Dolga leta sem poročena, v srednjih letih. Mož je bil vedno bolj vzkipjlive narave, rad se prepira z vsemi, tudi v službi z svojimi podrejenimi, da družinskih članov niti ne , zgubil je že veliko prijateljev, vendar ne stori ničesar. Ima obdobja, ko je poln zagona, potoval bi okoli sveta, čez nekaj trenutkov bi kupil kmetijo, ali pa odprl restavracijo, no mogoče raje trgovino, prodal bi hišo, mogoče bi njo pa raje preuredil v več stanovanj in prodal, kandidiral bi za župana, ali pa za poslanca, ker ti naš politiki so pa res nesposobni, zamenja službo čez noč, skratka cel kup enih misli. Jaz mu moram samo prikimavat in se strinjat, da on živi v svojem svetu. V tem obdobju je zelo prijazen z menoj in otroci.

Počasi potem preide v drugo fazo, da mu gre vse na živce, nihče ne zna vozit, se jezi in krega na voznike, se jezi na mene, nič ne storim prav, nič ne rečem prav, me zmerja z raznimi žaljivkami, ne prenese, da so kakšna vrata v stanovanju odprta, skratka malenkosti ga spravijo iz tira.

Potem pa pride dan, ko se vse to podre in je brezvoljen, ne more spati, poseda pred TV in bulji včasih tudi v prazen ekran računalnika, noče se pogovarjati in je tiho dneve in dneve, kako funkcionira v službi v teh dneh mi ni jasno. Včasih pravi, da se mu zdi, da je depresiven, poskušam mu pomagati, ga spraviti v naravo, naj le stopi do svojega lečečega zdravnika in ga prosi za pomoč.

Sama sem pomislila, da ima bipolarno motnjo, o čemer sem vedno bolj prepričana. Nisem prepričana več vase, da bom to zdržala še naprej.

Ali ima kdo kakšne izkušnje s takim obnašanjem in nasvet, kaj naj kot žena naredim ?

Včasih me je kar strah, kaj je zmožen storiti, se pa to ponavlja leta in leta.

Če bi že odšel do zdravnika bi bilo skoraj prepozno. Pa saj ti moraš prestajati pekel.
Problem je ker mislim da se v njegovi glavi nekaj dogaja, a tega nikoli in nikdar ne bo priznal ne tebi in ne nikomur drugemu. Pa verjetno ima ego tako velik in ti si vsa leta popuščala in popuščala da se tako vede do vas. Če človek negativizma in nedoraslega obnašanja ne preseka na samem začetku se žal to samo stopnjuje dokler seveda nekoč ne poči.
Zelo težka situacija priznam. Delaj predvsem na sebi če želiš in imaš sploh šanso kaj pomagati.
Verbalno nasilje je pa nedopustno.
Zakaj mu že moraš samo prikimavati?

Lp

Izgleda da ima res bipolarno motnjo. Blago obliko tega imam tudi jaz. Da se pomagati, vendar bi moral on ozavestiti svoje stanje. Poskusi najti pri njem obdobje, ko je najbolj dojemljiv za pogovor. V manični fazi najbrž ne bo hotel poslušati, ker je tedaj “najbolj pameten”, ko bo čisto na dnu in brezvoljen, pa tudi ne. Morda bi bil dober čas tedaj, ko začne manična faza izzvenevati in se preveša v fazo malodušja. Pristopi mu na samem, ko bo imel čas, ne takoj ko pride iz službe, ampak ko si malo oddahne. Pazi, da boš delovala pomirjajoče, ljubeče. Vprašaj ga, ali se mu zdi, da bi lahko vidva v vajinem odnosu spremenila kaj na bolje. Morda ti bo rekel, da bi bilo super zaslužiti še več denarja, ustvariti še več biznisa itd. Pa mu prijazno povej, da tebi te stvari ne pomenijo veliko, da bi pa zelo rada izboljšala medsebojne odnose v družini. Povej mu, da te skrbi zanj, da se ti zdi, da je prenapet od vseh skrbi in da ti materialno udobje ne bo prineslo nobenega zadoščenja, če se med seboj ne boste dobro razumeli. Predlagaj mu, da bi poenostavili življenje, tudi prodali en avtomobil, če jih imate več in se rešili kakega nepotrebnega kredita, šli na cenejši dopust, naprimer za štirinajst dni v prekrasne slovenske gore, namesto v Turčijo za en teden.
Napisala sem, da bi moral ozavestiti svoje stanje. To je predpogoj, da bo pristal na zdravljenje. Je pa izredno težko to doseči, da ti prizna, da ima res psihično motnjo. Zato mu boš morala vzbuditi zaupanje. Poskušaj spremeniti pristop do njega, doseči moraš, da se ti odpre in zaupa. Ne bo lahko, a če ga imaš še vedno rada, to lahko dosežeš. Mislim, da ga imaš zelo rada, to se vidi iz tvojih napisanih besed. Ljubezen pa veliko doseže 🙂

Morala bi že zdavnaj resno ukrepati. Nikoli nisem zbrala poguma in ga zapustila. Ja njegov ego pa itak seže v višavje. Prevečkrat vse dela v efektu in ne pomisli na posledice. Po teh njegovih “izpadih” ali pa tihih dnevih, pa pride dan kot da se ni nič zgodilo.Saj ne vem kaj je bolj grozno, ko je fazi, da vse zmore ali ko pa se mu svet sesuje. Jaz občutim oboje. Včasih se sama sebi čudim, kako sploh zmorem . Vidim, pa da me z leti to vse bolj mori, ker tudi sama potrebujem nekoga za pogovor, ko on tega ni zmožen. Utrujena
že postajam, ker se vsak dan bojim kaj se bo zgodilo jutri. Nekako sem dala med to zadnjo njegovo depresijo roke stran, ker nekomu pomagat in svetovat, če tega ne sprejema, nima pomena. Umaknila se se za nekaj dni.

Tigresss !

Sem veliko prebrala o tem na internetu. Dolgo časa niti nisem pomislila na bipolarno motnjo, sem pa že dolgo leta opažala, da njegovo počutje zelo niha iz ene skrajnosti v drugo. Bolj sem ga videla, da je v eni fazi čudovit in sposoben, ker ima toliko idej, v drugi fazi pa zloben, zadrt . Ker je zelo zaposlen, sem njegovo obnašanje povezovala tudi z preobremenjenostjo v službi. Sem pa nič kolikokrat poskušala govorit z njim, pa se ni dalo. V teh njegovih slabih obdobjih komunicira po mailih, samo ne takoj. Povedala sem mu, da me tako življenje ne osrečuje in da ne želim preživeti ostanka življenja v strahu, kakšne volje bo prišel domov.

Meni tole zelo vleče na manično depresijo. Žal o zadevi n e vem toliko, da bi vedel kakšna je točno razlika med to in bipolarno motnjo… vendar pa vzemi kot idejo.
Mogoče lahko še o tem kaj prebereš, potem bo pa za nasvet verjetno najbolje vprašati strokovnjaka.

Tigresss

Gre za bolezen kemičnega neravnovesja v možganih, ko imaš dva skrajna razpona v počutju in čustvovanju, ki se izmenjujeta, na eni strani vznesenost in megalomanstvo ali grandioznost, tako kot “zadetost” npr. od kokaina, ki se mu potem pridruži še druga faza – huda depresija. Torej to je bolezen, za katero je menda potrebno dosmrtno jemanje zdravil, zato je pravi naslov psihiater! Tako kot če imaš sladkorno bolezen, moraš jemati inzulin in ne bo ne ljubezen in ne sprehod v gore odpravila naše bolezni…

žena1

Mr. Jones (1993) govori o tej bolezni:
[youtube]oc7XozMbR9A[/youtube]

Imaš prav Matjazko, ne pomaga niti ljubezen niti dolgi dopusti, ker se mu tudi tam dogajajo vzponi in padci. Meni pa pojenjajo moči in se sprašujem, kaj mi je tega treba. Tudi jaz sem utrujena od skrbi in dela, on pa hodi v službo, drugo ima itak vedno vse urejeno. Saj navsezadnje, če nekdo ne želi pomoči, mu je ne moreš vsilit. Nihče si ne more predstavljat, kako je živeti s tako osebo, ko ne veš kaj bo naslednji dan, včasih naslednjo uro. Enostavno ne vidim več svetle točke.

Bi pa želela od koga, ki ima bipolarno motnjo in to priznava kot Tigresss, da me še kaj pouči o tem, saj iz literature sem poučena o znakih in počutju, ki ga ta oseba doživlja, o konkretnih dejanjih, ki jih počnejo pa ni kaj dosti napisanega.

Vsekakor pa se zavedam, da bo moral diagnozo postavit psihiater, seveda če bo sploh zmožen zbrat pogum in si poiskat pomoč. To traja že leta in leta.

Hvala vsem za nasvete.

Rok saj manična depresija in bipolarna motnja je isto. Manična depresija je star izraz, sedaj se temu reče bipolarna motnja.

Aha, OK. Razumem.

Poskusi preverit kaj lahko storiš pri kakšnem strokovnjaku. Resno mislim… ker poznam eno tako nesrečno zgodbo iz podobnih logov.

žena1

Če se to pojavlja že leta in leta… kako si vzdržala do sedaj? Si upala, da bo kdaj bolje? Če bi živela vsak zase, bi bila verjetno oba bolj umirjena. Ali pa ne. Kakšen je vajin odnos? Ga sploh imata ali sta na neki distanci, kjer ti opazuješ njegovo spremenljivo vedenje, beležiš in raziskuješ kakšno bolezen ima, postavljaš diagnoze. Sploh poznata drug drugega? Saj bistvo partnerstva je v pristopu, ki dva odpira za odnos in v zaupljivosti. Kako je sploh biti v zakonu, če si ne zaupata?

Vedno upaš, da bo bolje. Vedno sva se o vsem pogovarjala in si zaupala, imela iste hobije, ne morem pa vplivati na njegovo vedenje in navsezadnje izpade. Nikakor nisem opazovala njegovega vedenja, poskušala sem, da bi si dobil pomoč, pa o tem noče slišat, poskušala z urami in urami pogovorov, ampak žal pri takem stanju ne gre. Zaveda se, da ima problem, saj ne shaja z nobenim. Malo si preberi o bipolarni motnji, boš spoznala kako različna obdobja so pri tej bolezni. Glede na vse kar se dogaja, sem pomislila na bipolarno motnjo, seveda pa to ne pomeni, da sem postavila diagnozo.

Sva pa v zakonu že zelo dolgo, eni niti stari niste toliko.

Verjamem, da je težko. Ne rabiš pa mu bit niti medicinska sestra niti zdravnica. Od nekje ti je v krvi, da na tak način skrbiš zanj in če sta že takoooo zelooo dolgo skupaj, izgleda, da vajina zveza funkcionira. Vprašanje je, na kom vse (otroci?) se lomijo kopja. Kaj bi se zgodilo, če bi ti nehala skrbet zanj in mu pustila, da poleg službe končnooo prevzame še kak del odgovornosti doma. Zadnjo depresijo je premagal brez tvoje pomoči? Torej… Prenehaj se ukvarjati s tem, kako se počuti on in začni verjeti, da je odrasel človek, ki bo odraslo odreagiral, ko mu boš nehala špilat mamo oziroma si mu med zadnjo epizodo že. Ko boš zdržala še naslednjič in če te bo prijelo, da bi dobrohotno pomagala, mu pomagaj samo tako, da ga napotiš k specialistu, če ne bo zmogel skozi krizo sam.

Sem bil v razmerju s takšno osebo (no, če sem iskren so bile prisotne še druge zadeve, vendar to sedaj ni važno): Poudarek je na PRETEKLIKU, ker sem še pravi čas rešil in sedaj vem, da sem ravnal prav, saj se ona navkljub priporočilom, prošnjam itd., še do danes ni odločila za zdravljenje. Tudi meni se je izjemno smilila in ravno to me je oviralo, da nisem že na samem začetku potegnil črto, vendar pa je tu potrebna iskrenost do samega sebe: nihče nima namreč pravice od nekoga zahtevati (še posebej po nekaj letih), da se spremeni, če sam nima tega namena. Če se tvoj mož do sedaj ni, potem ne vem, na podlagi česa sklepaš, da bo z leti postalo kaj lažje oziroma da bo celo kaj naredil glede tega. Sama si ga sprejela takšnega kot je in zato boš pač morala nositi posledice, saj je verjetnost, da bo on kaj naredil na sebi zelo majhna. Vem, da si želiš nasvetov, kaj storiti glede tvojega moža, vendar boš morala pričeti najprej pri sebi in na tvojem odnosu do njega. Če vprašaš mene, tvoj mož niti ni tako problematičen, kot je problematičen tvoj odnos do njega. To, da že leta toleriraš takšno vedenje, je nenavadno in popolnoma nezdravo do tebe in otrok.

Kolko je pa star? Sklepam da nista več prav mlada. Z leti se vse psihične tegobe umirijo, tako se bo tudi tole.

Ne znam, ne morem, ne želim in tudi nočem soditi o morebitnih (duševnih?) motnjah, še manj postavljati kakršnekoli diagnoze. Osebno menim, da je moževe odločitve treba spoštovati. Če on noče, ne želi ali preprosto ne (z)more vlagati vsaj toliko v zvezo, kolikor je še v okvirjih nekega tolerančnega in znosnega območja, nima nihče nobene pravice pričakovati, da se bo @žena1 čez vse meje žrtvovala. Lahko poskusimo rešiti drugega, če pa drugi sam ne primore vsaj nekaj k svoji rešitvi, sta le dve rešitvi, da sebe skupaj z njim (samo)žrtvujemo z brezupnim upanjem ali se poskusimo sami rešiti.

To nikakor ne pomeni, da v možu, ne bomo videli človeka in mu odrekli pomoč, če jo bo morda sploh kdaj iskal. Tudi če bi morda v tem trenutku vse postalo čudovite lepo, se najbrž ni mogoče znebiti strahu, da se vse to ponovi. Strah pa ni najbolj ustrezen gradnik za kakršnokoli zvezo, še najmanj partnersko.

Tudi, če ni (ali ne bi bilo?) bolezni, vsakdo pri sebi ve koliko še zmore. Žrtve bodo na obeh straneh v vsakem primeru, ne glede na odločitev. V nobenem primeru ni in ne bo enostavno živeti s posledicami svojih odločitev. Mogoče pa bo v vsakdanjem življenju (čez čas) vsaj nekoliko – lažje.

Vse dobro v (novem?) življenju, kolikor ga je še – in srečno!

Bojim se, da za tole konkretno motnjo to NE drži. Žal.

Konkretna izkušnja s tem pri cca. 60 letih se je slabo končala.

Tako pravijo psihiatri. Se pa bojim da bolj malo vedo, ja.

A ti veš kaj več kot psihiatri torej? si mar sam bog?

žena1: sami pojdite do psihiatra, pozanimajte se, kje so kvalitetni in pojdite na razgovor. Vsaj toliko, da se podrobneje seznanite s to boleznijo, čeima res takšno diagnozo.

Puhlicam, da se bodo stvari uredile same od sebe, ne verjet. Če stvarem pustimo, da se same razvijajo, nas lahko neprijetno presenetijo. Ne odlašat.

Tadej, če mi ne verjameš… tudi prav. Saj pišem avtorici.
Vendar pa gre tu vseeno za mojo konkretno izkušnjo in zato predlagam avtorici teme, da jo upošteva, v kolikor namerava še naprej upoštevati tudi svojega moža.