Bioresonancna prevara

Pa sej ne morem verjet,
zdaj so “bioenergetiki” ze tok leni ratal, da se niti ne trudijo prepricevat, da zdravijo z svojimi rokami ampak kar CUDEZNO VENTILACIJSKO LUCKO od dr.Zhou Lina kupijo in odprejo Bioresonanco !!!
http://www.biospectrum.biz/index.php?option=com_content&task=blogcategory&id=25&Itemid=84

Prosim vas vse (90%) ki so vas altenativci ze nategnili, pridite s svojimi izpovedmi ven, da bo folk malo manj naiven !!

Ne, ne rabimo vedet za vse ozdravljene (10% od vsega derocega folka ki gre cez roke tem mazacem), ki so vam po 10 seansah alergije idr. tezave izvenele, in bi vam itak izvenele pa cetudi bi se z drekom mazali… PLACEBO RULZ !!

*** Ce se mazes pol leta z crnim drekom in ne odzravis,
potem se mazes pol leta z rjavim in se vedno ne ozdravis.
Nato pa se pomažeš se pol leta z zelenim, to ne pomeni, da je bil
razlog ozdravetja zeleni drek, ampak da bi tudi cakanje leto in pol
brez dreka pripeljalo do ozdravetja !! ***
*** DREK = alias za razlicne 3 alternativce ***

–MitjaGolob–

P.S: najprej sem že mislil, da gre za svetovno nategancijo, kot je kiropraktika ali homeopatija, a se mi cedalje bolj dozdeva da je tole le slov. fora = nategancija, ali zakaj na svetovnih (nic povezanih z g.Lisjakom) straneh ne najdem nic o tem dr.Linu in njegovi “Bio-Frequency Spectrum”.. sem le neroden, in je zadeva prodajna nategancija tudi v drugih drzavah ?

Spoštovani g. Golob,

Čudežne ventilacijske lučke od dr.Zhou Lina žal ne morem komentirati, ker pri nas še nismo imeli izkušenj z njo. Vsekakor pa malo dvomim, da bi nekdo takšno napravo kupil in delal z njo kar brez vsakih izkušenj……Niti po slučajni statistiki ne bi dolgo delal, čeprav sicer vaše izvajanje glede statistike in učinkov drži. To pa seveda ne pomeni, da so vse alternativne metode goljufija. Naše znanje še zdaleč ni tako popolno, da bi lahko rekli, vse skrivnosti narave že poznamo. To bi bilo domišljavo in prava znanost se nikoli ne vede tako. Dokončne odgovore najdete samo v veri na primer… In kot povsod v ekonomiji, za goljufije ni nujno kriva metoda, pač pa ljudje. Nekaterim je res do hitrega zaslužka, drugi pa so pošteni in se močno trudijo v prid svojih bolnikov. Ljudi, ki izgorijo v takšnih poklicih ni malo. Včasih pa gre preprosto le za pomanjkanje znanja.
Naloga družbe je, da v prid vseh uporabnikov zakonsko ureja stanje na tem področju. Prohibicija in zanikanje obstoječega stanja ne vodi v nič dobrega, pravzaprav vodi ravno v to, kar želite vi povedati, uspevajo ljudje, ki bi radi samo hitro zaslužili…
Žal vas moram razočarati, a v svetu (in seveda v ostalih državah EU) je veliko več uporabnikov alternativnih metod in bolj liberalna in urejena zakonodaja kot pri nas…

Dejstvo je, da je v praksi metodo, ki še nima fizikalno podprte razlage, bistveno težje raziskovati, kot takšne, ki jo imajo. Zaradi težavnosti(beri: ne ve se, kaj vse vpliva na rezultat nekega testiranja, zato je ta bodisi negativen ali še huje, ga je težko ponoviti) takšnih metod mnogi niti ne želijo ali niso sposobni raziskovati ali pa prehitro obupajo. In če se nekega fenomena niti ne raziskuje, ne morete pričakovati rezultatov….Zgodovina znanosti je polna takšnih primerov.
Naše mnenje je, da si vsaka metoda zasluži resno raziskavo, predvsem z biološko fizikalnega zornega kota (se pravi, kako pojasniti mehanizem delovanja) nato pa še v klinični praksi in seveda metodo tudi zavrniti, če se nedvoumno izkaže, da ni učinkovita. Seveda pa morate vedeti, da je za takšne raziskave potrebno čas, znanje, vztrajnost in denar..

Več o bioresonanci sem pisala v odgovoru na vprašanje »bioresonanca« z dne 13.4.2006, da o problematiki homeopatije ne govorim, kjer se mnogo več znanstveno raziskuje kot pri bioresonanci. Lepo bi bilo, ko bi si te odgovore malo prebrali preden vse skritizirate. Bistvo znanosti je ravno v tem, da vedno raziskuje neznano, predsodki in dogme sem ne sodijo.

Imam dve vprašanji, bom hvaležen za odgovor:

1. Kaj pomeni “klinično”? (Npr. klinično preizkušeno zdravilo; v klnični praksi se je pokazalo …; klinično je pacient mrtev)

2. S področja “CAM”: če se nek pojav ne vklaplja v obstoječo znanost (npr. biopolje), zakaj je danes v tretjem tisočletju tako “težko” tak pojav znanstveno ovrednotiti?!
Ali je res pomembno, da si takega pojava ne znamo razložiti? Da ne poznamo mehanizma ozdravitve? Da je dejstvo ozdravitve v “nasprotju” z obstoječo medicinsko doktrino (ki se, če malce pretiravam, vsakih 50 let itak spremeni)?
Ali ne zadostuje, npr. 100 pacientov (ali pa, npr. 1000), in ozdravljenje s CAM-om (v, recimo, 90Ž% primerih) – ali tak rezultat ne šteje?!

Lep pozdrav!

Pozdravljeni!

V omenjenih kontekstih ima “klinično” nekoliko različne pomene:

Klinična smrt – je medicinsko stanje človeka, ko se zaustavita obtok krvi in dihanje. To stanje lahko vodi v dejansko smrt ali v oživitev, če so določeni posegi (defibrilacija, epinefrin, …) uspešni.

Klinični test – je natančno načrtovan ter nadzorovan test učinkovitosti nekega zdravila, metode ali naprave. Test se izvaja po določenem protokolu, na koncu pa se rezultati statistično analizirajo, da se lahko izračuna odstopanje od rezultatov, ki bi jih dobili po naključju (torej če zdravilo, metoda ali naprava ne bi imeli učinka). Če je odstopanje dovolj veliko (npr. 95 % zanesljivost rezultatov), je učinek statistično značilen.

Ali drugače povedano, če želimo da so rezultati katerikoli testov, ne samo kliničnih) verodostojni, moramo vedno imeti najmanj dve skupini pacientov od katerih ena skupina prejema pravo zdravilo (ali kak drug tretma), druga pa kontrolni pripravek (t.j. na videz enako zdravilo a brez učinka). Razliko v rezultatu, ki jo dobimo med obema skupinama (na primer, da ima neko zdravilo za 10% boljši učinek od kontrolnega nepravega), je potrebno statistično ovrednotiti. To pomeni, da preverimo, ali je ta razlika lahko tudi zgolj naključje in zdravilo v resnici nima učinka. V znanosti velja, da če je zanesljivost rezultata 95%, to pomeni, da obstoji le 5% verjetnosti, da je ta rezultat naključen. Večja, ko je zanesljivost rezultata, bolj zanesljivo lahko rečemo, da to zdravilo ima učinek. Manjša ko je, bolj verjetno smo tak rezultat dobili zgolj po naključju in če bi ga ponovili, ga ne bi več dobili.
Zakaj večje število ljudi? Več ko pacientov sodeluje v testu, bolj zanesljiv bo rezultat veljal za večino ljudi. Naj povem s primerom, ki sem ga nekoč na teh straneh že navedla: vsi vemo, da smo Slovenci visoki recimo okrog 1,65m, vi pa tega recimo ne veste, pa želite izvedeti, koliko smo visoki. Vzamete 6 prostovoljcev, eden je recimo pritlikavec in visok samo recimo 0,9m. Dobite rezultat, da so povprečno ti ljudje veliki 1,52m. In ker prihajate od daleč, ne veste, da to ne more biti res, ne poznate pa dovolj statistike, da bi vedeli, kako lahko eden slučajno majhen človek »pokvari« povprečen rezultat, in boste verjeli, da so Slovenci majhni ljudje. Pri večjem številu ljudi je manj verjetno, da bodo pritlikavi ljudje, ki so sicer zelo redki, vplivali na vašo oceno povprečne višine Slovencev. Na rezultat lahko vpliva marsikaj, kar sploh niste upoštevali. Tako lahko za marsikatero stvar dobimo napačne rezultate, zato je potrebno veliko dela in študija, kadar ugotavljamo vplive neznanih in šibko učinkovitih energij in polj.

Pojavi okrog zdravilstva (CAM) so težko razložljivi zato, ker je biopolje (in bioenergija, či, prana itd.) znanstveno v veliki meri še neraziskano ter nerazumljeno. Seveda ni nerazumljeno le v znanosti, ampak v javnosti nasploh, celo pri zdravilcih samih. Zdravilci imajo namreč različne pristope in različne interpretacije energij/polj, s katerimi delajo. Skoraj vsak ima svoje razlage. Ne glede na to pa imajo določeni izvajalci dobre rezultate. Iz tujih in svojih izkušenj vedo, kaj je koristno in kaj je potrebno narediti. Če tak zdravilec spremlja statistiko svojih pacientov (glede na diagnozo in prognozo pred njegovim zdravljenjem), bo lahko prek statistike pokazal, da ima njegova zdravilska metoda učinek. Učinek bo s tem empirično (v praksi) potrjen, ne bo pa še teoretično pojasnjen. Žal zdravilci v veliki večini ne spremljajo učinkov na tak, preverljiv in objektiven način. S tem bi lahko tudi oni spodbujali raziskave in prispevali svoj del k celostnemu razumevanju polja ter energij, s katerimi delajo. Globlje razumevanje principov pa bi potem prineslo višjo kakovost tudi njihovemu delu.

Hvala za odgovor!

Imam še nekaj vprašanj – prosim, odgovorite, kolikor utegnete! (Stvari me zanimajo zgolj iz osebnega zornega kota.)

1.

Ali bi navedena ilustracija pomenila, da je snov že zdravilo (ali pa je za 10% večja učinkovitost od kontrolnega placeba premajhna)?

2.

Kolikšna mora biti zanesljivost, da se neka snov prizna za zdravilo?

3.
Ali drži, da WHO definira zdravje s 4 elementi? (Telo, duševnost, socialni element, duhovnost.)
Če je tako, kakšna je razlika med dušo in duhom? Ali to obravnava medicina, psihologija, psihiatrija?

4.
Homeopatija.
Zasledil sem podatek, da uspehi niso znanstveno dokazani. Ali to drži?
(Ali pa ni znanstveno pojasnjen le mehanizem te metode?)

5.
Domančič Zdenko.
Kako bi komentirali, da je on skupaj z učenci že učinkovito zdravil do sedaj 1 milij. pacientov? Vendar naša uradna medicina ga ne priznava (predvsem pa ne Hrvaška), toda k njemu hodijo na zdravljenje tudi zdravniki. Sicer Domančič ne more ozdraviti kakršne koli bolezni, toda pri nekaterih pa je neprimerno bolj učinkovit od uradne medicine.
Torej, medicina ga ne priznava, ker bi izgubila na ugledu?
In ker bi farmacevt. industrja bila ob mnogo dobička (farmac. lobi je močan)?
Gre pa tudi za psihološki faktor: če bi bila “bioenergija” priznana, bi to avtomatično pomenilo, da je potrebno (medicinsko) znanost temeljito revidirati, oz. javno priznati, da obstajajo določena dejstva (ozdravitve), toda njih nastanka ne znamo (znanstveno) razložiti?
Od nekaj stoletij sem dobiva znanost mogočno besedo, toda je danes mogoče postala prepotentna (smo pa tudi vsi odgovorni za to, ker smo ji to dovolili)?

6.
Lurd.
Tudi tam imajo uveljavljeno določeno metodo spremljanja ozdravitev, in če ozdravitev prestane njihov test, jo priznajo za čudež. – Ali (uradna) medicina priznava te čudeže (oz., izjavlja, da je prišlo do ozdravitev, do katerih prav za prav ne bi smelo priti)?

Hvala za odgovor!

Spoštovani!

Vprašanja so zanimiva, naj vam odgovorim po vrsti:

1 vprašanje: o tem odločajo zdravniki (oziroma ustrezna združenja), ki primerjajo učinkovitost novega zdravila z že uveljavljenimi metodami. V primerjavi z nič je tudi 10% veliko, če je razlika statistično značilna, to pomeni, da bo 10% ljudem zdravilo pomagalo, vemo pa, da je vsako človeško življenje dragoceno. Če pa že obstaja zdravilo z boljšim ali vsaj enakim učinkom, potem pa ga zelo verjetno ne bodo menjali. Ne nazadnje lahko o uveljavitvi novega zdravila odloča tudi njegova cena.

2 vprašanje: v znanosti velja dogovor, da je meja za določanje učinka vsaj 95% zanesljivost rezultata, to pomeni, da mora biti manj kot 5% verjetnosti, da je razlika med tretirano in kontrolno skupino slučajna. Velikost učinka (lahko izražen kot odstotek od kontrole) ni isto kot statistična značilnost. Nek rezultat testiranj lahko pokaže 80% učinkovitost nekega tretmaja ali zdravila, a če ni statistično značilen na ravni 95%, je povsem mogoče, da ste tak rezultat dobili slučajno in če bi teste ponovili, bi lahko dobili povsem drugačen rezultat. Ali bo nek učinek zdravila ali nova metoda ali karkoli že primerjate s kontrolno skupino statistično značilen, je močno odvisno od variabilnosti rezultatov (razpon med najmanjšo in največjo dobljeno oziroma izmerjeno vrednostjo) ter od števila prostovoljcev. Zato so znanstveniki tako skeptični in eni sami raziskavi običajno ne zaupajo. V znanosti se zato pri pomembnih raziskavah izvajajo ponovitve poskusov v različnih laboratorijih po svetu, kar pa seveda mora nekdo financirati, zato včasih traja, da se nabere dovolj velika kritična masa poskusov in s tem tudi rezultatov. Velja tudi obratno, statistično značilen učinek še ni nujno, da je velik. Ali je pomemben ali ne, je potrebno pogledati v drugem kontekstu. Poti dveh raket, ki jih pošiljate na luno, morajo biti zelo natančne, če bo za eno pot samo za 3% narobe izračunana, bo ta raketa zgrešila luno. Če pa boste vi kupili herbicid, ki bo uničil 3% plevela, pa ne vem, če se boste dolgo ukvarjali z njim.

3. vprašanje: kolikor mi je to poznano, se danes človekovo splošno zdravje še daleč ne določa samo z odsotnostjo fizične bolezni, pač pa je potrebno pogledati tudi druge kvalitete posameznikovega življenja, ki pa jih seveda ne obravnava samo medicina, pač pa tudi druge vede na primer psihologija (duševno zdravje), sociologija in ekonomija (socialni status ljudi in vse posledice). Dobro vemo, da revščina pušča hude posledice tudi na drugih ravneh.

4. vprašanje: v zvezi s homeopatijo sem že kar nekaj pisala (poglejte malo stara pisma). Naj na kratko povem bistvo, podrobnosti pa smo navedli v članku za časopis Večer, priloga znanost (sreda, 2. julij 2008) pod naslovom Še neznana narava vode (Infopatija-odkrivanje skrivnosti vode in koristi za človeka). Toplo priporočam, da si ga dobite.

Najprej je potrebno ločiti med fenomenom laično imenovan »spomin vode«, ki je fizikalna osnova za razumevanje homeopatije in pa med kliničnim preizkušanjem posameznih homeopatskih pripravkov. Raziskav na to temo je zelo veliko, nas kot raziskovalce zanimajo predvsem bazične raziskave, kako sploh pojasniti »vtisnjenje« informacij v vodo oziroma kakšno drugo raztopino. Drži, visoko razredčene homeopatske raztopine ne vsebujejo več niti molekule izhodiščne snovi, vendar v tem ni bistvo. Večina laikov in celo nekateri strokovnjaki, spregledajo dve pomembni stvari. Pri pripravi homeopatskih zdravil se poleg redčenja uporablja tudi t.i. potenciranje (udarjanje, stresanje). To je pomembno, saj gre pri tem za nastajanje mehansko zvočnih vibracij. Tukaj pa smo že pri fiziki in ne več pri kemiji. Vsaka molekula ima namreč poleg svoje strukture tudi značilen elektromagnetni zapis (vzorec). Za razumevanje tega področja je potrebno kar nekaj znanja kvantne fizike, a poenostavljeno bi lahko rekli, da se pri vsakem homeopatskem »redčenju« prenese v naslednjo raztopino ta elektromagnetni vzorec oziroma raje rečemo informacija izhodiščne snovi. Namesto mehanskega postopka, kot ga uporablja homeopatija, je mogoče uporabiti električen postopek, kot ga uporablja infopatija. Druga pomembna stvar je, da voda sama informacijo sicer obdrži, a biološko kmalu ni več učinkovita, zato se uporabljajo stabilizatorji (na primer alkohol, sladkor). Raziskav na tem področju je več kot dovolj za resno diskusijo, ne pa še toliko, da bi uradna znanost zato fenomen povsem razumela in priznala. Najprej bo potrebno povsem razumeti in pojasniti sam fenomen »spomin vode«, šele nato bodo resno obravnavane tudi klinične raziskave samih homeopatskih pripravkov. Tako kot za zdravila tudi tu velja, da je potrebno imeti veliko praktičnih izkušenj. Morate pa vedeti, da je v marsikateri državi v EU homeopatija priznana, pri nas pa je tudi sprejet poseben pravilnik, ki farmacevtom dovoljuje izdelavo in prodajo tovrstnih pripravkov. Protokol in pogoji so izredno zahtevni, zato tega vsaj uradno ne more delati vsak, veliko pripravkov pa se uvaža iz držav EU.

5. vprašanje: bioenergija, s pomočjo katere Domančič deluje, je še zelo izmuzljiv pojav. Pri nas domnevamo, da gre za obliko biopolja, ki seva v prostor in vpliva na druge ljudi (več o biopolju: ). Pri različnih ljudeh je to sevanje različno, zelo verjetno pa je pomembna tudi sposobnost koncentracije. Sam pojav je zelo težko raziskovati, saj so metode za detekcijo bioenergije še zelo v povojih. Poleg tega mora testiranje dati ponovljive rezultate, kar pa včasih ni mogoče. Če se terapevt slabo počuti, so tudi učinki manjši. Placebo učinka pri praktičnem zdravljenju ni mogoče izključiti, potreben je razvoj instrumentalnih metod za tovrstna merjenja. Uradna medicina se pojavu izogiba, prvič, ker za sam fenomen nimamo preverjene in dokazane razlage (mnogo mnogo manj kot za homeopatijo), drugič, ker je večina znanosti usmerjene poenostavljeno rečeno v bolj molekularnokemijsko razumevanje življenja, k čemur je veliko pripomogel velikanski razvoj biotehnologije in raziskave v genetiki. Fizikalna plat razumevanja življenja je še vedno zapostavljena in težko razumljiva, z izjemo na primer merjenj EKG, EEG in podobnega. In tretjič: raziskave in klinične študije na ljudeh so izredno zahtevne in drage in nekdo jih mora financirati. Pri testih na ljudeh je namreč velik problem placebo učinek, ki je lahko zelo velik tudi 30-50%. To pomeni, da lahko ljudje ozdravijo že zato ker verjamejo, da bodo. Naše telo ima zelo veliko sposobnosti samozdravljenja, včasih ni potrebno veliko, da se ta proces sproži. Nekateri pripravki prav na tej osnovi delujejo, kot sprožilci ali usmerjevalci samozdravljenja. Tudi splošni zdravniki pogosto ugotavljajo, da nekatere težave prej ali slej minejo same od sebe. Zato je zelo pomembno, kako se takšne študije izvedejo in kakšna je kontrolna skupina. Menim, da je tu spet znanost tista, ki bo morala narediti glavne preboje v razumevanju in razlagi samega fenomena, šele potem se bo kaj premaknilo tudi v medicini. Večina običajnih zdravnikov namreč ni znanstvenikov in sami od sebe kot posamezniki ne morejo storiti veliko. Prava znanost ni prepotentna, kvečjemu premalo, pravila so dovolj jasna, da kljub občasnim zavoram in anomalijam (na primer pritiski kapitala), stvari gredo naprej. Znanost nima državnih meja in na svetu bo vedno dovolj zagnanih in radovednih raziskovalcev, ki bodo posamezne fenomene raziskovali dalje kljub oviram. Če so ovire velike, pač dlje časa traja, da se nek fenomen pojasni, a prej ali slej se bo. Radovednost, prilagodljivost in trma so značilnosti človeka kot biološke vrste, brez tega bi verjetno obtičali kot opice nekje v džungli ali izumrli že v ledeni dobi.

5. vprašanje: mislim, da sem že v prejšnjem vprašanju pojasnila, kje je problem. Kako boste pri čudežu določili kontrolo? Človek bi lahko ozdravel spontano ali zgolj po naključju. Takšne stvari so statistično redke, a se dogajajo, in če se zgodi ravno v Lurdu, to žal ni dokaz, da je tam kaj takšnega, kar na ozdravitev vpliva. Potrebne so mnogo bolj rigorozne metode z ustreznimi že dolgo uveljavljenimi pravili, ki veljajo v znanosti, da bi se kaj takega dokazalo. Je pa res, da se v primerih, ko fenomeni še niso jasni, pogosto uporabljajo mnogo strožja merila za interpretiranje rezultatov raziskav in samega postopka izvedbe posamezne raziskave kot v že uveljavljenih (poznanih) fenomenih. Skepsa je namreč sestra znanosti, zelo veliko je namreč možnosti, da se zmotite. Pogosto laike to bega. Smisel tega namreč je, da se znanost vedno trudi, da na osnovi našega obsežnega trenutnega znanja bolj ali manj trdno gradi novega. Le izjemoma se dogaja, da se staro znanje zavrže (mnogo redkeje kot imajo ljudje občutek, glede na količino skupnega znanja namreč), večinoma pa se zožijo samo pogoji v katerih staro znanje velja, na primer Newtonova fizika še vedno velja, a samo v našem vsakdanjem okolju, ko pa greste v vesolje ali v mikrosvet na raven atomov, je pa potrebno poseči po novih orodjih in znanju fizike, ki so lahko tudi na videz v nasprotju z običajno logiko, pomembno je le, kaj pokažejo izračuni in nato potrdijo poskusi. Če pa bi namreč nekritično in poenostavljeno sprejemali karkoli, kar morda sploh ni res, bi tudi trenutno trdno znanje postalo mnogo bolj vprašljivo, ki je vendarle osnova našega dojemanja vsakdanjega sveta. Večina ljudi se ne zaveda, kako negotovo bi se počutili oziroma kako kaotično bi postalo naše kompleksno in dinamično življenje brez tega okvirja, pri čemer pa brez novih znanj tudi sprememb in razvoja ne bi bilo. Razmislite.

Še enkrat hvala za odgovor.
Sem zelo vesel, da sem dobil ljubeznivega sogovornika.

Se strinjam, da mora biti znanost rigorozna. Empirična znanost pri raziskovanju življenjske resničnosti sicer hitro naleti na meje, ampak pozitivizem je prinesel človeštvu dragoceno pomagalo. Znanost v bistvu ne dokazuje, ampak le ugotavlja (dejstva, zakonitosti).

Ampak glede CAM, homeopatije, itd.
Bazične raziskave so gotovo pomembne, dokler ni razjasnjen mehanizem nekega fenomena, je prav, da človek ostane radoveden in skeptičen in da raziskuje dalje.
Ampak zakaj ne bi zamenjali vrstnega reda?
Namreč, uspeti z bazičnimi raziskavami – to bo dolga pot (in draga).
Če pa se klinično ugotovi, da je prišlo v veliko primerih do ozdravitev, a to ugotavljanje sicer ne izpolnjuje rigoroznih, dogovorjenih empiričnih meril – toda se ve, da so tiste bolezni doktrinarno neozdravljive:
naj ostanejo take ozdravitve akademsko nedokazane (zaradi neizpolnjevanja znanstvenih meril);
toda če je ozdravitev “trajna” (tu medicina pač lahko postavi neko solidno mejo za posamezne bolezni),
ter placebo efekt in slučajne ozdravitve za hip zanemarimo (veličina placeba je znana, slučaj pa je redek)
(če nekdo ozdravi zaradi sugestije – zakaj bi tako metodo črtili? Nihče ni pri uradni medicini prepovedal placeba ali slučaja – pa ni rezultatov.);
potem bi se – če ozdravitve presegajo placebo efekt in slučajnostni efekt – v tem smislu uspešnemu zdravilcu pač lahko priznala sposobnost (z določeno omejitvijo – a ne, da se ga ima zgolj za šarlatana).
Prav za prav pa bi bil lahko ves postopek (klinično) še enostavnejši (cenejši):
če je bolezen doktrinarno neozdravljiva, pa nekdo ima rezultate, ni šarlatan (ampak je, logično, več kot zdravnik)!
(Če človek ozdravi, toda medicina tega ne zna pojasniti, lahko medicina samo zabeleži to dejstvo; interpretacija tega dejstva pa je lahko predmet diskusije.)
In ali ne bi bili taki (enostavni) klinični rezultati močna takšna in drugačna vzpodbuda za bazične raziskave?

Še glede Lurda:
najbrž bi bil znanstveno (medicinsko) zanimiv podatek, koliko je bilo vseh poskusov ozdravitve (obiskov), in koliko je bilo dejanskih ozdravitev. – Najbrž taki podatki obstajajo?

Še eno splošno vprašanje:
v znanosti, če poskus ni mogoč (po naravi stvari) (če nečesa ni mogoče tehtati, meriti, …) – ali tedaj zgolj mišljenje (speculatio) ni zadostno merilo?

Hvala za odgovor!

Pozdravljeni!

V znanosti obstajata enakovredno obe poti, ki jih omenjate, klinična in bazična. Problem je v tem, da bazična pot omogoča neko napovedljivost in s tem tudi večjo verodostojnost in zanesljivost rezultatov kliničnih študij. Kot sem že rekla, so te izredno težavne in drage in pogosto je potrebna neka kritična masa tako bazičnih kot kliničnih raziskav, da pride do sprememb v mišljenju v neki družbi. No, za aspirin je bilo več kot 40 let klinično dokazano da deluje preden je raziskovalcem uspelo približno pojasniti njegovo delovanje tudi molekularno biološko, vendar pa je razlaga delovanja neke kemične učinkovine na organizem še vedno znotraj nekega splošno uveljavljenega znanja, kako kemijske snovi delujejo na biološke sisteme, pri CAM pa niti tega znanja ni, saj gre za povsem drugo paradigmo. Poleg tega tako pravi šarlatani kot tudi zdravilci s slabim znanjem ali čudnimi pristopi ne vzbujajo ravno želje, da bi se uradna znanost s tem področjem ukvarjala, vsaj dolgo časa je bilo tako, obstajajo pa tudi ekonomski razlogi, zakaj se nekatera področja zdravljenj niso bolj razvila kot bi se lahko. Seveda bi zdravilec, ki ozdravi neozdravljivo bolezen pri dovolj velikem številu pacientov moral vzbuditi pozornost in priznanje, žal pa stvari niso tako enostavne, malo je takšnih bolezni in malo dokumentiranih ozdravljenj, poleg tega, kot sem že prej omenila, do ozdravitve lahko pride spontano in ne zaradi delovanja zdravilca. Drugi razlog je tudi v tem, da zdravilci dostikrat nimajo ustrezne izobrazbe in/ali ne beležijo pravilno diagnoz in poteka svojih terapij. Še enkrat ponavljam, niti običajni zdravniki, če se ne ukvarjajo z raziskovalnim delom in ustrezno metodologijo, ne vedo, kako je potrebno beležiti podatke, da so verodostojni, kaj šele zdravilci. Tega se je potrebno naučiti v procesu doktorskega študija in/ali z ustreznimi raziskovalnimi izkušnjami.
Vseeno pa morate tudi vedeti, da obstaja kar nekaj združenj in znanstvenih revij, ki objavljajo tudi resne znanstvene članke na področju CAM, na nekaterih področjih več, na drugih manj. Žal pa, dokler ne bo dovolj študij in predvsem ustreznih teoretičnih bazičnih konceptov kot osnova za razlago za marsikatero vrsto CAM terapij, do takrat bo zadržanost ostala. V empiričnih znanostih striktno velja, da mora vsako mišljenje, izračun ali predvidevanje nekoč potrditi poskus, sicer to ostane samo hipoteza, je pa hipoteza tista, ki sploh omogoča izvedbo primernega poskusa. Žal pa se dogaja (ravno pri CAM na primer), da kljub empiričnim dokazom mnogih poskusov, ki pa se žal ne vklapljajo v uveljavljene teorije in način mišljenja, poskusi ne morejo družbe prepričati v njihovo vrednost. Seveda pa lahko neko teorijo postavite zgolj na podlagi sklepanj in aksiomov, koliko pa jo bo družba sprejela, je odvisno od mnogih dejavnikov, ne morete pa dobiti za to na primer Nobelove nagrade.
Kar sprašujete o Lurdu, žal ne vem, in tudi če bi te podatke imeli, bi jih morali primerjati s podatkom o vseh spontanih ozdravitvah po vsem svetu in sicer pri vsaki bolezni in njeni stopnji resnosti posebej, saj so med možnostmi za samoozdravitev lahko zelo velike razlike, šele potem bi lahko ugotavljali, ali so v Lurdu pogostejše kot v splošni populaciji, in šele nato, ali je tam res kaj, kar ozdravitve omogoča.