bipolarna motnja
Rok-1 imaš , pri tej bolezni so potrebno vedno zdravila, ker se to stopnjuje in ne umirja, se pa vmes tudi malo potuhne. Je pa res odvisno od oblike bolezni. Je pa zelo težka za diagnosticiranje, ker lahko traja leta in leta, da se postavi prava diagnoza, ker ljudje v obdobju manije ne gredo k zdravniku, mogoče jih depresija potem le spravi k njemu. Zato lahko svojci veliko pomagajo.
Glede na to da praviš, da sta že dolgo skupaj, predvidevam, da ni opcija, da ga zapustiš?
Torej gre samo za to, kako uspešna bo tvoja misija za njegovo spremembo.
Morda je bolje, da čas in trud, ki ga namenjaš njemu, posvetiš zdaj raje sebi. Tako boš tudi manj občutljiva za njegovo prcanje, pa čeprav je razlog depresija.
Zame to ne bi odgovarjalo, tebi pa morda bi. Glede na to, da nisi pripravljena na korenite spremembe.
Neverjetno, kolk ste eni obsedeni tu!
Kako si drznete ljudi silit k psihiatru? Celo izsiljevat! Ni čudno da moramo še v zakone pisat, da bolnik lahko zahteva da ga obišče sodnik, če ga nasilno odpeljejo na psihiatrijo! In jezik je hujši od meča! Kako si upate?![/quote]
Si lahko mislim, zakaj imaš odpor do teh! Vendar ti ne morejo nadeti onega belega plašča, ki se od zadaj zaveže, proti lastni volji, tako da si lahko odahneš. :)))
Mimogrede, tak človek mora obvezno iti do psihatra, ker rabi zdravila, podobno kot shizofrenik, malo si kaj prečitaj na temo te bolezni, potem bodo odveč takšni predsodki.
Verjetno, ko si mu, če si mu kdaj omenla da rabi psihiatra si ga s tem močno užalila in s tem povečala agresijo v njegovi glavi.Jaz na tvojem mestu nebi to upal rečt.
Verjetno je kdaj prešel iz veselja, ljubezni, sreče…že čez 10-20min prešel v zlo jezo proti tebi in to brez razloga.Verjetno si mogoče kdaj opazla na mimiki obraza kako prehaja na hitro iz občutka sreče v jezo, zlo… Če pravočasno opaziš to na njemu, mu še mogoče lahko te zle misli ustaviš oz. zamenjaš z nekimi pozitivnimi mislimi.Omeni mu tisto kaj ima najrajši, kar mu seveda lahko uresničiš v tistem trenutku. Če boš prepozno opazla , ti verjetno več nebo uspelo.
Umakni se od njega , če ti čustva dovolijo?
To govorim iz svojih izkušenj, ko sem verjetno imel sam bipolarno motnjo1 do 2 leti zarad poškodbe.(veselje, žalost-jok,jeza, agresija…brez pravega razloga) Zdravila sem moral jemat preventivno, zarad morebitne epilepsije…
Zdravila sem nehal jemat ko sem začel molit.Nisem začel molit ravno zaradi bolezni. DANES SEM HVALA BOGU DOBRE VOLJE in trudim se jo vzdrževat vse do tja, dokler ne srečam kakšnega prijatelja z tovrstno motnjo. Družiti se stako osebo vpliva na tvoje počutje, saj ti daje občutek krivde, čeprav verjetno nisi nič kriva.
Nevem kak dopovedat oz. povedat tem ljudem da so bolni. Jaz to nebi.Škoda da sami ne vidijo resnice.
l.p. drži se
Sama sem z možem imela podobno situacijo, šlo je sicer za blodnjavo motnjo. Prepričevala sem ga, da ni več tak kot nekoč, da je napet, nedostopen, da otrok sploh ne registrira, da okolja okrog sebe ne zaznava več in potrebuje zdravniško pomoč. To je prijazno povedano, v resnici pa je bil nemogoč, z nekimi svojimi nanašalnimi zgodbami, ni pa sploh registriral kaj se jaz z otroci pogovarjam…
Eni dve leti sem prenašala in mu skušala na lep način pomagat, se zadrževala in norela v sebi navznotraj, potem pa sem mu dala pogoj: ali greva skupaj k zdravniku – ali oddam za ločitev. In vedel je, da mislim skrajno resno.
Žal drugače ne bi šlo in ga ne bi prepričala. PRislal je in prvič sem šla z njim k splošnemu zdravniku in kasneje k psihiatru. Pri psihiatru sva se tako kregala, ker je on zatrjeval eno, jaz pa drugo, da me je ven poslal in sva šla noter vsak posebej. Potem je bil ene dva meseca v bolnici in so se stvari izboljševale. Zdaj je na zdravilih in je ok. Še vedno ga kakšna situacija bolj iznervira, a traja en večer, drug dan je spet bolje.
Popolnoma vas razumem in vam želim, da vam uspe premik na bolje, srečno,
Žena1 – hvala ti za svojo zgodbo, ob branju tvoje zgodbe in odzivov nanje sem mogoče dobila tudi jaz svoj delec odgovora na obnašanje mojega dragega. Sicer ni v tako hudi obliki (ali pač?) kot jo je zaznati pri tvojem možu, ampak kljub temu mi je včasih zelo težko preživljati z njim in opažam, da se zadeve stopnjujejo. Včasih nehote “pustim”, da mi pride do živega in potem je zelo burno pri nas – na koncu sem jaz tista zoprnica, ki težim, pa vendar se samo branim (ker drugače ne znam). Velikokrat premišljujem ali je res z mano nemogoče živeti, komunicirati, ampak sem prišla po osebni analizi do spoznanja, da imam takšen občasen konflikten odnos samo z njim ( z ostalimi – svojimi otroki, starši, prijatelji, večino sodelavcev, znanci, neznanci…pa funkcioniram dobro, ljudje me dojemajo kot pozitivno, dobrovoljno osebo)
Kar bom sedajle napisala ne gre zato, da želim njega očrniti, ampak bom napisala golo resnico, da bom razumela njegov odnos do mene in bo s tem spoznanjem tudi meni laže živeti z njim. skupaj sva deset let, zelo zelo ga imam rada, ljubim ga, je tudi moj najboljši prijatelj, imava dva otroka in res je moja druga polovica, samo upam, da naju ta črna pikica (psihična bolezen?) ne bo spravila narazen.
Skratka, zadnjih par let je začenjal postajati bolano ljubosumen (bolano pravim zato, ker je imel res čudne vzroke za ljubosumje) in sicer ni mu bilo prav, če sem si obrila noge, ni mu bilo prav, če sem srečala kakšnega znanca in sva se kaj zapričala in da sem se naglas nasmejala v javnosti!!, ni mu bilo prav, da hodim na službene žurke, trpel je, če sem morala za par dni na službeno potovanje (ker mi itak ne zaupa, ker se verjetno gonim naokorg) itd,itd,itd. Prisežem pri svojih otrocih, da ga nisem NIKOLI, NIKOLI in tudi ne čutim nobene potrebe, da bi ga prevarala, ne fizično, ne čustveno. Skratka, tako najedanje glede ljubosumja, da sem že resno podvomila vase, ali sem jaz sploh normalna, da mu povzročam takšne skrbi in bolečine. Ko sem videla, da pri sebi ne čutim nič takega, da delam kaj narobe, da bi ga prevarala, sem na koncu zaključila, da ima problem očitno on, ampak mi to ni kaj prida pomagalo. Velikokrat je prišlo obdobje, ko je doma delal zdraho v smislu, da je prav iskal vzroke za prepir (iskal malenkosti na meni ali mojem obnašanju, jih potenciral), skratka toliko časa, da sem bila potem res slabovoljna in tečna, kaj spet neki teži in utruja in zakaj iskati negativizem,. obenem sem se pa čudila in spraševala zakaj za vraga me želi narediti za “grdo”. (za informacijo, jaz se zavedam njegovih napak, ima pa tudi ogromno dobrega, lepega in jaz pri njem potenciram slednje). Šele kasneje sem pogruntala, da to on rabi, da se sprovociram in da postanem res takšna, kot mi on očita, zato da lahko svoji vesti dopove, da sem jaz tista “ta grda” in da lahko brez slabe vesti navezuje čustvene stike s svojo sodelavko in ji jamra, kolk sem grozna, da ona je pa pravi balzam in cukr za njegovo dušo. In kaj se potem zgodi? Sms-i gor, sms-i dol, potlej sem pa jasno povedala, da jaz se pa takih iger ne grem in ne dovolim, da se tako pentlja s sodelavko, potlej sem pa spet jaz najbolj ljubosumno babše, da itak nič nimata, da brez veze težim in seveda, ker sem takšna – zoprna, zatežena in kot taka, ga verjetno nimam rada, zato se naj ne čudim, če ga peham v objem druge ženske….. in je krog sklenjen. Potem ima obdobje rahle depresije, občutka, da ga bom jaz itak prej ali slej zapustila, je brezvoljen in pravi, da bi bilo najbolje, da ga ne bi bilo… No, tako se začne in velikokrat takšni “bolniki” zdrave ljudi spravijo na zdravila za pomiritev pa tudi jaz sem se začela drugače obnašat, da nisem bila sproščena in sem vsako reč trikrat premislila, ali bo ta stvar, ki jo bom naredila njemu všeč ali ne. Vnaprej izgubljene bitke, zmagovalcev ni, pa vendar se jaz še borim, tudi s seboj (da ne dopustim, da svoje probleme refleksira name, čeprav je zelo zelo zelo težko), ampak ko sem videla tvoj prispevek, Žena1, mi bo malce lažje jadrati skozi to morje, ki je včasih mirno, nato pa razburkano ko hudič.
A si predstavljaš dva taka skupaj s to motnjo? Saj v zelo rahli obliki jo imamo verjetno vsi na svetu, ampak ko začne “motiti” odnose med ljudmi, se mora pa zadeva zdraviti, kajne?
To kar opisuješ @žena1 je skoraj kopija tega kar je bilo v mojem dolgem zakonu. Povdarek je na besedi “bilo”, ker zakona ni več, je kot takšen šel k hudirju. Ni bilo več mogoče biti skupaj. Kdor tega ni izkusil ne ve, to je približek pekla.
Uro po tistem ko je bila še vsa sladka in sladkosneda so že bile “vojne razmere” ipd., itd…
Ko pogledam sedaj po letih na mojo nekdanjo življ. spremljevalko je pri njej s tem enako. Up and down, down and up… bipolarnost razpoloženja.
Pri meni so se stvari tako zaostrile, da sem vložila tožbo za ločitev. Mi je hudo, ampak na silo ne gre. On je v zelo slabi koži. K zdravniku ni šel, ker meni, da je z njim vse ok. Zanj so izbruhi besa, čustvena zloraba in besedno napadanje v obliki poniževanj, kričanja, zaničevanj, groženj, vse ga moti od tega kako se oblečem, kako sedim za mizo in jem, kako se smejim in navsezadnje on ve kaj jaz mislim. Stalno išče prepire. V bistvu mi dobesedno pe možgane. Njegovo razpoloženje pa niha iz dneva v dan in gre iz ene skrajnosti v drugo. Skratka tudi sama vem, da mu sama ne morem pomagati, vem pa da mi tudi po ločitvi ne bo dal miru.
Sama sem mu povedala, da sem vložila tožbo za ločitev. Seveda je znorel in rekel, da se on ne bo ločil da mi bo vse pobral. Potem se je en dan premislil in napisal predlog za delitev premoženja. Takoj sem se strinjala, ampak čez dve minute dobim mail, da on bi pa še kozarce vzel. Sem mu mu da jih ima itak v drugem stanovanju in je bil tiho. Potem se je čez nekaj dni spomnil, da bi vzel še krožnike, pribor in lonce, tako da sem vse postavila pred stopnišče. Si bom pa nove kupila. Sicer ima vso opremo za gospodinstvo v drugem stanovanju, ampak tak pač je, sem pričakovala to. Itak bo vsak dan nekaj našel.
Jenpa grozno po tolikih letih storit tak korak, pri odraslih otrocih in majhnih vnukih. Vem pa, da huje kot je ne more bit. Želim si iz tega pekla, ker drugače se bo meni zmešalo.
Pozdravljeni!jaz jo imam pa nebom nič pametoval ,ker je zakomplicirana situacija .Borim se sam sabo že ve kot 20 let vse probaš ,ko ugotoviš, da takemu človeku ,ki ga to stanje premika ,ko vreme sredi oceana in on sam v podzavesti čuti, da ne more hendlat vendar hoče bit kot ostali borci tega sveta.Edina rešitev ,da te napokajo z zdravili pa si alien ,ki ne spada na ta svet… si barka sredi oceana katere voznik je tisti ,ki ti je najbližji.Rešitve nism najdel tudi po pomoči bližnjih je kot zdravilo na koncu sveta kar pomeni ,da je to stabo celo življenje.Nekako mi je uspevalo, da se tega močno zavedam kaj mi je vendar ,ko pride vihar tudi največji fokus nepomaga…
Pozdravljeni.
Ne bom zavzel stališča, da je težje duševne težave enostavno preseči, to bi bila laž. Ne vedno, ampak pogosto pa je le mogoče narediti premik na bolje. Ključno je, da aktiviramo vse možne vire zdravljenja. Urediti prehrano in prebavo, nivoje mikro in makrohranil je zelo ključno. Prav tako je ključno, da imamo dovolj stika z naravo (soncem in zemljo) ter da ujamemo dober ritem spanja. Primerno gibanje, meditacija, sproščanje je naslednja stvar. Redno jemanje zdravil je pri bipolarni motnji tudi pomembno. Imel sem klienta, ki je zelo dobre rezultate dosegel tudi z alternativnimi zdravili. Vendar tega ne priporočam, ker izvor le teh pogosto ni dobro preverljiv.
Vsaj zame so zelo ključni odnosi. Odnosi imajo zelo veliko moč zdravljenja, še posebej v terapevtski obliki dotika. Odnosi in dotik aktivira hormon oksitocin, ki deluje blagodejno na nivoje stresa in potek zdravljenja. Je pa potrebno vztrajati.
Pozdravljeni
Imam bipolarno afektivno motnjo. Ta forum sem želela prebrat, ker si želim sodelovat v kakšni skupini za samopomoč ali v podporni skupini. Žal nič pametnega ne najdem.
Žal mi je tudi ker berem te odzive ljudi, ki se srečujejo oziroma živijo s podobnimi ljudmi kot sem sama.
Je težko – za obe strani. Moj mož bi zagotovo rekel, da zelo trpi ob meni. Jaz pa lahko rečem, da je ta bolezen zahrbtna in manipulativna. Naučit se razumet vse slike, čustva in telo ni enostavno. Včasih ne veš kdo si. Ne veš kaj želiš. Enkrat je tako, drugič je obratno.
Jaz si želim, da bi moj mož več vedel o bolezni, o njeni dinamiki, da bi skupaj iskala nekemično podporo.
Jaz imam precejšnje težave z jezo, lahko sem tudi agresivna (na vseh nivojih), lahko imam tudi samomorilne težnje.
Težave imam tudi zaradi (spolnih) zlorab v otroštvu. To me zelo spremlja in sem zelo žalostna ker vsi ti težki občutki niso sprejeti pri mojih starših. Mama me zavrača, oče išče izgovore. Ju poskušam razumet, odpustiti, vseeno ni lahko.
Moj mož je edinec. Živiva na svojem, vendar se trudi skrbeti za taščo, ki je dementna. Tast je deloma v pomoč,vendar tudi sam bolan. Najbolje bi bilo, če bi živeli skupaj. Jaz pa si tega ne predstavljam, ker v njuni hiši vse zastarano, razmetano, umazano. Kljub temu, da razumem, da je tast depresiven in apaticen tudi zaradi žene (sta zelo navezana en na drugega), mi vseeno dviga pritisk, ko ga vidim v umazanih oblačilih, vse to neurejeno bivanjsko okolje (tudi kakšen drek od mačkov recimo)…
Mož ima tudi zelo stresno službo. Stres kompenzira s hrano in se redi in potem ga še to nervira.
Ker se ogromno prepirava – jaz imam sicer iskreno željo se mirno pogovoriti, ampak me impulzivnost prevečkrat nehoteno iztiril; mož pa je naveličan tega, da se želim pogovarjat – je najino razmerje precej razrahljano. Tako da se precej obmetavava. Oba sva od tega utrujena.
Ker bi si rada pomagala tudi ne kemično, hodiva z možem na zakonsko terapijo. Precej v breme mi je, kadar mi mož očita, da itak hodiva samo zaradi mene.
Ker nimava otrok in nisva še nič denarno vlagala v lastno nepremičnino, razmišljam tudi o ločenem bivanju ali ločitvi. Ga imam rada, ampak nebi želela, da tudi njemu odpove zdravje zaradi vseh bremen.
Nena
