Bivša z otrokom v tujino
@Mick: za sociopata ga je neformalno na podlagi mnenja sodne izvedenke, analize situacije ter poznavanja označilo nekaj psihologov, splošna zdravnica (no ta je rekla, da je psihopat) in usposobljeni psihiater, tako da ne gre za moje mnenje. Tega seveda edinole pravniki-sodniki niso sposobni ocenit in zato toliko stikov in ostalih pravic….v škodo otrok seveda kakopak se obračajo naša sodišča!
Gre za zelo zelo nevaren osebek, ki maskira svojo osebnost do nezavesti, tako da ni tak hud “greh”, če te preslepi in ga izbereš. ..(in naj**eš)..praviloma merjasec (mimogrede strokovni izraz za tovrstne osebnosti, ne žaljivka) pokaže pravo nrav šele po rojstvu prvega otroka, v mojem primeru par let po poroki (Mick, da si ne bi domišljal, da sem ga “lovila” na otroka, on je mene lovil in on se je na vsak način hotel poročit z mano, jaz budala pa sem takrat šla raje pred oltar kot pa na podiplomski študij v tujino. Najbrž se je zavedal, da bi tam ostala, saj mu je bilo že prvo leto študija v tujini vmes med mojim študijem v Sloveniji očitno “preveč” – pa sem se vrnila)
@tvoja_teta: točno tako kot pišeš, največjim psihopatom predvsem sodišča in socilane službe najrajši verjamejo…žalostno!
@histerija: ja jaz se o vsem odločam v dobro otrok ampak ta trenutek se moram že mnogo let o vsem odločat tako kot je dobro za bivšega dedca, to pa ni ne v dobro otrok, še manj pa mene.
No ja..še pet let :))) Samo še pet let :))))))) pa bo moj nasmeh neskončno širok!!!! Ketne ne bo več, heheheh
@Preživetje: Ti ne oporekam. Nenazadnje jaz ne tebe ne bivšega ne poznam. Vem pa, da je pri ločitvah mnogo sranja okoli tega kaj je s kom od staršev narobe. Vem tako iz prve roke, kot tudi od tesnih prijateljev, ki so obdolženi med drugim pedofilije.
Glede delovanja sodišče. Sodišče ne presoja starša (v tem primeru očeta) čez prizmo ali je res dober, uspešen,…ali pa totalni luzer. Za njih je biološki oče-roditelj in kot tak je za otroka pač več vreden kot kar neki moški. Glede nato, da ima stike omogočene, je pa očitno stvar taka, da resno otrokom ne škodi po oceni sodišče. Na žalost, če sem lahko zelo direkten, si ti sama izbrala očeta svojih otrok in to kakšen je je pač tvoja izbira. Sama verjetno ne veš zakaj je bila taka izbira, ker so to stvari, ki so globoko podzavestne, ampak te “odgovornosti” ne moreš prelagati na sodišče. Kdo ima s kom otroke je pač svobodba volja vseh in sodišče ne more sedaj otrokom preprečiti stike z očetom, pa čeprav je z njim nekaj narobe. Tak pač je in to ni odgovornost sodišča. Dokler ni res očitno, da je za otroko le-to početje škodljivo. To je pa z zelo skrajnih primerih. Vsaj sodeč po sodni praksi.
Mick1 ..mal si smešen, izbira partnerja je res lahko podzavestna, vendar ima pri intelignetnih bitjih tudi zavest kaj zraven. In če se eni tako lažno spakirajo v krasno embalažo in se totalno spremenijo po rojstvu otroka pač na to ne moreš vplivat. To je problem njihove okvarjene osebnosti ampak s preslepitvijo uničijo marsikatero nomalno osebnost (tako psihološka teorija in proti t.im.merjascem se je zelo težko borit, samo če jih fentaš pomaga ampak to pa spet v pravni praksi ni sprejemljivo) Nikjer nisem napisala, da krivdo za svojo napačno izbiro prelagam na sodišče. Bi pa prčakovala od sodišča, ki ga plačujem preko davkov vsak mesec, da pravično in v skladu z zakoni razsoja. Predvsem pa da zaščiti zaščite potrebne nemočne osebe. Ampak to je utopija. Sodišča so polna nesposobnežev, ki so po vrhu pravniki brez minimalne zmožnosti psihološko pravilne presoje. Če ima biološki roditelj pravno pač neke “pravice” to še ne pomeni, da je to v korist otroka, čeprav je ta zapisana v zakonu ampak se nanjo na sodiščih pač poživžgajo, ker jim je pri razsojanju otrok zadnja briga temveč se med sabo nadmudrivajo različni pravniki in ponavadi tako ali drugače agresivni roditelji…
Smo pač spet zašli iz teme (no če še mal smetim tud men ni jasno kaj je padlo na glavo tvoji ex, da je tebe izbrala….).
Samo to sem želela povedat, da se danes ne strinjam več s svojim takratnim stališčem, da mora otrok iz teme nujno ostati v Sloveniji pri očetu, ker je veliko vprašanje, če je to res v korist tega otroka. Pa ne samo zaradi dvomov v ravnanje očeta temveč predvsem zaradi splošne klime v tej državi in možnosti za preživetje.
V tujini se res ne cedita med in mleko ampak tam lahko vsaj delaš, da ju pošteno zaslužiš. Kar v Sloveniji ni mogoče, tukaj nekateri garajo za skorjico kruha, darugi pa samo usteca odpirajo in jim teče bodisi mleko ali pa med….in vsekakor ni v korist otroka, da opazuje to psihedelično stanje nepoštenja, nedelavnosti in cuzanja sociale v realnem ali navideznem životarjenju – to je predvsem napačna popotnica za življenje, ker tudi to prispeva k kreaciji sociopatov in psihopatov obeh spolov.
Te razumem. Tudi glede tujine te razumem, ampak v to “sranje” smo se spravli in pač j***ga.
Kaj je bilo z mojo bivšo ne vem, vem pa sam pri sebi zakaj sem z njo “pristal”. Verjemi, ima podzavest precej s tem. Nenazadnje to tudi priznavaš.
Glede odločitev sodišče je pa pomoje edino zveličavno, da se starši sami zmenijo. Se strinjam s tabo, še toliko bolj, ker sem te reči res poštudiral. Gre za grozljivo tlačenje otrok in njihovih koristi v pravni okvir. Pametni ljudje tiste papirje iz sodišče nemudoma zabrišejo v kanto! Ampak na žalost nismo vsi toliko pametni, čeprav osebno menim, da sem vedno ravnal v smeri, da sporov nebi bilo. Pa so še vedno, toliko večji, na žalost. Moje ravnanje vključuje tudi ponudbo bivši, da nimam z otrok nič več, ker vem, da je njeno mnenje (pravzaprav njene širše družine) o meni nekako tako kot je tvoje o tvojem bivšem. Zakaj te ponudbe ni nikdar sprejela in sploh hoče, da imam z otrok še kakrkoli mi je pa popolna neznanka. Meni se zdi povsem logično, da nočeš, da ima otrok opravka s človekom za katerega meniš, da je psihič in ne vem zakaj bi jaz na vsak način silil v to in si še celo predstavljal, da je to za otroka dobro. To sem povedal tudi na sodišču pa se jim jebe, če povem direktno. Oni “štancajo” sodbe s stiki in podobnim sranjem, jebe se jim pa kaj se bo z leti dogajalo v otrokovi glavi.
Vem, da moje mišljenje ni ravno običajno, ampak ne razumem pa recimo tvojega bivšega (če je seveda res kaj narobe z njim in ni to tvoja pogruntavščina), da sploh še karkoli hoče imet z otroci. >Bodimo vendarle malo realni. V tej državi ločitev pomeni, da oče otroke izgubi. Kaj vse jaz poslušam od 4 leta starega otroka….včasih je jeza res huda, ker tega otroku res ni treba.
No, s tole trditvijo se pa jaz nikakor ne morem strinjat. Če je bivši dober oče otrokom, bo vsaka mama vedela, da je dobro, da ima tudi oče čim več stikov z otroki. Če mama vidi, da so otroci z očetom srečni, se bo strinjala, da so otroci veliko tudi pri očetu – torej jih oče ne izgubi – kvečjemu jih izgubita oba.
Če pa ženska izbere luserja, oz. takega, da se pol pokaže, da je psihič ali karkoli pač, je pa normalno, da je bolje, da je oče z otroki čim manj. Če torej si v redu oseba, ne moreš IZGUBITI otrok, saj bodo normalni starši vedno gledali otrokovo korist. Midva sodišča sploh ne rabiva, kar uradno sem skrbnica jaz, on bi mi kao moral plačevati preživnino, pa sva zmenjena, da mu ni treba, ker sta itak otroka veliko (skoraj pol) tudi pri njem. Če bi si vsi med sabo pomagali, namesto nagajali, bi bil svet veliko lepši in naši otroci srečnejši.
še mloja izkušnja:
jaz sem se s hčerama selila 200 km stran, ko sta bili stari 14 in 15 let. oče je nekaj protestiral, a smo mu vse tri povedale, da če v osmih letih, kolikor smo bili takrat narazen, ni zmogel razdalje 8 km, je brez veze karkoli govorit o razdalji 200 km, ker ni pomembna.
imam pa prijateljico, ki se je ločila pred cca 1 letom. s hčerko živi samo kakih 10 km stranod bivšega partnerja, ker, kot pravi ona, je on dober oče in noče hčere odpeljat daleč stran. je pa dejstvo, da nima službe in s prihodki izjemno težko plačuje najemnino in ostale stroške na tem koncu slovenije. razmišljam koliko je smiselno takole blizu živeti in biti plat revščine. lahko bi šla 50 km stran domov k mami, bi ji bilo veliko lažje.
@enaizmedredkih: Žal ni tako enostavno. Velika večina žensk po mojih izkušnjah in izkušnjah prjatlov namerno želi otroke od očeta oddaljit, ker se jim pač zdi “oduren”, “napačen”, “ga celo globoko sovražijo”. To nima kaj dosti z racionalnostjo. Moja bivša je žal taka, ampak kaj čmo. In takih primerov kot si ti je morda 5%, pa še toliko ne vem če. Vse se bori na sodišču, otroci pa vmes odrastejo v čustvene invalide. In da se razumemo. Tudi tako kot navajaš ti tvoj primer je za otroke precej neoptimalen, kaj šele moj ali nebroj takih kjer je posredi “skreganost” do smrti in še kakih 14 dni po tem.
Ko govorimo o otrocih, ki lahko sami izrazijo svojo voljo je drugače. Takrat jih mora sodišče tudi po zakonu upoštevati.
Mi smo imeli dolgotrajne boje na sodišču glede stikov otrok z očetom, ki skrbništva ni hotel. Fanta ne bi smela hodit na treninge in tekme, da sta fraj za stike (ker oče pač ne more otroka peljat na tekmo v soboto, pa četudi je v kraju njegovega bivanja). V času do sodbe ni bilo stikov, po sodbi pa tudi ne. Otroka veselo trenirata in tekmujeta, jaz pa čakam, če se bo bivši slučajno spomnil prit po otroka in me prijavit na policijo, če bo takrat ravno trening.
In čeprav mojega bivšega ne maram, pa si en sin stikov želi. In oče bi ga z veseljem imel za vikend, pač en vikend ko bo sploh doma, ker ga ponavadi ni, vendar le, če mu otroka dostavim pred vrata in pridem iskat. Ker prevoz je pa že obveza in napor.
Jaz sem šla na CSD, da očetu povejo, da so stiki za otroka pomembni, ampak se vabilu ni odzval.
kdo je zdaj kriv, če otroci odraščajo v čustvene invalide?
Zakaj je moj nacin za otroke neoptimalen? Verjamem da bi jim bilo optimalnejse v pravi srecni druzini, ampak teh itak ni veliko. Moji otroci grejo v soli od mene, izsole pa k njemu in obratno. Povsod imajo svoj prostor, le zvezke in vse za solo pri meni, a ker smo blizu to lepo laufa. Smo veliko bolj srecni tako, vsi. Vcasih vzamemo se njihovega bratca in gremo na sprehod da si moj bivsi in njegova malo odpocijeta. Vsi srecni, vsi zadovoljni. Zakaj bi si namerno nagajali? Otroci se povsod pocutijo doma. Tudi psihologinja je potrdila, da locitev ni pustila posledic. Sva se pa z bivsim maksimalno potrudila, on je po locitvi se vedno vsak dan pihajal zjutraj v nase stanovanje (potem ko sem jaz ze sla v sluzbo) in spravljal otroke v vrtec in solo, da ni bilo prevec spremeb. Mene je to stalo nove veze, ker se novi ni sprijaznil, da mi hodi bivsi v stanovanje (cetudi mene ni bilo takrat vec doma, novi pa tudi ni zivel pri nas), ampak nisem podlegla ultimatu in otroke obdrzala na prvem mestu. Ni mi zal.
Jaz sem zelo srecna da imamo tako fajn urejeno, da smo vsi (s tanovo vred) dvolj pametni da gledamo vse za dobro otrok.
V tem delu malo nakladaš. Tisti tip je bil itak psihič, kolikor se spomnim tvojega opisa situacije. Drugače pa čestitke za p
ošlihtane odnose.[/quote]
nop, nic ne nakladam… Psihic je prisel za njim. No, morda je bil tudi tisti psihic, ne vem, sem ga se preslabo poznala. Kolikor jaz vem, me je zapustil prav zaradi tega – ker se ni mogel sprijaznit, da ima bivsi se kljuc in da hodi po stanovanju (mojem, ko mene ni bilo).
Hvala bogu, sem se znebila vseh psihicev in koncno v miru zivim, srecna in zadovoljna, da imajo otroci vse kar rabijo – oba starsa blizu.
Uspela sem prebrati celotno diskusijo in lahko rečem samo to, da v vsej tej zgodbi ne gre za korist ali nekorist otroka, ampak gre za bitko staršev kdo bo otroka imel. Zmaga itak tisti, ki ima boljšega odvetnika. Če je otrok navezan na oba starša, bo trpel v vsakem primeru, ne glede na to, ali ostane samo z mamo ali samo z očetom. Tako majhen otrok je izredno prilagodljiv in se zelo hitro vključi v novo okolje. Po tej logiki bi morali biti otroci ljudi, ki se selijo
Nekdo je omenil, da se v primerov družin diplomatov cela družina seli v tujino – to ne drži. V nekaterih primerih se seli cela družina, v drugih pa ne, to pa zato ker plača diplomata v tujini spet ni toliko višja kot doma in ob upoštevanju dejstva, da zakonec diplomata ostane ob odhodu v tujino brez plače in da so stroški bivanja v tujini višji, se ekonomska računica enostavno ne izide.
Sama sem živela na dvojezičnem področju Slovenije in lahko rečem, da se kot otrok naučiš tujega jezika ne le popolnoma neboleče, ampak ta tuj jezik čutiš. Dvakrat sem študirala v tujini in iz mojih izkušenj mi je šolanje v tujini ne le odprlo obzorja, pač pa, ker ni tako zelo faktografsko učenje kot v našem šolskem sistemu, daje osebi uporabno znanje, znanje, ki ga potrebuješ tako v službi kot v zasebnem življenju.
Last but not least. Odlično znanje nizozemščine bi tej punčki dalo izredno prednost pred drugimi – samo pomislite koliko ljudi v Sloveniji pa obvlada nizozemsko?
Glede nizozemščine – bila bi presenečena, koliko ljudi zna nizozemsko, ne vem pa, kaj točno lahko počnejo s tem. Moja prijateljica ima moža od tam (spoznala med štud. izmenjavo) in so na NZ živeli 20 let, tako da ona govori praktično kot domačinka, vendar od tega v Sloveniji nima popolnoma nobene koristi, razen da se lahko s svojimi otroki in možem pogovarja nizozemsko 🙂 S tem, da je po poklicu prevajalka.
Njej na NZ ni bilo všeč, sploh ko so bili otroci majhni, ker so dobesedno cel dan v šoli, vmes pridejo domov na kosilo (ne vem, kam bi šla ta punčka, ker bi mama verjetno delala v tistem času?).
http://www.nizozemscina.si/sl/vsebine/zgodovina
Dotična punčka ne bi študirala na NZ, ampak bi tam hodila v šolo.
Zakaj točno je slabše, če otrok živi pri očetu? Ker je tujina že po defaultu fajn, Slovenija pa za en drek?
Čisto iskreno, jaz si res težko predstavljam enega samega človeka, brez prijateljev in sorodnikov, da gre z otrokom v tujino.