Draga Nives,

veš, sem take sorte človek, ki trdno verjame, da za vsak problem obstaja rešitev. Nepoboljšljiv optimist.
Zakaj vse moške meriš z istim vatlom? Pomembna je samo pravilna izbira, pomemben je pravi izbor kriterijev. Veš, zdi se mi , da si se pri prejšnjem pošteno zmotila, saj noben v redu moški ne bi naredil tega, kar je on. Ker si si tako želela svoje pravljice, nisi hotela videti njegovih pomanjkljivosti, kajne? Saj človek se čez noč ne spremeni.
Daj, nehajva se pogovarjati o njem, velja? Predvsem o tebi in tvoji deklici. Bravo, ker si vpisala postdiplomski študij! To je že korak naprej. Predvsem pa pojdi čimveč med ljudi, ne zapiraj se med štiri stene. Šport ( ali pa rekreacija ) je imenitna zadeva za bolno dušo. Napolni te z novo energijo! Saj ni vedno povezana z velikimi stroški. Počni(ta) skupaj nekaj novega, da se bosta rdečih lic in nasmejani vrnili domov. Poskusi!

Vso srečo!
Lenja

Draga Nives!
V preteklih tednih sem večkrat prebirala tvoje zapise in ugotavljala, kako različnih čustvenih reakcij si sposobna, padcev in vzponov. Včasih sem celo razmišljala, ali sta morda dve Nives, ki pišeta. Ostra kot britev in obtožujoča, pa spet ljubeča; izjemno inteligentna, včasih pripravljena na dialog in samokritična, drugič klic na pomoč. Sedaj mi je nekoliko bolj jasno. Nives, vsako žalovanje zahteva čas, da ga predelamo. Morda izhajaš iz okolja, ki je od tebe zahtevalo veliko samokontrole in zatiranja čustev. Ko je tvoj bivši partner odšel, se ti je sesul svet in pričelo žalovanje. Žalovala pa si očitno sama in očitno še vedno žaluješ. Izjemno dobro vprašanje je zastavila Lenja, kako se je okolica odzvala na vajin razhod. Napisala si, da si nosila oziroma uspešno nosiš masko. Zakaj? Negativna čustva je potrebno izpeti, nerazčiščene dogodke razčistiti. V stiski je potrebno poiskati pomoč. Velik korak si storila, da si se zaupala forumu, čeprav smo anonimni. Tvoja racionalna plat ti je pomagala k zelo dobrim odločitvam: podiplomskemu študiju, spremembam, tvojo emocionalno plat pa čaka še kar nekaj dela. Za čim žaluješ? Za izgubljenimi sanjami? Poglej, Nives, ljubezen je v nas samih. Ob tvojem pisanju sem za trenutek dobila občutek, da si bila morda tako zaljubljena v ljubezen samo, da nisi opazila resničnosti?
Moški, ki je ravnal tako kot tvoj bivši partner, ne more biti tvoj življenjski partner, ljubimec in mož. (Oče tvojega otroka sicer je, za stike pa tako in tako zgledno skrbiš). Lenja je zgoraj napisala par odličnih misli, zato ne bom ponavljala. Pa kaj, če si sama. Pravzaprav ne razumem, zakaj se sploh obremenjujemo s tem: imeti partnerja ali ne. Pravzaprav imamo veliko bolj proste roke, če smo sami. Bistveno je, da počnemo stvari, ki so nam všeč (poklicno in zasebno). Vprašaj se: “Kaj mi je všeč na meni, kaj počnem najboljše, v čem uživam?” In počni to. Pri vzgoji (ki je mimogrede eden najpogostejših vzrokov za spor med partnerjema) si očitno uspešna, kar dokazujejo mnoga tvoja pisanja. Verjetno pa boš morala malce razmisliti o svojem perfekcionizmu ( in najbrž tudi natančnosti!?). Zakaj? V trenutkih viharjev, ki te včasih razganjajo in jim ne dovoliš izhoda, je včasih lepo imeti prijatelje. Nihče ni popoln. Če ti je to preveč tuje, lahko tudi napišeš.
Pozdrav!
Nina

Zdravo,

v sluzbi sem, danes sem bolj slabe volje, pa se mi nič ne da. Ta tvoj odgovor me je prav opisal res sem taka. In ostra kot britev, in natančna, tisto kar pa skrivam za masko je izredna čustvena labilnost, vsaj kar se medsebojnih odnosov tiče. Veliko sem že, in veliko delam tudi trenutno na sebi, samo napredki so pa milimetrski, če sploh so.

Se slišimo kasneje, prav zanima me če me je kdo še tako pogruntal kot vedve z Lenjo. Hvala vam za vse spodbudne besede, pa pišite mi še kaj

Hej, Lenja, morda ena bedarija, a moji mami je pomagala, ko jo je po 25 letih zapustil moj oče. Še prej je seveda serviral tisto znano, da se je že zadnjih 10 let trudil samo zaradi naju s ssestro. Uh, sva mu midve za to hvaležni! Bemti, samo večji mir bi bil pri hiši!
No, moja mama se je lotila predelave svoje osebnosti, celjenja ran. Veš, katera terapija ji je poleg dodatnega izobraževanja, branja knjig in intenzivnega ukvarjanja s sabo (ne z očetom) pomagala? Šla je hodit po žerjavici. To ni samo tisti sprehod po vročih kamnih, cel dan je posvečen temu, da se zazreš vase, da opraviš s pritiski. Verjetno ne za vedno, vendar ti taka (STROKOVNO VODENA) terapija ponudo nekakšno orodje zato, da se znaš v kriznih situacijah obrniti, pomiriti in najti rešitev. Da te čustva ne ubijejo.
Morda je ta zadeva ena majčkena bedarija, vendar sem govorila s še nekaj udeleženci tega rituala in vsi so potrdili, da je bila to izkušnja, ki jih je dvignila nad vse težave, ker so si dokazal, kako močni so.
Nives, tvoja zgodba ni edina, še veliko takih poznam, pa imajo vse nekje skrite srečne konce. Verjamem, da tudi nate čaka tak konec. Kajti ni samo moški tisti, ki naredi ženski življenje v pravljico, to si predvsem ti sama.
T.
P.S. Vreme je za en k…, bodimo vsaj mi malo sončkasti.