“Ustanem se. Imam oblačila. Imam tekočo vodo. Imam hrano. Življenje je dobro. Hvaležna sem.”
Spoštovana Prizadeta mama, želim vam, da bi se uspeli osredotočiti na teh nekaj preprostih besed, ki sem jih ravnokar nekje drugje prečitala… Toliko negativnih čustev čutim ob prebiranju vašega dopisa, da sem morala nehati čitati. Samo eno življenje imamo. Za sebe. Za svojo dušo. Za svoj mir. Vse bolečine izvirajo iz nas.
Vse dobro in lp,

Prizadeta mama, pozdravljena!

Priznati moram, da ste me z zapisom malo sprovocirala, da zapišem par svojih misli na forum, čeprav sem jih nameravala pisati drugam in to v smislu samo – raziskovanja…

Napisala vam bom par utrinkov, ki so se mi porajali ob vašem zapisu: zelo mučno in odbijajoče mi je brati zapise nekoga, ki kaže, da se kljub hudi težavi, ne premakne nikamor, še vedno racionalizira in se ukvarja z drugimi in ne s seboj. Motilo me je tudi, da pišete o nečem, za kar vas ni nihče vprašal. Veliko bolj primerno bi se mi zdelo, če bi odprla neko konkretno temo za obravnavo in to z novim naslovom in ne pod obravnavano temo. To je le moje mnenje in ni nujno, da je pravilno, vendar sem ga morala zapisati.

Na sebi delam že dolgo časa in vem, da ni lahkih poti.

Razumem vas, o vsem kar pišete. Podobno kot vi, sem tudi sama nekoč in dolgo časa »brskala« po življenju drugih, razmišljala o sinu, o vnukih, se primerjala z drugimi, modrovala (beri: umovala!) kako je, kako naj bi bilo, se ob tem zgražala, se jezila, bila prizadeta, predvsem pa ob vsem močno trpela… Tako kot vaše življenje sedaj, je nekoč tudi moje potekalo samo v glavi, v svoji zmotni priučenosti in ter izključno na ravni ega…

Izgube, s katerimi se lahko dan za dnem sooča veliko ljudi, so lahko zelo hude in jim včasih ni videti konca. Te izgube niso le navadni problemi ali izgube, ki so na nek način naravni potek človeškega življenja. Trpljenje, v katerem smo se znašli ob takih »izgubah« bližnjih, nas lahko stanejo tudi življenje. Gre se za soodvisnost in soodvisnost je za nas lahko pogubna zadeva.

Morda je prav, da se tudi o tovrstnih izgubah pogovarjamo… Sama sem se zavedala, da se moram iz vsega tega nekaj naučiti. Vendar bilo mi je zelo hudo, saj me o vsem tem ni znal nihče poučiti.

Zapisala bom na videz »precej bogokletno« spoznanje, da je včasih izguba ob smrti bližnjega, lahko na nek način lažja, kot izguba tistega bližnjega (s tem mislim na odraslega otroka!), ki te popolnoma ignorira, ki te sovraži, se dolga leta jezi nate, te povsod ponižuje in se ti po možnosti še dolga leta tudi maščuje na vsakem koraku… Izguba ob smrti bližnjega je zelo težka, vendar razlika v žalovanju ob smrti bližnjega je v tem, da traja določen čas. Traja pač povsem individualno in toliko časa, kot to nek posameznik občuti in potrebuje, da izžaluje. »Izguba«, s katero sem se soočila sama, » izguba«, s katero se soočate vi in s katero se sooča mnogo drugih ljudi, pa ji »NA VIDEZ« ni videti konca… Bližnji so lahko naši največji učitelji. Ti nas lahko gnjavijo do onemoglosti: lahko se tega rešimo, lahko tudi ne…

Dolgo časa sem se oklepala svoje bolečine in nisem razumela, zakaj se mi vse to dogaja, kar se mi dogaja… Z veliko dela na sebi in po številno prebrani literaturi, sem končno spoznala, da nisem nora.
Sedaj z gotovostjo vem, da nisem nora, ampak je razlika v tem, da probleme SPREJEMAM in jih tudi RAZUMEM.

Dolgo časa nisem dojela nesmiselnih ravnanj mojih bližnjih, ker sem jih imela rada in ker sem bila del teh ravnanj tudi sama… Tako kot ste vi zapisala v tem zapisu, sem tudi jaz skoraj »do onemoglosti« velikokrat, z racionaliziranjem opravičevala sebe in opravičevala odnose in vzdušje v svoji primarni družini. Največji problem pri vsem tem je, da nam čustvena vpletenost v primarno družino, lahko dolgo časa zamegljuje našo objektivno presojo. Škodljivi vzorci pa se pri tem ponavljajo iz roda v rod, vsi vpleteni pa ob tem lahko neizmerno trpimo…

Dolga časa sem čutila krivdo, čutila sem preveliko odgovornost do drugih, znašla sem se v številnih frustracijah in vsega tega v sebi enostavno nisem zmogla zajeziti.

Bila je dolga in zelo naporna pot. Zato vas razumem. Sedaj vem, da se je vse, kar se mi je zgodilo in kar se mi je dogajalo, moralo zgoditi tako kot se je in da je vse imelo svoj smisel.

Vendar rešitev je. Odločilno rešitev sem našla v ZDRAVILNI DISTANCI od vseh odnosov, ki so me nekoč načenjali. Odločila sem se tudi, da se ne bom več ukvarjala z drugimi, ampak sem se osredotočila izključno le na sebe in svoje življenje. »SEDAJ SEM JAZ NA VRSTI, SEDAJ SEM EDINO JAZ POMEMBNA!«, je odmevalo v meni vsakič, ko so mi misli uhajale drugam…

Pomen tega spoznanja večkrat omenjam pri svojem pisanju, vendar opažam, da žal tega še marsikdo, vključno z vami, ne dojame in preprosto ne razume.

Ta moja, nadvse ZDRAVILNA DISTANCA, mi je ponudila številne uvide in pot, da sem lažje našla sebe.

Distanca še ne pomeni, da koga sovražimo. Vse svoje bližnje imam rada. Četudi se moji bližnji niso spremenili, vem, da sem se bistveno spremenila jaz. Mislim celo, da jih imam sedaj še bolj rada, kot sem jih imela kdaj koli prej rada. Na nikogar se več ne jezim, nikogar več ne podcenjujem in nikogar ne sovražim. Razlika je le v tem, da jih razumem. Razlika je tudi v tem, da sedaj živim svoje življenje, na svoj način in, da sedaj poznam svoje meje. Začela sem se sprejemati tako kot sem. V zavedanju, da ničesar nisem počela nalašč, sem si odpustila svoje napake in teh je bilo kar veliko. Ko sem začela razumeti sebe, lažje razumem druge, posebej svoje bližnje in jim ob tem tudi mirno dovolim, da so kar so. Drugim pustim, da živijo, kot pač živijo. Ne le razumevanje, ampak tudi znanje me je reševalo. Tudi sama sem dolga leta za svojo nesrečo krivila svojo mater…. Sedaj razumem vse njene primanjkljaje, razumem jo kot bitje, ki ni zmoglo ravnati drugače, kot je.

Zato razumem tudi svojega sina. Vesela sem, da sem ga uspela vzgojiti v delavnega, v odgovornega človeka, ki skrbi zase in za svojo družino. Vsak zase odgovarjamo v svojem življenju in prav je tako. Vesela sem sebe, da lahko iz srca vse v mislih blagoslavljam in jim želim samo dobro. Razumevanje je pot, ki me je popeljalo v svobodo in da sem našla samo sebe. Sedaj vem, da je vse prav tako kot je in se za ničesar in proti nikomur več ne borim. Za to spoznanje sem neizmerno hvaležna.

Pri razumevanju vsega, kar se mi je dogajalo, mi je odločilno pomagala predvsem naslednja literatura:

1. Janet Geringer Woititz: »Adult Children of Alcoholics«. To je čudovita knjiga, ki bi lahko imela razširjen naslov »Odrasli otroci alkoholikov ali odrasli otroci iz disfunkcionalnih družin«. Velika škoda je, da knjiga ni prevedena v slovenščino. Knjiga uspešne ameriške psihologinje Janet Geringer Woititz, nam nazorno prikaže dinamiko, kaj se dogaja z otroci v disfunkcionalnih družinah, kar velja tako za nas, kot za naše otroke. Nekdo nam mora iz lastnih izkušenj pokazati nezdravo dinamiko v takih družinah, da jo sploh lahko razumemo. Zelo pomembno je, da so pri tem nakazane tudi rešitve. Bila mi je v veliko olajšanje in pomoč, ki me popeljalo k globljemu razumevanju »hudičevega plesa«, v katerega se lahko vpletamo na nezavedni ravni…

2. Zelo mi je pomagala knjiga Melody Beatie: »Zbogom, soodvisnost«, s podnaslovom »Živite zase in pustite živeti drugim«. Pisateljica piše o problemu soodvisnosti pri alkoholizmu, ki pa se skoraj v ničemer ne razlikuje od patološke soodvisnosti, ki se dogaja tudi v drugih disfunkcionalnih družinah. »Soodvisniki so imeli globok uvid v druge, niso pa videli in znali rešiti samih sebe«, je med drugim zapisala avtorica. Med drugim tudi piše: »Soodvisen je tisti človek, ki dovoljuje, da ga prizadene vedenje druge osebe in ki je obseden s potrebo, da bi to osebo kontroliral..« Kaj več o tem nima smisla pisati. Pišem le o svojih smereh rešitve. To je bila samo moja pot, ki mi je pomagala k številnim uvidom. Tudi vi boste morala poiskati in najti svojo pot.

Za boljše razumevanje vam bom napisala še prispodobo, ki mi jo je nekoč povedala prijateljica:

K zdravniku, psihiatru je prišla neka ženska in mu hitela praviti, kaj hudega ji je storila mati, kaj hudega ji je storil mož in kaj hudega ji počenjata njena dva otroka… Zdravnik jo je skrbno poslušal in pri tem pisal recepte. Ko ji izroči recepte, med njimi ni bilo recepta zanjo. Pa vpraša zdravnika, zakaj ni izročil recepta tudi zanjo. Zdravnik ji je odgovoril, da je pač napisal recepte le za osebe, ki ji delajo težave. Kljub svojim težavam, je sama ostala brez zdravila na recept…

S to prispodobo bi vam rada razodela, da lahkih rešitev ni in na poti k rešitvi ni nobenih receptov. Nanizala sem vam le par svojih izkušenj. Vsak človek je svet zase in vsak zase mora pot k rešitvi iskati in poiskati sam. Lp Odmev

Draga Odmev,
moj poklon, nekaj tako dobro zapisanega že dolgo nisem čitala oz.še bolje rečeno vaša pot iz brezna je bila z eno besedo čudovita. Vem, da delo na sebi boli, ampak to kako ste se prebijala me je globoko impresioniralo. Vem, da ste zapisala le delček tega, a vendar resnični uvidi so zlata vredni, ker nas na drugi strani čaka življenje, ki ni primerljivo s prejšnjim.
Z upanjem, da bo v pomoč vsem, ki iščejo pot iz trpljenja (kajti trpljenje si v bistvu vedno zadajamo le mi sami)…
Lp,

Draga Odmev

vsa pohvala vam gre,da ste vse to premagala.Tudi sama bi rada premagala,odmislila ampak ne glede na to, kje sem ,kaj delam, kar naenkerat pride vame grozna bolečina v prsih,ki se širi proti grlu in glavi.V glavi začutim grozen pritisk in obluijejo me krokodilje solze.Ne pomnin več dneva,ko se mi to ni zgodilo in to večkrat na dan.Enostavno solz ne morem zadržat in to ne glede na okolico.Zelo nevšečna stvar.
Lep pozdrav

Najprej: draga “vzhajajoče sonce”! Iskrena hvala za izrečeno.

Spoštovana “prizadeta mama”! Želim vam, da boste nekoč lahko svoj vzdevek zamenjala z “modra ženska”… Šalim se, a želim vam vse to.

V razmišljanju kako bi vam pomagala, bi vam svetovala samo naslednje: Mislim, da je čas, da prenehate pestovati svojo bolečino in jo poskušate zamenjati z neko dejavnostjo, ki vam je trenutno dostopna in jo na primer z veseljem opravljate. Pri tem pa se predvsem osredotočite izključno na svoje življenje. To vam bo pomagalo, da ne boste več tako premišljevala o svoji bolečini, ampak se boste veselila svojega, kakorkoli koristnega prispevka v delu in to lahko zase ali za druge. Vsaka dejavnost (sprehod po naravi, telovadba, premišljevanje o zdravi prehrani, odhod v savno, meditiranje, pisanje, branje, pletenje…) je za nas bistveno boljša, kot da se utapljamo v svoji žrtveni vlogi.

Omenila vam bom en primer iz mojega življenja: Moja soseda je bila zaradi nekih težav na posvetu pri eni od zelo naprednih zdravnic, s privatno prakso. Pa me po obisku zdravnice vpraša: »Ali poznaš knjigo Alexa Loyda Zdravilni kodeks? Ali veš, da mi je zdravnica izročila to brošuro »Zdravilne kode«, ki naj bi jih delala… Čudno, ali ne!?«… Soseda, ki je v službi, po drugi strani pa tudi ne verjame v nekaj, kar ni konvencionalno, je pač zadevo podcenjevala in je zadevo pač pustila na miru…

Knjigo Zdravilni kodeks sem prebrala pred časom tudi jaz in se me knjiga žal ni preveč dotaknila. »Ja, v sili še hudič muhe žre!«, bi temu lahko rekla. Pripoved sosede, ki je povedala kaj ji je priporočila ta zdravnica (ki jo močno cenim!), pa je bilo zame dovolj, da sem si iz interneta sprintala priročnik Zdravilne kode:
https://marjankogelnik.files.wordpress.com/2015/11/knjiga-zdravilne-kode_1-1-1.pdf

Namesto sosede, sem potem pa jaz uporabila to »tableto« (beri:začela sem delati kode!)… Iz teorije, ki se me ni dotaknila, sem začela s prakso… V začetku sem zdravilne kode delala 36 dni, kot je navedeno v tem priročniku. Močno mi je odleglo in žalost je ponehala. Ja, zadevo je treba delati, vendar sem jo tudi jaz prenehala in kmalu se mi je neprijetno stanje ponovilo. Ob tem pa sem še naprej veliko brala (med drugim tudi dr. Liptona, dr. Dispenza, celo Borisa Veneta…) in našla prepričljive povezave tudi z Zdravilnim kodeksom… Sedaj delam zdravilne kode naprej… In tudi v placebo učinek močno verjamem… Mogoče bi tudi vam pomagala ta »tableta«!? Kaj pravite na to?

Potrebna je predvsem naša ODPRTOST za vse novo, potem pa zadeve stečejo. Najslabše je pestovati svojo bolečino in v vlogi žrtve čakati, da se bo kaj spremenilo. SAMO PO SEBI SE NE BO NIČ SPREMENILO! V bodoče bom zelo vesela, če mi boste sporočila kašen korak ste storila, da ste si svoje stanje olajšala. Pa SREČNO! Lp Odmev

Prizadeta mama jaz pa še vedno ne razumem, kako lahko nekdo ukrade nekaj, kar mu je bilo podarjeno? Ste sinu, ko ste mu dala stanovanje dali jasno vedeti, da mora sedaj biti točno tak, kot vi menite, da je prav. se vesti točno tako, kot vi menite, da je ok? In da bo moral v nasprotnem primeru plačati za tisto, kar ste mu vi predstavili kot darilo? Morda bi bilo bolje, da bi z njim podpisala kupoprodajno pogodbo – jaz ti dam stanovanje v zameno za….potem bi lahko on razmislil, če pod takšnimi pogoji stanovanje sploh želi, vi pa, če mu ga res želite dati, če bo potem drugačen, kot si zamišljate, da bi moral biti. Ker tako se zdaj zdi, da ste poskušali na tak način kupiti njegovo zvestobo in njegov odnos do vas.

Otrok ni objekt in lastnina staršev in ni rojen zato, da se bo vedel tako, kot mi menimo, da bi se moral. Otrok mora po svoji poti, pa če to pomeni, da bo ostal blizu vas ali pa ne. Res je težko gledati svojega ( odraslga) otroka, ki živi drugačno življenje, kot me mame menimo, da bi ga moral. Vendar ni naša pravica, da mu določamo pravila njegovega življenja. Ko odrastejo se morajo sami odločati in sami nositi posledice svojih odločitev. ( Pod posledico ne mislim plačevanja za nekaj, kar naj bi bilo darilo)

Če se počutite izdani, potem pač pojdite na sodišče in zahtevajte darilo nazaj. Maševanje bo za trenutek sladko, bolečina pa kmalu še večja. Če želite, da se ta bolečina neha, potem energijo usmerite raje vase, zakaj točno vas tako boli? Zakaj se počutite izdano? Tu je edini prostor, kjer boste našli odgovore in tudi edino, na kar imate v resnici vpliv- na vas samo. Ne morete spremeniti vašega sina ( ne kogarkoli drugega, če smo že pri tem) lahko spremenite zgolj vaš odziv na vse skupaj. Medčloveški odnosi ( vsaj zdravi ) nikoli ne potekajo po tržnih zakonitostih ( jaz tebi, ti meni) . Vaš sin ni kot avto, ki ga kupiš, pričakuješ, da bo deloval, če pa ne, ga pa reklamiraš.

Svojemu otroku sem dala vse, kar sem le lahko in nikoli mi ne pade na pamet, da bi sedaj od njega zahtevala, da zdaj zaradi tega počne ali stori nekaj zgolj zato, ker se meni zdi tako prav in ker je sedaj meni to dolžan. Naloga staršev je, da pomagajo, če lahko.

Še manj mi pride na pamet, da bi od njega zahtevala, da mi “plača” mojo skrb in darila, če se mi zdi, da nekaj ne dela prav.Povem, kar si milslim in ker mu ne vsiljujem svojih pogledov, me posluša. Včasih imam prav, včasih ima prav on. Tudi v burnih obdobjih pubertete, mi na kraj pameti ni padlo, da bi ga izsiljevala s svojo ljubeznijo, manipulirala z njim, da bi bil tak kot jaz mislim, da bi moral biti ( četudi bi znala to storiti) , niti nisem na smrt resno jemala, kadar se mu je po pubertetniško dogajalo in sem bila tista čudna, ki ji ni nič jasn. In ker nisem reagirala na tak način, je potem, ko se je izvlekel iz burnega obdobja, sam prišel nazaj in sva se lahko skupaj smejala najinim “neumnostim”.

Otrok ni naložba, od katere pričakuješ dobiček, drugače ga pa tožiš, ker ni upravičil investicije. Super, če gre naša skrb v tisto smer, kot si želimo, če gre drugam, je vendar naš otrok in mu želimo vse dobro. Če vidimo, da gre v čudno smer, poskušamo pomagati, če to želi, če ne, mu damo vedeti, da mu bomo pomagali, ko si bo pomoči želel.

On ima pravico, da živi tako, kot sam meni, da je prav, jaz sem mu lahko samo v podporo in prav nobene pravice nimam, da se vtikam. Sem prepričana, da bi v nasprotnem primeru, glede na to, da je tudi on močan karakter, že zdavnaj živela vsak svojo življenje skoraj brez stikov , tako pa imava sedaj prav lušten odnos, četudi se kdaj v čem ne strinjava. In moja mnenja upošteva dosti bolj, kot sem si sploh kdaj mislila, da jih bo.Ker ve, da ga bom podprla, pa če se bo odločil, tako ali drugače. In če se ne bomo strinjala s čim, se bom zgolj umaknila, bom pa povedala ( mirno), da mi kaj ni všeč.

Na kraj pameti mi tudi ne bi padlo, da bi se spravila na njegovo punco, četudi mi kdaj kakšna ni bila všeč. To je povsem njegova stvar in nihče drug se nima vtikat v partnerski odnos drugega, pa četudi je to tvoj otrok. Če bi bila moja”snaha” res tak hudir, da ne bi zmogla z njo, bi se pač umaknila in počakala, da sam pride k sebi in odkrije, da ima težave s punco. Ne bi s svojo trmo, prepričanjem, da imam edina prav in z napadi na njegov način življenja ali odločitve povsem uničila najin odnos.

Noben človek ni lutka, povsem v oblasti drugega in tudi vaš sin ni lutka v oblasti vaše snahe. Če ste v to povsem prepričani to zgolj pomeni, da ga sploh ne jemljete kot nekoga , ločenega od vas, da ste sami ravnali tako z njim in v tem primeru je vaša bolečnia zgolj v tem, da nimate vi nitke v rokah, da jih ima sedaj nekdo drug.

V glanem, škoda je življenja za tak rešpetir. Raje se umaknite vase, najprej poštimajte pri sebi, počakajte, da se stvari pomirijo in če bo sin začutil, da lahko z vami spet vzpostavi odnos, da vam lahko zaupa, da ga ne boste takoj po glavi, kakšen prasec je in ga obtoževali, kako vam lahko počne, kar vam počne, če bo začutil, da ima lahko z vami odnos med dvema odraslima, ki spoštujeta drug drugega ( v to spada tudi to, da drugega ne siliš v nič) potem bo sam prišel nazaj k vam in bosta lahko na novih temeljih zgradila bolj zdrav odnos. S sodišči pa boste samo do konca zacementirali nagrobnik na grobu vajinega odnosa.

Gitta Ana ,
lepo ste vse zapisala in ob normalnih odnosih bi se strinjala z vami.Nihče nič ni zahteval od njega.Mogoče le to ,da kdaj pa kdaj pride na obisk.

Vsa njegova dejanja so bila iracionalna.Nobenih stikov nimamo že od 3.9. in razveljavitev sem vložila 6.1..Ne sme imeti kontaktov,ker to njegova partnerica nikoli ne bi dovolila.Pri njej gre vse z izsiljevanjem,če boš to bom naredila to, odšla.Sam pohlep jo je in njena največja sreča bi bila če bi jaz umrla.Proti meni se je borila kot da sem bivša žena in ne mama.Bolano v glavi.
Nič nisem zahtevala od njih in nisem se v nič vmešavala.Glavno je bilo le to do se mene in moža odstrani iz njegovega življenja.Lahko se odstraniva,lahko prevzame njihov način življenja ,lahko nas zataji ampak v tem primeru mora pozabiti z nami vred tudi na stvari,ki smo jih mi ustvarili.
Bodimo pošteni in dosledni.Ne gre,tako v življenju,da ti daš vse drugi pa je blokiral telefonsko številko in nimaš koga poklicati ,ko rabiš prevoz na urgenco.Človek postane star in nemočen in vseeno rabi kdaj pomoč in bodimo racionalni to pomoč je potrebno ob takih otrocih plačat.To je enako kot ,da gredo otroci daleč daleč proč in pač v tem primeru imaš minulo delo zato ,da lahko preživiš zadnja leta življenja.Tako sem to ocenila .Pač bova ob taki pozornosti otrok porabila naše minulo delo za varno starost.Kakšen je rek:dobro se vrača z dobrim ,slabo s slabim.
Takšnemu otroku,ki je zanikal svojo preteklost,ki je pokopal žive starše , pač ni za zaupat več.
Takšno je moje spoznanje in žal moram napisat,da sem ga narobe vzgajala,ker je ob vsakem trenutku imel kar si je v življenju želel in hotel.Sedaj pač to ne more več biti tako,ker je odrasla oseba in mora spoznati tudi ,da ne more zadovoljevati samo svoj ego.
Naj to priznanje boli kot hoče ampak starši nismo smeti,ki jih pometeš ,odvržeš ,ko se tako odločiš.Ni življenje takšno.

Gitta Ana

še to bom dodala.Tako, kot sta se on in ona obnašala, se nikoli noben človek ne bi smel obnašati do nikogar.
Danes ,ko se spominjam dogodkov in sem postala trdnejša in nanj ne gledam več z očmi matere , kot bi ta gledala svojega majhnega otroka ali nekontroliranega pubertetnika ,se zavedam ,da je bilo to skrajno zavrženo obnašanje odrasle osebe.Pri takšnem obnašanju tuje osebe bi bila moja reakcija verjetno veliko bolj racionalna že na začetku ,julija meseca.

Gitta Ana

še to bom dodala.Tako, kot sta se on in ona obnašala, se nikoli noben človek ne bi smel obnašati do nikogar.
Danes ,ko se spominjam dogodkov in sem postala trdnejša in nanj ne gledam več z očmi matere , kot bi ta gledala svojega majhnega otroka ali nekontroliranega pubertetnika ,se zavedam ,da je bilo to skrajno zavrženo obnašanje odrasle osebe.Pri takšnem obnašanju tuje osebe bi bila moja reakcija verjetno veliko bolj racionalna že na začetku ,julija meseca.

meni se pa še vedno zdi, da stvari gledate zelo črnobelo, ali je on dober ali je slab. Ali prihaja na obisk ali ne. Ali bo skrbel zame in me peljal k zdravniku ali ne…dajte si dovoliti malo vec spektra, zivljenje ni črnobelo, če pa si ga želite takega in od drugega pričakujete/zahtevate, to to in to, potem se bo verjetno umaknil čisto na drugo stran mavrice. Verjetno bi se tudi jaz.

To, da se nekdo do vas obnasa grdo, je njihov problem, vas pa je, kako se na to odzovete. Kako se oni obnasajo, na to nimate popolnoma nobenega vpliva. Samo na sebe lahko vplivate, in če ste prepričani, da ste dobri, da deluje v plus, potem negujte in glejte to, druge pa pustite pri miru, naj sami kopljejo.

Sem prepričan, da boste tako v boljsi kondiciji in energiji.
In skusajte najti tiste pozitivne stvari v sirsi sliki, za katere ste lahko hvalezni…

srečno

lp SVO

Dragi SVO

od vseh sem dobila odgovor,da moram delati na sebi in sebe postaviti na prvo mesto.
Oseba ,ki sem jo vzgajala ima popolnoma drugačne vrednote po katerih, smo živeli in to ne samo v naši ožji družini ampak tudi v širši družini(stari starši,sestrina družina).
Seveda se sprašujem kam vse to vodi .V 7-ih mesecih sem spoznala ,da sina več ni .
Mogoče pa je razlog kot v naslovu.Morate vedeti,da mu v življenju ničesar nisem mogla odkloniti.Tudi ko je pri 20 letih pripeljal dekle v našo hišo in s tem porušil naše družinsko življenje.Upoštevala sem vse težave in želje njegove partnerice,čeprav so bile mnoge iz trte zvite in kasneje ugotovljeno,da so izmišljene glede na modo današnjih deklet.Na primer nekaj časa je alergična na laktozo in kupuj izdelke brez laktoze,potem kar naenkrat ni več alergična,pa spet gluten ji škodi zaradi ščitnice,pa spet se prilagodi in njej posebaj kuhaj in prinesi hrano brez glutena,potem po mnogih izsiljevanjih zdravnikov ugotovljeno,da s ščitnico ni nič narobe in ti niso podlegli izsiljevanjem.Ščitnica je bila po njenem kriva za stalno utrujenost in dolgo spanje,do kosila.Ja vesela sem bila ,ko sta šla po svoje.
Kako bi se počutili,če bi bili v stiski in bi otroka ,ki ste mu vse dali vprašali če vam posodi avto za 7 dni ,pri tem ima 2 avta(mojega podarjenega in svojega novega),pa mu partnerica reče,če boš mami posodil avto ,ga ne bom več vozila.Ali je to pravilno,ali je to človeško?
Pa ne bom več ponavljala že znanih stvari.
Verjamite vsak dan od jutra do večera sem se spraševala katera pot je pravilna.Dan na dan prihajam do enakega zaključka ,da nista vredna,da obdržita to kar sta imela,vsega je preveč,preveč je razvajenosti in nespoštovanja.Pogovorit se z njima ne moremo,ker ko nas vidijo gredo mimo kot ,da ne poznajo.Na pohodu vsakega pohodnika pozdraviš.Kaj je to higienično,da uživaš v delu ljudi,ki jih zate ni?Če ni nas tudi teh stvari ni!Ja je črno-belo.
Pa ne govorimo o majhni vrednosti ampak o vrednosti 800.000 EUR,ki je nastala z delom treh generacij in na podlagi mojega oplemenitenja dela dveh predhodnih generacij.
Morda pa je razlog,kot v naslednjem sestavku:
https://www.sensa.si/osebna-rast/dogovor-ki-ga-sklenemo-preden-se-inkarniramo/

Zanimiv je tudi naslednji sestavek na
http://radio.ognjisce.si/sl/212/utrip/29400/

Ko študent bolnemu kolegu proda zapiske… Kje smo zgrešili pri vzgoji?
Pri vzgoji ne gre samo za oblikovanje znanja, ampak za vrednote, ki so ključne. V sodobni družbi se srečujemo z umikom tradicionalnih vrednot, vzpostavlja se sistem pluralnosti, ki relativizira vrednote. “Težava pri tem je to, da pluralnost postavlja v ospredje posameznika, predvsem njegovo ugodje. Manjka pa čut za sočloveka in družbo.

Predstavnika te nove generacije sta moj sin in njegova partnerka.
Brez vesti ali empatije sta.

Naj na koncu dodam ,še da sta moja mama in sestra enakega mnenja kot sem sama.Morda se bosta zbudila,ko bosta v resnici morala zaživeti sama,kako sta se obnašala in zakaj sta se tako obnašala.Še vedno sem mnenja ,da je do vsega tega prišlo zaradi njenega pohlepa.

Za prizadeto mamo…iz vas veje tako sovrastvo do sina, snahe in me prav zanima njuna plat zgodbe, kako sta onadva dozivljala vse to dogajanje od dneva, ko je snaha prisla v hiso. Kaj do takrat je bil ubogljiv, priden fant, vam vedno na uslugo, in potem je prisla…ona…, ki je vse to pokvarila in sedaj zaradi mascevanja in vasega sovrastva do vsega kar vas ne uboga, ker ni tako kot vi hocete, se boste mascevali tako, da mu odvzamete kar ste mu podarili. Res bolano pocetje, zato ker trpite vi, naj trpijo se drugi, samo vi in vi in vi in sami vi ste zalostni, da bi najraje umrli, samo vas noben ne razume…pa ste se kdaj vprasali ali ni z vami kaj narobe? Zivite svoje zivljenje in tudi drugim pustite naj zivijo kakor jim pase in se ne vtikajte v druge in ne pikajte v njih. S tem, da hocete denar, nepremicnine al karkoli ze nazaj kazete samo na to, da ste izgubili moc nad sinom in jo hocete na vsako silo nazaj, ker ne prenesete nmisli in dejstva, da sin ni vasa last.

Po vašem odgovoru mislim ,da ste vi zelo bolana oseba.Verjetno tudi polna sovraštva do staršev .
Lep pozdrav

Vedno močnejša,

čeprav rečem,da se ne bom obremenjevala z vašimi obtožbami,da si ne bom dovolila nabijanja neke slabe vesti in sem obtožena za dejanja,ki jih ni bilo.
Ne, nimate prav.Ravno obratno je bilo,oni ne poznajo demokracije,oni mislijo,da moramo mi vzeti njihovo razmišljanje kot aksiome,kot da smo brez pameti.Sin je celo moža vprašal nekajkrat zakaj smo tiho ,zakaj samo poslušamo.Poslušali smo zato,ker svojega mnenja nismo smeli imeti in nikoli nismo imeli prav kljub 7.stopnji izobrazbe in kljub mnogim življenskim izkušnjam ampak brez energije uveljavljana svoje volje.Če niste zasledila sem bila vesela ,ko sta se iz družinske hiše preselila v drugo hišo(potem nismo nismo več živeli skupaj),ker sva lahko zadihala saj se sinova partnerka ne ustavi govorit,iz teme na temo in pri tem vztraja tako dolgo dokler ji kljub nasprotnemu mišljenju ne potrdiš.Ob njej sploh ne moreš premišljevati svojih stvari (kaj še moraš ta dan narediti)
Kar se tiče sovraštva pa je stvar taka ,da se res mešajo občutki sovraštva in ponižanja,ki sva ga doživela z njegove strani.Ali je tak ali je zmanipuliran ne vem.
4 ali 5 mesecev ga nisem videla ali slišala.

S tem se umikam iz tega foruma.
Pa obtožujte starše še naprej .Upam,da boste vi uspeli lepo vgojiti vaše otroke v močne , odrasle in poštene osebe.

Izobrazba nima nobene vloge pri tem, ko jo pa ze tako omenjate, pa samo pravim, da nekdo s 7.st izob. bi moral vedeti kje se pisejo vejice in pike in kje so presledki.
Vse kar sem in se bom mojim otrokom dala je njihovo in lahko jutri vse prodajo in se odselijo v Ameriko npr ce zelijo ali kamorkoli. Seveda bi jih pogresala, nikoli pa ne bi manipulirala z njimi in jih dajala obcutek krivde….kaj vse sem pretrpela zate, kaj vse sem ti dala, vedno moras ostati v moji blizini, vedno mi mores vse ugoditi…drugace ti vzamem vse kar sem ti dala.
Upam, da sina pustite na miru naj zivi svoje zivljenje, vi pa zivite svojega…otrok nimamo zato, da bi bili nasa last, otroke moramo spustiti in jim dati moznost, da zivijo svoje zivljenje.

Pozdravljena Prizadeta mama,

vem, da vam ne more prav nihče tega foruma odpreti oči. Vem, da ste morali tudi sami v vašem otroštvu močno poškodovani- zelo močno… (tako kot mi vsi, eni bolj drugi manj…). Vendar želim izraziti nekaj stvari, ki bi vam morebiti vsaj malo odkrile debelo tančico, ki je o sebi ne vidite.

Razmislite kdo kriči iz vas: ko po 3 mesecih spora s sinom že povlečete vašo darilno pogodbo nazaj. Ne vem zakaj ne morem mimo občutka, da je bila ta darilna pogodba zelo prefinjeno manipulativno orodje.
In vem, da je ta nekdo vaš ego, ki kriči iz vas.

Nadalje vam je uporabnica Vedno močnejša izrazila svoje mnenje, da so vaša dejanja bolana. Vaš odgovor je bil: da je ona sama zelo bolana oseba. Ali vidite razliko: nekdo ostane na neosebni ravni, ne sklepa kdo ste vi na podlagi vaših dejanj. Kaj pa vi? Udarite takoj nazaj na zelo osebni ravni. In takšnega ravnanja ste navajeni. V družinskem krogu mora biti to še posebej izraženo.

In kako trpi vaš otrok zaradi tega? Zelo!!! Delate mu takšne rane, da si niti tega ne predstavljate. Pa se na koncu še čudite zakaj vas ne pozdravi. A res ne razumete, da ste ga izdali? Njega, ki bi rabil vašo toplo roko, ki bi ga vodila. Kot je v drugem prispevku izrazila svoje trpljenje druga uporabnica: marsikaj je lahko predelala le te bolečine ne, da jo je mama tako rekoč zavrgla, ker nima njene podpore.

Sicer pa sem mnenja, da je z ene strani dobro, da tako ravnate. Sin mora iz te hiše, iz te negativne energije. Morda mu bo uspelo najti pot iz vseh bolečin, zelo mu to želim.

Kar se pa tiče vašega linka o karmi in tam zapisanega: povleček “Je dogovor na ravneh duš, ki ga sklenemo preden se inkarniramo, da si med seboj pomagamo in doživimo določeno izkustvo v fizičnem svetu oziroma se naučimo lekcijo, ki jo potrebujemo.”
Sinova lekcija je nedvoumno, da se bo moral naučiti sam sebe imeti rad in postaviti na prvo mesto. Postaviti meje vsem, ki ga ovirajo na njegovi poti. Torej to ni vaša lekcija.

Kaj pa je vaša lekcija? Da se naučite izpustiti, da se naučite prenehati nadzorovati kaj kdo dela in kako se do vas obnaša, da se naučite tudi dejstva, da otroci niso naša last, ampak so samostojne duše, ki gredo svojo pot. Da se naučite materinske ljubezni. Da se prenehate istovetiti s svojimi mislimi. Da se naučite uiti delovanju iz ega in preiti v delovanje iz srca. Iz ljubezni. Do sebe in do drugih.

Vendar je v življenju tako, da če se nismo naučili lekcij v tem življenju se bomo morda v enem izmed prihodnjih (ko ste že pri karmi). Zavedajte se, da vam življenje kaže na različne načine, da ne delate dobro in prav. Na zelo različne načine…

Lp,

Spoštovana prizadeta mama…

Pristali ste na forumu svojcev z osebami mejne in/ali narcistične motnje, zato verjamem, da ste prebrali in preštudirali kar nekaj ” literature” o tej strašni motnji.

Jaz vam svetujem drugačno pot, kot ste jo dobili in zagrabili (postavitev sebe na prvo mesto), ki pa je ne boste veseli – to je uvid vase in priznanje, da ste tudi vi samo človek in da nekaj delate narobe tudi VI osebno, če je rezultat takšen kakršen je.
Poiščite pomoč strokovnjaka, ki je izurjen za delo z MOM/NOM simptomi. Srečno na tej poti in vse dobro.

Prizadeta mama, ponovno pozdravljena!

Nisem se nameravala oglasiti, vendar upam, da vam bom tokrat uspela vsaj malo pojasniti zakaj se gre in kako jaz zadeve vidim pri vas. Nizala bom le svoje videnje, ni pa nujno, da je pravilno. Vse v upanju, da vam bo v pomoč in razmislek…

Popolnoma vas razumem, ker sem šla tudi sama čez podobno obdobje jeze, sovraštva, obupa, popolne nemoči… Tako sem čutila in nisem si znala pomagati…

Šele sedaj, po dolgoletnem odmiku od tega procesa in ob vašem pisanju, sem dojela v čem je trenutno vaš problem in v čem je bil takrat moj problem. Jaz sem ga po dolgem mučenju same sebe, takrat nekako odkrila »po naključju« …

Upam in želim, da mi bo uspelo ponazoriti zakaj se gre:

Če se malo poskušam vživeti v vas: Res je, iz vašega pisanja je čutiti jezo, nemoč, obup, na nek način sovraštvo do sina in snahe, ker naj bi vas na nek način izigrala. Vaša pričakovanja (pa četudi lahko niso bila o.k.) se niso izpolnila in zato je bolečina za vas toliko večja. Glede na stanje, ki se vam je zgodilo, so vsa čustva, ki so privrela na dan, na nek način popolnoma razumljiva. Vaše bitje se počuti ponižano, izdano, močno prizadeto in neizmerno trpite… Ta čustva so vam popolnoma dovoljena, saj jih tako čutite in pika. Teh čustev nima smisla tlačiti, nima jih smisla obtoževati, sploh pa jih nima smisla podcenjevati. Ta čustva so in če kdo še bolj išče neko hipotezo o materinski ljubezni, te, po vsem doživetem, trenutno pač ne morete čutiti. Samo človek ste, tako čutite in pika in dovolite si tudi tako čutiti… Čustva, ki jih trenutno doživljate, pa še zdaleč ne pomeni, da ste zato slaba mati, ampak preprosto človek in bitje, ki trenutno ne zmore vsega, kar vas je doletelo, DOJETI in posledično temu tudi kaj spremeniti.

Problem, ki ga vidim pri tem, pa je naslednji: Ko je človek v stanju take bolečine, ki jo vi trenutno doživljate, je enostavno ZAJEZEN v svoja čustva. Karikirano bom rekla: skoraj do onemoglosti omamljen, oz. obseden od čustev.

In ravno ta zajezenost v vsa ta negativna čustva, vas nehote potiska v pat pozicijo, iz katere ne vidite izhoda. Problem je v tem, da ko smo v stanju zelo močnih čustev (pa naj bodo to močna negativna čustva, ali čustva vznesenosti, evforije, zaljubljenosti!), nam ta čustva enostavno onemogočajo ZMOŽNOST KAKRŠNE KOLI OBJEKTIVNE PRESOJE SAMEGA SEBE IN OBJEKTIVNE PRESOJE NAM BLIŽNJIH OSEB.

Ko smo v preokupirani z negativnimi čustvi, se dnevno spopadamo s problemom in se pri tem enostavno ne zavedamo, da problem postaja samo večji in večji, a do rešitve ne pride nobene.

Elizabeth Kubler Ross piše o petih stopnjah žalovanja bližnjih ob smrti bližnjega ali ob izgubi , oz. poslavljanju od bližnje osebe (v tem primeru vaš sin!). Zakonitost žalovanja naj bi potekalo nekako po naslednjem vrstnem redu: 1. stopnja ZANIKANJE, 2. stopnja JEZA, 3. stopnja BARANTANJE, 4. stopnja DEPRESIJA in 5. stopnja SPREJETJE .

Te stopnje se pri prizadeti osebi lahko med seboj prepletajo in prav je, da si prizadeta oseba dovoli, da to kar čuti, zavestno tudi sprejme. Nobenega smisla ne vidim v tem, da bi o tej temi še kaj več pisala in teoretizirala, ker vam to ne bo prav nič pomagalo.

Izkušnje so me poučile, da je zajezitev v negativna čustva, lahko za nas usodna, saj lahko traja celo desetletja. Seveda, če nas že prej ta čustva ne povedejo v bolezen, ki nam težavo samo še bolj poveča…
Edino rešitev vidim v tem, da si poiščete strokovno pomoč USTREZNEGA terapevta (seznam nekaterih ustreznih terapevtov je bil neveden tudi na forumu!). Sama vsega tega, v kar ste nehote zašla, po mojem mnenju, ne boste zmogla premostiti.

Enostavnih rešitev ni in tudi bližnjice ni tu nobene. Popolnoma se strinjam kar navaja “Šeena123” in drugi. Edino strokovna pomoč in izkušen terapevt vas lahko varno vodi, čez vse čeri, v katerih ste se znašla. To je le moje razmišljanje, le moj predlog, odločitev pa je izključno na vaši strani. Pa SREČNO! Lp Odmev

Spoštovana Odmev,

lepo napisano. Imam le moj dodatek k materinski ljubezni. Prepričana sem, da je ga.Prizadeta mama v notranjosti zelo dobra mama. Absolutno. Ampak verjamem tudi, da ji je bila v njenem otroštvu naložena hudo napačna in popačena slika o materinstvu – saj drugače ne bi bilo tako močnih poškodb njenega dojemanja. Menim, da se je mogoče tudi takrat ko otrokov odnos ni dober in ljubezniv do svojega otroka vesti kot dobra in ljubeča mama. V to sem popolnoma prepričana. S tem se ravno izkazuje prava ljubezen. Ko zmoremo prestopiti svoj ego in zmoremo izkazovati resnično ljubezen navkljub vsem neugodnim vplivom, ki jih čutimo (ali pa tudi v veliki meri samo domišljamo v naši glavi- ne pozabiti vse je perspektiva s katere gledamo).
Potrebno pa je vedeti, da je to njena slika, ki jo vidi. Mi jo vidimo drugače. Mi ne živimo z njenim sinom v negativnih čustvih. Tukaj je pomembna razlika, ki jo spoznamo po boljši objektivnosti.

Moram reči, da se ravno ne strinjam s podporo, da ga.žaluje oz.se poslavja od sina (čeprav potek dejanskega žalovanja za UMRLO osebo res tako poteka). To se mi osebno zdi nesprejemljiv pogled. Sin je živ. Verjamem, da če se spremeni dojemanje mame in njen odnos do sina, da se bo spremenil tudi sinov odnos. Se pa zavedam, da je v opisanem primeru to samo z lastno močjo misija nemogoče. Tu je potrebna daljša strokovna pomoč.

In res je, negativna čustva so tu. Ni se jih treba sramovati, ni jih treba potlačiti. Je pa potrebno pričeti ta negativna čustva opazovati. In se v procesu opazovanja vprašati od kod prihajajo, zakaj so tu. In jih potem pričeti zdraviti. Seveda spet s tujo pomočjo, ker ga.samovpogleda ravno nima.

Pa brez zamere spoštovana Odmev. Zelo cenim vaše prispevke, v tem primeru pa sem menila, da ob mojem nestrinjanju vseeno napišem tudi svoj pogled.
Lp,

Po vsem tem času bi še dodala tudi jaz svoj vidik. Torej samo moj vidik in moje mnenje.
V 90% tega, kar je napisala Prizadeta mama (že v svoji temi, ki jo je sama odprla – in tukaj spet) sva z možem prepoznavala svoji materi. (Ja, sva se našla dva taka od dveh takih mater in lahko si mislite, da sva lep del skupnega življenja preživela v precejšni meri drug mimo drugega, pa marsikdaj sva drug drugega tudi močno prizadela, ker sva iz primarne družine odnesla vsak svoj delež travme in škodljivih obramb.) Ko sem to opazila, pa sem najprej kot vedno pomislila, kaj če se mi samo zdi in sem subjektivna, zato sem v tisti temi tudi odpisala tako, kot bi “normalno čutečemu” (se opravičujem za neposrečen izraz, ampak ne vem kako drugače povedati). In po odgovoru sem si upala sklepat, da se nisem motila, še bolj pa po nadaljni komunikaciji na forumu. Celo nekatere besede so bile dobesedno enake, kot sva jih slišala midva z možem (kača na prsih, pa tisto, da mama preživi deset otrok, deset otrok pa ne more matere …). Nama z možem je bil to v resnici dragocen vpogled v razmišljanje takega uma, ker ne meni ne njemu čisto tako niso bile stvari predstavljene, ampak sva jih bolj čutila oz. čutila njihove posledice. En tak korak na poti spoznavanja in sprejemanja tega, da od najinih mam brezpogojne ljubezni nisva in ne bova dobila nikoli.

Ne bi pa tule zanemarila tudi postaršenja, meni kar bije v oči. Pred leti, ko sem začela s terapijo, sem prebrala Prvotno besedilo življenja (A. Puhar) in mi je ostalo v spominu, da je bilo nekoč (ne tako dolgo nazaj) tako, da so starši (ki sami niso dobili ustrezne ljubezni in odnosov) od otrok pričakovali, da jih bodo ti tolažili, jim pomagali in skratka bodo njihovi lastni otroci njim starši. To so cele generacije tako odraščale bog ve koliko stotin let. In ko je Prizadeta mama omenila, kako so se njeni starši kregali in vlekli njo in sestro vsak na svojo stran- to je zloraba otrok, to je, da daš otroku daleč pretežko nalogo in odgovornost, sam mu pa ne nudiš varnosti, to je skratka postaršenje (ena od oblik). In pogosto tak otrok, ko odraste, potem misli, kako bo pri njem vse drugače in bo boljši starš – in tako da svojemu otroku vse (verjetno preveč – materialnega, preveč popuščanja ali pa nadzora in usmerjanja, kar ima za ljubezen), ampak v zameno pa pričakuje, da bo otrok tak, kot ga rabi starš. Pogojevana ljubezen, čeprav bi bil starš pripravljen prej umreti kot pa priznati, da je tako. Vedno svoj “prav”, nesposobnost videti čustva in razumeti druge, vedno so drugi krivi, razen v smislu žrtve, češ “preveč sem te imela rada” – zame so te besede en velik alarm – če mi jih kdo reče, bom zelo, zelo previdna do takega človeka (tudi če jih reče o nekom drugem). Ker ne verjamem, da lahko ljubiš preveč – ljubiš ali pa ne ljubiš. Če ni brezpogojno, potem ne ljubiš, ampak posluješ. Čigave lastnosti so to? Mi je zelo zanimivo in vsem sem hvaležna za vaše debate, ker se mi zdi, da se s tem tudi učim. Zato me kar preseneča tako številen odziv, ko je že od začetka jasno, da spremembe ne more biti in smo bili deležni samo novih in novih isto vrstnih primerov in enakega razmišljanja ves čas … Da je gospa od forumov vzela samo tisto, kar jo je potrdilo v njenih razmišljanjih (ali pa razumela na tak način) … Kolikokrat sem to izkusila od svoje matere. Sto znanstvenikov je trdilo eno, en sam pa drugo in samo tistega je cenila in govorila, da zdaj je pa še znanost potrdila, da ima ona prav in ona to itak ve že celo življenje …

Tudi to pisanje, kako je snaha porušila njihovo družinsko življenje in družinsko intimo – sin jo je pripeljal pri 20! No, jaz sem tudi bila taka snaha ( pa ne gre za nobeno podobnost glede financ, da bi midva kaj dobila od njegovih – dovolj je bilo že to, da sinko ni hotel več vsega delati tako, kot je hotela mati), čeprav me je sin pripeljal šele pri njegovih 25 in sem spala pri njem samo enkrat ali dvakrat na teden! Že na začetku se je najina zveza majala prav zato, ker ni vedel komu zaupati, kdo ima “prav”, ja, v resnici je bilo tako kot da ga trgam od bivše žene, ne pa od mame. (Prizadeta mama temu pravi, da je to od snahe bolano v glavi – jaz pa pravim, da je bolan tak odnos med staršem in otrokom.) In en del njega je ostal privezan nanjo in na bolečino in je ostajal nezaupljiv, dokler ni na terapiji doumel osnovnih stvari. V zdravi družini zet in snaha (če nista res neka ekstrema) ne moreta nič porušiti. Všeč mi je misel, da ne izgubiš otroka, ko ta dobi partnerja, ampak dobiš še enega. Moj sin je pripeljal punco pri svojih 16 in točno tako sem reagirala. Nič nam ni porušila, postala je del naše družine. Pa čeprav ima svoje muhe. Kot jih imamo vsi. To, da je otrok star že 20 in ko pripelje partnerko, njegova mati to čuti kot rušenje družinske intime, je zame znak, da je nekaj v tej “intimi” zelo narobe in da gre najbrž za nezdravo zlitje (drugo ste pa že vi povedali na to temo). Sama vidim še to možnost, mislim, da jo je že nekdo omenil, da je sin samo zamenjal “gospodarico”, in ti dve pa se ne moreta nikakor ujeti, to je jasno. To sem do neke mere opazila tudi pri sebi v primerjavi z moževo materjo in takoj rekla stop! Tega pa ne boš delala! In sem res nehala (npr. nadzor). Če gre pri partnerki sina Prizadete mame za isto motnjo, pa ne bo mogla nehati, ker ne bo videla, da kaj narobe dela. Temu sinu bo še zelo hudo (pa ne zaradi odvzema podarjene nepremičnine) in se mi kar smili. In njegov otrok tudi.

No, to je pač moje mnenje in ne trdim, da je pravilno, je pa vsa ta mineštra meni še dodatno odprla oči za ravnanje drugih in za moje ravnanje, tako da je bila koristna.