PozicijaEx,

bom rekla še to. Verjetno bi bila moja pot podobna tvoji, če bi prej naredila razvezo (v obrnjeni vlogi, ampak menim, da bi bila takrat midva dobra sogovornika). Zato čutim tvojo nemoč. Ne obupaj. Želim ti, da res najdeš vedno znova in znova nek element, s katerim boš lahko pomagal sinu, da najde novo in boljšo pot svojega življenja.

Če pa ne bo šlo, pa se je tudi dobro sprijazniti z dejstvom, da vsakdo pride na svet z določeno nalogo, da se nekaj nauči. In da je to del njegovega procesa. Ne želim niti tebi niti Odmev (tudi Prizadetimami in vsem ostalim), da se ukvarjate vaše celo življenje s to ljubo brezpogojno ljubeznijo. Najbolj pomembno je kaj čutimo v srcu. Na to se je potrebno osredotočiti. Če vemo, da je tukaj NOTRI prava ljubezen, potem je to že dovolj. Če ne moremo premakniti drugih ljudi, pač glejmo, da jim dodatno ne škodujemo. Moramo najti svoj mir. Kajti to je očitno potem del NAŠE lekcije. Na žalost tako je…

Vsem želim veliko ljubezni v srcu. Lp,

»Vzhajajoče sonce!
Na zadeve jaz gledam malo drugače:
Forum je mesto, kjer izmenjujemo svoja mnenja in izkušnje in si s tem lahko veliko pomagamo.
Sama se poskušam držati pravila, da se na področja, ki jih jaz nisem doživljala, kjer nimam lastnih izkušenj (ker ne vem kako prizadeti ta problem doživlja), enostavno ne spuščam s svojimi mnenji in komentarji. Problem, ki ga doživljata »Prizadeta mama« in tudi »Pozicija EX«, s prisotnostjo negativnih silnic velikega števila ljudi, ki lahko šibkega pokopljejo, pa se čutim dolžna spregovoriti in to izključno iz lastnih izkušenj. Vse to, kar trenutno doživlja »Prizadeta mama« sem tudi sama doživela, vključno z lastno slepoto pretiranih čustev prizadetosti, žalosti in neizmernega trpljenja…Zato sem precej obširno odgovorila na problem, ki je večplasten in za dotično osebo lahko usoden.

Ko sem bila v hudih težavah, so me mnenja, teorije in nasveti drugih, o nekih drugih vsebinah, močno obremenjevala. Ko si v težavah imaš samo en cilj in to je kako priti ven. Prizadet človek pač tako doživlja. V prizadetosti in ker sem bila pretirano kritična do sebe, sem nasvete sprejemala zelo boleče in si pri tem mislila, češ, na pol nora sem, ker tega enostavno ne razumem. Najbolj so mi pomagale osebe, ki so z menoj podelile tudi svoje podobno trpljenje in so mi pri tem na nek način tudi pokazale, kako so se ga rešile.

Če bi mi kdo v najhujšem govoril o brezpogojni ljubezni in kako me bo ta rešila, bi takrat pobesnela. »Jaz v težavah rabim pomoč in smer, da grem ven iz težav in ne da se ukvarjam s teoretiziranjem o pogojni ljubezni«, bi odmevalo v meni. Šele, ko sem se znebila v sebi vsega opisanega s……, šele sedaj lahko mirno govorim in polemiziram o brezpogojni ljubezni, ker jo čutim in jo lahko tudi dajem.

Pred par leti, ko je bila bolečina še na vrhuncu, pa tega niti slučajno ne bi zmogla. Vsi nasveti glede brezpogojne ljubezni, bi mi bili v tem primeru v breme in bi me takrat samo še bolj poneumljali, kot sem bila »poneumljena« od trpljenja. Vse pride ob svojem času. Brezpogojna ljubezen je v nas in je v drugih, ker drugače se ne bi bojevali in se iskali. Le naša notranjost se mora najprej umiriti, da jo lahko občutimo in živimo.

Pozicija EX!

Zapisal si: »Okolica žal ne razume in ne sprejema, da moje početje ni stvar trdosrčnosti do otroka, ki mu je umrla mama. Ampak do odraslega, ki je bil deležen napačne vzgoje, ki je videl kako je mama državni aparat zmanipulirala, da ji je služil kot reševelec pred zlobnim bivšim, ki je neki težil. Zdaj pa sin počne isto. Težko pa razume, da je taisti državni aparat, ki mu je 10 let prikimaval, da ima zlobnega očeta, ki od njega zahteva same nedopustne stvari, malo po 18 letu obrnil ploščo in se z vso možno represijo spravil nanj za početje, ki ga je prej 10 let benovelentno gledal in ga imel zgolj za navihane nagajivosti, benovelentne neumnosti …«

Razumem te, o čem pišeš. Predlagala bi ti, da si najprej ogledaš pogovorno oddajo z Branetom Miličevićem (http://studio12.si/medsebojni-odnosi/pisan-svet-odnosov-ko-se-odrines-od-dna/ ), uspešno zdravljenim odvisnikom od drog, ki ti bo kot staršu iz »prve roke« dal odgovor in potrditev, da popolnoma prav ravnaš. Brane Miličević, hud odvisnik, ki je bil nekoč že klinično mrtev in, ki je že videl predor in hkrati zagledal tudi luč na koncu predora… Sedaj kot uspešno zdravljeni odvisnik tvorno pomaga pri zdravljenju odvisnikov v Zavodu Pelikan Karitas. Postaviti odvisnika na cesto in mu odkloniti vso pomoč, če se ne gre zdraviti, je na videz zeloooo krut, a za starša izredno težak ukrep…

Spremljala sem usodo prijateljice s sinom odvisnikom, ki se je najmanj 5 let borila sama s sabo, da je sina sploh lahko »pahnila« na cesto. Med tem časom je razbil dva avtomobila, povzročil prometno nesrečo s smrtnim izidom, veliko pokradel in pristal v zaporu… Šele s strokovno pomočjo, ji je po 5 letih uspelo, da ga je vrgla na cesto in mu odtegnila vso pomoč. Seveda pri tem z možnostjo, da ima vrata odprta le, če se bo uspešno zdravil… Takrat sem se tudi jaz zase učila, kakšne na videz drastične nianse ima lahko brezpogojna ljubezen. Šele, ko je to storila, je sin stopil na pot rešitve in tudi uspel.

Morda bi bilo smiselno pogovor z Branetom pokazati kakšni strokovni osebi, ki ti povzroča nesmiselne težave. Žal sporočilnost neke pripovedi pa vsak sprejeme le toliko, kolikor jo izključno sam želi slišati in nič več…

Moje izkušnje so me tudi poučile, da dokler sem se ozirala na okolico, sem samo še bolj trpela. Ko mi je končno kanilo, da mi okolica ni nič dala, mi ni nič pomagala, ampak mi je z opravljanjem jemala le energijo, sem poskrbela, da teh pripomb niti slišati nisem hotela. Od vseh takih nesmislov sem se popolnoma ogradila. Tudi tele bleja v hlevu in na tebi je ali ga boš poslušal ali ne in se ob tem sekiral… Namerno sem se grdo izrazila, ker ob ravnanjih, v katera si prisiljen in katera so žal edino še smiselna, ti res ni potrebno izgubljati svoje dragocene energije.

O ravnanju represivnih organov, CSD in drugih državnih organov, so moje izkušnje zelo slabe. Zelo redke so svetle izjeme. V začetnih postih sem pisala o zadevah, ki jih niti Agata Cristie ne bi zmogla tako opisati. Tega zato ne bom ponavljala. Neuspešna, oziroma nikakršna pomoč, mi je bila šola, da sem se samo še bolj pospešeno učila. Vodila me je misel, kaj želim z nečem doseči in usposobila sem se tako, da sem tisto tudi dosegla. Ko sem vse to dosegla pri sebi, se na nikogar od njih nisem več ozirala. Oziroma potem tudi nobene tovrstne pomoči nisem več potrebovala. Lp Odmev

Spoštovana Odmev,

ja ni še zadnje z moje strani a ne. Moram vam reči, da narobe sodite situacijo mojega življenja. Kaj mislite s čim se privabila NOM/sociopat v svoje življenje? Ali je bilo moje otroštvo ok? Ali tudi jaz nisem v življenju doživljala nekako podobnih kriz in situacij? Sicer ne v povezavi z lastnih otrokom. Je pa bilo veliko drugega. Tako, da čisto iz rokava in načitanega prav sigurno ne trosim tu naokrog! Moram vam to izreči, ker imam občutek, da smatrate, da sem pač nekdo, ki ni okusil bridkosti življenja.

PozicijoEx razumem zelo dobro in lahko čutim njegovo nemoč in jezo. Vem od kod izhaja. Tudi vas razumem in čestitam vam, da ste uspeli predelati težave, ki so vas tiščale na dno. Razumem tudi, da ko je človek v bolečini, da rabi nasvete kako pride iz nje. Ampak na žalost je tako: če bolečine ne čutimo ni rasti, ni izhoda. Bolečino je potrebno občutiti. Edino tako se je osvobodimo. Če bolečino teptamo pod preprogo, pa pač vedno znova pride, vedno znova isti glasek. Saj to nam je vsem poznano.

Ne želim ogovarjati Prizadete mame, ampak nekako želim pojasniti situacijo mojega videnja. Gospe namreč res ne razumem. Hkrati pa čutim ogromno negativne energije, neiskrenosti, iskanje krivde samo pri drugem, sploh pa se mi zdi, da se vrti samo v krogu potrditve njenega prava glede snahe, glede sina…išče potrditve pri njeni sestri, mami, znancih kako ima prav, prav tako tukaj na forumu itd., koliko gorja so ji ta mladi naredili, kaj vse jim je dala, polemika je celo o darilcih-obleki za otroka, kaj vse je naredila za njih…itd. Nisem šla čitat njenih postov dalje, bi pa se dalo še naštevati. In vse gorje je od tedaj, odkar se je k njim priselila snaha?! Če dobro poslušamo pa na koncu niti ne vemo, kaj ji je snaha točno hudega naredila: da ni kuhala, pospravljala, da je čebljala v eno, da se ni z njo strinjala, da je sina čisto spreobrnila (kako že to gre, če sin ima mamo rad in je v dobrih odnosih z njo???), da je ne pozdravlja, da je prepovedala uporabo avtomobila, da mora sin njeni snahi nuditi pomoč pri opravilih z otrokom…- so to vzroki za takšno hudo zagrenitev, za tako negativna čustva? Res ne vem. Takšne ali podobne stvari se dogajajo v veliko družinah, če ne skoraj v prav vsaki. Pa gredo mladi po svoje, pa si povedo takšne, da se zemlja trese, pa se ne pogovarjajo tudi po več let. Ampak nisem še doživela ali slišala koga ki se po vsem tem vedel po motu: nisi več moj, ne obstajaš zame- zame si kos cunje in lahko te zavržem kadar te hočem in kadar mi do tega bo? In to lastnega otroka? Maminega sinka? Ne nimam takšnega pogleda in ga ne bom nikoli imela!

Z eno besedo pa gospa ne omeni, s čim je pa ona znala prizadeti njih! Ali, da bi postavila vprašanje kako naj se reši, da ne bo več čutila jeze, ljubosumja do snahe, da se bo znebila potrebe kontrole, da bo znala iskreno ljubiti, da bi imela razumevanje, da imajo otroci svoje življenje itd…Ali pa da bi vsaj dovolila drugo mnenje. Res se je razpisala kaj je delala narobe pri vzgoji, kdo pa ne dela podobnih stvari. V medsebojnih odnosih si je enkrat potrebno pogledati v oči in se vprašati: kaj sem naredila, da se oni tako vedejo do mene? Sem jih prizadela, sem jih zanemarila? Kaj je tisto, kar stoji med nami??? Če se pa v hudi bolečini in jezi še tega ne znamo vprašati, potem pa vsaj pokažemo malo zanimanja tudi za to tematiko, ne pa da še vedno brskamo samo po tem ali je snaha motena ali ne…Dano je bilo toliko odgovorov. Zahvalila se je tistim, ki so se strinjali z njo, ki so podprli njeno videnje.

In predvsem se ne morem sprijazniti s sledečim: ko lastnega otroka v mislih in dejanjih lahko zavržeš v roku treh (3!) mesecev po podaritvi nepremičnine (pri tem pa je pazila, da snahini starši niso vlagali). Njene besede: sin za njo več ne obstaja… in to zaradi: ker ji ni posodil avta, ker je ne pozdravi, ker ne pride na obisk in še sto takšnih…sorry, to ni moje področje, za to ne morem imeti razumevanja. To je pa za mene drobnjakarstvo…

Takšno je moje mišljenje in prosim dovolite, da ga imam.

Lp,

Vzhajajoče sonce …

sam sem na ta forum prišel iskajoč odgovor na vprašanje, ali ima tudi moj sin MOM. Po vsem tem času je odgovor bolj ja kot ne.

Ko je bila še njegova mama živa, sem se naposlušal, da sva za njegovo stanje odgovorna oba. Potem sem naletel na osebnostne motnje in dobil odgovor, da je karakteristika osebnostnih motenj tudi ta, da so svojci in okolica tako za gaslightani, da ne vidijo svojega momsterja kako jih manipulira. Skratka, odgovornost za delanje štale je pri osebnostnih motnjah zelo enostranska. Tako da se mi ne zdi fer od tebe na potencialne svojce momsterjev apleirati s tem, da se ne vprašajo, če je krivda za stanje tudi na njihovi strani.

V opisu snahe Prizadete mame sam najdem kar veliko karakteristik matere mojega sina. Ni kuhala, ni gospodinjila, pričakovala je pomoč za vsako stvar, mojestvari prinešene v zakon so se “delile# in skupaj uporabljale, na svoje je pazila kot na punčico svojega očesa. Zmeraj je vedela, kaj bi ji moral dat, kaj ji pripada, ker sva družina in ker jo imam rad. Vendra v teh zahtevah ni bilo vzajemnosti.

S sklicevanjem na brezpogojno ljubezen je zahtevala vse in še več. KO sem najprej rekel, da ne morem več, potem pa tudi, da nočem več … je počilo.

Zato sem pri sklicevanju na brezpogojno ljubezen, pospremljeno s priponko “odnesi mi rit” in tudi ti si kriv /odgovoren za situacijo precej odvratne

Pozdravljen Pozicija Ex,

ne vem več ali se čitamo med besedami ali kaj… Pozocija Ex NE obtožujem te, ne nabijam ti krivde, niti ti je ne želim. Vem, da trpiš, ker nisi mogel zaščititi sina. In da si zaradi tega zelo jezen in občutljiv, ko se izrečejo nekomu podobne besede. Osebno sem imela enake pomisleke: verjetno tudi jaz ne bi mogla zaščititi svojega otroka, če bi prej odšla…

Ampak nekaj me vendarle razumi: tvoj pogled na stvari za moje pojme ni isti, kot pri Prizadeti mami, pa čeparv se ti tako zdi. Še zdaleč ne!!! Zato imam tudi osebno na njo drugačen pogled. Ker ga pač imam.

Glede Prizadete mame ostajam pri svojem stališču in lepo prosim, da me tega več ne sprašujete, ker ne bomo prišli nikamor. Zgodba, ki jo je gospa povedala je NJEN pogled in njeno stališče. Ni pogled njenega sina. Vsak od nas gleda iz svojega zornega kota. In ne želim več odgovarjati na njeno tematiko. Ona še zaenkrat po moje ni noben svojec MOM-a. Glede njene snahe lahko osebno rečem le to: privlačila je njenega sina, ki je živel v razmerah kakršnih pač je. Tudi snaha je živela v svojih. Čas bo pokazal kdo je kaj, oz.kje so deficiti med njima oz.v njujini duševnosti. Vsekakor pa je na žalost spet tako: ranjena duša privlači za njega primerno ranjeno dušo…

Sedaj sem se spomnila pa, da na kratko obrazložim še zanimivo situacijo z mojo taščo: ni me nikoli sprejela, vedno sem bila jaz tista, ki sem bila ali preglasna, ali iskala prepir, ali nisem znala nič narediti…Skratka v njenih očeh nisem bila vredna popolnoma nič. Vedno se je vmešavala, vedno je imela glavno besedo, odločala je o vsem, podarila nekaj, potem pa odvzela (oz.vse je bilo pogojevano in vse kar se je naredilo, se je potem tudi leta metalo pod nos), ker ni morda kdaj ni dobila pokornosti sina (čeprav ji je bil neizmerno pokoren), ni bila iskrena in še velikooo tega. Veliko let sem trpela tudi ob tem, ampak sem na srečo že davno našla svoj mir.
Torej slika “copy past” Prizadeta mama. Očitno ima snaha od Prizadete mame drug vzorec in se zna postaviti zase in tudi postaviti neke meje tudi sinu.

Pozicija Ex, ne govorim ti tudi, da moraš sinu “odnesti rit” kot praviš sam. Samo to sem rekla: da je z mojega vidika potrebno otroku stati duševno ob strani, kolikor je pač to v danem trenutku mogoče- to je moj pogled in ni nujno, da vsak deli moje mišljenje. Če pa ne gre in to nič ne pomaga, pa je TO otrokova lekcija življenja, tvoja pa, da si odpustiš za vse, za čemer sedaj še trpiš.

Ponavljam: ne nabijam ti krivde, ker nisi mogel poseči zraven, ko bi se še morda dalo. Razumem to, razumi pa še ti mene, da ti drugače ne znam obrazložiti mojega stališča.

Verjamem, da smo z razlogom tukaj kolidirali…vsak za sebe. Nič se ne pripeti brez razloga.

Lp,

“Vzhajajoče sonce”,
Problem vidim v tem, da enostavno ne spregledate, da kar vas moti pri »prizadeti mami«, je v vas in tega enostavno ne spregledate. Včasih se je takemu podcenjevalnemu pisanju reklo »težačenje«. V bodoče se z vami ne želim več spuščati v nobeno debato več in prosim, da moje sporočilo z razumevanjem sprejmete. Lp Odmev

Odmev, to sem vas tuji jaz vas prosila oz.navedla, a ne? Dobro, če niste sprejela tega je pa pač moral priti še en izziv.

“Kar vas moti pri drugem, je v vas”. S tem se strinjam popolnoma. Brez skrbi sem se vprašala ali me to moti ali (odkar sem bolj zavedna se to vedno vprašam). Oz.bolje rečeno: tisto, kar v nekom povzroča bolečino je v njem samem. Če ne povzroča bolečine pa je v drugem. Ne moti me, ne boli me, zato pišem tudi zelo neobremenjeno. Mislim, da ste to opazila- to imenujete tudi težačenje.

Bom pa sedaj obrazložila drugače: kar vas moti na meni, kar projecirate name je v vas. Vidim to že cel čas. Samo nisem želela reči. Očitno ste me morala izzvati. V mislih imam predvsem nabijanje krivde, morda tudi težačenje.

Veste izražam samo svoje videnje, vi pa svoje. Ne vtikam se v vaše videnje. Povem samo to, kar mislim jaz. Če je tako hudo čitati moje poste, pa jih spreglejte.

Nisem jezna na vas. Vi očitno ste. Kakorkoli. Vem, da vas nisem žalila. Če ste pa užaljeni, pa za to ne morem nič. Opravičila sem se že za vse besede, ki so kogarkoli užalile. Niso bile namerne.

Toliko k tej tematiki. Pa vse dobro vam želim. Lp,

Pa še zadnje iz moje strani za Prizadeto mamo.

Toliko smo se razpisali zaradi vaše zgodbe in šli v razne globine, da zaslužite še vi osebno moj zadnji odgovor. Veliko sem povedala od kod sklepam za kaj se gre v vaših družinskih odnosih (seveda celotne zgodbe ne poznam, pa tudi vašega otroštva ne) in le po vaših ranah, ki so se izdale v pisanju sklepam, na čem bi bilo z moje strani gledano potrebno delati, katere poglede bi bilo potrebno spremeniti, poskusila sem vam nakazati vse, kar vem in tudi vse kar je meni osebno pomagalo.

Vem pa tudi, da vztrajate pri samo enem odgovoru in morebitni rešitvi in to je vaša snaha.
In veste tudi, katerega vašega dejanja pa res niti malo ne morem ceniti, niti razumeti. In dovolite mi prosim, da tega mnenja ne morem niti v sanjah spremeniti. Zame so otroci največje bogastvo. Ni vsak otrok zlat, je pa vsak željan ljubezni in si jo tudi zasluži.

Omenila sem vam že, da verjamem, da ste v notranjosti dober človek, kot smo mi vsi, ker verjamem, da smo duše, ki delajo človeško izkušnjo. Um je tisti, ki ločuje tega nerazumnega avtopilota od našega srca, od prave ljubezni. Tako je z vsakim izmed nas, ne samo z vami. In na njem je potrebno delati…

Za vse, kar ste občutili z moje strani povedano kot hudo bolečino mi je zelo žal in se opravičujem. Razumem, da nas ogledala bolijo, tudi mene. Iskreno vam želim, da najdete pot, ki vas bo vodila do miru za vas in vse vaše najdražje in najbližje.

Lp,

Joj, kam se je tole razraslo, ampak ok, če se odkrivajo globine in zakoreninjeni vzorci,
potem druge verjetno ni.

Mogoče smo moški tu bolj praktični, pa ne da ne bi razmisljal globoko in siroko,
ampak sem si nasel nekaj izhodišč, iz katerih izhajam in me malo nasmeje vase siroko povezovanje, razlaganje, raziskovanje..:-) vse v plus plus govorim.

izhajam iz
– če meni nekaj vibrira, da me neka barva moti pri nekom drugem, potem definitivno še imam nekaj za podelati pri sebi. Oni drugi ni nič kriv (seveda, ob tem, da mu postavim zdrave meje)
– to kako se jaz počutim, je samo moja odgovornost, ja, lahko nekdo dela grdo z mano in vse, ampak se vedno je to moja odgovornost
– kako se nekdo drug obnasa, je moje samo v tem, da mu povem, da ga seznanim – kako pa potem on naprej reagira, pa ni vec moja vloga in odgovornost. In se neham s tem ukvarjati
– ko dajem “darila”, jih vedno dajem z namenom, da zdaj ne pricakujem nekaj nazaj, in lahko prezivim, če nekomu dam “hiso”, on pa nic nazaj. Vem pa, da ko bom naredil še par dejanj dajanja daril taki osebo, se bom ustavil, premislil, in preveril, ali se zelim/zmorem dajati in nic prejemati…spet moja odgovornost…
– na koncu (ali na zacetku) pa je itak vedno hvaleznost, za to kar imam, kar zmorem, kar sem ze dobil….
– ja, pa stalno ucenje in prepoznavanje, vzorcev, takih in drugacnih, ki me se odpeljejo, ampak verjamem, da bo tega vedno manj…

zelim srecno vsem “vpletenim” v to debato, sploh Prizadeti mami, da uspe najti v zivljenju se ostale stvari, radosti, ker zivljenje je veliko vec. Vem in verjamem, da do obdobja, ko smo (sem) zafiksiran samo v en problem, v eno resitev in to mi je edino…tu res pomaga nekdo, ki ve kaj dela, da je sogovornik, da postavlja vprasanja, da odpira oci…

lp SVO

SVO, hvala! Lepo mi je pri srcu. Lp Odmev

Pojavne oblike MOM in NOM so precej različne in raznovrstne. Poleg tega, je obravnava MOM terja drugačna od obravneve in pristop kot do njegovih travmatiziranih bližnjih.

Sam vidim skupni imenovalec med taščo od vzhajajočega sonca in snaho od Prizadete mame v tem, da obe manipulirata z darili.

Meni je zanimivo to, da noben tukaj ne izpostavi stališča, da če je nekdo prjel darilo z nekim dodatkom, ki mu povzroča štalo, da lahko zmeraj darilo z dodatkom vred vrne. Ampak nasveti tukaj so, da se darilo obdrži.

Slovenska socialna medgeneracijska matrica je v splošnem pač taka, da tastari tamladim s prvim stanovanjem pomagajo tako ali drugsače z družinskimi prihranki. V ozadju je praviloma in žal neformalni dolg v takšni ali drugačni obliki, vsekakor pa obstaja tudi pravna dolžnost, preživlati obnemogle starše, ki nimajo dovolj za izpolnjevanje svojih potreb.

Sem malo povprašal kolege pravnike. Vrnitev darila se na slovenskih sodiščih lahko zahteva iz velike nehvaležnosti. Ob tem, da se kot velika nehvaležnost tretira tudi prekinitev vseh stikov iz neobstoječih ali povsem banalnih razlogov.

Moja izkušnja z MOMsterko je žal takšna, da jeimela neverjetno sposobnost skuhati človeka kot žabo. Milimeter po milimetru in to je praviloma ena od značilnosti ženskih MOMsterk. Vprašanje samo je, s kakšno momsterko ste imeli opravka, kraljico – ta rada daje in jemlje nazaj (deli in vlada), ali siroto jerico – ta tako igra na sočutje, da res izpadeš grd, če nočeš dat (moja izkušnja direktna).

Zdravo postavljanje mej je torej tudi jemanje nazaj.

Dva dni prebiram tole razpravo, pa ne vem, če bi pristavila svoj lonček ali je bolje biti še naprej tiho.
Mislim, da je tukaj pozicija Ex odprl eno temo, ki zaenkrat na dnevni svetlobi še nima legitimne pravice obstoja – to je otroci z MOM. Oz. naši otroci, ki imajo MOM. V mislim imam seveda odrasle otroke in ne mladoletnih.
Po mojih izkušnjah ni čisto nobene razlike med odnosi z momsterji, si njihov partner, otrok, starš, sosed ali sodelavec. Mislim, da se imajo tudi starši pravico zaščititi pred momsterji lastnimi otroci. Seveda se takoj zraven pojavi obtožba, da so starši “naredili” momsterje, za razliko od otrok, ki imajo momster starše, pa niso “nič krivi” za to, tako kot tudi partnerji, sosedje, sodelavci ne. V enem delu to lahko drži, najbrž je dokaj običajno, da ima vsaj eden od staršev momsterja resne osebnostne težave, mom pri otroku je gotovo posledica tudi neustrezne skrbi zanj. Vendar tudi starš ni vsemogočen in nima absolutnega vpliva na otroka, vzgoja otroka ni vzgoja rastline, ki jo človek oblikuje po svojih željah in predstavah.
Včasih se je potrebno sprijazniti, da nekdo z lastnim odraslim otrokom ne bo mogel imeti “normalnega” odnosa, pa če se na glavo postavi. Da mora zaščititi sebe in običajno tudi druge sorodnike.

iz lastnih izkušenj, biti starš otroka MOM je hujša stigma, kot pa biti ločen oče, ki neki teži na slovenskem CSD, da pri bivši nekaj ne štima …

Če razumem Odmev, da svojega sina vidi kot pasivnega bližnjega, ki je verjetno deležen gaslightninga, pa moram reč, da pisanje vzhajajočega sonca doživljam kot običajno upravičevanje in opravičevanje vseh možnih strokovnjakov za početje bivše, čeprav bi moral biti edini odziv zoper njeno početje, brezkompromisno ukrepanje.

Pozdravljeni,

odgovorila bi večplastno.

V popolnosti se strinjam z SVO. Čudovita obrazlaga in pravi pogled.

K postu Volčja češnja: citat “Včasih se je potrebno sprijazniti, da nekdo z lastnim odraslim otrokom ne bo mogel imeti “normalnega” odnosa, pa če se na glavo postavi. Da mora zaščititi sebe in običajno tudi druge sorodnike.”
Se strinjam. Težava je lahko v določenem delu večplastna, ampak o tem ne bi več razglabljala. Razumem pa vse, ki trpijo za tem, da je otrok utrpel velikooo več posledic od starša, ki ima motnjo. To ni lahka naloga za zdravega starša. Predvsem to predelati, kako se s tem sprijazniti, kako živeti naprej in to opazovati, pa vseeno živeti… Kako pomagati takšnemu otroku ne vem. Nisem se ukvarjala s tem, ampak samo z NOM partnerjem. In to moško osebo. Ženske MOM, NOM naj bi bile nekoliko drugačne- tako mi je to v neki meri tudi tuje.

Bi pa odgovorila bolj Pozicija Ex.
Glede vprašanja zakaj tisti, ki je dobil nekaj podarjeno ob pritiskih tega ne vrne. Naj povem: osebno nisem od tašče nič takšnega prejela, prejel je torej sin. Kljub temu, da je NOM ga je to prizadelo. Razumljivo, saj se je vseeno zavedal, kaj je od staršev “prejemaL” in ne prejemal vsa leta- torej tisto, kar ga je bolelo- je vendarle bolj občutljiva duša kot smo mi. Znal je vračati milo za drago na njegov znani način- popolnoma enako, kot se je obnašal do mene, se je do njih. Včasih odkrito z agresijo, večino prikrito z manipulacijo. Dosegel je skoraj vedno svoje. Te stvari pa vrniti ni mogel, ker je bilo v takšnem stanju in takšni povezavi, da ni šlo. Imel je pa misli, da bi še kako rad čas zavrtel najrajši nazaj (ne bi podrobnosti tukaj).
Skratka menim, da to vsakemu pride na um, da bi stvar vrnil, samo da pride do svojega miru. Tudi NOM. Za razliko od nas, si pa NOM zapomni in to bolečino v njem vrača celo življenje… Zdrava osebnost se zna sprijazniti z dejanjem drugega, pa čeprav ga je to dejanje nekoč bolelo.

Sem pa mnenja, da vsak ego (v nas vseh) zna manipulirati z darili ali čim drugim. Vsak um se je tega naučil…

Pozicija Ex, mogoče je bolje manj iskati paralele vedno in povsod in preštudirati lastno situacijo. Kaj se je dogajalo v življenju posameznika in kaj kot skupnosti.
Sicer sem pa hkrati tudi mnenja, da pa se je enkrat treba otresti iskanju krivice, ker tako ne najde človek do smrti miru. Potrebno se je sprijazniti- to je moje osebno prepričanje.

Pozicij Ex, poskušaj me prosim razumeti in sem RES čisto iskrena: ne pravim in nikoli nisem tega rekla, da si za osebnost tvojega sina (v kolikor je MOM ali pa tudi da ni) kriv ti. Sin je živel s tvojo partnerko in razumljivo je, da je več odnesel od nje, kot recimo od tebe. Nikoli ne opravičujem nelepih dejanj drugega, niti svojega. Svojih nelepih dejanj se v sebi pokesam, se vprašam, kaj sem naredila narobe in kako lahko popravim, potem pa si poskušam tudi to odpustiti. Hkrati pa odpustim drugemu, ker edino tako lahko v miru živim naprej. Ne gre drugače.

Prav tako nisem z eno besedo opravičevala javnih ustanov. Ne vem od kod ti to? Ne moreš pa pričakovati, da jih ravno žalim. Vem pa od kod izhajajo njihove pomote, ker ravno tako veliko slišim v svojih krogih ljudi. Dam ti pa popolnoma prav: takšne pomote dostikrat stanejo celo življenja, ali na žalost dobesedno življenja.

Res vidim, da te to hudo razžira. Veš, ko smo v takšnih čustvenih stanjih veliko narobe razumemo. Obrnemo besede, ali izluščimo vsebine, ki jih drugi sploh ni izrekel. Pa tudi ta drugi ni niti pomislil na to, kar sedaj misliš ti. Mislim name…

Vem, sin ti beli glavo in vse to okrog sina te hudo boli. Ne poznam vajinih odnosov, je pa nekaj, kar drži: ljudje reagiramo po avtopilotu, dokler le tega zavestno ne ustavimo. Morda bi vama pomagalo, če bi prvo ustavil ti svojega avtopilota, pa da vidiš kaj se takrat zgodi s sinom. Ne mislim, da se bo v trenutku popravilo njegovo obnašanje. Verjemi mi, je pa vredno to poiskusiti. Ta avtopilot reagiranja (vedno po istem vzorcu) je žal včasih lahko prav trdovratna stvar in res se človek mora zelo potruditi. Poišči si strokovno pomoč k temu. Verjamem, da boš s tem spremenil svoje življenje! Morda pa tudi sinovo (odvisno ali je MOM ali ni), pa še takrat lahko postanejo odnosi med vama bolj mirni in vzdržnejši. In prosim ne razumi me napak, če ti rečem, da naredi to nekaj pri sebi, da si spet ti kriv, da so odnosi med vama kakršni so. Išči svoj mir. In če bo še takrat ostalo kot je v zvezi s sinom, pa bo treba popustiti in se sprijazniti, da več narediti ne moreš. Ni vse v tvojih rokah. Takrat je treba prepustiti skrbi višjim silam…

Lp,

PozicijaEx, nisem ti pa odgovorila konkretno na tvoje mnenje o tvoji bivši. Če bi bila jaz tista, ki bi odločala h komu sodi otrok ob ločitvi: ali k staršu, ki ima motnjo, ali k temu, ki je nima je moj odgovor jasen. Otrok v svojih rosnih letih spada v večini otrokovega časa k nemotenemu staršu. Menila sem, da je to jasno že iz vseh mojih postov oz. da je to nasploh jasno. Je pa res, da pa je zdravemu staršu v tem primeru lahko ful oteženo ostati sam v svojem ravnovesju, predvsem gledano za dobro otroka. Saj vsak ve, kakšni pritiski se potem izvajajo, pa igrice, pa še veliko tega. Če starš ni dovolj močan, da bi to prenašal, potem je tudi takšno okolje za otroka sigurno kar oteževalno … S tem nisem povedala nič novega, le odgovarjam ponovno.
Lp,

Pozdravljena Vzhajajoče sonce

na vse kar ste napisala ne bom odgovarjala, ker sem že ogromno napisala v preteklosti. Upam, da ne boste ocenjevala vejic.
Nič hudega, če me obsojate ali gledate skozi očala prizadete snahe. Vsak pač obdeluje svoje misli in občutke.
Dejstvo je, da ne ščitim premoženja pred sinom, ampak ga ščitim pred drugimi požrešnimi osebami ,ki ga obdajajo.
Kako ne morete razumeti osnovnih stvari, ki sem jih napisala?
-takoj po rojstvu otroka se je snaha popolnoma zaprla vase in postajala do nas vedno bolj nesramna
-zgodbo z avtom je samo uporabila kot izgovor, da z nami prekine kontakte. Pri tem je v nepotrebno stisko pripeljala sina z besedami, če mami posodiš avto ga jaz ne bom vozila več. Ker je sin avto posodil za 7 dni mi je napisala SMS s katerim me je obvestila, da z nami več ne komunicira in da lahko pridem pogledat vnuka, le da se bo sama v tem primeru umaknila. To je pomenilo pri doječi materi, da sploh nikoli ni bil primeren čas več. Sin mi je takrat povedal, da je tudi od njega to zahtevala. V vsej igri so sodelovali tudi njeni starši saj je napisala, da jo v njenih odločitvah v celoti podpirajo. Ko sem želela vrniti avto(od katerega sva bila z možem odvisna) ga je izsiljevala z besedami, da ker ga ne bo vozila več pa da ga mora prodati. Zaradi njenega obnašanja in ob dejstvu, da se je pohvalila, ko se je preselila v hišo, da ji je njena mama podarila avto, ki ga je potem ,ko sem sinu dala svoj avto in jim kupila za boljšo varnost tudi zimske gume( ki jih sebi nikoli nisem na primer privoščila) materi vrnila. Prav zato sem mislila, ko sem sina prosila ,če nam lahko posodi avto, da to ne bi smela biti težava in sin je imel tudi svoj nov avto, ki si ga je kupil cca 4 meseca pred dogodkom. Ob njeni reakciji sem bila zelo, zelo presenečena ,zaprepaščena saj nikoli nisem mislila, da tako v življenju ljudje razmišljajo še posebej ob dejstvu, da sem jim dala na razpolago opremljeno 4 sobno stanovanje z vsem tudi s posodo itd.in ob tem sem bila zelo vesela, da jim to dam, da bodo lepo živeli. Lastništvo v 3 fazi je imel sin že pri 18 letu ,ker sva bila takrat z možem trenutno brez službe in stara že več kot 50 let in bi morala zaradi ZUJFa plačati izreden davek 2000 EUR ,ki jih takrat nisva imela saj sva bila istočasno tudi polna kreditov. Kriza pač. in zato sem to napisala sinu saj je bil moj edini otrok in sem smatrala to pa ni nič narobe .Tudi sama sem pri 3 letih od starih staršev dobila z darilno pogodbo hišo v kateri smo živeli. Ko sem doštudirala sem se preselila v podnajemniško stanovanje. Pri 32 letih preselila na drug konec Slovenije. Kmalu po tem so se preselil tudi starši in hiša, katere lastnik sem bila po darilni pogodbi je ostala 20 let zaprta, ker sem spoštovala željo staršev, da bodo morda šli še kdaj tja .Šele po očetovi smrti sem hišo prodala to je bilo ,ko sem bila stara 49 let. Vedno mi je bilo jasno ,da so stari starši hišo kupili, da so jo starši vzdrževali in zaradi dobrote starih staršev ne morem imeti pravice razpolagati s tujim delom brez njihovega dovoljenja. V teh letih sva si z možem postavila svoj dom ,kjer smo živeli s sinom. Po prodaji hiše, katero sem dobila po darilni pogodbi, s krediti in stotinami urami vloženega dela moža sva postavila drugo hišo. Ko sva zidala prvo hišo sva naredila veliko v razmišljanju ,da bo tudi sin uporabil te prostore za svojo družino, ker nam takrat še na misel ni prišlo, da bi lahko zgradila še eno.
Toliko glede razjasnitve situacije in našega razmišljanja. S snaho sem se sprijaznila in tudi vedno rekla, da naše mišljenje ni pomembno, ker bo on živel z njo in pomembno je, da je on zadovoljen in ne mi. Res pa je ,da me je njena stalna prisotnost pa tudi njen ignorantski odnos do naših želj ,glede našega načina življenja motilo. Zato sem želela, da gredo po svoje ampak ne takoj. Vsa sredstva, ki sem jih sproti zbirala in delala 7 dni v tednu 24 ur na dan(SP) sem vložila v opremo in dokončanje stanovanja. Pri opremi, sta ona dva izbirala in nič ni bilo kupljeno mimo njihove izbire. Sin je bil prvo leto še pripravnik ona pa študentka. Res je, da se najprej nisem strinjala, da gresta živet samostojno, ker je sin na svoje rame prevzel dolžnost njenih staršev, da pa jo bo on šolal do konca študija. Rekla sem ,da bi morala biti v zvezi enakopravna ,saj sem sama vedno živela le od svojega dela in denarja in ne bi znala živeti po sistemu, da me nekdo preživlja. V njeni družini je sistem v nasprotju z našim. Njena mama ne dela in oče je s svojim delom preživljal družino. Ko smo se z njenimi starši( videli smo jih samo 2x na moje povabilo, da jih spoznamo) so rekli, da so oni sedaj samostojna celica in se morajo tako naučit živet. Niso samostojna celica ,ker smo v to mi vložili svoja sredstva oni pa so se rešili stroškov njenega šolanja. Ko mi je bilo povedano kasneje naj bi bil tako sin kot njegova partnerica(nista poročena) navdušena nad njihovim sistemom življenja. To sem zvedela, ko sem rekla, da z drugim otrokom pa naj počakata, dokler partnerka ne doštudira in pridobi službo saj bo s tem potem imela tudi porodniško in pri 30 letih bo težje dobiti službo z dvema otrokoma.
Res je ,da sem sinu večkrat rekla, naj proba pustiti proste ure za nočno izmeno ne za dnevno, ker nočna izmena ubija in človek nikoli ne ve kakšne bodo posledice. Ampak denar je bil pomemben. Zanjo je pomemben zunanji videz, ki ga on drago plačuje(z zdravjem) ,pa ne izgled ampak življenje na visoki nogi ,kar je spet v nasprotju z našo vzgojo. Naj napišem, da se je ona prva vselila v stanovanje in brez naše vednosti, da je v stanovanje vozila svoje sošolke, da so se tam učile-pred vselitvijo sina in brez naše vednosti.
No dejstvo je, da ko je ona postavila pogoje, prekinila komunikacijo vam je lahko jasno, da je to pomenilo tudi popoln odmik sina od nas saj ona pač z nami ne more bit ,ker z nami ne komunicira. Razumem sina, da je želel biti vsak prost trenutek z njo in sinom. Gre pa zato, da je s tem tudi nas popolnoma oddaljila iz naše hiše in v njo pripeljala svoje starše ,ker potrebuje varstvo za otroka, ko je sin v službi in ona v šoli ali tudi drugače. Mi ne moremo biti v pomoč, ker z nami ne komunicira. Od sina je tudi zahtevala, da zamenja vse ključavnice na vratih, kar pa me je razjezilo, saj nikoli brez povabila (niti pred prekinitvijo komunikacije) nismo prišli na obisk. Če sem bila zjutraj na primer na tržnici sem jim svežo zelenjavo pustila pred vrati in napisala SMS. Vem ,da jih ne smem motiti, ker to je osnovni bonton-kot je napisala Odmev ,ne delaj drugim to kar tebi ne bi bilo všeč.
Kot veste sem se v tem istem času borila z boleznijo in v teh občutkih ti je ob takšnem obnašanju še težje. Film mi je počil, ko nam na cesti ni niti odzdravila in imela otroka v kenguruju ,sin pa mi reče, kaj ne boš pozdravila vnuka. Kam naj grem v njene joške, kako ga naj pozdravim, če mi mati niti ne odzdravi, gleda proč kot ,da ne obstajamo na razdalji 15 cm.
Veste to pa je res poden od podna ,to pa je res bilo zadosti. Ko sem sinu napisala SMS ,da želim z njim govoriti ,da bom prišla na hišo, da se moramo pogovoriti, da moramo to razrešiti ni bilo nič od tega več. Stala sem pred zaprtimi vrati in poslušala žalitve in ko sem rekla ,da vse to je šlo čez vse meje, da bom razdrla pogodbo in bosta morala res okusiti pravo življenje pa je bil odgovor, da moram biti v njihovi hiši tiho in naj ga kar tožim, ker tako nimam časa in bom crknila prej kot bo tožba končana on pa ima čas in se bo pritoževal. To je bilo 9.9. in potem, je bil totalen ignor in komunikacija prekinjena, telefon blokiran odgovorov na email nič. Z ignoranco v življenju ne rešiš nič. Je pa to zopet njen nasvet, saj če se skregaš, kot mi je sin rekel ne smeš takoj popustit in se začet pogovarjat( navada v naši družini-vsak pove svoje in potem se to nekako uskladi –pomiri) ampak moraš biti najmanj 10 dni tiho. Potem sem poskušala decembra govoriti z njenimi starši ,ko sem bila na hiši slučajno, ko so prišli z vnukom iz hiše, ker bi morali vedeti kaj se dogaja in sem mislila, da bi kot starši ,kot odrasle osebe kaj rešili. Nič ni bilo od tega ,ker je pritekla iz stanovanja in se postavila 10cm pred mano in jim rekla, da jim ne dovoli govoriti z bolno zmešano babo. Brez besed so odšli v avto.

Vzhajajoče sonce midve sva na različnih bregovih. Vi ste bila snaha ,jaz niti nisem tašča. Neizpodbitno dejstvo pa je da tega, kar sta delala z nama z možem v družbi njenih staršev ne dovolim .Iz hiše bodo odšli, ker ključavnic ne bi smeli zamenjati ,ker je v pogodbi varovalka dosmrtne pravice brezplačnega užitka kar je normalno glede na to ,da mu je bilo pisano pri njegovih 18 letih. SVO pa je pridobil še dodatno informacijo in zato sem mu hvaležna, to je totalno prekinitev vseh komunikacij.
Z možem bova našo hišo prodala in se preselila tudi v eno stanovanje v tej hiši. Pa ne zato ,da bi komu nagajala ampak zato, ker sva ugotovila, da nimava naslednikov in bova sama koristila svoje delo svoj ustvarjen kapital. Kaj bo s to drugo hišo pa bomo videli. V kolikor bom zadevo na sodišču dobila bodo šli iz hiše ,že zato, da se naučijo spoštovat vloženo delo ,ki ga bodo sami morali vložiti ,če bodo hoteli živeti. Tako pač je v življenju. Nič nisem od njih pričakovala. Ne dovolim in nikoli nisem dovolila, da bi me kdo izsiljeval. Moji podnajemniki v enem od stanovanj v tej hiši se obnašajo zelo lepo do nas in mi do njih in nihče nič od nikogar ne pričakuje. Človek pričakuje samo malo dobre volje in nasmeh ne pa stalno stisnjene ustnice, ignoranco in gubo med obrvmi.

Zdaj pa bom res s tem končala, ker vse sem se že odločila. Ogromno notranje bolečine sem že predelala zato ker spoznavam, da sina ni več ta oseba, ki pa živi tam ni podobna mojemu sinu niti po obnašanju niti po razmišljanju. Tam sta dve podobni osebi.
Še vedno pa ostajam pri tem, da v kolikor bodo spoznali, da je bil odnos nepravilen, ampak resnično spoznali, jih bom vedno sprejela v svoj dom dobre volje .

Pozdravljeni,

zamešala sem sestavke in napisala:
SVO pa je pridobil še dodatno informacijo in zato sem mu hvaležna, to je totalno prekinitev vseh komunikacij.

V resnici sem hvaležna Poziciji EX za posredovano informacijo ,da je tudi popolna prekinitev vseh komunikacij izraz hude nehvaležnosti. Veste, ko se otroci tako obnašajo imaš občutek, da si svoje delo in denar podaril eni X osebi, ki te sedaj niti ne pozna niti pozdravi. Ena sama velika ignoranca in posmeh.
Ja Vzhajajoče sonce delajte in dajajte ljudem pa se bova potem slišali, kako se ob tem, ko vas niti ne poznajo in gredo mimo vas počutite. Človeku gre na bruhanje.Grozota in še enkrat grozota, kaj pa sploh mislite ,da bi morali dat. Veseli bi morali bit, da smo jih izšolali in so dobili dobro službo. Jaz sem bila presrečna. Se pravi jaz sem ničvrednica ,ker jim bom vzela zato ,ker se mi posmehujejo, partnerkini starši ,ki pa niti ne financirajo oziroma hčerki nudijo, da se do konca izšola so pa super ali kaj???
Res je potrebno je imeti enake vatle za vse in bit pravičen v ocenah.
Jaz bi morala dat še kaj, njeni starši pa hodijo 3x letno na dopuste in hčerki ne dajo nič. Recimo snaha ,da bo krajše, je ocenila, da pa z mano ob diagnozi rak pa je vse v redu ,jaz sem zdrava( in to še pred obsevanjem), njena mama pa je uboga in potrebuje pomoč, ker jo bolijo kolena in bi morala shujšati(10 let mlajša od mene),ja pa de ne pozabim in tudi zaradi zobnih vsadkov strašno trpi. Misliš si svoje in si tiho,ker moraš biti tiho in skriti vse občutke,ki te ob tem obhajajo,ker moraš vedno misliti tako kot ona.Nikoli ne smeš imeti drugačnega mnenja,ker potem moraš tudi 3 dni poslušati kako ima on prav.Ja vedno ima prav ,ker le tako imaš mir. . Ampak res hvala za tako snaho. Na cesti in v trgovini vsak dan srečaš prijetne ljudi tako, da takšnih kot sta onadva ne potrebujem. Res je konec. Pa naj zveni negativno ali pozitivno.

Tale debata je povsem ušla iz vajeti. Vzhajajoče sonce, PozicijaEX in Odmev umirite konje, vse tri je užitek brati, ampak tole zgoraj je daleč od konstruktivne debate, je zgolj dokazovanje kdo ima bolj prav in pogosto drobnjakanje vseh vpletenih. Vsak ima svojo zgodbo in svoj prav. SVO hvala za post, ki je vsaj malo zdravega razuma vnesel in umiril vse skupaj.

Prizadeta mama pogosto ste rekla, da imaste dovolj in da ne boste več odgovarjala, tokrat vas prosim, da se tega držite, ker je iz tegale ratala debata precej podobna tisti, ki jo sproži in ohranja nekdo, ki ima precej značilne karakteristike bližnjih, o katerih teče govor tukaj. Težava torej ni v tem, da vam ne verjamemo, da ima vaša snaha MOM ali karkoli že menite, da ima in da je absolutni krivec za vse in bi bilo brez nje vaše življenje brez težav, teveč, da se zdi, da ste v tem trikotniku z vašim sinom velik kar velik delež težav prispevala tudi vi sama. Kaj je res veste vi sama, morda ste res absolutna žrtev in prav ničesar krivi, vendar v vsak odnos prispevata oba ( mom gor ali dol) . Takes two to tango , pravijo.

Če ne bo stekel pogovor v bolj konstruktivne vode , torej ne kdo je bolj kriv in kdo ima bolj prav, temveč, kaj lahko sam naredim in kako se lahko sam spremenim, da se bo situacija izboljšala, potem jo bom izbrisala.

PS: Z izboljšanjem situacije ne mislim tega , da se bo tisti drugi začel vesti tako, kot smo mi prepričani, da bi se moral.

lep pozdrav. evo še moja zgodba in bi vas prosil za mnenje. pred 22 meseci sem šel na kavo z žensko, predhodno sva se zaradi moje službe 2 krat videla v roku 5 mesecev in ko sva se naslednjič videla je kar začela da me je pogrešala da kje sem bil toliko časa itd. kasneje mi je pripovedovala, da takega prijaznega in ustrežljivega in fejst v mojem poklicu ni še srečala. No, po tisti kavi je pa drvelo, naslednji dan je bila pri meni na obisku ki se je zavlekel v noč, sicer brez seksa, naslednji dan se pravi 2 dan po kavi pa je že bil seks. ima 2 otroka, najstnika, nekako ju je predstavila mi jih in mene njima kot prijatelja, spet na mojem delovnem mestu, prvič pa jih je pripeljala k meni domov po mesecu dni nekako. in potem se je začelo počasi odvijati tako, da se je začela name spravljati, da jo premalo crtam, da ji premalo govorim in se pogovarjam z njo, kako naj bi se pogovarjal če pa je ona govorila non stop in na moje odgovore in tudi kritike reagirala užaljeno ali pa prizadeto ali jezno. pa očitala mi je da imam raje psa kot njo, pa da na zabavah držim vse pokoncu, animator, zabavljač, doma pa bleda senca tega. pa da ne vem s kolikimi bi lahko ona bil če bi želela, in z drugimi seksala na teh zabavah ker so jo nagovarjali k temu. in ljubosumna na moje prijateljice, dolgoletne, tudi iz otroštva, tako da sem marsikateri rekel da raje ne grem plesat z njo, da bom imel mir, in tako je šlo mimo 20 mesecev. potem pride dan, ko mi pri meni doma drži lekcijo, joče, obupuje….oddite, reče da si bo vzela čas za premislek. naslednji dan popoldne prejmem sporočilo, da je prepričana da tako ne gre naprej, da čuti da je njena potreba po meni, moji bližini, njena čutnost do mene večja kot ji jaz lahko nudim vendar da si bi to želela vedno in da je opazila, da to mene odbija. napisala je, da ve da sem po nočni in da mi je zato pisala ne pa v obraz povedala in da čuti veliko bolečino ko to piše in naj ji oprostim za vse . odgovoril sem ji da ji nimam kaj oprostiti, da sem jo sprejel kakršna je in jo tako imam rad, vendar če je prepičana v to da je tako najbolje da se odnos konča, je ne bom prepričeval v nasprotno. naslednji dan se mi oglasi s sporočilom da se je skupni prijatelj oglasil pri njej in nekaj dni kasneje -2,3 dni- pride ta prijatelj do mene in mi pove, da je ostal presenečen da nisva več skupaj, pove kako sta otroka reagirala ko jima je povedala pred tem prijateljem da sva midva končala odnos (otrok sta baje potegnila se zame) in da mu je izrazila željo, da naj njene stvari, obleke itd pripeljem kar k njemu – temu prijatelju. in to sem v roku 2 dneh tudi naredil. čez 2 dni pokliče in me vpraša če bi se kaj pogovorila. o čem ? o najinem odnosu? kaj se imava za pogovorit, če si pa vse lepo napisala, in ti bi se zdaj pogovarjala, ko končaš razmerje in naročiš naj tvoje stvari odpeljem k prijatelju? in potem mir, mesec in pol. no, vmes sta šla mimo mojega delovnega mesta, tam kjer ponavadi nisem, on vedno uporablja delovno mesto kjer sem 98% časa, oba presenečena, pa sem kavo častil, šla sta pa še s tretjo osebo nekaj zadev urejat. potem pa strela z jasnega. bivša žena tega prijatelja, katera pa je še vedno živela pri njem oziroma v zgornjem nadstropju hiše, pride in pove da bova soseda. kako? hja, tvoja bivša je non stop pri nas. ok, na bisku sem si mislil. ne, ne na obisku, se je prav parkirala. in ko potem en dan, ko sem nesel tja še neko aparaturo last prijatelja ki jo je njej posodil in vidim njen avto sem samo odložil zadevo pred vrata in odšel. prišel domov in poklical prijatelja ter mu povedal da naj pride po orodje ki ga ima še pri meni in da vidim kako se je odločil. ( ponavadi me je poklical en krat na teden najmanj, če ne drugega za kavo v obdobju 51 dni pa niti enkrat). je prišel, njej je rekel da mora priti ker zgleda resno in da se bo pogovoril z mano. in se je, zagotavljal, da nimata nič, da se ji smili ona in otroka ( žensko je namreč mati vrgla iz stanovanja, baje zaradi pritiskov sorodstva, neprijavljena živi v najemu v majhnem prebivališču). in sem bil v dvomih, nato pa mi še njegov sin pride na obisk in se mi izpove. takrat sem se pa odločil in zaključil z obema. njemu peljal orodje nazaj. njo in njega sem poklical, njemu povedal da mu želim srečo in da sva zaključila in naj uživa z novo partnerico, nakar je ogovoril da nimata nič in da če bo kaj da bom prvi zvedel – hahaha. njej dal možnost da pride pozdravit in se poslovit odpsa (ker ga baje ima nenormalno rada a v tem obdobju 51 dni ni niti enkrat prišla ga pogledat), pa je začela da zakaj ji otežujem zadeve in nato agresivno name nekaj govorit in grozit in tudi njej sem zaželel srečo in da me ne zanima nič več o njej in mi je rekla če bi jo lahko poslušal da mi pove zadeve in sem ji odgovoril, da ne mislim več poslušat lajne in laži.
zanima me ali ima MOM, ali sem jaz blesav, ali se samo maščuje? zase vem da je najbolje da vse skupaj pozabim. vendar mi moja narava ne da miru, dokler si ne razjasnim vsega.
hvala vam