bivša
Že nekaj časa nisem (mogla) bila na forumu in prijetno sem presenečena nad tolikšnim številom odgovorov. To nakazuje, da je problem ki sem ga načela, pereč za marsikoga. Zahvaljujem se vsem za mnenja, vključno Boštjanu T. in seveda posebej figi, ki me je izzvala, da odgovorim na njeno izčrpno razlago.
Cenim te, da si si vzela veliko časa in analizirala vsako mojo besedo. Prav imaš, življenje si kreiram po nekih vzorcih, ali ti ravnaš kaj drugače? Vzorce pridobivamo od rojstva naprej, daje nam jih družina, družba, šola. Naučili so nas, da je vsakršno odstopanje moteče in vsi se trudimo, da bi se poravnali znotraj njih. Navsezadnje, počutimo se bolj varne, če počnemo in se ravnamo po znanih in splošno veljavnih merilih. Je pa res, da se v nekem obdobju pričnemo spraševati, ali nam znani vzorci sploh ustrezajo, ali ne bi raje poiskali svojo pot.
Že takoj na začetku me zmoti:
Vsem zvezam na začetku kaže zelo lepo, ker se še niso vanjo vrinile manipulacije in ker oba človeka pod vplivom zadetosti, ki jo prinaša sveža zaljubljenost in od občutka, da te bo zdaj partner odrešil od notranje praznine, ne zavedata, kaj vse se v njima v resnici skriva.
Hočeš povedati, da je vsaka zveza v nadaljevanju obsojena na manipuliranje in nezadovoljiv odnos? Če te pri tem razumem prav, je tako mišljenje splošno veljavno, tako so nas od nekdaj učili in večina pričakuje od partnerja marsikaj. Novodobne razlage kamor sodi tudi tvoja razlaga, se šele prebijajo v naša srca. Če vprašaš naše mame in stare mame, in marsikje po svetu je še vedno tako – zakon se sklene zaradi ohranjanja vrste, prevzemanja posesti po starših in nadaljevanje kmetovanja ali česa drugega kar se je delalo pri tej hiši. Ljubezen? ah, ta sama pride, saj kaj pa naj bi bila ljubezen drugega kot ženska skrb za otroke, moža in družino, mož poskrbi za moške stvari. Rek, katera se poroči, se križem položi je še vedno živ. Torej, moški in ženska se združita v zakon zato, da bosta skupaj prišla do nekih ciljev. Predvsem ta zadnji stavek se meni zdi še vedno na mestu, vse ostalo pa je zgodovina, ki je tudi jaz več ne odobravam. Ti pa praviš, da mora do ciljev priti vsak sam. Za takšen individualizem partnerja potem res ne rabiš. Že beseda “raba” ki se uporablja med ljudmi nakazuje, da se ljudje med sabo potrebujemo.
Kaj ti nimaš nobenih pričakovanj v življenju? Čisto človeško je da človek kaj pričakuje od drugih, ne le od sebe. Tukaj spet namiguješ na individualnost in lahko sklepam, da naj bi po tvoje človek bil povsem samostojno bitje, ki nič ne pričakuje, nič ne potrebuje in sam zadovoljuje vse svoje človeške potrebe.
Zelo idealno je, če bi človek lahko svojo bitjo naredil vse tako, da bi k njemu prihajalo prav tisto kar si želi in v zadostni količini. Za nič ne bi bilo treba prositi in se za nič pogajati. Meja med pogajanjem in prisilo je zelo tanka in jo je velikokrat težko razlikovati.
Nisem rekla, da se v celoti ne strinjam z njegovim sodelovanjem z bivšo ženo. Se pa ne strinjam, da je tega sodelovanja preveč. Zakaj naj bi potem bila njegova bivša upravičena do njegove pomoči če ti praviš, naj vsak poskrbi sam zase.
Mi je pa všeč tvoja razlaga o graditvi odnosov, za katerega človek potrebuje en kup pozitivnih lastnosti in naravnanosti kamor sodi samozavest, ljubezen do sebe, samo-spoštovanje itd. Bojim pa se, da nihče med nami ni tako popoln in bi se bil zmožen vedno obnašati pozitivno in zrelo. Kot mi je uspelo do zdaj ugotoviti, ima vsakdo od nas svoje slabe plati, katerih se tudi zaveda. Poskuša jih prikriti, celo pred samim seboj, se zaradi njih zaničuje. Skuša jih odpraviti a sam ne ve kako; bolj ko se jih otepa, bolj prihajajo do izraza. Ljudje smo vse preveč nagnjeni h kritizerstvu kamor prištevamo tudi lastno kritiko in zelo malo k pohvalam in odobravanju. Smo celo tako daleč, da je lastna hvala znamenje nadutosti, lastna kritika pa priznanje, da nismo dovolj dobri. Mimogrede, v celem tvojem odgovoru je name letela le kritika, nič pozitivnega nisi potegnila ven.
ely
Ely, kaj ne vidiš, da je ona iz druge strani, prepričana v svoj prav, kakor Bog.Nekateri se pač hranijo s tem, da so drugim kot mlinski kamni za vratom, ker nimajo svojih idej (pod krinko:se spodobi, tako mora biti, kaj bodo pa rekli ljudje), pa čeprav najbližjega, ki mu je 100% predan prizadenejo 100%. Zaradi takšnega brilijanta mene ravno danes boli želodec.
Ely, srečno!
Muza, obudila si mi besedo teorija, o kateri sem tudi hotela reči nekaj misli. V današnji dobi nenehnega študija daleč v odrasla leta, imam občutek, da ljudje vse preveč o znanju govorijo in ga skoraj nič ne uporabljajo v praksi. Torej so in smo načitani iz vseh učnih gradiv, vemo “kako bi moralo biti” , znamo deliti nasvete, “vemo” kako “bi” mi ravnali v določenem primeru, a pri lastni praksi se nemalokrat ustavi. Življenje ni filmski scenarij, režiserji kar naprej spreminjajo svoje želje in napotke. Potem se pa znajdi…
V sorodstvu imam žensko, zdaj že v zrelih letih, ki je bila polna ostrih napotkov glede vzgoje mojih in drugih otrok. Ob tem je pomembno, da svojih ni nikoli imela. Odločno je zagovarjala svojo teorijo, ob tem pa pozabljala, da vzgajaš žive osebke in ne robotov ki bodo ravnali in delali po tvojih željah. Enake napotke ima tudi za odrasle okoli sebe, ki bi morali misliti in ravnati na njen način, vse drugo so nezaželene oblike interpretacije življenja.
Skratka, mislim da je na voljo ogromno literature o teoriji, skrajni čas je, da pričnemo znanje uporabljati v praksi. Ko nam bo uspelo združiti eno in drugo v ustrezno obliko, bomo šele takrat znali dajati nasvete predvsem iz praktičnega zornega kota.
