… maj je dehtel in mah je cvetel, jaz pa od sreče bi ves svet objel …

Verjetno je marsikomu poznana ta pesem. Neštetokrat sem se že vprašala, kako in kaj naju čaka v prihodnosti, v srednjih letih, ko ženske dajo meno čez, se gubice poglobijo, nisi več tako poln energije, težje spiš itd. Drugače povedano, ali se z žensko meno zaključi za oba partnerja tisto obdobje, ki ju je povezovalo do takrat – spolnost? Ali je res, kot sem že slišala, da se takrat zaključi moževo zanimanje za ženo, ker naj zanjo spolnosti ne bi bilo več? Ali mena pomeni samo, da ženska ni več reproduktivna, v spalnici pa lahko zaživi bolj sproščeno?

Morda zveni tole vse skupaj zmedeno, vendar sem velikokrat že razmišljala, ali se s 50, 60-imi vse lepo, kar imata partnerja intimnega v svoji spalnici, konča? Sta potem samo še prijatelja?

Ker nisem še v teh letih, ne morem odgovoriti iz svojih izkušenj.
Sta pa moja starša v teh letih in veseli me, da ju še vedno vidim, kako se poljubita, kako se objameta, se sproščeno pogovarjata o spolnosti.

Sicer je spolnost verjetno drugačna, saj dejansko pridejo telesne spremembe in bolezni-vendar, če je bil prej, v mladosti to lep zakon, kjer sta si dva zaupala, se spoštovala, se ljubila-ljubezen ne mine.

Tudi moški, ki žensko ljubi, bo znal v obdobju največjih sprememb stati ob njej, jo podpirati pri spremembah in težavah v meni. Težave prehoda v meno ne trajajo 10 let, zato ni problema, da bi se v odnosu kaj spremenilo.

Ne vem, zakaj ljudje vedno dajejo krive ženske, da spolnosti ni več, ker če bi delali raziskave, bi ugotovili, da ima več moških težave po 50 letu-zaradi zdravja(potenca, prostata), kot imajo ženske težav z meno.
Torej ni pogojeno niti z leti, niti s spolom, zakaj se pri kakem paru začnejo problemi. Odvisno je od vsakega posameznika, osebe in od razumevanja med njima skozi leta.

Ljudje se spreminjamo, naše telo se stara, bolezni in sodoben način življenja povzročajo impotenco, odtujenost se stopnjuje. Ko par, ki je prej deloval solidno, dokler so bili otroci, skrbi-ostane sam- pa če prej nista delala na njunem odnosu- sta odtujena in je vsak izgovor dober, da se partnerju izmikamo.
Zato je potrebno, da se o tem spregovori tam, kjer se bojimo problema, torej: če skrbi ženo, kako bo mož sprejel njene težave, spremembe: naj se ona o tem pogovori z njim, naj mu predstavi, da je to vse naravno in mu da vedeti, da mu bo tudi ona stala ob strani, če se pojavi kaka težava.

Bolj močni verzi so meni tisti Smolarjevi: raje star sem, star in z njo!!!

Živjo!

Jst tut ne morem govorit iz svojih izkušenj, ker sm komi dobro ven iz pubertete. Moja starša sta stara 60 in 58 in po njunah besedah sodeč se imata vedno raje, kar pa niso samo besede ampak se tudi vidi in čuti…Sicer sta glede pogovarjanja o spolnosti zadržana ampak vcasih pa povesta kej, kar nedvoumno kaze na to,da sta se vedno aktivna in v spalnico se potem ko gresta spat tut ne sme vletavat…
Kako sta to dosegla…z medsebojnim spoštovanjem, ljubeznijo, pogovorom… s povezanostjo…
Mislm,da vse kar gradiš čustveno in psihično se ti pozna v spolnem življenju… seveda se lahko v mladosti marsikaj “zakrije” in spolnost kljub temu nekako funkcionira, kasneje pa tko ne gre več..
Mislm,da je na obeh, kako se odnos razvija skozi čas, pa nej bo to skozi meno ali skozi kaksno drugo “težavno obdobje”

LP

Bom še jaz dodal nekaj k tej temi. Sem v srednjih letih, se pa veliko ukvarjam s temi težavami pri drugih in če napišem na kratko : vse kar je dobrega vloženega v sex in razmerje se ohrani in obrestuje, na žalost pa tudi vse slabosti in težave pokažejo svojo ostrino!
Imata več časa in možnosti za skupne trenutke in če sta jih znala prej izkoristiti in uživati bosta to zdaj počela prav tako, le bolj umirjeno, bolj se bosta lahko predajala, več preizkusila…
Če sta raje kot za partnerja čas tratila s kolegi, za šankom, na spletu, na lovu.v hazardu..in nešteto je še teh izgovorov, da se ne posvečaš svojemu partnerju, ker tega pač ne znaš, potem bosta to počela še bolj intenzivno poslej. Nič se ne bo drastično spremenlo.

No, zanimivo, da tako tudi jaz razmišljam in si želim. Kakor sva gradila in še gradiva najin odnos, bi morala biti tista leta še vedno lepa. Nikoli mi ni bilo žal, da sva skupaj, tako misli tudi on. Načrtujeva lepo skupno starost z vsem kar prinese poleg.
Upam, da se oglasi še kdo iz “te” generacije in pove svoje izkušnje, tudi bolj intimne, saj to kar vidijo najbližji ni rečeno, da je tako tudi res oz. so samo ugibanja, kaj se dogaja za vrati spalnic.

Pozdravljena,
naj na kratko odgovorim na vaše vprašanje in seveda tudi spregovorim o sebi oz. o težavah, ki jih “prinese” mena.
Jaz sem izgubila menstruacijo v 42. letu – dokončno.Sedaj sem stara 52 let.V času mene sem se zelo spremenila. Sicer sem še vedno urejena in skrbim za svoj videz in tudi postavo. Od 42. leta dalje sem se zredila za 4 kg. So pa problemi drugje: sem hitro užaljena, včasih rečem tudi kakšno kruto – pa nočem nikogar prizadeti, mi je kasneje žal, zaradi stresne in odgovorne službe ne morem več brez lexaurina, bi se lahko tudi za vsako malenkost razjokala.
No glede odnosov med partnerjema pa tole. Da pač telo ni več takšno kot je bilo sem se resnično težko sprijaznila, nobenega kilograma se ne morem več znebiti (visoka sem 1,60 in tehtam 65 kg). Partner mora pač biti zelo uvideven in mora razumeti moje težave. Če me ne bi imel rad oz. če med nama ne bi bilo spoštovanja bi že zdavnaj bila vsak na svojem koncu.
Najhuje je ponoči. Vročinski vali še vedno trajajo. Mokra sem od lasu do stopal. Ponoči se preoblačim, tudi po štirikrat. Ker sem veliko budna, sem ponoči tudi sitna. Glede spolnosti pa sem se zelo spremenila. Prej mi je ogromno pomenila, sedaj pa si jo skoraj ne želim – ne čutim nobene potrebe. Tako je sex dvakrat do trikrat na mesec, morda toda redkokdaj štirikrat. Več mi v vsem tem času pomeni, da me partner stisne k sebi, kljub temu kot sem že omenila, vso mokro. Moram pa tudi priznati in biti poštena do njega, pa včasih, kot pravimo, raje zamižim, saj od kakšnega sexa več me pa tudi ne bo konec. Se pa zelo redko zgodi da orgazem sploh doživim. No in za konec še to, počutim se še vedno zelo samozavestno in tudi v družbi in v službi nisem nikoli odveč. Še več kot kdaj prej rada ponudim pomoč tistim, ki jo potrebujejo… bolj sem čustvena in ljudje mi zaupajo in cenijo. Tudi jaz njih. In ko si v teh letih z vsemi temi težavami se zavež in rečeš: “ljubezen mine, prijateljstvo ostane, saj v končni fazi se spreminjajo tudi miški in ne samo me, ženske. Iz izkušenj pa vem tudi to, da je zelo težko tistim ženam oz. partnerkam,
ko od njih ne morejo pričakovati tistih najosnovnejših človeških vrednot.
Pa vse lepo vam želim.

Moje osebne izkušnje:
Bolj ko se je bližalo petdeseto manj mi je bilo do sexa. Tudi drugi moški so mi šli vse bolj na živce, sploh če so kazali kako zanimanje za moje telo. Po eni malo večji krizi – ni šlo za varanje, bolj za odmaknjenost, sitnarjenje…sva hudo zaropotala in se ponovno sestavila in stvari postavila na svoje mesto. Tudi bolezen je naredila svoje. Sedaj sexama skoraj tako pogosto kot sva pri tridesetih ( vsaj 2x na teden) sex je mnogo lepši kvalitetnejši, nežen in pri tem se znava zabavati, biti potrpežljiva in ljubeča….lubrikanti, masaže z olivnim ali kakim dišečim oljem, skupna joga ali trebušnjaki…vse to pri šestdesetih in upam še dolgo.
So pa težave v obdobju mene res zoprne, a se najdejo tudi za to zelišča!!!
Predvsem pa se je treba tudi o tem pomeniti. V začetku, ko sem samo zoprnela in ne povedala, zakaj naj se me ne dotika ko me je hotel objeti ravno ko mi je postalo vroče je bilo kar mučno.Potem sem pa doživela, da me je odnesel pod tuš sredi noči in…ja treba je delati!

Bom citirala svojo že upokojeno sodelavko: Vi, mladi, mislite, da mi, stari, tega ne delamo več. O, pa delamo! Samo bolj počasi….

Jaz pa dodajam: kar sploh ni narobe, kajne? Počasi in nežno se dostikrat pride dlje, kot na hitro in brez pravih občutkov!

Pa s Smolarjem se tudi strinjam…

Lahko citiram 80-letnega strica, ko me je vprašal, če je normalno, da ima še pri teh letih erekcijo in da še vedno seksa. Ja, seveda je normalno, ampak to doživijo bolj redki posamezniki. Zakaj tako redki? Ker je miselnost naše civilizacije naravnana na moč mladosti in nemoč starosti. Velika večina je v nemoč starosti tako prepričana, da se ne more udejanjiti drugače kot da se uresniči. Pa ni bilo vedno tako. V mnogih civilizacijah so starci veljali kot zgled modrosti, bili so spoštovani, polni izkušenj in zato cenjeni pripadniki družbe. Moderni časi so s preživelimi vrednotami pometli in postavili svoje… In ljudje se vse prevečkrat podamo v linijo najmanjšega upora tako, da verjamemo in povrhu še sprejmemo miselnost okolja, pa če nam je pisana na kožo ali ne. Raje vržemo puško v koruzo kakor da bi z lastnimi močmi krčili džunglo kolektivno-nezavednega področja. Po drugi strani je tudi res, da bolnemu in betežnemu človeku zmanjka moči, nima več poželenja. Pa smo spet tam, ko nas z repom udari samo-uresničujoča miselnost.
Vse je odvisno od posameznega človeka, od posameznega para, kaj sta ves čas vlagala vase in v odnos! Ljubezen je tako ali tako večna, pa še v neskončnost jo lahko poglabljamo! A ni to največ vredno?