Pozdravljeni,

Imam 40 let. Doma je bil alkohol. Oce. Imam posledice od tega. Na delovnem mestu se ne znajdem. Cele dneve sem sama zaprta v pisarni. Zaradi stresnega dela se je vrnila tesnoba in anksioznost v zelo hudi obliki. Kot takrat ko sem imela 12 let in sem bila v travmi. Imam partnerja. Starse. Brata z druzino. Ostalih nimam. Iz dela pridem tako utrujena da grem samo se v posteljo. Na delu dozivljam mobing od nadrejene. Dobila sem delo za katerega sem garala. A se zdi da vseskozi le to pocnem. Garam. V odnosih sem zaprta sramezljiva neizrazna, v resnici pa nisem taksna a je sram in strah preplavil telo in sem kot v krcu. Cele dneve sem doma. Nimam ene prijateljice za poklicat.imam 3 znanke s katerimi se slisimo ali vidimo samo ce jaz kontaltiram. Druzina od partnerja me ne mara. Pred kratkim sem izvedela da je bivsi umrl za posledicami alkoholizma. Ker sem neprestano v stresu in po moje nimam vec hormonov srece v sebi me je se ta novica sesula. Vsake praznike zbolim in prelezim. Bojim se da tega dela ki ga opravljam in niti kaksnega drugega ne bom zmogla vec. Cutim da vse kar bi mogla delat je da zdravim mojo osnovno travmo alkoholizem oceta. Sem v naravi in z zivalmi. Rabila bi ogromno spanja ki ga ni. Cutim da zaradi tega ker clovek v taksnem stanju mora v sluzbo delam sebi skodo. Bila sem ze boljsa ko sem bila doma odkar sem sla v sluzbo se je moje stanje zdravstveno poslabsalo. Potrebovala bi pogovor z nekom ki razume stisko.

Pozdravljeni,

iz tega, kar opisujete, se zelo jasno kaže, da ne govorimo o neki novi ali površinski stiski, ampak o zelo stari, globoki ranjenosti, ki se je v vašem telesu in doživljanju znova odprla. Alkoholizem očeta ni bil le okoliščina vašega otroštva, ampak dolgotrajno stanje negotovosti, nepredvidljivosti in čustvene osamljenosti. Otrok v takem okolju se ne more razvijati ob občutku varnosti, ampak se mora prilagajati, umikati vase, biti previden, tih, nadzorovan. To, kar danes doživljate kot sram, krč v telesu, zadržanost in nezmožnost stika, ni vaša osebnost, ampak nekdanji način preživetja, ki se je ohranil.

Zelo pomenljivo je, da se tesnoba vrača v obliki, kakršno ste poznali že pri dvanajstih letih. Telo si zapomni. Ko ste danes znova v položaju, kjer ste izolirani, pod pritiskom, brez opore in izpostavljeni nadrejeni, ki vas ponižuje, se notranji sistem odzove, kot da ste spet tista deklica, ki je bila sama s svojo stisko. Mobing na delovnem mestu tu ni nepomembna okoliščina, ampak zelo močan sprožilec. Gre za ponovitev izkušnje nemoči, kjer nekdo drug določa ritem, meje in vrednost vašega truda, vi pa ste prisiljeni vztrajati kljub izčrpanosti.

Vaša utrujenost ni lena utrujenost, ampak globoka izčrpanost živčnega sistema. Ko pišete, da bi potrebovali ogromno spanja, da vam narava in živali dajejo vsaj nekaj olajšanja, to kaže na to, da se vaše telo skuša samo regulirati, ker že predolgo nosi preveč. Tudi pogosta bolezen ob praznikih ima smisel. Ko napetost popusti, telo končno lahko pokaže, kako zelo je bilo obremenjeno. To ni naključje in ni vaša krivda.

Zelo boleče je tudi, kar opisujete v odnosih. To, da ste vi tista, ki vedno kontaktira, da nimate občutka, da bi vas kdo iskal, in da vas partnerjeva družina zavrača, se lahko zelo hitro poveže z zgodnjim občutkom, da morate za stik garati, da niste samoumevni in da je bližina negotova. Smrt bivšega zaradi alkoholizma je verjetno odprla še en sloj žalovanja, ne samo za njim, ampak tudi za očetom, za otroštvom, za vsem, kar ni bilo nikoli zares varno in ljubeče.

Ko pravite, da čutite, da bi morali najprej zdraviti osnovno travmo, se zelo dotikate bistva. Vendar tu ne gre za to, da bi se morali še bolj truditi ali se še bolj disciplinirati. Ravno nasprotno. Zelo verjetno je, da vaše trenutno delo in način življenja presegata to, kar vaš notranji sistem ta hip zmore. Če človek v takšnem stanju mora delovati, kot da je vse v redu, se notranja rana poglablja. To ni šibkost, ampak realnost psihičnega preobremenjevanja.

Kar bi vam v tem trenutku resnično lahko pomagalo, je odnos, v katerem ne bi bili sami s svojo zgodbo. Pogovor z nekom, ki razume travmo, alkoholizem v družini in posledice dolgotrajne čustvene zanemarjenosti. Tukaj bi posebej priporočal poglobljeno psihoterapijo, ki omogoča dovolj časa, varnosti in kontinuitete, da se lahko predela temeljna travma in ne le blaži simptomov. Proces, kjer ne bi šlo za hitre tehnike ali tolaženje, ampak za počasen, varen prostor, v katerem bi se vaše telo in psiha lahko postopno razbremenila. To, da čutite, da delo v tem trenutku škoduje vašemu zdravju, je zelo pomembno sporočilo in vredno resnega premisleka skupaj s strokovno osebo.

Ne zdi se mi, da ste vi prešibki za življenje. Zdi se mi, da ste predolgo premočni. In zdaj telo in duša prosita, da ju nekdo končno vzame resno.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj