Joj, Meta, glej, verjamem, da dobro misliš, samo razumeš pa bolj malo. Očitno ti je pač nedoumljivo, da bi nekdo razmišljal tako kot jaz. Tudi prav, meni je popolnoma vseeno. Sicer se mi v bistvu v zvezi s tem sploh ne da več razpravljat, a sem bom odzvala, zato ker vem, da v osnovi misliš dobro. Poleg tega si zopet neznansko pokroviteljska – in to že apriori uniči možnost za kakršenkoli resen pogovor. S stališča »jaz pa nekaj vem pa te bom naučila« se pač z nekom NA OSEBNEM NIVOJU ne moreš pogovarjati, še posebej ne z nekim neznancem s foruma.
To, da si starejša, zame ne pomeni popolnoma ničesar, ker sem v svojem življenju spoznala telesno zelo stare ljudi, ki so bili mentalno na nivoju pubertetnikov. Jih je kar precej, celo ogromno. Tako da na ta argument pri meni kar pozabi.

Poleg tega žal zelo slabo razumeš moje prispevke. Pač projiciraš vanje to, kar sama vidiš. No, mene nikakor ne vidiš niti ne slišiš. V bolečem razmišljanju se vsekakor ne utapljam, povem samo, da nisem ena v vatko zavita frkljica, ki ne ve, da zna biti življenje kruto. Za svoje težke izkušnje v življenju sem hvaležna, ker so mi dale integracijo in korenine ter moč. Prosim, natančno beri prispevke, če že odgovarjaš nanje. Sem napisala, da sem zadovoljna sama s sabo in s svojim življenjem, ker sem si ga takega ustvarila. In moje življenje je polno lepih trenutkov, čudovitih odnosov ter ustvarjalnosti. Mi ničesar ne manjka, hvala.
Samo to pa ne pomeni, da se določenih stvari ne zavedam in ne vidim. In ker imam sposobnost neke kritične distance tako do sebe kot do sveta, v katerem živim, to še ne pomeni, da se utapljam v romantičnem svetobolju. Res, če hočeš iz brezna bolečine reševati neke romantične junake, ki krvavijo v svoji duši, ker se jim ideali ne realizirajo, se obrni na drug naslov, ker sem jaz daleč preveč trezna, hkrati pa preveč zadovoljna sama s sabo pa čeprav ne živim po tvojih reglcih in ne razmišljam tako kot ti.

Oprosti, kaj ti veš o mojem “sprejemanju življenja, kot je v realnosti”? Pojma nimaš. Kaj je to sploh »realnost«? Predvsem me sedaj uporabljaš kot filmsko platno, na katerega projiciraš neke svoje ideje in potrebe po razsvetljevanju in reševanju zablodelih duš. Razčisti sama, od kod ti ta potreba, meni se žal s tvojimi filmi ne da ukvarjat, o sredstvo za izživljanje pa tudi ne mislim služit.

Stvari so simpl. Zaradi mene lahko vsak pisari o svojih razmišljanjih in videnjih, na osebni nivo se pa ne spuščaj, ker je milo rečeno neinteligentno ter arogantno v smislu, da NIKOGAR ne poznaš dovolj dobro, da mu boš kakorkoli pametovala o tem, kaj se z njim na osebnem nivoju dogaja, sploh pa ne nekim neznancem na nekem forumu, lepo te prosim.

Poleg tega žal, kot rečeno, nisi sposobna sploh jasno videti v nekem prispevku, kdaj avtor sporoča lastna osebna doživetja, kdaj govori o nekih splošnih tendencah. Oprosti, kako naj te sploh potem jemljem resno, če še tega ne znaš izluščiti, kaj je moje osebno doživetje in kaj je splošno razmišljanje, ki ga podajam, ker ga pač opazim v družbi ter o tem razmišljam? Jaz sem se odzvala v imenu vseh žensk, ki iz takšnih in drugačnih razlogov ne želijo otrok, kar pa ne pomeni, da so vsi ti argumenti tudi moji argumenti. Če bi znala res brati z razumevanjem, bi to tudi opazila.

Res, ne da se mi več. LP

Obrobna skupina je žaljivo, četudi ne misliš tako. Sicer pa te ne jemljem resno, ker očitno nisi dorasla letom, sorry. Glede na pisanje moraš biti neka zelo zagrenjena, negativna oseba, čeprav verjetno živiš v zvezi, nesposobna empatije in čustveno revna. To so prvi vtisi, pa verjemi da znam zelo dobro opazovat.

Očitno imaš tudi dvojna merila, kar spet kaže, da si skregana z zdravim razumom:

In takšen osebek kot si ti upaš pisat, da je nekdo obrobna skupina, ki ga je narava izločila. Najbrž po sebi sodiš!

Meta, draga, oprosti, ampak res, milo rečeno streljaš kozle. Od kod tebi sploh ideja, da se jaz bojim porodne bolečine??? Ničesar takega nisem rekla. Niti tega ne mislim, bože dragi.

Res, prosim te resno, ne pripisuj mi stvari iz kr nekje iz lufta, ker te sploh ne morem resno jemat.

Meni množica nikakor življenja ne kroji, ker ga nikomur zares ne more, če se le malo zaveda, glede strahu pred ljudmi se pa samo režat lahko začnem:))))

Resno: pojma nimaš o meni, sanja se ti ne in ustrelila si že tolikokrat mimo, da žal, te ne morem jemati kot resnega sogovornika. Pa čeprav si mi sicer čisto simpatična, samo priznam, da nimam živcev, ko nekdo kr neki nebulozi, popolnoma mimo vsake realnosti. Očitno si si na podlagi mojih prispevkov ustvarila eno predstavo, ki se je oklepaš in se samo še bolj bohoti – jaz se te igre ne grem več, računov pa polagat tudi ne mislim nikomur.

Meta, res, svetujem ti, da preden začneš nekoga ocenjevat, kakšen je in kaj se mu dogaja, da ga vsaj malo spoznaš.

LP

Nikol si nisem želela imeti otrok.

Čez tri mesece bom rodila.

Ne vem kaj se je spremenilo, ampak nekaj se je. Zdaj komaj čakam, da pride otrok na svet in da si ustvarimo skupno življenje. Verjetno pa bom ostala samo pri enem, ker si pa realno ne predstavljam, da bi jih imela več.

Zdi se mi pa neumno, da se ljudje silijo v starševstvo, če niso za to. Ni vsak za vse.

Ojoj, modro nebo! Kdo pa pravi, da se bojiš porodnih bolečin? Pa da sem ti vse tisto pisala zato, da bi bila pokroviteljska do tebe? Joj, deklič!Sem mislila, da znaš kaj prebrati med vrsticami. Pa ne! Raje ne bom nadaljevala, kakšen vtis si naredila name – da te ne užalim. Gotovo bi bilo pa lepo od tebe, če potem ne bi pomilovalno govorila o starših. Ampak, kakor hočeš.

Miicka, čestitke! Jaz sem bila zdaj v firmi in me je ena od sodelavk (tista, ki me sicer nadomešča) obvestila, da ji bo treba najti zamenjavo, ker bodo tudi zibali. Iskreno sem bila vesela, čeprav to pomeni zame kup enih težav, da bo firma laufala naprej (tako je v majhnih kolektivih). A punca je stara 36 let, lažja invalidka – zelo vesela sem zanjo!Kar prava tema, tole tukaj!

Monica, a ti tisto o smiljenju meni pišeš? Dej ga no srat :)))

Ma ne meta,sploh ne..to pišem modremu nebu

Aja, sorry, Monika, sem falila (ker si tudi mene citirala). Dobr bod! :))))

Modro nebo, tukaj si enostavno preveč deterministična. Ti gledaš na otroka kot na nekoga, ki je že ob rojstvu posameznik z nešteto potenciali, potem ga pa družba z svojimi zakonitostmi spravi kalup in zatre. Moja opažanja pa precej bolj potrjujejo to, da ljudje ob rojstvu nismo posamezniki, ampak veliko veliko bolj kot to družbena bitja, ki določeno mero poneumljanja, ukalupljanja in (pripravi se) travm s strani družbe enostavno potrebujemo, da se nam ob svojem času res začnejo razvijati potenciali. Tisti ljudje, ki družbene kalupe nekritično sprejemajo kot svoje tudi v odraslem življenju, žal nimajo nobenih potencialov. Tisti, ki jih imajo, jih bodo ob svojem času razvili kljub vsemu, kar je družba do tedaj nagrmadila nanje. Ljudje se žal razvijamo samo takrat, kadar se naučimo splezati čez prepreke, ne takrat, kadar preprek sploh ni.

Daleč od tega, da bi se opredeljevala do odločitev otroka ja ali otroka ne, ampak ker ravno psihologiziramo: včasih je lahko tudi odpoved otrokom samo skrajna različna pretirane zaščitniškosti do otroka – do te mere, da ga rajši nimamo, kot da bi morali sprejeti misel, da ga ne bomo mogli zmeraj obvarovati pred vsem in da ne bo naš vpliv edini, ki ga bo odločilno oblikoval.

Modro nebo, tukaj si enostavno preveč deterministična. Ti gledaš na otroka kot na nekoga, ki je že ob rojstvu posameznik z nešteto potenciali, potem ga pa družba z svojimi zakonitostmi spravi kalup in zatre. Moja opažanja pa precej bolj potrjujejo to, da ljudje ob rojstvu nismo posamezniki, ampak veliko veliko bolj kot to družbena bitja, ki določeno mero poneumljanja, ukalupljanja in (pripravi se) travm s strani družbe enostavno potrebujemo, da se nam ob svojem času res začnejo razvijati potenciali. Tisti ljudje, ki družbene kalupe nekritično sprejemajo kot svoje tudi v odraslem življenju, žal nimajo nobenih potencialov. Tisti, ki jih imajo, jih bodo ob svojem času razvili kljub vsemu, kar je družba do tedaj nagrmadila nanje. Ljudje se žal razvijamo samo takrat, kadar se naučimo splezati čez prepreke, ne takrat, kadar preprek sploh ni.

Daleč od tega, da bi se opredeljevala do odločitev otroka ja ali otroka ne, ampak ker ravno psihologiziramo: včasih je lahko tudi odpoved otrokom samo skrajna različna pretirane zaščitniškosti do otroka – do te mere, da ga rajši nimamo, kot da bi morali sprejeti misel, da ga ne bomo mogli zmeraj obvarovati pred vsem in da ne bo naš vpliv edini, ki ga bo odločilno oblikoval.[/quote]

Možno seveda, da imaš čisto prav. Vendar jaz ne gledam na stvari tako drastično. Nisem rekla, da želim otroka imeti zavitega v neki vatki in mu že vnaprej odstraniti vse prepreke. To je narobe razumljeno. Sama prav dobro vem, kako sem se sama razvijala preko ovir v življenju in da je to nujno potrebno. Idej, da bi bila jaz edina, ki bi na otroka vplivala, pa sploh nimam. Še kako bi ga prepustila drugim oblikam druženja in sodelovanja – samo ne na tak način, kot se to dogaja v tej družbi. Žal.

Ovire, ki jih dobivamo pod nos v tem svetu in tej družbi niso nekaj, kar bi pozdravljala. Oziroma,način, kako se posameznika uči soočati s temi ovirami, mi je zgrešen. Ne rečem, da moramo zdaj živeti vsi kot one big happy family in zelo dobro vem, da so v življenju še kako potrebne senčne plati. Niti pod razno nisem ena tistih, ki bi zagovarjala samo “dobro in lepo”. Temne plati življenja, stistke in bolečine so nujno potrebne za integracijo.

Samo način kako se, bom rekla, v “splošni klimi” sooča s tem, mi je zgrešen. H kakšnemu razvoju se nasploh posameznika spodbuja, zlasti v vzgojnoizobraževalnih ustanovah ter tudi kasneje pri samem pehanju v družbi, že za gol obstoj. Vem, da se da tudi drugače, zelo zelo drugače, samo je pač v tej družbi, v tem svetu neizvedljivo.

Sama nimam problemov s tem, da je treba živeti tako, kot se pač živi. Jaz sem čisto zadovoljna. Sprejmem pač igro, ki se jo gremo, sem čisto povprečen posameznik, ki izpolnjuje svoje obveznosti, v sebi pa pač ima svoj notranji svet, ki ga razvija točno tu, sredi te črede. Nisem eskapist, da ne bo pomote, razvoj notranjega miru in zavedanja je potreben točno sredi množic in temu jaz ne mislim ubežat, tudi nimam potrebe. Ne bom šla meditirat na Himalajo, bo center Ljubljane čisto v redu:)) Notranji mir itak ni nič vreden, če ga v tebi ni tudi sredi največjega kaosa.

Samo res pa je, da pač tega sveta in družbe preprosto nimam za dovolj gostoljubnega, da bi vanj zvabila otroka. Enostavno mi je vzgojnoizobraževalni proces, v katerega so prisiljeni, preveč fokusiran na ego, na tekmovalnost, na koncentracijo, brez kakršnekoli “duhovne” hrane in širitve. Da ne bo pomote, vsekakor je treba znati tudi biti fokusiran, doseči cilje, imeti trdo kožo in nek skelet v sebi, a ni nobene protiuteži v raziskovanju notranjega sveta. Mislim, saj vzgoja skoraj mora biti taka, ker je pač družba taka in otroke je treba natrenirat, da se bodo v tem svetu znašli. Sama pač priznam, da ne želim spravit bitje na svet in ga potem trenirat, da se prilagodi temu svetu, v katerem jaz pač vidim polno “patologij”, če se tako izrazim, ful nizkega zavedanja in preprosto neinteligence. Naj se sliši še tako ali utopično ali idealistično ali pa arogantno ali pa zagrenjeno, meni je pač ta družba zelo na nizkem nivoju pa čeprav sem se sama čisto dobro znašla v njej in lahko rečem, da imam lepo življenje. Vsekakor sem imela svoje bohemske faze in sem predvsem bežala v ustvarjalnost, a življenje me je toliko utrdilo, da sem znala najti ravnovesje med svojo notranjostjo in pa delovanjem v tem svetu.

Vsega tega ne rečem z gnevom ali kakršnokoli nastrojenostjo, samo tako pač je. Pa tudi ne rečem, da sem sama nekaj blazno nad tem, morda se znam samo malo bolj opazovat, to je vse. Seveda je veliko tudi lepega in mnogo možnosti, da se razvijaš in kot rečeno, jaz se imam fino, imam kvalitetne ljudi v življenju, ustvarjam in se izobražujem, jaz sem izpolnjena, a če se pogovarjamo o tem, ali je tak svet primeren za vzgojo otroka – zame pač ni.

Ker preprosto priznam, da mi bilo zelo težko gledati svojega otroka, ko bi šel čez vse te procese, oziroma bolje rečeno: meni bi bilo zelo težko iti čez te procese skupaj z njim. Še enkrat hodit v vrtec, še enkrat v šolo, še enkrat se vklapljat v vse te vzorce…pa jih potem izklapljat:)) Jaz priznam, da hvalabogumilemu, da je vse to za mano in da lahko na vse to gledam z distanco in priznam, da misel na to, da bi se še enkrat šla vse te fore preko svojega otroka, mi požene srh po telesu.

Mislim, saj v končni fazi je vseeno. Imam pač svoje razloge, zakaj otrok ne želim, jaz to tako vidim in doživljam, marsikdo se ne bo strinjal z mano in vsekakor je možen tudi čisto drugačen pogled. Imam prijatelje, ki imajo otroke in jih jaz veliko varujem, dajem spat, brišem ritko, berem pravljice, tudi v vrtec hodim ponje…ena najboljših prijateljic bo čez nekaj mesecev rodila in se veselim dojenčka skupaj z njo in ji bom tudi pomagala pri otroku, z veseljem. In vsekakor me je ganilo, ko mi je povedala za nosečnost in z veseljem spremljam razvoj njenega trebuha. Tako da stvari niso tako dramatične, da bi jaz zdaj ne hotela nobenega otroka v življenju – pravzaprav jih imam v življenju kar veliko, glede na to da niso moji lastni, in tudi precej časa preživljam z njimi in še celo zelo dobro znam z njimi. Materinske nagone imam pravzaprav precej močne:)

Samo moja notranja drža je pač taka, da v SVOJE življenje tega ne mislim vabit in prevzemat te ogromne odgovornosti. Lahko da sem pa tudi preveč zaščitniška, morda. Tudi prav. Gre pač zato, da je moj način življenja tak, kot je, da se izpolnjujem na druge načine, rabim ogromno miru in samote, da se ne čutim dovolj sposobne za mamo ter da tega sveta ne vidim kot gostoljubnega za otroke. Zato otrok ne nameravam imet.

V bisvu je vseeno, jaz sem se na tole temo oglasila samo zato, ker mi gre na bruhanje, priznam, ko začnejo babnice tiste ženske, ki se – iz kakršnihkoli razlogov že, pa magari zato, ker si želijo raje cel svet obrest – odločijo, da otrok ne bodo imele, zmerjat z “egoistkami” in “materialistkami brez duše”, še celo “napakami narave” itd. Ob tej nasilni promociji starševstva ter zaničevanju vseh, ki se ne spustijo v to “sveto vlogo”, se mi obrača želodec. Tako da sem samo malo dala kontro:)

Moram odgovorit, zoom, čeprav verjetno zadnjič v tej temi. Ocenjujem, da znaš zelo slabo opazovati, ker si me ocenil(a) povsem napak. Mislim, da sem povsem dorasla svojim letom, živim v izredno zadavoljujoči zvezi in sem svetlobna leta od tega, da bi bila zagrenjena. In ker je življenje čudovito, sva z moji dragim vanj tudi povabila otroke. da jim pokaževa vse te blagoslove, ki sva jih tako zvrhano deležna. kljub temu, da sva dala že marsikaj skozi (od smrti v zelo ožji družini naprej…) Imava dovolj ljubezni med seboj in dovolj veselja, da verjameva, da jim uspeva kazati kaj in zakaj je življenje lepo in zakaj je vredno živeti. Tega sva bila deležna v najinih družinah iz katerih izhajava in ti lahko zagotavljam, da smo s starši prijatelji. Sva se sicer takoj po poroki odselila na svoje (podnajem), ker meniva, da skupaj na začetku ne gre. Ostala sva zase, a smo izredno povezani. Hodimo si na obiske, pomagamo si kadar le moremo, slišimo se po telefonu, radi si delamo veselje. Absolutno verjamem, da je to tako zato, ker so tudi najini starši vedeli kaj so pravi razlogi za imeti otroke. Predvsem dovolj ljubezni in veselja do življenja. In so nama to uspeli posredovati na pravi način. Ne, najini starši niso osamljeni v svoji starosti. In najina zveza šteje skoraj dvajset srečnih let, pa če se sliši še tako pocukrano. In ko gledam svoje najstnike, sem prepričana, da tudi midva ne bova na stara leta zapuščena od vseh. Čeprav jih nisva imela zato, da bi nama v starosti krajšali čas. Še vedno trdim, da ne smeš imeti otrok, če jih ne želiš. Nikoli pa nisem rekla, da je starševstvo več vreden način bivanja. Nihče mi pa ne more trditi, da bi človeštvo še obstajalo, če bi bili vsi taki, da jih ne hoteli. Torej so to zakoni narave, pa če ste eni še tako užaljeni, se tukaj ne da nič spremeniti. Ste obrobna skupina, čisto majčkena manjšina in še enkrat povdarjam – to ni žaljitev.

Nikar se ne popravljaj. Kar si napisala v prvem postu, mi je dovolj povedalo o tvojem stanju. Dodajam še, da si nestrpna do drugače mislečih! To naštevanje kako idilično življenje imaš me niti malo ne gane in tudi ne zanima. Živiš pač povprečno življenje slovenčka, kar ti niti malo ne zavidam. Jaz sem se temu z veseljem in povsem zavestno odrekla:) O človeku veliko povejo njegove besede, zato se ne trudi popravljat vtisa.

Na srečo pa me tako plehki, nestrpni in nerazgledani ljudje nikoli niso obkrožali, zato se sploh ne sekiram za blebetanje takšnega babšeta kot si ti.

In pravilno si storila!

Zoom!
1.Malo pometi pred svojim nestrpnim pragom. Jaz vas ne obsojam, ti pa vse po vrsti.
2.Živim nadpovprečno življenje povprečnega Slovenca. In ponosna sem na to! Imam na kaj biti!
3.Uboga!

Tudi jaz zadnje čase opažam,da so predvsem nestrpne tiste ki nočejo otrok,ne vse,da ne bo pomote…
in da se na vse pretege trudijo dokazati,da je otroke imeti nesmisel..punce to je vaše mnenje,ga slišimo,spoštujemo,ampak zaradi tega se ne bojo rojstva nehala,otroci se bojo še vedno rojeval,vam ne,ampak ljudem okoli vas,tega ni moč ustaviti,tako pač je,nihče pa nikogar ne sili v to da mora imeti otroke,to je odločitev vsakega posameznika,morate pa razumeti še eno zadevo,tako kot določeni mislite ,da so skoraj vse mamice cankarjevke tako drugi določeni mislijo ,da se vse ženske odločajo za ne imeti otroke zgolj zaradi egoistične narave in kariere,ne vem zakaj se čudite,eden misli tako,drugi drugače,ravna pa vsak po svoje in zase najbolje.

Jaz kot prvo nisem nobenega obsojala, dokler nisi začela ti, da me je narava izločila in da sem obrobje družbe. Potem sem ti vrnila, ker se ne pustim in se tudi nikoli ne bom pustila poniževati! Uboga pa si ti in to v glavi. Bom poskusila bit bolj strpna do takih kot si ti, ja imaš prav:)

eeeee, ne razumem popolnoma.
Če imam visoko izobrazbo in nadpovprečne prihodke ( torej sem daleč od “doma sedečega” socialnega problema) in si želim vsaj dva otroka- če ne več- kam spadam?

Med “zajedalske izkoriščevalske babe” ki sedijo doma in rojevajo ter izkoriščajo družbo ali med ” hladne egoistične materialistke” ki so vase zagledane in nesposobne ljubiti.

Kajti iz večine zgoraj napisanega bi sklepali da obstajajo samo ti dve skupini žensk v naši deželici.In vsak zagovarja tisto v kateri se nahaja.

p.s. moji otroci so moje življenje. Moja služba pa je moje veselje in način da si služim denar.Iz finančnega vidika se jih ne splača imet, samo za koga ali kaj bom pa potem živela?

No, jaz predvsem opažam, da se ljudje na napad odzovejo z napadom. Tisti starši in nestarši, ki smo nenapadalni, se med sabo čisto lepo pogovarjamo.

Če ti ni do otrok jih ne imeti, te noben ne sili.

Uporabo sklonov se pa le nauči, ker je to neko osnovno znanje, ki se pričakuje od človeka, ki je npr. končal osnovno šolo.

“uporabe sklonov” – koga ali česa

Najprej bom napisala tebi avtorica posta. Otroci niso vesoljci, ampak so ljudje. In ne pozabi, da si tudi ti bila otrok in ti najbrž ne bi bilo prav, če bi tvoja mati tako razmišljala o tem kot ti. Mene niti slučajno ne moti, da ne želiš imeti otrok, pravzaprav se mi zdi zelo odgovorno od ljudi, ki otrok ne želijo in ne čutijo starševskega poslanstva, da jih nimajo. Preveč ljudi, ki ima otroke si ne zasluži naziva starš (zame je že eden preveč). Torej se mi ne zdi problematično tvoje nehotenje otrok, ampak zakaj jih nočeš. Draga moja, če misliš, da se boš s tem, da ne boš imela otrok izognila problemom v življenju si hudo naivna. A misliš da je življenje tistih, ki nimajo otrok lažje? Imajo tudi svoje probleme, ki niso nič manjši in nič manjvredni, kot jih imajo tisti z otroci.

Tisto razvrščanje žensk, ki imajo otroke in ki nimajo otrok pa ne bom preveč obdelovala, ker se mi zdi blesavo. Vsi vemo, da uspešno in izobraženo žensko lahko najdemo na obeh polih. Pa brez zamere.