Bivši ne da miru
Spoznala sem nekoga in sva se videla vsak dan in želel je resno vezo z menoj. Nerealno hitro. Po prvem njegovem izpadu, sem ga pustila. Na srečo nimam vzorca, da bi me fantje tepli in podobno. Je pa govoril stvari, ki jih ne bi smel, bil žaljiv. Jaz sem si postavila meje. Po življenju z bivšim in mamo z isto motnjo si jih znam. Ampak naletim pa znova na take. So pa zelo karizmaticni. Simpatični. Prijetni. Na prvi pogled.
Zdaj imam problem, ker mi on vsak dan piše. In me ne pusti pri miru. Piše z namenom, da bi se skregal z menoj. Pa mu ne uspeva. Ker nisem jezna, ga še bolj razjezi. Potekm blokira sporočila na fb. In čez 3 minute odblokira. Take otročje stvari. Ker ne vem kaj hoče, ker hoče mojo pozornost, mu celo rečem, da ga imam rada. Ker vem da rabi to. Ne da ai želim bit z njim. Enostavno si ne. Naletim pa na odpor in še hujšo jezo. Ne vem zakaj se mi zdi, da njemu bi odgovarjalo da se vržem na kolena in govorim oprosti. In da bi po kolenih prišla nazaj. To hoče. Jaz pa nisem tak karakter.
Poznam eno njegovo bivšo ljubico, pred kratkim. Ni želel veze z njo in ji je povedal. Ona pravi da je bil lep odnos, da je bil prijazen. Ampak izkoriščal jo je za seks in ji govoril, da ji ne more vračat čustev. Ona pa se je strinjala. In pol se je končalo ko je psihično zbolela. Pravi, da se nista kregala. To se zgleda samo z menoj. Ampak posledice so tu za njo. To me je malo zmedlo,,če imam res opravka z narcisom, če pa se eni zdi da je z njim vse ok?
Ugotavljam, da čez dan njegovo obnašanje nima name vpliva. Se pa zbujam ponoči. Sicer ni vsega on kriv imam kup drugih težav. In bojujem se z depresijo. Nekako ne morem se borit več. In v takem rabiš ljubezen. Lahko da vseen vpliva name njegovo obnašanje.
Rabim kak nasvet. In a se katera bojuje z depresijo? Tu ne vem kaj naj – en bivši fant iz moje daljše veze, ki se je k9nčala ker tudi ni bil fer do mene, nisem sploh dobila pozornosti…. se je pa vedno pogovarjal z menoj in me poslušal. Ko sem pozornost želela, mi jo je dal. Samo ne sam od sebe. Kot prijatelj mi večkrat pomaga, me motivira. Dvigne in motivira me. Marsikateri dan je zato lepši. Brez da kdo kaj od koga pričakuje. A je tak prijateljski odnos ok? Je pametno sploh imet stike z bivšim? Imava res lep, spoštljiv odnos. In a naj nekako prekinem z narcisom l? Kako oni reagirajo? To me nekako mori
Tukaj se lepo vidi , da stikov sploh ne prekineš čeprav bi jih lahko . Obstaja opcija block in na telefonih in na družbenih omrežjih po drugi strani poizveduješ vse o njem rečica tko po malem . Praviš sicer da postavljaš meje medtem se iz opisanega dobro vidi , da on mejo pogosto prekorači ( pisanje sporočil in branje teh sporočil) no piše ti jih sicer on ti jih pa prebereš in ni ti izgleda tako zelo odveč .
Kaj bi sploh rada ? Ljubimkanje, prijateljstvo, nadzor , kaj ? Moje mnenje je da si rada pomembna . Pa čeprav v življenju človeka ki je ves zmeden .
Ni tako enostavno. Nočem ga blokirat, ker imam do njega neke obveznosti in dokler tega ne izpolnim, ne morem. Pač imsm vest in ni tako enostavno. In zdaj me pusti pri miru, končno. Ne vem kako dolgo in upam, da za vedno. Je pa bilo tako, da sama sem prej še želela mirit situacijo, s prijaznostjo. Žal nazaj nisem tega dobila, ranjen ego pač ostane ranjen za vedno.
Stopzlorabam!
Sama si odkrila, da oba bivša nista ravno primerna za kakršne koli odnose, niti prijateljske. Pusti ju za seboj, prekini vse stike ( prav nič nimaš od takšnih odnosov razen slabega) in se usmeri vase. Začni delati na sebi ( knjige, delavnice, psihoterapija) , da bi odkrila, zakaj si sploh padla v takšen odnos, kaj se skriva za depresijo, kaj so tvoje resnične težave. Pogosto si izberemo problematične partnerje, da bi se ukvarjali z njimi, namesto s seboj.
Bolj, kot boš sprostila svoje lastne vozle, več energije boš imela za to, da boš lahko srečala bolj zdrave partnerje in vzpostavila bolj zdrave odnose.
Stopzlorabam!
Sama si odkrila, da oba bivša nista ravno primerna za kakršne koli odnose, niti prijateljske. Pusti ju za seboj, prekini vse stike ( prav nič nimaš od takšnih odnosov razen slabega) in se usmeri vase. Začni delati na sebi ( knjige, delavnice, psihoterapija) , da bi odkrila, zakaj si sploh padla v takšen odnos, kaj se skriva za depresijo, kaj so tvoje resnične težave. Pogosto si izberemo problematične partnerje, da bi se ukvarjali z njimi, namesto s seboj.
Bolj, kot boš sprostila svoje lastne vozle, več energije boš imela za to, da boš lahko srečala bolj zdrave partnerje in vzpostavila bolj zdrave odnose.
Ja, saj jaz vem od kod to, da naletim na take, zaradi zlorab s strani mame, očim je bil do mene res nesramen in me je rad zaničeval, oče alkoholik in mu je bilo vseeno… Pa vsem sem odpustila, meje si znam postavit, nimam problemov z njimi. Mama je do mene čist drugačna kot nekoč. Obvladljiva.
Psihoanalizo bi si res rada privoščila in ne gre. Finančno.
Me pa zanima, če to pomeni da sem že kaj predelala pri sebi, glede na to, da se je javil po nekaj časa, meni gre pa hudo na živce. Prav res ne cutim nič do njega,ne morem, dokler se tako obnaša. Drugač se pa ne bo nikol.
Spoštovana Stopzlorabam,
moram priznati, da me vaše pisanje bega z različnimi informacijami in da je nekako težko odgovoriti. Odgovorila pa vseeno bom, ker gre za moje lastne izkušnje iz katerih sem se naučila, česa v partnerstvu ne sme biti in česar za nobeno ceno več ne bi tolerirala.
Kar se tiče glede vašega partnerja, ki vam še piše itd. Ne vem ali ima NOM ali nima. Vendar ni pomembna diagnoza, pomembno je kako se vi počutite z njim. Vedite, da je to nezdrav odnos, ki ne bo nikoli ozdravel. Pomembno je kako se on obnaša do vas. Hitra resna zveza je itak znak, da z osebo ni vse tako kot treba. Če pa je povrh nesramen, nespoštljiv itd. pa je to plat, ki ustvari nezdrav odnos in veliko muke življenju tistega, ki je z njim.
A vse vendarle ni tako enostransko. V življenje privlačimo tisto, kar sami vibriramo. Sprašujete ali ste pri sebi dovolj predelali? Po mojem ne. Odvisni ste še vedno od odnosov. Želite si biti ljubljeni, ampak prej se je potrebno imeti sam sebe rad. Ker si tako močno želite nekoga, da bi vas imel rad privlačite k sebi moške, ki vam tega ne bodo mogli nikoli dati. Nihče ne more napolniti vrzeli pomanjkanja v nekom. To je naloga vsakega posameznika.
Sprašujete se kaj on hoče od vas, na tihem pa se sigurno vrtijo filmi (v nedogled) in vprašanja ali vas še ima rad. In to je slabo. Ko se boste začeli nehati spraševati in nehati upati, da bi vas ta oseba imela rada, boste počasi vzljubili sami sebe. In se s tem boste začeli čutiti sama sebe in pridobivati na samozaupanju. Ko človeku več ni mar ali te ima kdo rad ali ne, takrat preide človek v fazo, da se ima zares rad- sam sebe namreč. In to je predpogoj, da privlači v svoj krog tudi ljudi, ki ga zares imajo radi. To je edina teorija in edina pot. Pot, ki se sicer lahko izvaja na različne načine, ampak cilj je tisti. In ta vam bo povedal, kdaj boste zares na cilju.
Še na kratko: sprašujete se kakšen je človek, če pa nekdo drug pove o njem, o bilo je super z njim. Ah kaj je bilo super z njim, če je dotična zbolela za depresijo??? Ne morete se zanašati na mnenja drugih, vsake oči imajo svojega malarja in vsak vzorec od ljudi je drugačen. Ni pomembno kaj drugi govorijo o nekom, pomembno je kakšne občutke dobivati vi o njem. Vaše srce vam natančno pove, samo prisluhniti je treba vsem zvončkom….in te zvončke je potrebno vzeti z vso resnostjo. Ko človek hlepi po ljubezni, si kaj hitro zna dopovedati, ah pa saj verjetno ni tako, naslednja stopnja je pa potem še hitrejša, ko začnemo iskati tiste drobtinice, ki jih je nekdo naredil za nas. ali so bile te drobtinice res ljubezen? Ne niso bile, kajti ljubezen ne zmore samo drobtinic. Ljubezen daje vse od sebe. V ljubezni ti je druga oseba vse, ti se pa postavil v vrsto za njim, oz.ti je vseeno, če prejmeš kaj nazaj ali ne. To je prava in brezpogojna ljubezen.
Pa še to: pravite, da niste dobila pozornosti od bivšega, je pa vedno poslušal, vas motiviral, pomagal. Veste to vse, kar ste navedli je pozornost in to zelo velika. Da pa niste dobili “pozornosti”, ki ste jo vi iskala in PRIČAKOVALA pa je druga pesem. Upam, da sem vam nekako razkrila kje tiči zajec. Ravno v iskanju pozornosti in ljubezni oz.lakoti po ljubezni. In kot rečeno to vam ne more nihče dati. Ko boste zadovoljni in srečni sami s seboj brez, da bi morali od kje kaj dobiti, takrat bo prišla sreča do vas. In to ne samo z boljšim partnerjem kot je bil katerikoli do sedaj. Na vseh področjih življenja se vam bo status izboljšal.
Vem, da vam ni lahko, ker imate povrh še depresijo. Psihoanaliza ne vem čemu vam bo. Priskrbite si napotnico za psihoterapevta-ne samoplačniško. Izobražujte se tudi po netu s vsebinami kako premagati pomanjkanje in lakoto po ljubezni, kako okrepiti svoj notranji jaz, potrudite se čim več v smeri pozitivne naravnanosti ipd. Čitajte veliko tudi o tem kaj je zdrava ljubezen, kakšne dobre lastnosti morate vi prinesti v njo in kakšne vaš partner. Napačna prepričanja nas namreč vodijo. Um in še vedno um…ki ga je potrebno spreobrniti.
Če vam je uspelo, da znate postavljati meje sami sebi (vsaj do neke mere, kajti pri tej lakoti po ljubezni še ni tako daleč), potem boste uspeli urediti tudi drugo. Samo želeti si je treba. In na tem nekaj časa pridno delati. Potem nekega dne pa ugotovite, da se je cel star sistem sesul in da ste postali drug človek. Ta cilj vam naj bo prioriteta v življenju. Od tu dalje pa je potem življenje tako kot v pravljici.
Vse dobro na vaši poti in lp,
Res res hvala za ta,izčrpen in resničen zapis. Saj v teoriji sicer vse to vem. Edino tist ni čist res, da se sprašujem če me ima rad ali ne. Ker sem mu od samega začetka to želela razložit,,da me nima. Ker me želi spreminjat in to ni ljubezen. Ljubezen sem nekak do bivšga čutils in od njega. Vseen sem se počutila odrinjeno
Kar se jaz sprašujem in zarad česa sem žalostna je to – zakaj so mi mama,oče in vsi bližnji vedno obrnili hrbet in jim nisem bila pomembna? Niso me sploh sprejeli kot sem. Želeli so popolnost, ko srm bila že tako res priden otrok, nadarjen otrok, samo ne dovolj zanje. Iskali so napake. Nikol zadovoljni. Sami seveda daleč od popolnosti.
Isto je bilo tu. Sem se mu zdela popolna, ampak on je našel napako, ki ga je tako zelo motila. To me jezi. Ne tist, da me nima rad. Ker dobesedno me je zalezoval, dokler ni od jeze odnehal, ker nisem popustila. In moti ga moja samozavest in prepričanost v moj prav ravno to postavljanje mej. Tu bi se bila pa pripravljena stepst za to, da moja krona na glavi ostane. Za to samozavest sem se namreč zelo borila in če te nekdo ima rad, bo ponosen da si tak. Tud da povem vse naravnost brez ovinkarjenja in nr drzim v sebi – leta je trajalo do tega. Vedno sem bila tiho. Pa povem na spoštljiv način. Pa dejansko me zelo malo stvari v pogovorih jezi. Bolj druge. Jaz imam tist mirno hladen ton. Ne žalim, ne vpijem. Pa opravičit se tudi znam..in ne plazim po kolenih za nekom. Tudi sem skor nekak tako, včasih.
Ja, res je. Ko ti je vseen ce te nekdo ima rad ali ne. Mene sam to boli – vem da se nima smisla spraševat…. pa zakaj imajo eni podporo ljudi, staršev v težkih trenutkih. Jaz pa nimam nikogar. Ta je namreč trdil,,da mi jo je dal. Ne, ni mi je in to sem povedala. Ni podpora, ko te nekdo ne sprejme. Menda sem naduta, samovšečna in preveč samozavestna. To ni res, on se je pocutil tak ob meni zaradi kompleksov.
Res imam še veliko dela s seboj… drugač partnerja ne iščem in ne želim. Kar pojavi se kdo, npr 1x na leto kdo, ko pa mislim ok, mogoč bi mi pa bil ok. Pol mi postane mal hudo, ko ni kot pričakujem
Pozdravljena Stopzlorabam,
se opravičujem, če sem se zmotila glede vaših notranjih vprašanj (da se sprašujete, če vas ima bivši še rad). Do tega zaključka sem prišla na podlagi vaših besed “Nekako ne morem se borit več. In v takem rabiš ljubezen. Lahko da vseen vpliva name njegovo obnašanje”.
Sedaj ko ste opisala zaradi česar se žalostite – torej, ker vam starši in okolica niso dajali potrditve mi je vse skupaj nekako še bolj jasno. Ko se vprašamo kaj ste si dejansko želeli in pričakovali (in kaj si vsi želimo) je to vse skupaj z eno besedo ljubezen (z drugimi besedami iskanje potrditve- čeprav kot rečeno potrditve ne moremo najti prvo zunaj, imeti jo moramo sami v sebi, isto velja za ljubezen do sebe). Vedno se gre za ljubezen, ki jo pogrešamo ali iščemo. Tudi takrat, ko nas nekdo ne sprejme takšne kot dejansko smo. Vse se vrti okrog ljubezni. Je pa res, da so na obeh straneh neka pričakovanja. Ko se ljudje otresejo pričakovanj postane življenje čudovito. Nič več ni bolečin, ker nič ne pričakujemo (od drugih ali tudi od samega sebe ne). Seveda to ne pomeni, da bi postali nedejavni, brez življenja v sebi, da prenehamo biti motivirani. Še zdaleč od tega. To je stanje ko več ne živimo v prihodnosti in začnemo živeti sedanjost. Ta trenutek in nič več. Pričakovanja pa se vedno časovno nanašajo na nekaj, kar v prihodnosti pričakujemo, da se bo zgodilo oz.se mora zgoditi. In če se to ne zgodi, se nam podre naš svet. To je svet, ki smo si ga ustvarili z našim razmišljanjem, našim pogledom na stvari, z eno besedo z našimi pričakovanji.
Kar se tiče pa tega, da ne morete razumeti zakaj nimate nikogar, da bi se lahko naslonili nanj pa je po mojem sedanjem videnju tako. Dokler živimo s strahovi in bolečinami in mislimi na preteklost, takrat ne živimo tega trenutka. Vse se vrti okrog preteklosti, premlevamo in premlevamo dneve, mesece in leta eno in ta isto tematiko, ali več njih (iz preteklosti). Preteklosti ne moremo spremeniti, ne moremo vplivati nanjo, lahko pa pogledamo na njo z drugega zornega kota. Pomeni, da moramo najti nov pogled, novo razmišljanje, novo resnico o tem v kar smo prepričani – torej spremeniti moramo prepričanja. S tem naložimo nove vsebine v našo podzavest. Takrat se otresemo strahov in se zavemo pomembnosti sedanjega trenutka.
Starši vam niso nudili nečesa, česar sami niso imeli (niso dobili od svojih staršev). Sprejmite to in odpustili boste staršem. S tem pa boste lahko zaživeli novo življenje. Ustvarite si nova razmišljanja, opustite pričakovanja. To je po mojem ključ do sreče. In pazite oz.razmislite o vzorcih, ki jih verjetno vrtite iz svoje preteklosti. Nikoli niste bila staršem dovolj dobra, vedno so iskali napake. Ta vzorec se ponavlja…in potrebno se je dokopati do tega zakaj. Okolica nam kaže ogledala. Ta so zelo pomembna. Ko se nam dogaja eno in ta isto v življenju, je pogoj, da začnemo raziskovati ravno to tematiko in začeti kopati globoko v sebi, pa naj bo še tako neprijetno. Ko najdemo odgovor in mu pogledamo v oči (se zavemo da je to to), se stvari spremenijo same od sebe in vzorci izginejo. Samo najti in razumeti jih je treba…
Vse dobro in lp,
Za vse, ki razumete/jo nemško pa prilagam link na čudovit film o principu ogledal in še mnogooo več o medsebojnih odnosih, lastnih napačnih prepričanjih itd. Jaz sem ga požirala z odprtimi ustmi…
Problem je to, da jaz sem staršem odpustila že leta nazaj, pa to nič ne pomaga. Jaz s starši lahko drugač shajam. Samo vseeno sem pa v vseh težavah sama. Ljudje sploh tega nočejo razumet in videt, da nimaš nikogar. Npr. ko se ti pokvari avto (ja pa pokliči brata, očeta -kako ne morejo razumet, da nikogar nimam, prav razjezi me to). No kakorkoli že, npr če sem sama, teh občutkov manjvrednosti jaz nimam, sem ful zadovoljna s seboj. Samo ko se en tak pojavi in začnem imet neko upanje, da mi bo lažje z nekom, ne gre toliko da pogrešam ljubezen, ja no tudi… Gre za tist občutek, ko si z nekom npr 14 dni in kar naenkrat se počutiš še mal bolj srečnega v življenju, dobiš tist kar si pogrešal,,sam si pa bil navajen da ni in je tud bilo v redu… no pol ti pa nekdo te sanje razblini s svojim obnašanjem in pokvari 3x več dni od tistih parih, ko si se lepo imel. Jih ne razumem kaj imajo od tega.
Ker bil je pa mir pred tem človekom 14 dni. Včeraj in predvčerajšnjim pa bum… spet. Sporočila, moja prijateljica je bila zraven. In je prebrala. Začne se normalno, z normalnim tonom. Potem jaz nekaj napišem, prijazno. Npr zanimal me je motiv, zakaj me je kontaktiral, če me je prej čist odrezal iz življenja, nisva več prijatelja (ha ha FB prijatelja, eni to resno vzamejo). In pol je bil odgovor, ko si prav čutil jezo. Da mi ne bo več pisal. Imam do njega še eno obveznost, zato ga nočem kar ignorirat. :/ Takrat niti nisem želela njegove pomoči, pa je vztrajal. Glede tega mi nabija občutke krivde,,ampak mi je res vseeno. Huje mi je to, ko začne da sem edina ko ima probleme z mano, da ima polno prijateljic, ki so normalne. Jaz pa ne. In ker imam zdaj neke težave,,se norce dela, dejansko so težave, ki jih rešujem sama in vse kar rabim, pa ne rabim nujno, je spodbuda in lepa beseda, če pa tega ni, pa drugega mnenja ne rabim in posmehovanja. Ja no, to delajo. Ko ti ne gre nekaj najbolj fajn, si nabijajo svoj ego.
Sama s seboj sem drugač najbolj zadovoljna. Če ne bi bilo tako težko preživet sam, se mi zdi, da ne bi sploh imela skrbi. Delam po dve službi npr naenkrat, nisem edina, veliko žensk je takih, se mi ene smilijo, ker res to življenje ni niti približno podobno življenju v dvoje. Je životarjenje in izčrpavanje sebe preko meje. Drugač ne gre. Zato je tako grozno potem, ko dobiš za kratek čas neko upanje.
Stopzlorabam,
zelo vas razumem, ko pravite, da ste sami in bi si želeli nekoga, ki bi vam stal več ob strani.
Naj prvo odgovorim na obnašanje vašega bivšega: je namreč čista manipulacija, ki sem jo doživljala leta in leta tudi jaz (copy past..). Priporočam vam, da ne pletete več vezi s tem človekom. Verjemite mi, nikoli ne bo drugačen do vas. Nabijanje občutka krivde, vse so boljše od vas, posmehovanje (in še stotine drugih stvari) so tipičen znak manipulacije in tudi pri vašem bivšem najverjetneje znak motnje. Ko se manipulacija izvaja v smer, da drugo osebo želiš streti, potem je to zame tisti znani znak :mom ali nom, ali pa še kaj drugega…
Poglejte pa vašo situacijo z druge plati. Raziščite zakaj privlačite takšne ljudi k sebi. O tem se izobražujte. Ne bo se vam prvič posvetilo. Čitajte in čitajte in vsakič boste odkrila nove vzorce. V vas je ta problem, kakor je bil tudi v meni. Ni pa seveda vaš problem njegova motnja. Ko boste izbrskali kaj ne smete več delati se boste rešili tudi teh vzorcev.
Ste pa seveda tudi lažji plen takšnim osebam. Poglejte svoje razmišljanje. Misli so energija, besede so energija. Ko ste takole nebogljeni je razumljivo, da privlačite moške, ki bodo z vami ravnali kakor se jim bo zahotelo…manipulante. Ko pa govorite in izražate energijo samozavesti (za katero sicer pravite, da jo imate), pa izžarevate energijo, da sami zmorete vse in ne potrebujete nikogar, ki bi vam moral stati ob strani. Ko v tej energiji spoznate moškega, vam bo le ta seveda z veseljem odvzel določene obveznosti. In harmonija je tukaj…
Res da ni lahko biti sam ali pa je??? Odvisno kako vzamemo situacijo, kako RAZMIŠLJAMO o njej… Vse se spremeni, ko začnemo drugače razmišljati… Priporočam čitanje literature Zakon-a privlačnosti. Vem za mnoge popoln nesmisel… Ampak ni. Vse kar se dogaja v našem življenju ustvarimo sami- s svojimi mislimi, s svojimi čustvi v sebi, s svojim delovanjem- energijo, ki jo oddajamo.
In še enkrat: preverite vsa vaša pričakovanja. Ovrzite jih popolnoma (seveda gre to postopoma). Takrat vam bo prišel pa tisti pravi na pot. Poglejte na vaše razmišljanje: ko ste sami nimate občutka manjvrednosti, ko pa pride nekdo v vaše življenje pa se to kaj hitro pojavi. To so vaša programirana pričakovanja, da bi se moral nekdo obnašati tako in tako, da bi vas lahko osrečil. Programirana, ki jih lahko reprogramirate… (sedaj nisem vzela v obzir, da privlačite napačne ljudi zaradi vaših vzorcev). Za “popraviti” je torej več tega.
Verjemite v sebe, da vam bo uspelo. Vsi smo notranje močni, če si le to dovolimo in si to tudi v mislim vedno znova potrdimo. Takrat to raste. Vse kar zalivaš raste a ne?! Zalivajte sami sebe s tistim, kar rabite. Ne pričakujte to od drugih. Vse kar imate ste vedno vi in vi ste sami sebi največji prijatelj (lahko pa tudi največji sovražnik). Misli in um…tukaj se skriva zaklad in sreča…
Lp,
Pozdravljena, StopZlorabam.
Ko skušam bolje razumeti globino vaših doživljanj in težav, jaz sama zapadem v težave. Toliko kontradiktornosti je v vaših izjavah, ki pa jih ne želim okarakterizirati kot manipulacije (morda so, kdo to ve natančno, razen vas samih) – navajate, da občutkov manjvrednosti nimate; da ste ful zadovoljna s seboj; glede občutkov krivde vam je vseeno; sama s seboj ste najbolj zadovoljna – in potem pride težava “do njega imam še eno obveznost” in da ga zato ne morete ignorirati (v to obveznost pa vas je s svojo vztrajnostjo prisilil).
Torej – če ste zadovoljni sami s seboj in ste prebrali dosedanje zapise glede ustreznih ravnanj v odnosu do manipulativnih/toksičnih ljudi, ne berite več njegovih sms, ne kontaktirajte z njim ipd….in se rešite te obveznosti do njega, karkoli že je. Drugače bo na zunaj ta obveznost “kriva”, da imate stike z njim, kar pa je pogosto lahko zgolj izgovor, da se posameznik “igra” funny games v nedogled. Res brez potrebe, škoda časa in energije. In ko se zapletate s tovrstnimi ljudmi, ostajate v svojih težavah sami. Niso pravi ljudje, vi pa lahko v nedogled ugotavljate, kako ste v težavah sami….
Lep pozdrav, Leonida
StopZlorabam glede na vaše zapise imam tudi sama občutek, da ste tudi vi tista, ki ostajate v odnosu s tem človekom. Drugače preprosto ne bi več odgovarjala na njegove sms in blokirala njegovo številko. Če je razlog v tem, da ste mu dožna, je stvar preprosta – naredite načrt, kako mu boste vračali in to storite, ne da bi posebej kontaktirala z njim. Če pa se pogovarjate z njim zgolj zato, da bi odložila plačilo, potem dam prav prejšnim postom, da gre tudi pri vas za manipulacijo.
Človek, ki je zadovoljen sam s seboj in ima dobro samopodobo, tega ne razlaga na dolgo in široko, ker mu preprosto ni treba. Eden od prvih znakov, da ima nekdo težave sam s seboj je, da poudarja, da jih absolutno nima. To je morda nekaj, o čemer bi bilo dobro razmisliti.
Zanimivo mi je tudi, da pogosto omenjate, kako je grozno da nimate nikogar, da bi vam pomagal in da je to tudi razlog, da si želite imeti nekoga ob sebi. Tudi sama sem iz družine, kjer nisem dobila niakkršne podpore, zato se mi zdi, da lahko kaj rečem.
Del odraščanja je, da se zaveš, da si sam odgovoren zase in da si primarno ti tisti, ki moraš poskrbeti zase. Če nimaš nikogar, ki bi ti pomagal, si pač ustvariš socialno mrežo dobrih prijateljev, vendar ne zato, da bi ti pomagali, temveč, da si ustvariš “novo družino” s katerimi lahko imaš lahko čustveno bližino in ne zato, da boš imel nekoga, ki ti bo vedno priskočil na pomoč. to pride samo od sebe. In podobno je v partnerstvu. Nihče ne more napolniti naših praznin, nihče ne more biti obliž za naše rane in nihče ne more prevzeti odogvornosti namesto nas. Če si z nekom skupaj, je zgolj lažje, da vse to prej opisano počneš sam.
Torej, morda se toliko ukvarjate z njim zato, da se ne bi ukvarjali s čim, kar je bolj pomembno in morda bolj boleče in naporno za vas, kar soočanje samega s seboj in ukvarjanje s samim sebojo vsekakor je.
Moj predlog bi torej bil, naredite načrt za odplačilo dolga, mu to sporočite, temu sledite in ne komunicirajte več z njim. Namesto tega se posvetite sebi in kako bi si ustvarili svet v katerem boste obkroženi z ljudmi, s katerimi si boste lahko delili tako dobro, kot slabo.