bivša, ki je verjetno imela MOM
Glede mamil: poskusi poklicat na katero od društev oziroma organizacij, ki se ukvarjajo s tem.
Precej hvalijo Projekt Človek – pokliči, mogoče bi pa to tvojemu otroku ustrezalo.
Imam kolega, ki je še kot nepolnoleten šel živet sam. Skrbništvo je imel oče in temu ni ugovarjal (mu je ustrezalo, ker je bil kolega res problematičen najstnik), itak je veljal za ta glavnega, ker je imel svoje stanovanje, samo … pustimo to, da itak ni naredil šole, ampak on je od hudega jokal. Ni si želel živeti sam, hkrati pa je odraslim zapiral poti do sebe in so vsi dvignili roke (za moj okus po liniji najmanjšega odpora in se res ni nihče nekaj ful trudil).
Mogoče vidva težko najdeta pristni stik, mogoče je to samo trenutno. Očitno ga ne najde niti s tvojo novo ženo. Kar pa ne pomeni, da ga ne bo mogel najti s kako drugo odraslo prisebno osebo. Ne obupat. Mogoče ima strica, teto, učitelja, profesorja ali magari morda sogovornika v Projektu Človek (ki nekaj malega vedo tudi o mamilih, kar je zelo dobrodošlo) … Mislim, da ta psihiatrinja dela po svojih stalnih vzorcih in jih ni sposobna preseči. Tako kot si ti napisal, tvojega otroka sploh ne pozna in ga ni prečitala. Čisto slučajno imam izkušnjo s siroto z MOM – ta oseba v mladosti ni mogla ničesar narediti narobe, če razumeš, kaj hočem povedati. Po mojem bi jo odnesla tudi z umorom. In tudi kot odrasli ji ljudje čisto nenormalno preveč popuščajo. Mene bi že zdavnaj zbrcali nekam.
(Pri mojem sinu, če bi blodil nekaj o železni disciplini, bi morali samo v njegovo šolsko torbo pogledat 🙂 Če bi bila jaz tako tečna, tam ne bi našli niti papirčka.)
Glej, stvar je taka, da je otrok polnoleten in če se mu ne zdi, da je z njegovim načinom karkoli narobe, se ga ne da psihoterapevtsko obravnavat. Tudi v projektu Človek ne.
Osebno seveda verjamem, da bi bil jok in zamera, če otroka (ki je v bistvu že polnoleten) meni in tebi nič izselim, ampak če se ne želi sam vklopiti v mojo družino in nas obravnava kot skupino hlapcev, ki je tu, da mu služi, potem je to počasi njegov problem.
Nenazadnje, sem eden od tistih fotrov, ki se je za otroka boril 15let + in ga je čas z inertnim sistemom povsem povozil.
Ti ne zavidam sploh….
sam imam dva otroka, odšel sem na srečo “dokaj kmalu”, saj sta še majhna, vrtec, vendar vedno obstaja možnost, da bo kateri od njiju postal podoben materi.
Od agresivne žene lahko oddideš, ne predstavljam pa si, kako mejo postaviš otroku, oz. verjetno ob polnoletnosti na koncu ne ostane drugega, kot da mu postaviš jasno mejo in ga pošlješ po svoje…
ne vem lp svo
Ne moreš vedeti, ali je moten po mami ali je pač zafrustriran najstnik.
Verjamem, da si utrujen od vsega, vendar je vseeno tvoj otrok. Za začetek bi moral ti/on poskusiti s terapijo pri nekom, ki se spozna na osebnostne motnje. Mislim, da bi se morala vključiti tudi vidva z ženo. V vašem primeru verjetno/mogoče ne gre samo za neprilagojenega otroka, ampak je k vam prišel že razmeroma velik, prisiljen se je bil prilagoditi novemu okolju, vzpostaviti nove odnose z vama/vami, prebolevati mamino smrt, pa še puberteta. Kar veliko dela za eno neizoblikovano, občutljivo osebnost.
Menda nisi prišel sem na forum zato, da bi dokončno sklenil, da ga boš vrgel iz hiše?
SVO, midva z ex sva se razšla, ko je imel otrok 4 leta (je bil v vrtcu).
momovka … ko bi ti vedela, kakšno alergijo sem razvil na stavek “saj je vendar, tvoj otrok.” Ta jebeni stavek, sem slišal iz ust raznih javnosektoraških budal vsakič, ko so pacificirale moja vprašanja oziroma opazke, da se pri bivši z otrokom nekaj zelo čudnega dogaja, moja ex pa je na to odgovarjala, da ima otrok vse te čudne nepojasnjene težave, zaradi moji “pritiskov”.
Potem pa čez 10 let prebereš resnico …
Ta stavek, je pri meni naredil toliko škode, da ga uhhh in je tipičen mehanizem tipa “molči in potrpi nadaljnje klofutanje”
Drugače pa, psihoterapirati po 18 letu ne moreš nikogar, ki tega noče. Midva z mojo ženo se lahko vključujeva kot dve budali, pa s psihoterapiranjem ne bo nič. Polnoletnost je samostojnost in tega se svet drži.
Saj pravim,
stvar ni enostavna, je tvoj otrok, je polnoleten in odgovoren za sebe, rad ga imas, a hkrati mu moras postaviti meje, saj ne smes dovoliti, da tepta tebe in druzino.
Ne vem, nisem dovolj pameten, se tezje bi bilo, da ti je otrok star 10 let in da je tak tiran…
Tudi tole od Zalokarjeve je precej zgovorno
http://www.delo.si/znanje/znanost/pistole-lomilke-brzostrelka-je-to-njihova-intima.html
Otrok je otrok, a v vsaki osebi se lahko razpase neubogljivost cez vse mere…
In tvoj otrok je imel veliko časa, “ko je gledal izkrivljeno sliko pri bivsi zeni”….zato je meni toliko bolj pomemeben zdajsnji cas, ko sem z otrokom, da mu podam primerno sliko in vzorce in upam, da ne bo prislo do takih odklonov… ker to da nekdo pri 18 misli, da se vse vrti okrog njega in da so vsi naokrog zato, da mu strezejo, ne pelje nikamor.
lp SVO
Pozdravljen PozicijaEx,
morda boš našel kaj uporabnega tudi v tej literaturi-sicer nemški jezik in plačljiva kot ebook…
https://umgang-mit-narzissten.de/gemeinsame-kinder-mit-einem-narzissten/
ali pa ta
https://umgang-mit-narzissten.de/die-narzisstische-mutter/
in pa prosti tekst
https://umgang-mit-narzissten.de/kinder-narzisstischer-muetter/
Vse vezano torej na mamo z NOM, MOM….
Želim ti veliko dobrega na tvoji poti.
Lp
Momovka!«Mislim, da bi bilo bolj primerno, da bi bolj podrobneje proučila intervju z dr. Leonido Zalokar, ki ga je priložil SVO, kot pa da vztrajaš na svojem PRAV. Intervju z dr. Zalokarjevo samo potrjuje moje dolgoletne izkušnje in verjemi, teh ni malo… V priloženem članku je dovolj jasno zajeta problematika o vzgoji problematičnih otrok, ki je ne moremo poenostavljati, tako kot jo ti poenostavljaš.
Vzbujanje občutkov krivde pri nekomu, kjer ne poznaš vsega ozadja, je zame milo rečeno nezaslišano in škodljivo, sploh pa še če se oseba dolga leta bori popolnoma v prazno… In bistveno preveč poenostavljeno je tvoje mnenje in to ne glede, če so take tvoje izkušnje. Vsak išče svoj mir na svoj način in kar je bilo morda zate dobro ali pa problem, ni nujno, da je enaka pot dobra tudi za drugega. Želela bi, da si med seboj prihranimo vsaj nekaj nepotrebnega trpljenja s tem, da kažemo smeri izhoda, ne pa da sodimo… Lp Odmev
Oh, PozicijaEx, strokovni delavci vseh strok pa so kar se tiče takšnih stvari večinoma totalno neizobraženi in zato zlahka podvrženi manipualcijam momsterja, ki nato “normalnega” starša naredi za dežurnega krivca. Da o socialnih delavkah, ki imajo še najmanj znanja o tem sploh ne govorim, saj jih momsterji obračajo prav kakor jim se jim zahoče.
Sama sem dosti o tem pisala, preberi si kaj za nazaj. Na primer detajl, ko je moja borderline mama tako zavrtela “uglednega” psihatra, da me je obtožil, da nisem odbra hčerka, ker sem odklonila, da popustim njenim skoraj psihotičnim željam, kaj naj bi naredila in s katerimi je spravljala v norost že vso okolico in naj jo peljem tam, kjer hoče, da jo tako pomirim ( na primer k zobozdravniku, k kateremu je hodila vsak drugi dan prepričana, da je z njeno protezo nekaj narobe in ki se mu je tako odpeljalo, da ji je na koncu, da bi se je rešil predpisal slonje doze pomirjeval, zaradi katerih sem morala klicati rešilca,da smo jo odpeljali v bolnico zaradi predoziranja). Sej ne da bi se mi ta zobozdravnik smilil, ker je odreagiral kot totalni tepec, z vesljem bi mu jo dostavila še kdaj, ampak za take neumnosti nimam časa, poleg tega pa bi bilo to izjemno škodljivo tudi zanjo, saj bi ji tako sporočila, da mora zgolj dovolj težiti in manipulirati, pa ji bomo izpolnili vsako še tako noro in škodljivo željo. V glavnem ,njegov predlog, da bi ji takrat, ko je “nemirna” ustregli, da bi jo pomirili je bil kot da bi za alhkoholika predlagali, da mu daš kozarec vina, da ga pomiriš.
Sem odklonila sodelovanje v tem popolnoma nestrokovnem pristopu, sem tako ali tako vedela, da moram samo počakati nekaj mesecev, ko se ji ni dalo več truditi, da bi ga do konca ovila okoli prsta (taaako srčna, mila, uboga….) ali pa se bo slej ko prej zgodilo, da ne bo skočil tako, kot si je ona želela in se je prikazala še njena druga plat. In res se je končalo tako, da me je prosil za pomoč, kaj naj naredi z njo, ker se mu je začelo že mešati in ni mogel več opravljati svojega dela, ker ga je tako okupirala.
Ampak tako pač je, v zadnjih letih se je to znanje med strokovnjaki vsaj malo okrepilo, oziroma so se začeli vsaj malo izobraževati, zdej mora trajati še nekaj let, da dobijo še malo prakse in kakšen res ubrisan primer, da bodo zares razumeli, kako nore so lahko te stvari, potrem pa jih bo nekaj več, ki bodo znali prepoznati in ravnati z njimi.
Moram pa tudi povedati, da sem imela srečo, da sem srečala tudi kakšnega, ki je res vedel, kaj dela in takrat so se stvari hitro poštimale in zanimivo, kadar je moja momster srečala takega, je sicer najprej poizkkusila vse trike in izsiljevanja, ko pa je videla, da res ne deluje, se je umirila in začela celo kolikor toliko normalno funkcionirati.
Težka je to s tvojim otrokom, je ravno v teh letih, ko bi se tud z noramalno vzgojo čudno obnašall. Poizkusi namesto pridiganja najti nekaj, kar vaju druži , karkoli, lahko tudi malenkost in čim več energije usmerjaj v to, morda se ti bo potem vsaj malo začel odprati in bo sploh možna prava komunikacija z njim in morda celo kaj več.
GittaAna
Dobro povedano!
Najhujši pri teh situacijah so zakoreninjeni miti in stereotipi – Pa saj je vendar tvoja mama, pa saj je vendar tvoj otrok…itd. Prav nič mu ne bo pomagal s tem, da mu bo dal bianko menico, da lahko sedaj počne vsakršno neumnosti.
Vendar ti PozicijaEx vseeno priporočam kakšnega dobrega psihoterapevta, tudi če greš sam tja, ker ti bo znal najbolje povedat, kakšen bi bil najbolj primeren pristop in te vodit po minskem polju do kakšnega bolj pozitivnega rezultatata. Zalokarjeva je izjemno dobra tako za otroke, kot za starše. [email protected]
GittaAna
Pozdravljen.
Imel sem podobno zgodbo…
Moje gledanje oz. mnenje glede sina… izkoristil je situacijo, naučil se je “potegnit zase najboljše” iz takratne situacije. to ne pomeni da se je dobro odločal, ampak impulzivno.
Naredil si kar je bilo v tvoji moči v tistem času.
Sedaj pa…
Če želiš sinu dobro, umakni ga od raznih psihiatrov, institucij…karkoli…
Pojdita nekam sama, da sploh ugotoviš kdo je tvoj otrok… nekako tako je, ko da delaš torto, kruh mesiš, kosilo… mati je dodala preveč smetane, začimb, kvasa…zdej pa iz tega testa moraš nekaj naredit…imej občutke, delaj po svoji vesti…vedno se splača.
Sam osebno, sem dal to skozi, pa…ni idealno…ampak po dolgih letih, se z otroci krasno razumemo…včasih pa sploh ni bilo stikov, oz…enako kot pri tebi…pa je hči stara 22 let, sin 20… razumi jih, pokaži jim da si pravi oča, ne očitaj jim matere…otroci samo izkoristijo dano…bodi z njimi in jih podpiraj kolikor je mogoče…tudi povej svoje mnenje, če te vprašajo…pomagaj jim, vedno boš oče otroka…kdo mu bo pomagal, če ne boš ti…in ponosni bodo nate…
Lp
»PozicijeEx«, pozdravljen!
Nisi edini starš, ki ga je čas »ČAS Z INERTNIM SISTEMOM povsem povozil« (tako si zapisal!)… Res: »Nekaj gnilega je v tej dolini šentflorjanski!«…
Kdor tega boja ni okusil na lastni koži, enostavno ne zmore razumeti. .. Tudi Agatha Cristie ne bi zmogla dovolj sočno opisati dogajanj in epiloga, ki se ti lahko zgodi v »hudičevem plesu« momsterstva…
Iskanje notranjega miru s popuščanjem, se žal ne bo obneslo. Namesto nikogar ne moremo živeti: tako otroci namesto nas ne, kot mi ne namesto otrok ne. Ko se kot starši znajdemo v podobni situaciji, kot jo opisuješ, sta običajno pred nami le dve poti: ali boš dopustil, da se boš zaradi hude mentalne okužbe pogrezal sam in tvoja družina, ali pa boš dopustil, da se pogreza samo oseba, ki se je tako odločila ali ki morda drugače celo ne zmore… Odločitve za starša v takem primeru še zdaleč niso lahke in iz tvojega pisanja jasno razvidno, da se tega še kako zavedaš. Postavljen si, da izbiraš med manjšim in večjim zlom… Sin je polnoletna oseba. Nobenemu ne moremo pomagati, če sam tega noče ali če nas celo odklanja.
Poskusi še navezati stik s sinom, kot ti predlagajo predhodni pisci… Vendar pomagamo edino lahko le človeku, ki nas za pomoč zaprosi. Vse ostalo je popolna iluzija, nateg samega sebe, zapravljanje časa in energije…
Ker se je sin priselil k tvoji družini, je dolžan spoštovati uveljavljena pravila v družini, h kateri se je priselil. Pri odvisnostih (mamila) in podobnih odklonih, ki se dogajajo, je postavitev meja nujna.
Včasih na videz kruta postavitev ultimata za odhod od doma, je žal včasih tudi edini način pozitivne pomoči. Seveda s tem, da mu daš vedeti, da so mu vrata odprta, če je pripravljen za spremembo in ko bo prosil za pomoč… Številne osebe, ki so v življenju zašle, so velikokrat javno povedale, da jim je šele tak ultimat staršev pomagal, da so se potem odločili za pot iskanja. Tako na videz krut ukrep, mu pač daje možnost, ali se bo odrasel polnoletnik dokončno »streznil« glede svojega obnašanja… , ali pa tudi ne… Edino od njega je odvisno, ali bo ukrep uporabil sebi v prid ali za propad… Ali naj se zato sekiraš na zalogo, čeprav je že sedaj dovolj hudo? Popolnoma te razumem.
Ob podobnih problemih s polnoletnim otrokom (ali pa mladoletnikom!), zadeva za starše niti slučajno ni lahka in preprosta. Govoriti pri tem o nekem notranjem miru, je vsaj za enkrat, popolnoma brezpredmetno.
Tako na videz drastična ravnanja vse lažje lahko izpeljemo s strokovno pomočjo. Tu pa zopet lahko naletimo pred nov problem, ali so osebe res dovolj usposobljene, da nam lahko res nudijo strokovno pomoč. Velik problem pri tem je tudi, če te osebe sploh znajo DOVOLJ OBJEKTIVNO PRISLUHNITI VSEM VPLETENIM… Izkušnje so me poučile in tudi sam ugotavljaš, da je glede nudenja učinkovite strokovne pomoči pri nas velika praznina…
Tudi strokovnjaki, ki zadeve zelo obvladajo, se običajno poklicno ne želijo izpostavljati absurdom, ki se v takih primerih lahko dogajajo… Zgodi se ti lahko, da te » s teorijo podkovan« psihiater, psiholog ali terapevt, lahko zabriše, da ne boš vedel kje se te glava drži… Pri meni so se celo dogajale leta trajajoče »znanstvene ekspertize v psihiatričnih krogih«, ki niso prinesle (razen leta hudega psihičnega obremenjevanja!) nobene rešitve… To je »inertnost našega sistema«, o kateri se premalo piše in premalo govori.
»Upanje je božja mast, vendar gorje mu, kdor se z njo maže!…«, je modrost, ki nakazuje, da je lažno upanje za nas lahko skrajno destruktivno in uničujoče čustvo.
Popolnoma se strinjam, kar je napisala GittaAna, da stopiš v stik z dr. Leonido Zalokarjevo. Zakaj tako mislim: ker ima kot zdravnica lastne izkušnje in ne ovinkari. Moja izkušnja mi je postala moja edina avtoriteta. Živela sem z osebo z MOM, na katerega se je nacepil alkoholizem. Kljub temu, da mi je dr. Rugelj že na začetku povedal, da zdravljenje ne bo uspešno, sem se 6 let slepila, predno sem ugotovila, da drugih ne morem spreminjati. 4- krat se je neuspešno zdravil, predno sem se odločila za razvezo.
Dr. Rugelj je bil uspešen psihiater, z veliko pozitivnimi referencami. Tudi po razvezi mi je pomagal. Bil je tudi sam borec, ki je bil zaradi na videz nekonvencionalnega, a zelo uspešnega dela in programa, takrat prisiljen iti skozi številne bitke z momsterji tudi v lastnih vrstah… Takrat je bil najmanj 30 let pred stroko, ki še danes na tem področju pri nas popolnoma caplja na mestu. Bila sem priča številnim nesmislom, ki jih je dr. Rugelj doživljal in udeležena v različnih tožbah na sodiščih, da sem se lahko obdržala na površju… Dr. Rugelj se je bil prisiljen boriti, da je v danih razmerah sploh lahko opravljal svoj sistem dela, da ga je uveljavil in da ga je sploh lahko obdržal… S svojim delom je nehote postavljal ostro ogledalo tedanjim razmeram, zato so ga poskušali na vse načine utišati…
Svet momsterstva je umetno spoliran do absurda in gorje mu, če kdo vede ali nevede posega v prikaz njegove manipulativne naravnanosti in izumetničeno bleščeče podobe… Njegova lažna podoba žal čedalje bolj postaja zakoreninjen mit in stereotip naše družbe, ki mu nasedajo množice.
Na nek način je bila zame sreča, da sem v tej šoli za življenje imela za sabo 18 letno delo na sebi, da nisem klonila. Popisanih je veliko strani, med drugim tudi v literaturi dr. Ruglja. Z namenom, da je zaščitil svoje delo in tudi nas, ki nam je pomagal, je bil dr. Rugelj prisiljen, da je nekatere dokaze deponiral tudi v NUK…
Kljub temu zame zgodba še ni končana…
V mislih imam misli Marjana Ogorevca, ki jih je par krat povedal na svojem predavanju v CD: »Če se oče obnaša agresivno do svoje matere, bo običajno potem enako do nje počenjal tudi njegov sin…« Podobno je večkrat omenjeno tudi na tem forumu. Genetika ali nezavedna identifikacija s svojim očetom, je storila svoje… Sin me je s snaho oklical za eno najbolj problematičnih mater na svetu. Za vse, zlasti kar se jim slabega dogaja, naj bi bila jaz kriva… Trem vnukom so stiki z menoj, kot najbolj problematično materjo in babico na svetu, prepovedani…
Zgodovina se torej ponavlja…
»Vzhajajoče sonce« piše o svojih doživetjih, ki jih bom le v parih stavkih in, ki so identična mojim ponovila: »Tudi postavljanje meja kar tako ne funkcionira. Če mu je zadeva pomembna se bo boril z vsemi štirimi- kar pomeni, da te bo popolnoma razvrednotil kot človeka, da te bo prizadel kolikor bo le znal, da te bo še bolj manipuliral. V vsakem primeru pa si bo nek “poraz” vrnil na tak ali drugačen način. Našel bo svoje zadovoljstvo- vedno! Čisto mogoče je, da te bo z tvojimi lastnimi besedami zlorabljal….« Še vrsto stavkov, napisanih na tem forumu, bi lahko ponovila kot moja doživetja…
Kakšna so sredstva za maščevanje, tem ljudem ni pomembno… Z najdenim dnevnikom bivše si lahko odkril, da je bil sredstvo maščevanja proti tebi, tudi vajin lastni otrok.… »Davek« potem plačujejo sami, njihovi otroci in vsi najbližji, ki so v momsterskem svetu kakorkoli udeleženi…
Prebiram številno literaturo, kako v takih razmerah najti svoj notranji mir. Zavedam se, da je odgovornost za moje življenje, le v mojih rokah. Lažnih upov ne želim več gojiti. Nič več se ne zatekam v iluzije, v neosnovana pričakovanja, ki so me potiskala v stanje sužnje in večne žrtve. V sebi iščem predvsem odgovore, kaj je moja odgovornost, kaj je odgovornost drugih in kaj je morda vsebina višjega načrta, ki se ga morda ne zavedam.
Za vsako napisano pozitivno izkustvo vam bom zelo hvaležna. Lp Odmev
Po mojih izkušnjah NE. Z njim sva bila 12 let “sošolca” v programu dr. Ruglja. Kljub temu, ko sem ga prosila za pomoč, te NISEM dobila… Eno je teorija iz psihologije, drugo je kar kaže življenje… Morda boš ti s sinom imel kaj več sreče, ker si moški… Vsekakor poizkusi. Glede “samohranilk” ima pač on slabo mnenje in prepričanih se ne splača z ničemer prepričevati… To so pač moje izkušnje, ki so žal zelo, zelo slabe…Lp Odmev
PozicijaEx!
Še nekaj moram dopisati glede tvojega vprašanja. Odgovorila sem ti glede na svoje lastne izkušnje, ki so zelo slabe, vendar jih kljub vsemu ne smem posploševati. Ko si sam prizadet, enostavno ne zmoreš biti dovolj objektiven. To velja tudi zame…
Kar zame ni bilo dobro in je bilo zelo škodljivo za vse vpletene, zlasti za moje tri vnuke, je kljub vsemu lahko zate še vedno zelo dobro. Po vsej verjetnosti sem generacija tvojih staršev, ki me je življenje prisililo, da se vseskozi učim, če ne bi me lahko že pokopalo…
Namreč , terapevt ti lahko pomaga le do meje, do kjer je zadeve sam pri sebi razrešil. Pri meni jih pač ni zmogel… Vseeno ti predlagam, da poiščeš pri njemu pomoč.
Zakonski par prinaša v svoj zakon vsak svojo prtljago iz preteklosti. Najhuje pri vsem tem je, če tudi partner tvojega otroka projicira in zlije vso gnojnico nerazrešenih vsebin iz svoje primarne družine nate. Zlasti nerazrešene drame v odnosu s svojo materjo, ki jo kljub vsemu idealizira do onemoglosti… . Tebe pa potem s pomočjo terapevta okliče za GREŠNEGA KOZLA, po možnosti s pritaknjeno diagnozo, ki ga je potrebno poniževati, izločiti in kaznovati…. Nezaceljene rane pri tvojem (odraslem) otroku so lahko zelo prikladen poligon za brezmejne manipulacije, laži, potvarjanja, igre in izsiljevanja… Vsem trem vnukom vcepljata sovražen odnos do mene in jim omejujeta pravico, da smejo imeti tudi svojo babico… Krivca so našli in na projektivnem platnu se rišejo zgodbe… Kljub škodi, ki je s tem storjena vsem, resnica običajno vedno pride na dan…
Vsak terapevt, ki se ukvarja z ljudmi, je dolžan prisluhniti vsem vpletenim in to brez izločanja morebitno »problematičnih« oseb… Iz vse zgodbe, bi se vsi vpleteni lahko marsikaj naučili o sebi. Komu to ni bil namen, bo pokazalo življenje…
Kako je kruto, ko te po krivem sodijo, izločijo iz svoje družine, ponižujejo in popljuvajo pred nedolžnimi otroci in se pri tem ne moreš braniti, pa ve le tisti, ki vse to doživlja…Lp Odmev
PozicijaEx, lepo pozdravljeni!
Po dolgem času se vam oglašam. Zanima me, kako vam je uspelo razrešiti vašo težavo s sinom. Trenutno je podobno vprašanje odprl Alek:
https://med.over.net/forum5/viewtopic.php?f=465&t=11155998.
V svojih postih ste se izkazali kot zelo odgovoren starš, ki mu v svojih prizadevanjih ni bilo prizanešeno… V primeru Aleka se gre za majhnega otroka, zato mislim, da bi bile vaše osebne izkušnje “iz prve roke” zanj in tudi za druge, več kot dobrodošle. Osebno tudi menim, da nam osebna izkušnja nekoga, lahko bistveno bolj pomaga, kot v se ostalo. Mislim, da kot moški, z vašo osebno izkušnjo lahko zelo pripomorete k dragocenim vsebinam, ki se nizajo na tem forumu. Hvala. Lepo vas pozdravljam, Odmev
Draga Odmev,
veste kaj se mi je zgodilo.Pa pri nas moj mož ni grdo ravnal z mano.Imava spoštljiv in lep odnos in enako tudi do naših staršev.Torej ni veliko odvisno od tega.Sedaj sem komaj ugotovila,da je vaša zgodba enako huda kot moja ,kar se tiče sina.Ne verjamem,da je njegovo obnašanje povzetek dogodkov med vami in možem.Kot otrok sem bila tudi sama priča hudim kregom med mamo in očetom.Takrat sem občutila predvsem veliko tesnobo.Ponavadi sta nam težave razlagala in zahtevala,da se opredeliva s sestro kdo ima prav,kdo je dober in kdo slab.Midve pa sva si samo poskusili čim bolj zatisniti ušesa in se ograditi od dogajanja.Že takrat kot otrok sem se čudila zakaj vztrajata v neki zvezi,ki ni bila lepa.Izgovor, da so to otroci ali premoženje zame ni bilo sprejemljivo.Mnenja sem,da ima vsak človek pravico izbirati s kom bo živel in če se je pač zmotil ima tudi pravico,da svojo pot spremeni ,ker ima samo eno življenje in se ne bo ponovno rodil.Imela sem tudi strica,ki se je z ženo nenehno prepiral in bežal iz hiše, iskal druge prijateljice in se zgubljal v alkoholu.Ona ni pristajala na ločitev,češ,da mora sedaj trpet,da bi v naslednjem življenju lepše živela (bila je verna in verjela v posmrtno življenje).Ko sta se razšla je on zaživel po svoje in zadnjih 10 let življenja je lepo preživel z novo spremljevalko, ni bilo več ne alkohola ne bežanja.Žal je alkohol naredil svoje in je prekmalu umrl.Otroci so ga obravnavali kot najslabšega človeka na svetu ,čeprav je zadnje edno lepo skrbel,unuki ga niso smeli več poznat.Po njegovi smrti pa so se pobili za dediščino in drugo ženo zmetali iz hiše ,čeprav je živela zanj in mu pomagala v najtežjih časih ,ko se je boril z boleznijo.Sama sem skozi lastno izkušnjo v prvi zvezi,ki je trajala 10 let in sedaj v zakonu,ki traja 17 let ugotovila,da so ljudje povezani v neki višji točki.Lahko so na začetku zaljubijo vendar si lahko v življenju jemljejo energijo namesto ,da bi si jo dajali,kot v primeru mojih dveh zvez.Po končani prvi zvezi(nočeš odit brez vsega po 10 letih dela in vlaganj) sem sklenila, da raje pod most kot spet nazaj v pekel.
Kar se tiče otrok pa sem v tem času ugotovila,da sploh nisva sami v takem položaju ,da sta v takem položaju tudi moja prijateljica in prijatelj,ki sta sinu dala vse in čim je sinova partnerka rodila deklico se je zgodilo enako kot pri meni, s to razliko,da jima nista dala stanovanja tako,da ne bijeta bitke za pokradeno premoženje.V tem času sta se namreč starša partnerke mojega sina takorekoč malone preselila v hišo.Z možem sva bila na hiši ravno v nedeljo po 3 mesecih ,ko sva šla uredit zanemarjeno okolico hiše.Enako zgodbo imajo tudi v družini moje sosede,ko je njen brat enako naredil,po 20 letih zakona in 3 otrocih pa partnerko zapustil.Ker ves čas ni bila zaposlena je seveda uradna loćitev težja, saj mora preživljati tako otroke kot ženo in sedaj še lastno podnajemniško stanovanje.Njegova žena pa še vedno ostareli materi (cca 75-80 let) piše nesramna SMS sporočila,kot da bo ona kaj rešila.Po raznih forumih sem spoznala, da imajo sedanje snahe več ali manj čudne nazore in razmišljanja takoj ,ko rodijo.Sinovi, ki so jim matere nudile vse pa se v tej zgodbi ne znajdejo in podležejo izsiljevanju partneric predvsem na osnovi ljubezni do otrok.Res bolano v glavi.Sama nikoli ne bi mogla tako razmišljati,ker cenim mamo ,ki je rodila in vzgojila tako dobrega moža kot je moj mož.Vedno ji želim vse najbolje v življenju.
Prav zaradi lastnega razmišljanja tega stanja v katerem sem se znašla dolgo časa nisem mogla razumet.Če bi pred leti vedeli,ko sva zaradi sinove želje dovolila,da je njegovo dekle bivalo pri nas 3-4 dni na teden in je bila s tem naša družinska intima porušena,da ona neznansko trpi ,ker naj bi se mi morala podrejat ,nikoli tega ne bi dovolila.V mojem domu se je morala podrejat -času kosila,redu v domu, čistoči itd -pravzaprav čemu niti ne vem,le tako je sin napisal SMS moji sestri? Sestra mu je lepo odgovorila,da se je ona priselila k nam in ne mi k njej in tako je pač običajno.
V kolikor bi to vedela ne bi urejala stanovanja kamor sta se po 2 letih bivanja pri nas preselila in zavzela hišo ,ki sva jo z možem gradila in bila iz nje pregnana na željo sinove partnerke.
Kljub temu, da me bodo ljudje obsojali sva se z možem odločila,da prekličeva darilno pogodbo.
Sin je odrasla oseba,lahko nas izbriše iz spomina,lahko nas ignorira,lahko sprejme njene starše ampak če nas ni ,če ni preteklosti,tudi hiše ni.Vso pravico je imel iti na svoje in reči,jaz in moja partnerka vas ne marava in greva.Nihče jih ni omejeval.Nima pa pravice,da nas “popljuva”,potepta, z obnašanjem ignorira in živi na rezultatih našega dela.
Morata izkusiti vse bridkosti življenja.Če se bosta kdaj zavedla kako sta se obnašala nisem rekla,da jima ne bom več pomagala ,če bom še živa,vendar sem mnenja,da kar se ni naučil do diplome se mora po diplomi dokler je še mlad in ima polno moči.
Žal mi je,da ste morala v življenju tako trpeti.Vaše trpljenje lahko dobro razumem.Trpljenje matere,ki mu otrok tako vrača je res neizmerno.Najraje bi,da sploh ne bi več živel.
Želim vam vse dobro na nadaljni poti.
Draga Odmev
Popraviti moram zadnji stavek ,ker je nepravilno napisan oziroma se ga lahko nepravilno razlaga:
“Najraje bi,da sploh ne bi več živel.”
Mišljeno je bilo,da jaz najraje ne bi več živela,saj če bi bila mrtva ne bi tako trpela kot še vedno trpim.Verjamem da je tudi v vaših mislih vaš sin in vnuki ,kot v mojih,vsak dan ,vsak trenutek.
Lep pozdrav