Sam govorjenje o brezpogojni ljubezni dojemam kot zlorabo in manipulacijo. Sam sem bil deležen očitkov o pomanjkanju brezpogojne ljubezni vsakič, ko se je zahtevalo, da pohodim sebe zato, da zadovoljim kaprico nekoga drugega. Od ljudi, ki imajo veliko za povedati o brezpogojni ljubezni (do njih), če ne gre ravno za ljubezen do otroka mlajšega od 14 let, si sam rečem, samo bejš stran od njega. Sklicevanje na brezpogojno ljubezen je v bistvu zahteva, da daj še več in več v zameno za nič.

Osebno berem zgodbo Prizadete mame malo drugače, kot večina tukaj. Sam sicer menim, da je pogosta slovenska navada izsiljevanje tamladih preko starševskih pomoči, kot na primer pomoč pri reševanju stanovanjskega problema, posojanje avtomobila, pomoč pri varstvu otrok.

Vendar za razliko od večine tukaj, štejem, da je odnos starš – odrasli otrok vse kaj drugega kot brezpogojna ljubezen, še najraje enosmerna. Pri odraslih ljudeh je temelj vsakega odnosa vzajemnost. Vzajemna ljubezen, vzajemna pripadnost, vzajemno spoštovanje in tudi vzajemna pomoč. Sam se tudi ne strinjam, da ko otrok pripelje domov potencialnega partnerja starši dobimo novega otroka. Nope, če mene vprašate huda napaka. Meni se zdi v štartu zgrešeno že to, da se domov k mami pripelje partnerja tko mal na poskušino, če bo bo. Če ne pa tut prav. Odrasli ljudje bi morali tovrstne eksperimente odraslosti delati stran od staršev. Domov pa pripeljati tisto, kar smo na koncu izbrali.

Sam sodim tudi med tiste ljudi, ki nimam ravno vgrajenega predsodka, da so tašče po defoltu kače, snahe pa uboge žrtve. Žal videno nekajkrat, da je lahko situacija tudi obrnjena.

Mene v pripovedi Prizadete mame predvsem zanima, od kod predsodek, da morajo starši, če lahko, pomagati svojim odraslim otrokom. Pi** od kod to? Moramo… ja pa ja, pa kaj še

Mene v tej zgodbi moti, da so težave na plano priletele šele takrat, ko so se tastari umaknili na svoje, in ko so zaprosili za nekjadnevno uporabo svojega starega avtomobila. Remember, med odraslimi je pomoč vzajemna in res ne vidim, kje je problem v zavračanju take pomoči, kot v neki bolani kaprici.

Nekdo me je spraševal kako kaj moj sin. Naravnost odlično, čaka na sojenje v zaporu v Italiji. Tihotapljenje drog. Skontaktiral me je, ker je rabil denar za odvetnika. Po logiki nekaterih tukaj bi mu MORAL zaradi brezpogojne starševske ljubezni pomagati. Malo morgen. Dejanja imajo svoje posledice ….

Tako da, meni se zdi prav, da Prizadeta mama terja svoje premoženje nazaj.

Spoštovani PozicijaEx,

osebno berem zgodbo Prizadeta mama v smislu kot je recimo odgovorila ŠeEnaNehvaležnica in podobni odgovori. Zavedati se je treba, da takšni problemi v družini ne nastanejo od danes na jutri. Da odpor otrok ne nastane od danes na jutri in da ne nastane iz nič NIČ. In nekaj takega ne nastane tudi pod vplivom snahe- ko ima otrok dober odnos do staršev do tega na podlagi novega družinskega člana ne more priti. Gospa vidi njeno življenje kot, da je bilo prej pošlihtano (ker je imela nadzor nad vsem in vsakim). Če bi slišali zgodbo sina ali snahe bi to bila povsem drugačna zgodba – zgodba podobna zgodbam tega foruma. V vse to sem dokaj prepričana. Dodatno pa k temu vsemu pripmore popačen pogled na stvari in tudi neodkritost (v prvi vrsti do samega sebe in tudi do drugih). Takšne osebe vedno znova iščejo potrditev za svoje razmišljanje in občutke in pri tem skrbo sortirajo (kot pravi ŠeEnaNehvaležnica)… Kaj pa dejansko s tem naredijo: njihove misli in dojemanja se vsakič se globlje zapišejo v možgane. Tak človek ni sposoben drugega razmišljanja. In menim, da je takemu človeku zelo težko odpreti drugo plat pogleda.

Razumeti je treba, da ko starš otroku nekaj da, potem mu pa iz določenega razloga (beri: ker on ni dobil z njegove strani potrditve) to vzame, da to v otroku pusti globoke posledice. Enkrat ja, potem pa ne… je za otroka globoka zavrnitev. Otrok pričakuje od starša osebo na katero se lahko zanese. Pričakuje, da bo ujet v varni objem. Vse ostalo je motenost starša (na podlagi njegovih poškodb iz otroštva). Da ne govorim o dojemanju starša kot ga opisuje ŠeEnaNehvaležnica- vse res in globokega premisleka vredno… Tak otrok je zmeden vedno znova in znova, bolj kot si želi starševske ljubezni, bolj je ne prejme. Tako se razvije hlepenje po ljubezni in občutek zavrnitve. In to ga sprejmlja vse do tedaj dokler tega ne pozdravi sam s seboj in v sebi.

Brezpogojna ljubezen je ravno to: ne pričakujem, da mi to ljubezen vrneš. Kar pa še zdaleč ne pomeni, da je potem ne dobiš. Dobiš je namreč zvrhan koš!!! Kdor tega ni izkusil seveda težko v to verjame. Ker je bilo tudi v njegovem otroštvu tako, da je bil ljubljen le če je nekaj dal/vrnil. Obsipavanje otroka z materialnimi stvarmi ni prava pot. Tak otrok bo zaprl svoja čustev ljubezni, ne bo je znal dati, ker jih sam ni prejel. Od njega je zahtevano le funkcioniranje, podpora starševskih pričakovanj in še kaj.

Glede vašega sina. Karkoli ga je že privedlo na kriva pota- najverjetneje tudi odnosi v družini in iskanje občutka ljubezni. Seveda to v vaši situaciji ne pomeni podpirati kriva pota, vendar pa vedno znova nuditi otroku varno zavetje, ga ne zavreči, ga moralno podpreti, da se bo čutil kljub napakam ljubljenega. To vendarle iščemo vsi a ne? Otroci pa še toliko bolj. Vseeno je ali je otrok star pod 14 let ali pa čez 50 let! Otroci imamo starše tudi ko pridemo v leta in edino od njih pričakujemo sprejetje- ker smo njihova kri. Če tega ne dobimo, pa še v starejši dobi iščemo tisto kar nam manjka- občutek ljubezni. In tu se začne potem učenje. Da enkrat presekamo verigo s preteklostjo oz. vzorce, ki se vlečejo iz generacije v generacijo.

Brezpogojna ljubezen torej ni samo dajanje. Je tudi sprejemanje. V isti meri oz.tu nekje. Potrebno pa se je naučiti najprej dati ljubezen- tudi v trenutkih ko na drugi strani ni takšnega obnašanja kot bi ga pričakovali.

Moj pogled pač…

Vse dobro vam želim in lp,

Moje mnenje je, da si pojem brezpogojna ljubezen vsak malo po svoje razlaga. Od tod tudi široko polje za uporabo le-tega v manipulativne namene.

Za majhnega otroka smo starši pravi bogovi in njihova ljubezen do nas je brezpogojna. Ne glede na to, kakšna g*** so nekateri starši. S časoma, pa starši pademo iz tega pediestala bogov in otroci, sploh najstniki pod vprašaj postavijo našo vsemogočnost in avtoriteto. Kljub vsemu pa obstaja še vedno neka etika v tem odnosu. Tanka linija, ki je tudi otrok v svojem hormonskem stanju nima kaj prestopat.

Jaz v neposojanju avtomobila za nekaj dni v prvi vrsti vidim bolano kaprico. Če res drži, da so MOM osebe za marsikoga presenečenje, ni 2x za rečt, da ni možnosti, da je tamlada MOMsterka.

Darila sama po sebi so redkokdaj brezpogojna. Vsak zase ve, kakšen impliciten dolg se skriva za podarjeno stvarjo. Marsikatera slovenska tašča si s privoljenjem, da se tamlada dva vselita v mansardo družinske hiše, pribori pravico do vstopa v stanovanje tamladih v copatih. Implicitna izmenjava, v katero jaz recimo nikoli ne bi privolil.

Moje mnenje je, da si darila marsikodo tudi zelo po svoje razlaga. Moje mnenje o darilih itak je, da je to najdražji način, da do nečesa prideš.

Jaz od obdarjenca, ki dobi od mene darilo večje vrednosti, pričakujem korekten odnos (česar pa ne enačim z ljubeznijo in brezpogojno poslušnostjo ali dovoljenjem, da rušim obdarjenčeve meje).

Pozdravljen, PozicijaEx.
Različno dojemava pojem “brezpogojna ljubezen”. Tudi jaz sem včasih mislila tako – da lahko to hitro zraste v izsiljevanje, izkoriščanje … In npr. tisto, ja, partnerja brezpogojno ljubim, zato mu odpuščam, da me vara/tepe/ponižuje … In se sploh nisem strinjala s konceptom “brezpogojne ljubezni”, ker sem ga narobe razumela.
Ker to ni brezpogojna ljubezen, to sploh ni ljubezen. Prej soodvisnost ali kaj podobnega. To sem se naučila šele na terapiji, žal – a bolje pozno kot nikoli. 🙂

Brezpogojna ljubezen pomeni, da imaš osebo rad brez pogojevanja. Nikakor pa ne pomeni, da ji vse daš, vse pustiš, vse odpustiš in ostajaš na mrtvi točki, da se pustiš izkoriščati, izsiljevati in vse drugo. Torej imaš otroka še vedno rad, čeprav je situacija taka kot je zdaj pri vas ali pri Prizadeti mami. “Samo” to. Ne pa da mu boste zdaj ne vem kaj plačevali, se pustili izkoriščati, “nategovati” – s tem bi škodili obema v odnosu in to je nesmiselno, se popolnoma strinjam.

Brezpogojna ljubezen pomeni sprejemanje. Otroka ne moremo zamenjati z drugim, “boljšim”. Pri partnerskem odnosu ali prijateljskem ipd. pa – če ne moremo osebe zares sprejeti s plusi in minusi, moramo narediti bilanco in če je več minusov, poiskati rešitev (npr. terapijo ali pa v končni fazi, če sprememb ni ne pri nas ne pri partnerju, razhod).

Sprejemanje človeka kot bitja. To ne pomeni, da moramo sprejemati njegova dejanja. Ampak kot se pogosto poudarja, npr. ko kritiziramo, kritiziramo njegova dejanja, ne njega (“len si”, “iz tebe ne bo nič” …). Postavljamo primerne meje in otroku nikakor ne nudimo “vsega” itd. To odlično razloži tale članek: https://med.over.net/clanek/vzgojni-stil-in-otrokova-prihodnost/

Tega si nisem izmislila in sama izumila, nisem tako pametna 🙂 sploh glede na vzgojo, ki sem je bila deležna, mi je bila pogojevana starševska ljubezen samoumevna oz. sploh nisem vedela, da je pogojevana, ampak sem mislila, da sem jaz preslaba, da bi me lahko sploh kdo imel rad “kar tako”, ne da mu pomagam, ne da sem “pridna”, ne da se podredim … Tega sem se naučila na terapiji in iz literature. Pa tudi iz mojih lastnih občutkov do sina. Ker si ne morem predstavljati, da bi ga kdaj nehala imeti rada, ne glede na vse, kar bi mogoče naredil. In naredil je več takega, česar si ne želi in trepeta pred tem vsak starš. Če se bi zanj slabo izteklo (ne vemo, kaj še bo), bo bolečina zelo huda, tudi jeza itd. Ampak še vedno ga bom imela rada in mu to tudi povedala. Tako kot mu povem, da če laže, mu ne morem pomagati, da če dela to in ono, bodo posledice, ker takega početja ne sprejemam ne jaz ne družba.

Glede odnosov do otrokovega partnerja je že GittaAna zelo dobro opisala svoj primer, svoje stališče in ravnanje, se samo podpišem.

Lep pozdrav.

Pozdravljeni vsi!

Pozicija ex, posebej lepo pozdravljen!

Vesela sem, da si se oglasil, četudi si sporočil na videz slabo zgodbo o sinu. Hvala. Popolnoma se strinjam z vsem kar si napisal. Sploh pa o zlorabah in o intelektualnem teoretiziranju o brezpogojni ljubezni z otroci v odrasli dobi. Ko človek preživlja skrajne zgodbe na lastni koži, je zelo previden v ocenjevanju in sojenju drugih.

V najbolj odločilni dobi odraščanja svojega sina (nosečnost in v starosti do 6 let- zdravljenje alkoholizma bivšega!) sem se borila z mlini na veter…

»Ni toliko pomembno, da je mati dobra, kot je za razvoj otroka najbolj pomembno to, da se ima mati dobro«, poudarja terapevt Tomislav Kuljiš. Odgovornost je zato na strani obeh staršev. Žal to vem šele danes in po toči zvoniti je prepozno… Pa nič hudega, vseeno se je vse dobro izteklo…

Za boljše razumevanje povedanega predlagam v branje članek:
https://www.slovenskenovice.si/novice/slovenija/clanek/pomembno-je-tisto-cesar-se-mozgani-ne-spomnijo-104450 !)

Ob vsej svoji bitki in trpljenju, sem bila vseskozi prisiljena prenašati številne sodbe in podtikanja. Pozneje sem kot samohranilka, poslušala in brala še podcenjevalna sporočila tudi nekaterih, v tem delu navideznih »avtoritet« (kot na primer dr. Andreja Perka!) glede žensk, mater in samohranilk. Nihče od teh pa mi ni znal pokazati poti iz neljube zagate, v kateri sem se znašla.

V odrasli dobi človeka običajno prihaja na površje vse tisto, česar se naši možgani ne spomnijo (je v potisnjeno v podzavest in tudi zapisano v celičnem zapisu telesa)… Zato je včasih je preuranjeno modrovati, kako dobri starši smo bili, kajti rezultati se nam lahko pokažejo šele takrat, ko odrasli otroci stopijo v svoja partnerstva. Pogled v ogledala, ki nam jih postavljajo odrasli otroci pa ni vedno lep in niti lahak… Bili smo lahko zelo dobri starši, ki pa smo žal nehote delali tudi hude napake.

Nekaterim vzgojno zapuščenim otrokom uspe uspešno preiti in živeti v odraslosti, nekaterim ne… To nakazuje, da ni vse samo odvisno od staršev. Nobenega primera ne moremo posploševati. Poznam zelo v redu ljudi, ki so rasli brez staršev, kot poznam precej problematičnih ljudi, ki so izhajali iz urejenih družin… Jaz sem se s sinom odlično razumela vse do 24 leta. Šele z rojstvom vnukov, pa so pri vseh nas vpletenih (tudi snahe!), na dan prišle odnosno nerazrešene težave iz primarnih družin …

Kar se tiče brezpogojne ljubezni do odraslih otrok, sem se jaz držala pravila: »Ne dovolim ti dejanj, za katere vem, da niso dobra zate in niso dobra zame!« Sinu v odrasli dobi nisem dovolila, da bi me izkoriščal in upravljal z mojim imetjem, sploh ker me je takrat začel močno poniževati in žaliti. Res je: brezpogojna ljubezen nima nobenih pričakovanj. Najprej sem morala z brezpogojno ljubeznijo zaščititi sebe, ker bi me drugače pokopalo…. Ko sem odraslemu sinu rekla NE, sem se zavedala da to lahko pomeni tudi prekinitev odnosov. In ravno to se mi je tudi zgodilo. Za starše, ki smo ukalupljeni v kulturo in v preživete vzorce naših prednikov, je včasih taka »izguba« lahko zelo težak življenjski izpit.

Proces žalovanja sem občutila na lastni koži. Nobene faze ne moreš preskočiti, ker si enostavno vpet v neko zakonitost, ki jo je zame najbolj nazorno opisala E.K.Ross.

»Ne sodite, da ne boste sojeni«, je zato modrost, ki jo zato želim pri tem posebej poudariti, kajti vsak ZAKAJ ima tudi odgovor v ZATO…

Pišem tudi le iz sebe in zato ne bom v ničemer negirala, kar sta napisale »vzhajajoče sonce« in »ŠeEnPrimer«. Pišem le o svojih prepričanjih, do katerih sem se v tem času dokopala. Vsak človek živi svojo resnico in ravno ta resnica je lahko velikokrat večplastna… . Vsak gre po svoji poti, ki je včasih enostavno ne zmoremo vzporejati. Ljudem, ki so že na poti, tudi želim dopustiti, da svojo pot iščejo sami. Le to bo njihova pot in hkrati njihova rešitev… Sama pa pri tem lahko le kažem smeri.

Dolgo časa sem tudi jaz živela izključno z mislimi v glavi, kar pomeni v nekih teorijah, kako naj bi bilo, če ni bilo, nezavedno ukalupljena v vzorce pričakovanj in scenarijev, ki sem se jih navzela v primarni družini, v kulturi, pa tudi z mojim razumevanjem branja in še marsičesa.

A življenje me je poučilo tudi malo drugače. Moje nekdanje čustvene potlačitve so me delale na pol noro… … Dokler obtožujemo svoje starše, svoje otroke ali druge ljudi za svojo usodo, žal ne moremo nikoli popolnoma odrasti. Življenje me je klicalo k lastni odgovornosti zase. Brez takrat uspešne strokovne pomoči, vsega tega enostavno ne bi zmogla. Zato razumem, kako nas zacementirana in potlačena čustva (beri: naše NEZAVEDNO!) lahko dela robote, ki delujejo pretežno iz UMA in ne IZ SRCA… Moj proces preobrazbe traja še danes.

Zato popolnoma razumem prizadeto mamo, v čem je njen problem. Vsa čustva, ki se nam pojavijo so prava, zato jih ne smemo obsojati, ne pri sebi in ne pri drugih. Svojih čustev ne smemo tlačiti in jih podcenjevati, saj se nam lahko odražajo na telesnem nivoju in zato lahko tudi zbolimo. Potrebno je zdravljenje in celjenje, če se hočemo rešiti. Lp Odmev

Spoštovana Odmev,
bi še tokrat odgovorila in pojasnila svoj pogled.

Vsak ima svojo pot in vsaka pot je prava. Različne poti vodijo do istega cilja. Če se seveda dela na tem, da se fokusira pravi cilj-vsak ima seveda svoj cilj. Nič pa tudi ni narobe, če človek v času inkarnacije ponavlja postopek čiščenja svojih mentalnih omejitev, predvsem pa vzorcev iz otroštva v procesu iskanja prave ljubezni v sebi.
Dopuščam vsakemu, da se moti, tudi sebi. Poskušam pa pokazati mojo pot, katere delček bi bil za nekoga morda uporaben. Vsekakor pa je tudi moje življenje narejeno tako, da bom imela možnost se učiti vse do moje smrti, tudi od vas vseh. Povsod najdem nekaj za sebe- tako v dobrih kot slabih stvareh. In tega sem globoka vesela.

Menim pa, da je žalovanje za nekom, ki je še živ (s tem imam v mislih POSLAVLJANJE od te osebe) le pogled iz določene (neprave) perspektive v vsakem posamezniku. “Zapustil” nas je nekdo (to vidimo tako in nato tako občutimo). Ne vidimo pa v njegovo dušo, ki prav tako trpi zaradi tega. In kot otrok si sigurno želi ponovne zbližitve- v to sem prepričana. Le nobeden ne najde poti iz svojega UMA !!! Ker si mislimo, da te misili, ki jih imamo v glavi, da smo to mi in da je tako kot mislimo. Misli pa so naš avtopilot (vzorci).
In potem “zapustimo” še mi to osebo. Tukaj je na delu ego in spet ta isti avtopilot.

Po moje je bolje soočiti se z bolečino in predelati kaj se skriva za njo. Potem pa poskusiti spremeniti pogled na stvar. Torej spremeniti naše misli. Z njimi spremenimo VSE.

Brezpogojna ljubezen je zame je seveda tudi to, da otroka opominjamo na njegova dejanja, ki za njega niso dobra (sem spada tudi primerno obnašanje do nas, kajti kako se bo naučil obnašati do nas, bo nadaljeval v svojem življenju). Tudi nasprotno drži, ko otrok ne mara nečesa v zvezi z nami, da dovolimo, da nam to pove in da to odpravimo. Oz.če je potrebno še o tem podebatiramo.
Kljub negativnim dejanjem do mene, pa ima otrok vedno varno zavetje pri meni- tak je moj pogled na brezpogojno ljubezen.
Verjamem pa, da če recimo otrok tepe svojega starša in dela druge hudo neprimerne stvari, da se takrat starš počuti nemočnega in da izgubi svojo sled. Iskanje njegovega vzorca je pa prav tako potem v nas. Nekje je nekaj od kod je pobral otrok določeno čustveno neravnovesje (agresija je čustveno neravnovesje). Najverjetneje smo svoje čustveno neravnovesje na nek način prenesli ali mi, ali partner ali tudi stari starši na njega. Vse čustvene reakcije in druge reakcije (vključno z mišljenjem) pobere otrok iz primarnega okolja- odvisno kaj ga je osebno hudo prizadelo v njegovem otroštvu. Seveda k temu okolju spada tudi vrtec oz.vsa okolja v katerih se je zadrževal. Do 7.leta so možgani koncipirani tako, da srkajo/zapišejo vse kar se nam pripeti. Iz tega pa potem izhaja avtopilot.

Vsi naredimo otrokom določeno škoda, tudi jaz sem svojemu. Vprašanje pa je, če želimo del tega v TEM življenju popraviti.

Ker se vse to vrti okrog Prizadete mame pa je moje mnenje še vedno sledeče. Meni osebno je njen vidik na življenje Črno-Bel kontrast. Ko ni dopuščanja drugih rešitev, tudi rešitve ni. Vse je seveda njen avtopilot in tukaj je potrebena strokovna pomoč, ker tako globoko zarezanim vzorcem ne moreš pokazati ali vsaj naznaniti, da obstaja tudi drug pogled in druga rešitev. V normalnih odnosih človek posluša tudi drugo mnenje, v normalnih odnosih se človek vpraša zakaj je na drugi strani prišlo do določene reakcije. Tako lahko človek začne vrtati po sebi. Menim, da prenaša avtoriteto iz njenega otroštva. Pa še veliko je tega…

Po moje pa se je dobro sam sebe vprašati kako nastanejo negativna čustva. Če malo brskamo po literaturi namreč spoznamo, da nastanejo naša čustva iz naših misli. In obratno naša čustva nam sprožijo misli. Če torej ne posežemo tu vmes se vrtimo v začaranem krogu. Da ne bo pomote, tudi jaz sem se veliko let vrtela v tem krogu. Pride pa do točke ko začnemo iskati rešitev iz tega- eni prej, drugi kasneje.

In spet smo pri mislih, pri umu, pri avtopilotu- in kako ga spremenimo? Moja izkušnja: tako, da spremenimo naše misli, naš um, da torej spremenimo perspektivo s katere gledamo. Seveda ne gre to od danes na jutri. Prvi korak pa je nedvoumno, da ko spoznamo kako nastanejo čustva, da dovolimo spremembo svojih misli. To je potrebno dovoliti v naših mislih.

Lp,

Odmev,

zelo lepo povedano, ni kaj dodat. Morda to … Na institut samohranilk in na njegove varovalke samskih mater, se je v zadnjih 20+ letih nalepilo toliko prevarantk, da je samohranilka postala malone psovka. Te prevarantke so samskim materam, ki bi zares potrebovale in bile upravičene do družbene podpore naredile res veliko škode. Težko sodim Perka, ampak sam je nekajkrat povedal, da so v njegovih skupinah samske matere, ki so borke. Domnevam pa, da je na svoji strokovni poti naletel na kup prevarantk, v ovčji koži žrtev (ki to niso).

Mati mojega otroka, je na račun dejstva, da sva bila ločena (in je posledično sebe proglasila za samohranilko), s celotnim sistemom zdravstva, šolstva, socialnega skrbstva in svojim delodajalcem tako brezskorpulozno manipulirala, da je joj. Ker se je moralo nekaj akterjev zaradi posledic, ki jih ima sin neposredno seznaniti z neprijetnimi dejstvi in predvsem dejstvom, da so bili zgolj koristni idijoti v rokah verjetno psihopatske prevarantke, bo to morda v naslednjih primerih s katerimi se bodo srečali, neopravičeno uskalo po ženskah, ki bi si pomoč zaslužile in bi jo upravičeno potrebovale.

Vzhajajoče sonce,

tvoj pristop je iz mojega stališča preveč transcedentalen in preveč nalagajoč krivdo ljudem, ki trpijo za posledicami MOM. Meni moja bivša kasneje pa otrok nista “štimala,” pa so me razni “strokovnjaki” prepričevali, ali pa mi vzbujali krivdo, da vidmi težave, tam, kjer jih ni, oziroma pretiravam, ali še huje, da uporabljam sinove težave za obračunavanje z bivšo. Skratka, jaz sem bil največji Lucifer. Hvala lepa.

Potem je umrla. S padanjem okostnjakov iz omare sem se spopadal najprej z nejevero, če res prav vidim in razumem, da je bilo vse kar sem trdil res RES in da so naši “strokovnjaki” kup nekompetentnih zagovedenih kretenov, ki so mi družno mazali oči oziroma nad menoj izvajali perifridno psihološko nasilje.

Potem je prišel bes, da svojega sina nisem mogel obvarovati in zaščititi. Potem je prišla žalost in nemoč, ker me ni hotel poslušati in stopiti na trnovo pot zdravljenja, ampak je izbral tisto, ki je dobesedno pred njegovimi očnmi pogubila njegovo mater z neznosno lakoničnostjo, domišljavostjo in lahkomislenostjo … “meni pa se kaj takega ne more zgoditi.” A da ne … poglej, kje si zdaj, sin moj. In še huje bo.

Odrekel sem se samoprevari, da sem dolžan odraslemu sinu nuditi varno zavetje. Ne, nisem. Sploh pa ne na račun mojih mlajših otrok, ki sta bila že tako preveč in neupravičeno podvržena vdorom moje bivše v našo družino. Moj sin trka na mojo starševsko dolžnost in vest, kadar zaj** in od mene pričakuje, da ga bom – tako mot mama – reševal pred posledicami. Konkretno zdaj, da mu bom dal denar za manipulativnega odvetnika, ki bo našel luknjo v zakonu. O ne, jaz pa ne.

Puščam mu odprta vrata, če se bo kdaj res kesal za svoje početje, in ko bo res želel živeti življenje drugače, iskreno do soljudi in brez manipulacij. Dokler pa se bo posluževal sistema, dajmo se malo potuhnit, da nevihta mine in oprijem sistema malo popusti … te odvisniške igre se pa jaz ne grem, več.

Jaz Prizadeto mamo berem tako, da je sinu pomagala v njegovih začetkih ustvarjanja družine. Ko se je izkazalo, da je izginila vzajemnost, in ko se je nekdo polastl njenega dodatnega pokojninskega zavarovanja, je prav, da ga zahteva nazaj.

Spoštovani PozicijaEx,

ne razumem od kod občutek, da bi nalagala krivdo trpečim za MOM. Sem vendar ena izmed “teh” z NOM partnerjem (bivšim) in sedaj spoznavam še dodatno mešanico narcis/sociopat v eni osebi (sedaj se mi dodatno razkrivajo te tančice življenja z bivšim). In na sploh ne želim nikomur nalagati krivde. Krivda je stvar, ki pusti rane na duši. Morda sem preostra v izražanju, ampak moje mišljenje je daleč od tega. Se opravičujem vsakomur, ki me tako dojame.

Moje stališče po prehojeni poti je sledeče: krivde ne nalagam v bistvu ne sebi in ne partnerju, ne vam, ne nikomer. Vem, da partner drugače ni znal in ne bo znal. Vem, da tudi jaz nisem drugače znala. In da marsikdo na forumu še ne zna. Ne gre se za krivdo, gre se za naše poglede na stvari.

Torej vsi se motimo. Vsak je svoj individum in vsak si razlaga stvari po svoje-tako kot se jih je naučil gledati (beri poudarek naučil!).

Nisem pisala o tem, da morate sina povleči iz vsakega brezna v katerega je padel s svojo lahkomiselnostjo. Potrebne so meje- z mojega vidika kot iz vašega. Takšne, kjer se otrok počuti sprejetega, pa čeprav je naredil napako. Osebno bi ga prvič povlekla iz situacije, vendar bi se moral iz nje nekaj naučiti. Ponovne padce bi predebatirala na način: rada te imam in vedno bo tako. A obstajajo meje, do katere ti smem pomagati. Zanašanje na druge osebe te ne bo naredilo močnega, sam se boš moral boriti in prehoditi pot, ki si si jo naložil, kajti za življenje moraš biti močan. Lahko pa nasloniš svojo glavo na mene ko boš žalosten, z veseljem in ljubeznijo te bom objela (za marsikoga lahko samo prispodoba, da bom vedno ob njem). Poskušala bom iskati poti, da ti pomagam, ampak hoditi boš moral sam. Tako nekako vidim to. Je pa res, da nimam težavnega otroka in da mi je o tem lažje govoriti.

Pa brez zamere in lp,

Pozdravljena,

vse sorte diagnoz in napotkov sem dobila tudi napotek, da se naj grem zdravit za NOM/MOM, da ne pišem vejic na pravem mestu,itd.

Naredila sem veliko življenjskih napak in se jih zavedam.
Te so bile:
-10 let sem preživela z alkoholikom in to najlepša leta (23do 32).Starši so me opozorili, da oseba ni zame in zato sem to svojo napako, to trpljenje pred njimi skrivala. Ozdravila sem se skozi terapevtsko skupino za pomoč svojcev alkoholikov na Pohorskem dvoru. Staršem priznala mojo zmoto in se vrnila domov.
-druga napaka je bila moja permisivna vzgoja pri sinu. To dela več ali manj večina staršev. Nisem znala postaviti omejitev in to so mi večkrat očitali v šoli in že v vrtcu. Kaj hočemo v svoji ljubezni do otroka pač stremimo k temu, da bi bilo zanj vse najlepše. Mene so doma strožje vzgajali, imela sem kar strogega očeta .Z mojega sedanjega spektra je bila njegova vzgoja pravilna. Takrat se mi je zdela napačna. Omejitve sem sinu postavljala samo v ekstremnih primerih prekoračitve ,ki so bile zanj nevarne ali res na mejah splošnih družbenih norm, kot na primer: njegova predelava novega skuterja, da pridobi hitrost 90km/uro namesto 55 km/uro, s tem ,da sem naredila veliko napako ,da mu ga zaradi tega nisem vzela in dala na uničenje ampak sem poiskala rešitev v dodatnem nakupu elektronskega omejevalca in krivih pot registriranja takšnega motorja, ali ob žaljenju sošolca avtista ,da nisem bolj zaropotala ampak sem se samo temu sošolcu in njegovim staršem globoko opravičila, ali da sem takrat ,ko se je pripravljal ,da bo prodajal travo to reševala s psihoterapevtom namesto, da bi mu naložila več dela, zmanjšala žepnino, zahtevala od njega več samostojnega učenja ali še kaj drugega, da ga nisem udarila po ustih ko je preklinjal namesto, da sem mu govorila kako je to zelo, zelo grdo , in še tako naprej…..
-tretja napaka je bila ,da sem dovolila ,da je pripeljal v hišo dekle ( to je bilo njegovo drugo dekle) ,ki jo je poznal 14 dni. Da me je izsiljeval, da pa je prav ,da je pri nas večina časa v tednu ,najmanj 4 dni s tem ,da sem tolerirala, da pa on pri njih ne bo ,ker je vse umazano od dlak od domačih živali, da me je postavil v vlogo gospodinjske pomočnice in moža v postrežka, ki sta na voljo vsaki njihovi želji in vsem posebnim zahtevam –že predhodno opisano. Da sem morala pospravljati in kuhati ,ker ona je pač na obisku( 2 leti),da sam ni nikoli imel časa(volje) niti pokositi trave itd.
-četrta napaka, da sem opazila ekstremne dogodke, ki so kazali na manipulacije ,ki jih je dekle izvajalo (če ne boš bom, če boš bom) in se v to nisem poglobila pravočasno. Ne glede na dejstvo, da sem bila stroga glede uporabe alkohola, da sta tako sin kot mož vedela zakaj, pa so bile njene besede sinu pred mano: danes bom jaz vozila in ti boš lahko pil. Tudi sama je bila včasih okajena. Danes po vsem predelanem vem, da ima čustvenega vampirja. Lani po tisti zgodbi z avtom je še rekel, mama ti niti ne veš kaj vse je bilo zaradi avta. Naprej ni mogel povedat, ker naju partnerica ni spustila iz oči. To vam pove dovolj ob dejstvu, da verjamem, da je v partnerico in sina zaljubljen. Katera zdrava oseba zahteva prekinitev komunikacije s starši? Kaj je to ljubezen do partnerja? Mi nismo prekinili komunikacije in mi ga nismo žalili. Žalil nas je in to v njeni bližini nevzdržno brez razloga kot ihtav pubertetnik. Na primer brez vzroka, mama ti vedno kupiš poceni-dve klimi in potem se kvari. Žal mi je, da jih takrat nisem dala odmontirat in rekla sedaj pa kupi boljše. Res je ,da se nisem mogla zadržat več ,ko nam njegova partnerica na cesti ni niti odzdravila in sem rekla, da je pa to res poden od podna in dalje nismo mogli prit. Motila sem se takrat je bil šele začetek.
Pa naj bo dovolj glede na to, da sem rekla ,da se na tem forumu ne bom več oglašala. Skozi ta forum sem želela predelati našo zgodbo in upala, da pa sin le nima takšne osebe.
Mene moji starši niso mogli rešiti, rešiti sem se morala sama. Velika razlika je bila le v tem, da jaz s prvim partnerjem nisem imela otrok (hvala bogu) , da moji starši v to zvezo niso vlagali svojih sredstev in da sem z njimi ohranila dober odnos in nisem podlegla zahtevam alkoholika. Tudi sama ne morem reševati in tudi ne želim reševati sinovih ljubezenskih-partnerskih odnosov. Ne bom pa dovolila, da mi ponovno nekdo odvzame 8 let dela .S tem ne mislim na sina. Tudi nisem rekla, da jih bom vrgla iz hiše. Zadevo bom prepisala name in na moža. Kot veste otrokom pripada nujni delež najmanj 25% od premoženja umrlega. Hiše brez moža ne bi bilo saj jo je ustvaril s stotinami urami vloženega dela in ne gre samo za moj vložen denar in ne dovolim, da mu sin reče, ti nimaš kaj delati v hiši ,ker nisi lastnik (on je zaradi našega darila) in bom poklical policijo, če ne greš takoj ven .Njegovi partnerki si nikoli, niti jaz niti mož ne bi dovolila reči kaj takega ali podobnega. Ja čez vse meje je šel.
Kaj vam naj še napišem? Zadnjič ,ko sem pisala o pričakovani pomoči otrok do staršev, nisem pisala o sedanjem času, ko sva z možem še agilna in imava dovolj moči, da njihove pomoči ne rabiva in sva jo nudila njim ne oni nam ,ampak o času v prihodnosti za katero ni nujno ,da jo bom doživela ali ,da bom pomoč sploh rabila. Imam pa taščo staro 86 let in mamo staro 83 let in vidim, da je starost težka stvar. Da brez pomoči ne moreš živet .Več ali manj so že nepokretne in ker v dom ne želita jim pač na najboljši možen način želiva olajšati starost in polepšati življenje. Pa to ne zaradi obveznosti ampak zaradi notranjega občutka do sočloveka.

Nenazadnje naj še dodam,da si po vsem, kar smo doživeli, ne znam trenutno niti predstavljati kako in kaj bi se s sinom sploh pogovarjala. Prepad je zelo velik.
Pa lep pozdrav

Mogoče sem pregrob … new age mi ne sede, ker je bil s strani bivše do mene uporabljan manipulativno in zlorabljajoče.

Alergičen sem tako na navedbe, da se moram vprašati, zakaj je tako bolelo in tako boli, ko me je sistem prisili, da sem gledal, kako ga bivša osebnostno pohablja sina in kako je nato sam šel po poti, ki je še huja kot njena. Izjava, da je naša šola to, da se vprašamo, kaj je šlo v otroštvu narobe, da nas boli, ko pohabljajo našega otroka in mu sam ne moreš pomagati? Oprosti, to je perverzno. Ni vsaka bolečina, ki nam jo nekdo prizadane, odmev neke zlorabe iz otroštva.

Da se vsi motimo … ko bi vedela, kaj bi dal, da bi se v svojih opažanjih, da pri moji bivši nekaj ne štima, res motil. Če bi se motil, bi bili današnji problemi mojega sina, zgolj plod moje domišljije … tako pa so prekleto resnični.

Ne veš, da me vsakič, ko me doseže slaba novica o sinu, prime, da bi odšel na CSD, k točno določeni svetovalki in ji *************. Babi pokvarjeni…

Bravo Pozicija EX,

to je pravi zaključek na vse prej napisano.

Spoštovani PozicijaEx,

zelo verjamem, da te vse to boli, ker otroku niti sedaj ne moreš prav pomagati. Verjamem, da je z javnimi ustanovami, ki bi morale reševati to tematiko zelo težko postopati. Zakaj? Po moje se premalo posvetijo izboru zaposlenih. Velikooo premalo. Na žalost vseh, ki iščejo pomoč in še večjo žalost vseh, ki na koncu potegnejo ta kratko…in to so ravno otroci. Ni dovolj izobrazba za socialne delavce, potrebno je globlje razumevanje te tematike. Potrebna je želja v sami osebi in globoka poglobitev v sistem družin. Žal mi je, da je tako kot je. Absolutno je v našem učnem sistemu premalo praktičnega dela v kvalitetnih ustanovah.

Ne poznam tebe, ne poznam tvojega sina. Rekla pa bi, da vsaj nekaj pomaga, če prvo mi sami spremenimo svoj odnos do drugega. In da znamo sprejeti kritiko s strani otrok (da se torej ne začnemo zagovarjati za svoje težave). Tako otrok dobi zaupanje v pogovoru, ker je slišan. Prepričana sem, da se sčasoma spremeni tudi na drugi strani nekaj. Vsaj nekaj. Vsaj, da ti uspe zanetiti zametke. “Ne smemo podcenjevati, če samo zmoremo posaditi seme” sem nekje zasledila in verjamem v to. Tudi čas dela potem svoje. In seveda ogromno potrpljenja rabimo na naši poti…

Pripenjam link, ki bo mogoče komu zanimiv…

Drugače pa ti želim PozicijaEx res iz srca, da tvoj sin najde pot, ki bo boljša zanj. Tebi pa potem več notranjega miru, ki ga sedaj ne moreš najti. Vse dobro.

Lp,

https://www.youtube.com/watch?time_continue=474&v=YB0a7t_4A0o&fbclid=IwAR2ORBDrFxAKTR9kAdSTLAiea1zVkjOHrasGF6nMBDa0dItfmJbXm3BhwRs

Spoštovana »Vzhajajoče sonce«!

Odgovor dajem le na vaše zapise, čeprav se je med tem časom zvrstilo veliko zelo tvornih zapisov.
Mislim, da vse kar ste napisala na nek način drži. K zapisanemu nimam ničesar za dodati. Močno pa me moti vaše drobnjakarstvo, usedanje na besede posameznika, sojenje in vzbujanje občutkov krivde… Vsaj tako jaz tako občasno doživljam in sem se mislila celo za nekaj časa umakniti s foruma. Ob tem se zavedam, da tudi mene občasno zanese v strupenih sodbah, ki v nobenem primeru niso na mestu… Se opravičujem in upam, da tega v bodoče ne bom počela.

Predno nadaljujem, naj povem, da mi je bilo že takrat, ko sem poiskala strokovno pomoč, popolnoma jasno, da so v DISFUNKCIONALNIH družinah, prizadeti vsi člani družine in ne le oseba, ki vidno povzroča probleme (kot na primer ne le oseba z NOM, z MOM , odrasel otrok, ki odide z ignoranco ali druge osebe z drugimi psihičnimi odkloni..!). Veliko smo se ukvarjali, kaj je narobe z »identificirano problematično osebo«, nihče pa nas ni dovolj poučil, kako doseči, da bomo mi postali za sebe in posledično temu za druge, »pravi«.

Pot ni lahka in moja zgodba predno sem se bolj podrobno srečala s svojim nezavednim, je zelo dolga.

Ker je s strani sina in snahe prišlo do dolgoletne popolne ignorance in sem bila »posvinjana« na vseh koncih, je bila pot še toliko težja. Na nasprotni strani nisem nikoli uspela dobiti sogovornika, s katerim bi se o naših odnosih, enakopravno in STRPNO pogovarjala. Bilo mi je neizmerno hudo, ker so se lotili maščevanja s tem, kjer so vedeli, da me najbolj boli. Namreč sredstvo maščevanja so postali tudi moji trije vnuki, ki za naše zblojene odnose niso nič krivi. Nobene pomoči nisem imela.

Ignoranca še vedno traja. Reševala me je moja uporniška narava in vera vase. ZDRAVILNA DISTANCA (šele sedaj to vem!), v katero sem bila prisiljeno pahnjena, pa mi je tudi pomagala. Izgubila sem vse, da sem lahko sebe našla.

Naj povem kako glede žalovanja, jaz to razumem. Lahko si tudi napak razlagam, ampak … Tu po mojem mnenju ni toliko pomembno ali gre za smrt bližnjega ali kaj podobnega, kot to, da smo v primeru žalovanja vpeti v določeno zakonitost, ki je včasih enostavno ne zmoremo z ničemer (sploh pa ne na intelektualni ravni!) kar tako premostiti.

Tudi »smrt izgubljenih iluzij« ali »smrt naših neosnovanih pričakovanj«, s katerimi smo se poistovetili in so vgrajene v nas, je za nas lahko neizmerno boleča. Pogubno pri vsem tem je, da je fikcija, ki jo ustvarjamo v naših glavah včasih še hujša kot dejansko smrt osebe. Kot sama ugotavljate, se vse začne in konča z našimi mislimi, ki se oblikujejo v naših glavah. S scenariji, ki jih imamo v naših mislih, si lahko delamo »levjo uslugo« in smo žal včasih najhujši rablji samemu sebi. S tem se popolnoma strinjam, kar ste napisala. Ko smo tako fiksirani v svoj EGO (beri v svoja nezdrava prepričanja!), je trpljenje lahko neizmerno. Večkrat omenjate E. Tollea in vse ste zelo nazorno zapisala. Govoriva o isti stvari, razlika je verjetno le v najini interpretaciji.

Bom malo karikirano navedla: kadar smo omotični od bolečine in pretiranih čustev, si moramo neizbežno poiskati strokovno pomoč. Če si jo ne, bo telo poskrbelo, da jo bomo še kako iskali…

Sedaj vem, da je bilo vse prav tako kot se je zgodilo. Zdravilna distanca mi je omogočila, da sem se popolnoma obrnila vase. Neizmerno sem hvaležna, da je moja podzavest (vsaj v delu!) v tem času končno priplavala na dan.

Delo z nezavednim ni ravno enostavna zadeva. Za menoj so številne delavnice »postavitve družine«, karmične diagnostike, EFT in PEAT tehnike, prebrana številna literatura in celo odklop na poti po Compostellu… Ko sem začela razumeti svojega močno ranjenega, popolnoma zanemarjenega in prizadetega otroka v sebi, sem lažje začela razumeti druge. Raziskovala sem življenje matere, se vanjo vživljala in vživljala sem se v svojega sina, da šele sedaj marsikaj RAZUMEM…

Od matere sem se morala močno odmakniti in ji postaviti meje, da sem se lahko osvobodila svoje pogubne materinsko pokroviteljske vloge( in še marsičesa drugega) v odnosu do nje…

Zato razumem sina, da se je moral odmakniti od mene, ker sem nehote postala sprožilec (projekcija) njegovih negativnih izkušenj iz preteklosti. Razumem ga, da je kot otrok nezavedno srkal vase in ponotranjal moje trpljenje. Razumem, ker sem tudi jaz v najbolj ključnih letih srkala materino bolečino in jo v sebi nosila celo v zrela leta….

Upam in želim, da bo kdaj lahko uspel potolažiti ranjenega otroka v sebi. Razumem njegovo razboleno dušo, njegovo zmedenost in njegovo popadljivo nasršenost, ki izhaja iz notranje nemoči. Razumem ga, da se mu v glavi vrti film negativnih spominov iz preteklosti, saj sva z bivšim odpovedala na celi črti (6-letno neuspešno prizadevanje pri zdravljenju alkoholizma bivšega!) in to v najbolj v kritičnem času njegovega otroštva… Razumem ga, da ni imel ob sebi prave moške avtoritete. Če otrok očeta ne spoštuje, je to vsekakor očetov problem, a hkrati otrokova velika bolečina. V takšnem odnosu otrok ne ve, kaj je spoštovanje in bo zato lahko imel v življenju velike težave. Otrok, ki ob očetu ne doživlja spoštovanja, se umika v svoj svet ali pa nesmiselno napada….

Zgrožena sem ob spoznanju, koliko nas je bilo, tako moških kot žensk, neukih za ODGOVORNO starševstvo. Nisem se zavedala, da ženska ob pijancu ne zmore uspešno odigrati vlogo matere… Zgrožena sem tudi ob spoznanju, da je tudi sedaj veliko parov popolnoma neukih in celo nezmožnih za odgovorno starševstvo. Zgodbe se običajno ponavljajo iz roda v rod in kljub novemu znanju, se tudi današnja družba tega premalo zaveda.

Žal ničesar za nazaj ne morem spremeniti ali popraviti. Tako kot sem morala jaz zaceliti rane ranjenega otroka v sebi, jih bo moral zaceliti tudi sin. In tudi snaha, vendar žal ne način, ki sta se ga lotila… Upam, da jima bo uspelo kdaj vse odpustiti. Tudi sama sem odpustila materi in predvsem odpustila sebi in to predvsem s pomočjo RAZUMEVANJA vsega, kar se je dogajalo…

Nekako enostavno je bilo vse to zapisati, ni bilo pa enostavno do vsega tega priti.

Pustim jih pri miru, da rasejo na svoj način… Trije otroci so, tri ogledala jima bodo postavljena… Pogled v ogledala, ki nam jih postavljajo odrasli otroci pa ni vedno lep in niti lahak… Žal tako je. Sprejela sem.

Šele razumevanje vsega me je popeljalo v svobodo. Iz pogorišča vse navlake, ki sem jo nosila v sebi, je priplavala na dan ljubezen do sebe in ljubezen do vseh… Hvala Bogu, Višji sili, Vesolju ali kakor kdo razume! Lp Odmev

Spoštovana Odmev,

odgovorila bom le na prvi vaš odstavek. Vse ostalo, kar ste napisala je zelo težka zgodba vašega življenja, ki jo predelujete.

Veseli me, da mi je postavljeno ogledalo, kar se tiče kot pravite “dobnjakarstva in obešanja na vsako besedo”. Res imam “težavo”, ker vidim več kot bi si želela. Včasih se moram v krogu prijateljev direktno umakniti, ker čutim od določenih ljudi neznosno negativno energijo. Ne prenesem več glasnega govorenja, ogovarjanja, tematik, ki so napolnjene s samo negativo ali zelo veliko tega. To se mi dogaja deloma že celo življenje, odkar pa sem predelala določene SVOJE tematike pa je to neizmerno prisotno. Sicer mi uspe se deloma distancirati v svojih mislih, a pri vsaki osebi mi to ne uspe popolnoma.

Skratka in očitno, to kar vidim in čutim ne prenesem na pravi način na “drugo stran”. Čeprav mi je jasno in vem, da smo ljudje, ko smo v raznih krizah nemočni, sem poskušala ravno s tem videnjem vzbuditi v človeku ravno nasprotno: da s pomočjo drugega zornega kota ali z osvetlitvijo težave spozna od kod težave sploh izhajajo. Verjetno tudi jaz ne bi v najbolj ranljivih trenutkih mojega življenja prenesla “hladnega tuša”, to vam dam prav. Čeprav ti NOM za tak tuš poskrbi ravno takrat…

Žal mi je za to. V bodoče bom zelo previdna oz. bom ostala pri občutkih lastne biti. Vem, da je v trenutkih, ko nekoga ne moreš potegniti iz brezna pomembno, da “ga zalivaš” s tem kar potrebuje. Čeprav z zalivanjem lažnega upanja pa se seveda ne strinjam.

Še enkrat opravičilo vsem, ki so ga moje besede prizadele in lp,

Podpišem vse, kar je napisala Vzhajajoče sonce, in večinoma tudi Odmev.
Draga Odmev, meni se zdi, da se najina razmišljanja/čutenja o teh zadevah vsaj 80% prekrivajo … Recimo:

Kar se tiče brezpogojne ljubezni do odraslih otrok, sem se jaz držala pravila: »Ne dovolim ti dejanj, za katere vem, da niso dobra zate in niso dobra zame!« Sinu v odrasli dobi nisem dovolila, da bi me izkoriščal in upravljal z mojim imetjem, sploh ker me je takrat začel močno poniževati in žaliti. Res je: brezpogojna ljubezen nima nobenih pričakovanj. Najprej sem morala z brezpogojno ljubeznijo zaščititi sebe, ker bi me drugače pokopalo…. Ko sem odraslemu sinu rekla NE, sem se zavedala da to lahko pomeni tudi prekinitev odnosov. In ravno to se mi je tudi zgodilo. Za starše, ki smo ukalupljeni v kulturo in v preživete vzorce naših prednikov, je včasih taka »izguba« lahko zelo težak življenjski izpit.

Ja, to je nujen del te brezpogojne ljubezni do otroka, ki jo nekateri drugače razumejo – kot sem že prej napisala: da znaš (med drugim) tudi postaviti meje, že v otroštvu seveda. (V odraslosti otroka je že prepozno, razen če bo tudi sam šel skozi svoj proces ozaveščanja, zorenja, morda terapije …). To, da moraš najprej imeti rad sebe, da imaš lahko sploh rad druge, je meni že samoumevno – prav na to temo smo veliko delali na terapiji, običajno se razkrije, da imamo mnogi kakih sto razlogov, da sebe nimamo radi in je res mučno ta zakoreninjena prepričanja izkoreniniti in nadomestiti z zdravimi … Tako da se čisto strinjava.

Ali pa tole, odlično povzeto bistvo vsega, kar vedo tudi vsi dobri psihoterapevti:
Predno nadaljujem, naj povem, da mi je bilo že takrat, ko sem poiskala strokovno pomoč, popolnoma jasno, da so v DISFUNKCIONALNIH družinah, prizadeti vsi člani družine in ne le oseba, ki vidno povzroča probleme (kot na primer ne le oseba z NOM, z MOM , odrasel otrok, ki odide z ignoranco ali druge osebe z drugimi psihičnimi odkloni..!). Veliko smo se ukvarjali, kaj je narobe z »identificirano problematično osebo«, nihče pa nas ni dovolj poučil, kako doseči, da bomo mi postali za sebe in posledično temu za druge, »pravi«.

Itd. … skoraj vse bi lahko citirala. 🙂

Enkrat nam je neka psihoterapevtka na delavnici zastavila približno tako vprašanje: Razmislite pri sebi iskreno, zakaj ste tu, kaj pričakujete od tega dela. Ali iščete potrditev svojega prav ali iščete nove ideje, poglede, rešitve.
Neka gospa se je (na pol? ) pošalila: Iščem potrditev svojega prav in da mi vi daste novo rešitev.
Vsi smo se zasmejali, terapevtka pa je rekla: V tem primeru bi skušali združiti nezdružljivo, ker če bi vi imeli prav, pomoči ne bi rabili in vas danes ne bi bilo tu.

Nekako tako. To sem si zapisala v možgane in vedno, ko me ego skuša nahujskati, kako imam prav, se spomnim na te besede in si takoj rečem, aha, a prav imam, zakaj pa potem boli, zakaj trpim? Aha, ker so kar drugi vedno vsega krivi? (To pa dobro vem, da je bolno razmišljanje – in tako se tu moj krog prekine, stopim ven.) V člankih o telesnem zdravju pogosto berem, kako koristna je bolečina, ker nas opozarja, da nekje v telesu nekaj ni v redu. Zame je enako z duševno, čustveno bolečino. Opozarja, da nekaj ni v redu. In ker vem, da drugih ne morem spreminjati, začnem razmišljati kako spremeniti nekaj v sebi, da ne bo več bolelo oz. da bo manj bolelo. In na to pot, se mi zdi, smo skušali večina nas tukaj usmeriti Prizadeto mamo tudi zato, da ne bi bila več tako prizadeta (ranjena). Odzivi pa so podobni tisti prvi možnosti (ste prišli po potrditev svojega prav?). Prizadeta mama, ko naštevate svoje napake, bi bilo dobro ugotoviti, zakaj je do njih prišlo, ker so povezane z zmotnimi prepričanji. In potem še, kako je to vplivalo na sina (ne samo to, da se je spremenil, “pokvaril”, ampak npr. če menite, da ste bili premalo strogi, ukrepali šele ob najhujšem, torej da niste postavili primernih meja, je sinu manjkalo določenega občutka varnosti in občutka, da vas skrbi za njega – o tem je veliko člankov na internetu). Da čim bolj razumete njegovo pozicijo, njegova zmotna prepričanja itd. in prevzamete svoj del odgovornosti zanje. Svoj del – ne vse odgovornosti! (Kot ste jo prevzeli, ko ste se šli opravičiti staršem sošolca, ki ga je sin žalil.)

Na to sem se spomnila že ob svojem prvem odzivu na pismo Prizadete mame, ker ji popolnoma verjamem, da jo hudo boli in da zelo trpi. In mislim si, da tudi PozicijaEx še trpi zaradi posledic, saj je doživel strašno izkušnjo in posledice še kar trajajo … Ampak jeza je kratkoročno dobra, ker nas vzpodbudi k dejanjem, dolgoročno pa se spremeni v strup, ki ubija najprej nosilca jeze … 🙁 Ali si ne želimo vsi (razen resničnih mazohistov), da nas ne bi bolelo (ali vsaj da bi nas manj bolelo)? Mislim, da si. Če se en način cel čas kaže kot tak, da nas ob njem boli, a ne bi poskusili spremeniti načina (točno tako, kot pišeta Vzhajajoče sonce in Odmev – pa tudi SVO)? Ker drugih ne moremo spreminjati in še manj lahko spreminjamo situacije, svet … sebe pa lahko. Svoj vidik, razumevanje, čutenje.

To me je nagovorilo tudi zato, ker se še spominjam časov, ko sem bila ujeta v prav tak način razmišljanja. In tudi tega, kako hudo je bolelo. Kot je zapisala Prizadeta mama, da se ji kar ulijejo solze in da čuti fizično bolečino v prsih in proti rokam. Ja, točno to se je dogajalo meni. In ko se je začelo pogosto (ne vsak dan, kot pri Prizadeti mami, ampak mogoče dvakrat na teden) sem pomislila: “Nekaj je narobe z mano. Nekaj delam narobe. Ker to ni normalno.”
To ni “nevšečno”, kot pravite, Prizadeta mama. To je telesni alarm, da v resnici delate nekaj narobe – zase, do sebe, in tu je treba začeti, to vam skuša “življenje” pokazati … Ko je psihi tako hudo, da začne kričati na pomoč skozi telesne simptome, je skrajno skrajni čas, da se poišče psihoterapevtska pomoč.

Od takrat, ko sem se s tem soočila, je potem šla moja pot čez vzpone in padce počasi navzgor. (Prej pa vedno bolj navzdol, tudi do samomorilnih misli). Začela sem sama (branje literature in terapevtskih odgovorov na spletu), ko pa sem se zataknila, sem šla na terapijo. Potem je šlo navzgor “v skokih” (vsaj primerjalno s prej). Tam sem se naučila nekaj osnov, ki mi prej sploh niso bile jasne oz. sem jih narobe razumela, med drugim ravno o ljubezni do sebe, o brezpogojni ljubezni, o zmotnih prepričanjih, ki nam vodijo življenje in misli in čustva, pa se jih sploh ne zavedamo, o raznih začaranih krogih in kako ven iz njih … Pa tudi empatije- vživljanja v kožo drugega, videti, kaj on preživlja in da je sam morda še bolj prazen, uničen, zmeden … kot jaz in ne zna drugače. Da je treba kak odnos mirno zaključiti ali dati na zdravilno distanco, o kateri piše Odmev, ali pa “na čakanje” – in tu se strinjam s Prizadeto mamo in s PozicijoEx, ko pravita, da ne zapirata vrat popolnoma … In se mi zdi prav in normalno, da tudi onadva želita od sinov spremembo. Sama dodajam samo to, da ljubezen kljub vsemu takemu ne sme (ne more, če je resnična) umreti ali se, ne vem – zmanjšati?, to pa, še enkrat poudarjam, ne pomeni, da otrokom dajemo “potuho”, se jim pustimo izkoriščati, žaliti itd. – to ravno NI ljubezen …

Kot je napisala Prizadeta mama, da če bi tuja oseba z njo tako ravnala, bi že davno prej drugače ravnala – se pravi, povedati hočem, da bi tujo osebo mi izločili iz našega življenja, ker je nimamo radi in če zraven z nami tako ravna, normalno, da se ji bomo odmaknili. Ko pa je to naš otrok, pravim, da ljubezen ostane- čeprav se ravno tako odmaknemo (zdravilna distanca) in odnos “damo na čakanje”. Vmes pa ne čakamo pasivno, da se bo druga stran spremenila, ampak začnemo z delom na sebi: da bomo lahko videli stvari tudi z drugih perspektiv, da bomo ublažili bolečino, sprejeli trenutno situacijo in se vračali v preteklost v iskanju vzrokov za razumevanje, ne vzrokov za našo bolečino in jezo. In ljubezen do otroka (ne glede na trenutno stanje odnosov) nam je lahko neke vrste pomoč, oporna točka, npr. v smislu, da otroka nikoli ne moremo izgubiti (pa čeprav nas zapusti), ker je in vedno bo v našem srcu. Ta ljubezen – za razliko od drugih- lahko preživi tudi nevračana.

Vse dobro želim vsem,
ŠEN

Hvala, lepo in iz srca zapisano. Lp Odmev

O tem našem dopisovanju sem precej razmišljal in mi ni dal miru. Potem sem ugotovil, da pišemo v nekoliko različnih perspektivah oz. iz različnih življenjskih štartnih osnovah. Jaz sem iz partnerskega odnosa z bivšo izstopil oz., če sem iskren, bil izstopljen :), potem pa sem dosledno zavračal, da bi bil potegnjen ponovno vanj.

Iz starševskega odnosa z njo pa nisem mogel izstopiti in moram reči, da je odlično izkoristila možnost, ki ji je ostala za svojo osebno vojno zoper mene. Z neverjetnimi žrtvami. Jaz recimo na psihoterapiji zaradi ex nisem bil nikoli in nikoli nisem imel občutka, da jo rabim.

Bolj kot vrtim film nazaj, zase težko rečem, da sinu nisem postavljal meja, ki bi jih postavljal komurkoli drugemu. Ne morem reči niti tega, da mu nisem skušal z lastnim zgledom in odnosom do dela, soljudi kazati, kaj je prav.

Nisem pa imel vpliva na to, da je moja ex uspešno sesula moj zgled. Še več, pri tem so ji uspešno stale ob strani razne “strokovnjakinje,” ki so, kadar je zmanjkalo argumentov, nekako rekle, da naj ne bom tako strog do otroka, da je dosledna vzgoja “nasilje”. Da otrok rabi crkljanje … Da me otrok ne zavrača, ker ima vsak otrok svoje starše, zato, ker je starš rad. Žebranje/zaklinjanje nekih teoretičnih obrazcev, če mene vprašate.

Še vedno pa me muči tale koncept brezpogojne ljubezni. Če verjamem Perkotu, je ljubezen matere brezpogojna. Ljubezen očeta pa je pogojevana. Skratka, baje obstaja neka evolucijska razlika. Jaz se v vaših zapisih o brezpogojni ljubezni nikakor ne najdem. Tudi ne izključujem možnosti, da si ne bom nekega dne rekel, da če do danes moj sin ni sprevidel zmote, se z njem ne mislim več ukvarjati, ne glede na to, kakšno razsvetljenje bo doživel. Meni se zdi, da nam staršem družba nalaga več odgovornosti/krivde za početje naših (odraslih) otrok, kot je pa dejansko imamo. Ker naj bi nekoč pošteno zaj*** v vzgoji. Kaj pa tisti starši, ki smo bili prisiljeni nemo in zvezanih rok, opazovati pohabljanje našega otroka. Kje je tukaj naša odgovornost/krivda?

Odmev je zapisala, da svojemu sinu ni pustila upravljati svojega premoženja. Edino pravilno. Da je sinu rekla ne, vedoč da tvega odnos. Posledično težko razumem, zakaj tak odpor do ravnanja Prizadete mame, ki od sina terja podarjeno premoženje nazaj.

Moji starši, tako kot mnogi slovenski starši, so tudi meni pomagali finančno. Lahko bi tudi rekli, da ne bodo in bodo denar obdržali za vsak slučaj, če bo šlo v visoki starosti kaj narobe in bodo lahko krili stroške svoje oskrbe. Ko so mi finančno pomagali, so jasno povedali, da pričakujejo od mene povrnitev pomoči, ko bodo obnemogli. Svojo dolžnost izpolnjujem do še živega in zelo bolnega očeta. Mislim, da se je v naši družbi izgubil kompas, da vsaka pomoč mladim za začetek življenja pač ni manipulacija in nadzor. Je pa lahko kljub vsemu družinska zaveza, da bodo tamladi, ki so pomoč dobili, nekoč pomagali tastarim. In res ne vem, kje je problem.

Ne vem kako je z vami, ampak tudi sam bom odraslim otrokom pripravljen pomagati samo, če se bom lahko nanje zanesel, da mi bodo pomoč vrnili, ko jo bom potreboval. Pogojevanje ljubezni … niti ne pogojevanje pomoči, očitno da. Mislim pa, da sta v tem primeru ljubezen, sočutje, pomoč tako prepleteni, da sta praktično neločljivi.

Ja, res je, zato me včasih neko posploševanje in teoretiziranje na temo brezpogojne ljubezni močno moti. »Nekaj zelo gnilega je v tej dolini Šentflorjanski«, se mi je nekoč zapisalo… in enako mislim še danes.

Razumem o čem pišeš. Tvoja bivša z MOM je pokojna, moj bivši z MOM je pokojni in tudi mati moje snahe je pokojna… Hudičeve teme se bom lotila, kjer vidim naš skupni imenovalec neizmernega trpljenja, v katerega smo bili pahnjeni. Ja, z »neverjetnimi žrtvami« tako na eni, kot na drugi strani…

Ravno zato si me izzval, da pišem o dogodkih, o katerih nisem mislila polemizirati, ker se gre za druge ljudi in se ti pri mojih zapisih ne morejo braniti. Vendar prav je, da tudi o tem (in tej skrajno iztirjeni naravnanosti!) spregovorimo, ker s tem pomagamo ljudem, ki so tudi vpleteni v take nebuloze, vse z namenom, da pod temi nesmisli ne klonejo.

S tem mislim na prizadeto mamo, ki trenutno te nebuloze doživlja…

Predno sem se svojemu sinu rekla NE, me je njegova tašča klicala po telefonu in mi rekla nekako takole: »Ti poslušaj, to dvosobno stanovanje, ki si ga dala »našima«, jima moraš dati v lastništvo. »Naša« sta se odločila, da bosta imela še enega otroka, zato morata kupiti večje, trosobno stanovanje…«

Pa ji odgovorim: »Poslušaj, kupili smo parcelo in z vsem premoženjem, ki ga imam, se lahko v enem letu vselimo v hišo. Jaz na primer v manjšo garsonjero v tej hiši, oni v ostalo…«

Ona pa mi odgovori: »Ja, če ne boš tega storila in če jim tega stanovanja ne boš dala, jih boš za vedno izgubila… Povem ti, izgubila jih boš za vedno!«…

Uau! Dan po tem pride k meni z nečakinjo snahe sin in me zelo obsojajoče in nastrojeno vpraša: »Daš ali ne daš stanovanja!?«

Pa mu (sedaj vem, da k sreči!) na kratko odgovorim, kot sem tisti hip čutila: »Ne dam«…

O ostalih nebulozah, ki so se potem dogajale nima smisla pisati. Dajati nekomu nekaj dragocenega ima dve plati medalje in to avtomatsko vezati na izpolnjevanje brezpogojne ljubezni, je velik nesmisel. Zato te močno razumem o čem pišeš.

Njen nezaveden projekt upravljanja z življenji drugih, ji je na nek način uspel. Uspelo ji je, da so me lahko oklicali za »veščo« in me popolnoma osamili. Tako kot ji je uspelo svojega moža narediti za »loleka«, da ni imel stika s svojo primarno družino vse do njene smrti. Priredila je kar nekaj nevšečnosti tudi drugim bližnjim (tako o tem povedali sami!)…

Razumem sina, da je močno nasedel vsem manipulacijam, saj so njegove korenine zelo krhke. Razumem tudi snaho, da je nezavedno nasedla, saj se je v primarni družini navadila manipulacij, saj je imela to izkušnjo v svoji materi… Razumem jo, da sedaj niti slučajno ni zmožna (oz. če sploh kdaj bo!) objektivno se zazreti v vsa škodljiva dejanja, ki so se dogajala v njeni druži, saj je enostavno del njih. »Oni so družina, njih je veliko in oni imajo vse prav«, se obnaša kot pav v misticiranju svoje matere in svoje primarne družine. Sinova bolečina in nezaceljena rana pa je zelo prikladna podlaga za njeno neizmerno škodljivo manipuliranje…

Razumem tudi sina, da si želi in bo vse naredil, da si bo obdržal družino, ker jo sam ni nikoli imel. Popolnoma ga razumem in prav je tako… Tudi on je žal v tem delu postal »lolek«, ker nikoli ni imel pozitivnega vzora v svojem očetu…

Jaz pa sem bila ob vsem popolnoma sama in so me lahko mirno in brez slabe vesti, namazali z marmelado na kruh…

»Mislim, da se je v naši družbi izgubil kompas, da vsaka pomoč mladim za začetek življenja pač ni manipulacija in nadzor. Je pa lahko kljub vsemu družinska zaveza, da bodo tamladi, ki so pomoč dobili, nekoč pomagali tastarim. In res ne vem, kje je problem….

Ne vem kako je z vami, ampak tudi sam bom odraslim otrokom pripravljen pomagati samo, če se bom lahko nanje zanesel, da mi bodo pomoč vrnili, ko jo bom potreboval. Pogojevanje ljubezni … niti ne pogojevanje pomoči, očitno da. Mislim pa, da sta v tem primeru ljubezen, sočutje, pomoč tako prepleteni, da sta praktično neločljivi.«

V vsem izrečenem ni nobenega, prav nobenega problema, dokler si ga ne skvarimo sami s plehkimi sodbami in posploševanji. Lp Odmev

Razumem tvojo pozicijo in tvoj pogled na sina in njegovo krhkost ter posledično pripravljenost in puščanje odprtih vrat.

Moja pozicija zoper sina je manj pasivna in bolj obrambna. Podobno kot njegova mama, me skuša vpreči v vlogo reševalca in odnašalca riti za njegove neumnosti, pa seveda to, da bom v imenu starševske ljubezni skrbel za to, da bo imel svojo (pospravljeno) sobo, primerno temperirano, s čisto posteljnino, redno opranimi oblekami ter poln hladilnik. Vse to na plečih moje denarnice in dela mene in moje žene.

Okolica žal ne razume in ne sprejema, da moje početje ni stvar trdosrčnosti do otroka, ki mu je umrla mama. Ampak do odraslega, ki je bil deležen napačne vzgoje, ki je videl kako je mama državni aparat zmanipulirala, da ji je služil kot reševelec pred zlobnim bivšim, ki je neki težil. Zdaj pa sin počne isto. Težko pa razume, da je taisti državni aparat, ki mu je 10 let prikimaval, da ima zlobnega očeta, ki od njega zahteva same nedopustne stvari, malo po 18 letu obrnil ploščo in se z vso možno represijo spravil nanj za početje, ki ga je prej 10 let benovelentno gledal in ga imel zgolj za navihane nagajivosti, benovelentne neumnosti …

A si moreš mislit vso perverzijo situacije, da najprej 10 let državni vzgojni sistem ne opazi, da se mama zapija, ga ne vozi v šolo, pomanjkljivo skrbi zanj, ponereja opravičila … nato pa naj bi tak človek pri 18 doživel razsvetljenje in nehal slediti vzgibom užitka ampak, da bi živel by the book. Od kod pa, če je zamudil poprej približno 13 let vzgojnega treninga.

Kot bi od zaležanega 100 kilskega 50 letnika zahtevali, da na dušek prelaufa maraton?

(To pač ni kritika represivnih organov, ampak organov socialnega in vzgojenga skrbstva, ki je odpovedal na vsej črti)

Spoštovana Odmev,

dala bom še zadnji odgovor k temu, ker se čutim dolžna, da pojasnim moje videnje te ljube brezpogojne ljubezni, ki nas sedaj tukaj na forumu tako razžira, da zahajmo skoraj v skrajnosti. Razumem vašo in PozicijaEx situacijo- iskreno opisano, z uvidi v sebe, jaz bi rekla, da se tako notranje raste.

Ne vem pa zakaj se enačita z zgodbo Prizadeta mama, kajti vajina zgodba še zdaleč ni enaka. Osebno zgodbo Prizadeta mama vidim kot jo vidim in je tudi drugače ne morem videti. Morda jo pa ravno zato vidim po svoje (morda bolj čisto?), ker ne nosim v sebi obremenitev, ki so žal deloma v vaju dveh prisotna (isto kot pri Prizadeti mami). V človeku se sprožijo neka čustva samo takrat, ko pride do trigerjev, ki izzovejo ta čustva.
Gospa se mi smili, o tem ni dvoma, želela bi ji pomagati. Vendar ji pomoč lahko nudi samo stroka, žal je tako z mojega vidika. Potrebna pa bo iskrenost do sebe in do drugih.

Osebno nisem nikoli trdila, da moramo otrokom dati vse, dati ljubezen pa ja. To je moje notranje prepričanje. Gre za razlago pojma brezpogojne ljubezni, kot ga je tudi opisala ŠeEnaNehvaležnica. Gre za to, da ko v zdravih razmerah damo, s sigurnostjo tudi dobimo. Tudi to, da ko v določenih nezdravih razmerah damo, da tudi takrat dobimo. Ni nam torej potrebno pričakovati, ker enostavno dobimo. Ni se nam treba bati za našo starost, ker dobimo, ker ima otrok tudi čustvo hvaležnosti v sebi. Če pa se česa ne spomni, pa ni problema, če ga primerno opomnimo na to. Zame je to vse v mejah zdrave brezpogojne ljubezni.
Gre pa tudi za to, da v nezdravih razmerah NE damo (recimo materialnega), kajti tudi to je brezpogojna ljubezen. To je tisto, ko otroku ne podpreš kapric, ker s tem dosežeš nasprotje njegovega razvoja.

Morda poskusite tako vzeti tole brezpogojno ljubezen do otrok: VSE za dobro otroka. Dobro in manj dobro (po moje, če nekaj ni v resnično škodo, namensko vzbujanje krivde, odtegovanje ljubezni, zavračanje…). Tako menim, da bo lažje… Pa saj je enako kot pri nas odraslih. Vemo, kaj škodi odnosu, sedaj ko smo se že nekaj naučili a ne…

Pa ne se sekirat zaradi tega, ker v danem trenutku nekaj ni bilo dano. Je pač bilo tako. To je preteklost. Če je človeku intuicija tako velevala je bilo dobro tako. Če ego veleva, pa verjetno enkrat pride do preobrata tudi v tem mišljenju. Otroci pa so potrebni tudi lekcij tako kot mi. Od kod pa bi se naj naučili? Eno je vzgled, drugo pa ko nekaj narobe naredijo, da se iz svojih napak učijo. Torej tudi lekcija je brezpogojna ljubezen za otroka.

Pa še to: če pa smo res zamočili in se tega zavedamo, pa si moramo odpustiti in začeti graditi na novo. Korak za korakom. Kolikor se pač da. Ne se “ubijat” z mislimi, bolje je energijo usmeriti v “odrešenje” iz tega. Veliko bolje.

Odmev v vašem primeru so bili udeleženi še tašča itd. Tudi to je po moje v veliki meri vplivalo na vašo odločitev- morda se niti ne zavedete kako veliko?!

Skratka vse so spleti, medsebojni odnosi, mešanice naših in drugih čustev… Najti poti iz tega za sebe in hkrati za naše drage pa je velikokrat umetnost.

Lp,