kdaj skupaj, saj sem v novi zvezi in sem bila prepričana, da za naju ni več možnosti. V zadnjem času (odkar je spet samski) pa mi je povedal, da sem zanj še vedno edina, da ne more več tako živet in da razmišlja o samomoru. Povedala sem svoje mnenje, da to ne reši ničesar in naj raje začne reševati probleme enega za drugim (še vedno pijača), že zaradi otrok. Žal mi je zaradi njega, vem da je po srcu zelo dober človek, vendar nesposoben sproti urejati težave, komunicirati, njegov izbor je bil vedno umik. In moje vprašanje: Zakaj me še vedno obremenjuje misel na to, kako živi brez mene, zakaj mislim, da sem ga pustila na cedilu? Že prej sem se večinoma le jaz ukvarjala z najinimi težavami. Skrbi me, da bi si kaj naredil, pravzaprav o tem ne morem niti razmišljati. Ni mi vseeno zanj, saj je oče mojih otrok in človek, s katerim sem preživela skoraj pol življenja. Kako (če sploh) mu lahko pomagam?
Moj sedanji partner je seveda nanj alergičen (tudi sicer ljubosumen in posesiven). Tudi zaradi njega se seveda ne težko izpostavljam pri reševanju problemov bivšega, za katere v osnovi ne vem, zakaj me sploh še prizadanejo.
Je bil kdo v podobni situaciji? Hvala za vaše mnenje, lp

Ojla!

Sem v nekoliko podobni situaciji. Bivši mož se je precej zapustil, včasih pije, zanemarja službo, ne poskrbi za osebno higieno, kadi kot turek, opustil je vse hobije, samo doma sedi in gleda tv…

Kako sem v sebi razčistila, da se ne sekiram zaradi tega – samo sebe sem prepričala, da si je takšno življenje sam izbral in da nimam nobene pravice, da se vmešavam. Če sem čisto iskrena, bi brez mojega dela (pranje, kuhanje, pospravljanje, sitnarjenje da se je tuširal in menjal perilo…) že zdavnaj prej živel natanko tako, v čisti lenobi in zanemarjenosti (pa tudi v sladkem brezdelju) – očitno nima v sebi zadosti svoje notranje energije, ki bi ga držala pokonci. Navsezadnje pa, kdo pa sem, da bi sodila, katero in kakšno življenje je boljše – vsak živi natanko tako, kot je zanj najbolj primerno. In treba je delati na sebi, da to lahko sprejmeš. S tem se otreseš odgovornosti za življenje drugega in v polnosti prevzameš odgovornost samo za svoje življenje.

Posebej pa pazim, da ga pred otroki ne kritiziram, pohvalim vse, kar je pozitivnega, za ostalo pa rečem – zaenkrat je v takem stanju, da drugače ne more. Večkrat tudi omenim, kaj vse sem se od njega nuačila in da ima take in take dobre lastnosti in kvalitete, tudi če jih zdaj bolj malo uporablja. Skratka o očetu vse pozitivno.

Lep pozdrav!

Draga Jenn!

Pravite, da vas mučijo občutki krivde, da ste bili vi tisti, ki ste zahtevali ločitev in da si včasih očitate, da se v prejšnji zvezi niste dovolj potrudili. Dobro je, da ste si to ozavestili in se sedaj, v novi partnerski zvezi, trudite spremeniti svoje vedenje. Napake in nevednost iz preteklosti pa si skušajte odpustiti. Lahko tudi raziskujete, kakšne misli in predstave se skrivajo za občutki krivde. Mislite, da ne smete delati napak in da morate biti popolni?

Dragoceno je tudi, da sta se po ločitvi z vašim bivšim možem bolj odprto in iskreno pogovorila – dobro je, da sta se v vajinem partnerstvu marsikaj naučila in da se je tudi vaš bivši mož začel zavedati svoje odgovornosti. Dobro se mi tudi zdi, da niste ponujali upanja, saj ste v novi zvezi in to morate spoštovati in upoštevati. Ob svoji zgodbi je vaš bivši mož v vas zbudil sočutje in tudi prijateljstvo, saj ste vendarle bila dolgo časa skupaj. Zato vam tudi ni vseeno, kaj se dogaja z njim in nič slabega ni v tem (sočutje je potencial človekovega pravega jaza, drugo pa je pretirana čustvena prizadetost ali nekonstruktivno vznemirjanje zaradi drugega). Morda ste tudi po naravi takšen človek, da radi drugim pomagate in jim stojite ob strani. Pri tem bodite pozorni le na to, da ne prevzamete nase več odgovornosti, kot bi bilo treba. Dejanja, besede, čustva in misli vašega bivšega moža so njegova odgovornost. Ima svobodo odločanja, kaj bo naredil iz svojega življenja.

Seveda pa mu vi lahko stojite ob strani kot človek, kot prijatelj, mu dajete podporo, če seveda tako želite. Jasno pa mora vedeti, da sta lahko samo prijatelja, saj imate novega partnerja. Dobro je tudi, da ga spodbujate, da naj se loti reševanja problemov, saj samomor ničesar ne reši (Mimogrede: zanimive so izkušnje tistih ljudi, ki so ga hoteli narediti in so potem doživeli obsmrtno izkušnjo ter se vrnili v življenje. Sporočilo vseh je enako: Samomor je velika neumnost! Življenje nam je podarjeno in moramo ga spoštovati! Tu smo z namenom, ki ga je potrebno odkriti in živeti!).

Po tem, kar ste napisali, si predstavljam, da je vaš bivši mož po naravi bolj pasiven in ponotranjen in da je za njega glavni izziv, da prevzame odgovornost za svoje življenje v svoje roke in začne zares živeti – da se neha umikati in bežati. Zelo bi mu priporočal našo knjigo Od čustvene inteligence do morosti srca in tudi obiskovanje Šole čustvene inteligence. To mu lahko svetujete tudi vi.

Seveda se lahko tudi odločite, da boste z bivšim možem prekinili vse stike – vprašajte pa svojo vest, kaj je prav, da naredite. Morda je za vas izziv, da mu pomagate kot človek, ne da bi zaradi tega kakorkoli trpel vaš sedanji partnerski odnos.

Vaš sedanji partner pa naj dela na tem, da bo sprejel vašo preteklost in tudi spoštoval vašega bivšega partnerja. Dejstvo je, da je bil on del vašega življenja in vaš mož. Bolj ko bo sedanji partner alergičen nanj, slabše bo tudi za njega in za vajin sedanji odnos.

Bodite močni in zaupajte svoji notranji modrosti!