Najprej en lep pozdrav vsem skupaj.
Prvič pišem na tej strani in prvič bom napisala, kaj se mi je zgodilo. Povedala naglas nisem še nikomur. Še razmišljam težko o tem. Vem, da to kar se mi je naredilo, v primerjavi z nekaterimi žalostnimi zgodbami ni nič. Ampak vseeno ni bilo prav. Stara sem bila mogoče 5, 6 let. Z družino smo bili na bazenu. Še danes se živo spomnim enodelnih kopalk, ki sem jih imela tisti dan na sebi. Bile so mavrično pisane. Po kopanju smo se z družino odpravili na obisk k družinskim prijateljem. Medtem, ko so vsi sedeli v kuhinji, sem bila v dnevni sobi. Jaz in očetov najbolji prijatelj. Ležala sem čez njegova kolena, kar se mi ne zdi nič takega, saj so mi ti ljudje kot druga družina. Kar mi ne gre in glave je to, da je očetov najboljši prijatelj (ima tri otroke, s katerimi sem odraščala) porinil roko pod kopalke, me božal po spolovilih in me vprašal, ” če mi paše”. Tako mi je težko, jokam ko to pišem. Včasih se mi zdi, da se mi vse skupaj le dozdeva. Ampak potem se tega verjetno ne bi spominjala tako podrobno? Mogoče želim potlačiti vse skupaj, svoje občutke. Ne dolgo nazaj, nisem razmišljala o tem. Pravzaprav sploh nisem vedela zato. Potem nekega dne BUM, kot da bi se mi spomin vrnil. Tega človeka videvam pogosto, saj se vedno prijateljemo, z celo družino. Vse to se je naredilo le takrat (če sploh se je) in nikoli več. Ampak tudi to je bilo dovolj, da me je še danes sram. Nikomur ne bi mogla povedati, saj mi nihče ne bi verjel. Niti nočem povedati. Z njim normalno komuniciram, mislim,” da misli “, da nevem kaj se je naredilo.To me ubija. Kako naj pozabim? Sem imela mogoče zato probleme v spolnosti, saj enostavno nisem čutila nobenega poželjenja, ni se mi dalo sexati, ker mi ni bilo do tega? Zdaj je drugače. Imam fanta, s katerim v spolnosti uživam. Pokazal mi je, kaj pomeni ljubiti. Tudi šef, pri katerem sem delala, se je na mene spravljal,” češ, da sem mu všeč “. Me je otipaval, ne samo po riti. Čeprav sem ga odrinila. Prijel me grobo za roke in vlekel v majhno sobico, tam je dal tiča ven in hotu, da mu ga poližem. Kako ponižano sem se počutila. Naredila pa ne ničesar. Nož bi mu lahko v hrbet zabodla. Žalostna sem in zmedena. Vendar mi je veliko huje, zaradi spominov iz otroštva. Bila sem otroček, majhen otroček : ( 🙁 🙁

Pozdravljena!

Veseli me, da si se odločila napisati ta post. Sicer je imel ogromno tipkarkih napak, ampak upam, da sem uspela ” ujeti bistvo ” napisanega.

Iz tvoje zgodbe zeva veliko zmede, bolečine, straha in žalosti. Pravzaprav sem vseskozi preko branja imela občutek, da želiš nekam ” pripadati ” in ne veš kam ?
Želiš si imeli družino, pa jo imaš ? Ste se kdaj odkrito pogovarjali, so kdaj opazovali tebe in tvoje obnašanje ? To je le en sklop vprašanj, ki se mi je v hipu porodil v mislih.
Napisala si, da tvoja zgodba ni tako žalostna. Naj ti povem, da zate je. Zato si se tudi oglasila, ker ne veš marsikaterih odgovorov na vprašanja, ki se ti porajajo. Velikokrat sem napisala že, da za žrtve, je njihova zgodba tragična, težka, huda in stresna. Vsi vemo, da vsak od nas drugače dojema stres, bolečino, žalost in utesnjenost. Zanimiv je podatek, da se spominjaš kopanja, ne spominjaš pa se ali je bilo otipavanje enkratno ali večkrat. Vedeti je potrebno tudi to, da včasih sama zloraba močno vpljiva na naše možgane. Pride lahko do blokade ali popolne izgube spomina o tem. To so hude travme, ki se nam lahko dogodijo. V vsej tvoji trenutni zmedi, ki jo imaš, niti ne veš ali je vse to resnično ali ne.
Vemo pa, da se kaj takega nihče izmed nas nebi zmislil, zato, da bi ” pridobil naklonjenost ” nekega človeka. Sploh pa otrok !! Vsak otrok si želi ljubečih staršev, izkazovanje ljubezni, pripadnosti, varnosti. Morda tega nisi bila deležna v primarni družini. Nič nisi napisala o tem.
Nadalje, ni ti jasno, kako je lahko zaupanje izkoristil očetov najboljši prijatelj ? Čisto preprosto, znano je, da si taki ljudje ” zbirajo žrtve ” med poznanimi ( družina, družinski prijatelji, šefi)in izberejo take žrtve, ki niso sigurne vase, niso samozvestne. Ti zagotovo si ena takih.
Kar nakazuje vse to, da te je tudi šef na nek način želel izrabljat in verjetno te tudi je ? Ne bomo sedaj ugotavljali kaj je res in kaj ne ! Zgovorno ponazarja vse to tvoja zgodba, ki si jo napisala. Kako boš pozabila, da se je to zgodilo sprašuješ ? V prvi vrsti težko, če misliš, da boš kar zaprla oči in pozabila. Spomin ne bo odšel, ker se je vrnil z namenom. Ta namen je, da se postaviš na noge, da sebe utrdiš v samozavesti, da začneš verjeti sama vase ter začneš govoriti o zlorabi. Morda se ti skozi branje vsega tega zdi, da je preveč. Morda je preveč vsega naenkrat in ne veš kje začeti. Začni na začetku.
Najprej uredi misli in ugotovi kaj je bilo in česa ne. Morda bi začela z branjem kakšne knjige o zlorabi ali pa preprosto, da se prijaviš pri kakem društvu na iduvidualnem pogovoru in poveš svojo izkušnjo.
Če si vsega tega trenutno ne želiš, ti povem, da samo podaljšuješ to agonijo, ki te tare!

NIhče od nas ni z lahkoto rešil svojo zlorabo,važno je, da se poskuša nekaj naredi za sebe in svoj boljši jutri!

Oglasi se še kaj!

🙂
Se opravičujem za vse moje pravopisne napake. Post je bil napisan na hitro in ga nisem šla brati še drugič(nisem imela poguma). Naj vam povem, da imam ljubečo družino, ki mi je vedno stala ob strani. Ne spomnim se ravno kopanja samega, bolj obiska in kopalk, ki sem jih imela na sebi. Le tisti dan me je otipaval. Sefu se nisem pustila. Po tistem dogodku sem tisto sluzbo pustila. Včeraj, ko sem prišla domov iz službe sem kot zmešana iskala fotografije, posnete tisti dan na bazenu, saj sem zelela vprasati mater, koliko sem jih stela takrat. Vedela, slutila je, da imam nekaj za bregom, saj me zelo dobro pozna. Zanimalo jo je, zakaj tako vztrajam pri iskanju slike in zakaj me tako zelo zanima moja starost v tistem obdobju. Potem sem se zlomila in ji vse povedala. Počutim se veliko bolje. Apak sem doživela velik šok, saj je tudi meni mati zaupala, da je bila v mladosti (15, 16 let) zlorabljena in sicer z strani svojega dve leti starejšega brata. Ponoci, ko je spala, se je priplazil k njej v posteljo in jo otipaval. Otrpnila je od strahu in cele noči ni mogla spati, saj ga je cakala, rekla mu ni pa nic. Ta njena izpoved me je tako prizadela, da sva se skupaj dolgo jokali. Moram povedati, da sem edina oseba, ki za to vem. Zeli, da sem tiho, kar seveda bom. Vesela sem, ker mi je zaupala. Cutim, da se je vez men nama poglobila. Razmisljam, da bi se skupaj odpravile na kaksno terapijo. Skrbi me za mami. Probleme s samozavestjo sem imela, ko sem bila se najstnica. Zdaj imam svoje cilje in verjamem vase. Hvala za vas odgovor.

Pozdravljena!

Če si z mamo zares želita terapije, je na voljo tale, ki se prične kmalu http://med.over.net/forum5/read.php?48,7161878 . Želno pričakujejo kandidate, če sta seveda iz Ljubljane.

Oglasi se še kaj !

Srečno!

Pozdravljeni.
Tudi meni se je zgodila podobna zloraba. Ne spomnim se točno, vendar mislim, da sem bila stara 9let ali pa še manj.
Zdaj sem stara 35 let in imam za sabo kar nekaj neuspešnih partnerskih zvez. Trenutno sem v resni vezi z moškim, ki je resnično prijazen in zelo dober do mene.
Na začetku je bilo vse dobro, zdaj pa se mi zopet pojavlja tisti gnus pri poljubljanju, kot se mi je že neštetokrat.
Ker ga ne želim izgubiti, sem razmišljala; kar se dogaja z mano, zakaj mi kar naenkrat postane tako nagnusno. Nisem prepričana, vedar mislim, da gre za mojo potlačeno spolno zlorabo. Čeprav ni bilo telesnega stika, mislim, da je tudi to spolna zloraba.

Temu bi rada naredila konec.

Hvala.

Kako si lahko pomagam? Sem iz Koroške, ali obstajajo tu kakšne skupine za samopomoč?

Pozdravljena!

Če se točno ne ve, kaj je na stvari, priporočam branje knjige POGUM ZA OKREVANJE ali NEMI KRIKI SPOLNE ZLORABE IN NOVO UPANJE. Vsak dvom se bo razblinil ob branju teh dveh knjig.

Srečno!

Pozdravljena!

Prilagam link, kjer piše, da bo štartala skupina v Celju, če kaj pomaga ta informacija!

http://med.over.net/forum5/read.php?48,7371351

Srečno!

Pozdravljeni! Tudi mene obremenjujejo dogodki iz otroštva. Najbolj me obremenjuje sledeč dogodek: ko sem bila stara 5 ali 6 let me je nek fant/moški na igrišču pred blokom sredi belega dne dvignil v naročje in po francosko poljubil, z jezikom, na hitro, ni dolgo trajalo. Potem me je še nekaj nosil po rokah in se ne spomnim nič več. Najverjetneje se ni zgodilo nič drugega, prepričana sem, da bi se spomnila. Vem, da obstajajo veliko hujše zlorabe, ampak vseeno mi spomin na ta dogodek vzbuja neprijetne občutke. Med odraščanjem sem veliko slišala o spolnih zlorabah, ampak moj primer me je zmedel, saj vendar ni šlo za nikakršno spolno dejanje, nič intimnega dotikanja ali kaj podobnega, pa vseeno pušča čuden občutek.
Sem dokaj zaprt človek, ampak vem, da je to del mojega karakterja, po drugi stani se pa ne morem znebiti občutka, da je za mojo izredno nizko samozavest in samopodobo deloma kriv omenjen dogodek. Bila sem še kar vesel otrok, v puberteti pa sem dobila o sebi zelo slabo mnenje, kar ni logično, ker izhajam iz ljubeče družine. V šoli mi je šlo odlično, sedaj študiram, imam super prijatelje. Fanta sicer res še nisem imela, ampak nisem edina punca, ki čaka na “pravega”. Vedno sem si želela fanta, ki bi me imel rad in ne zato, da bi lahko rekla, da ga imam. V iskanju odgovora na vprašanje, zakaj se ne znam imeti rada, mi vedno znova prihaja na misel ta nenavaden dogodek.Je možno, da bi pustil take posledice? Vedno sem si mislila, da je nemogoče, da bi vplival na moje življenje, vedno si govorim, da obstajajo veliko hujše zlorabe in, da to, kar se je zgodilo meni ni nič.
Poleg tega se manj hudi dogodki seštevajo – v vrtcu mi je vzgojiteljica pred vsemi otroki slekla hlače in me po nagi riti enkrat ali dvakrat udarila. Bila sem kaznovana ne vem več zakaj, prijateljica je tudi dobila po ta zadnji, ampak njej ni slekla hlač. Nekoč smo bili pri drugi prijateljici, tam nam je prijateljičin stric v neki igri rekel, da se bomo mogli slečt do nazga. Na koncu se nam ni bilo treba, vendar je rekel, naj doma tega ne povemo. Spomnim se tudi, da sem se v otroštvu s 4 fanti igrala, da seksamo. Prvič, ko sem bila v vrtcu in drugič v nižjem razredih oš. Seveda ni prišlo do pravih odnosev, samo ležanje en na drugem in pretvarjanje, da seksamo. Je to sploh normalno? V obeh primerih sem bila z dvema fantoma starima enako kot jaz. Naj še povem, da sem sedaj umirjeno dekle, še prvi poljub sem doživela dokaj pozno (pri 17ih), pravi seks pa sem doživela samo enkrat v življenju.
Zakaj sploh pišem tu? Ne vem, rada bi zvedela, ali je seštevek mojih primerov dovolj dober razlog za nizko samopodobo, ali ne? Ker če ni razlog v tem, bom probala iskat dalje …

Pozdravljena!

Vse to kar opisuješ je lahko znak, da ti je ta dogodek pustil neko vrste travme. Kot majhna deklica si ta dogodek potlačila globoko v podzavest in je ostal tam, nepredelan. Vseskozi te ” mori dejstvo” da nekaj ni v redu. Kar je pravilno. Ni v redu, ker ti je vzel nedotakljivost, samopodobo in pravo mero ženskosti na nek način. Prav tako ni prav ravnala vzgojiteljica v vrtcu, da je storila kar je. Vse to se je pri tebi nalagalo v spomin in del možgan. Zato tudi je razumljivo, da si se delno zaprla (praviš da je tak karakter), morda pa je kriva izkušnja in se telo ” brani s tem ” pred ponovno travmo. Saj veš, kot neke vrste ščit. Očitno je, da je pri tebi sedaj prišel čas, da te stvari predelaš, tako kot jih moraš. Lahko predelaš v obliki knjige, ali pa preko terapevta. Kakor ti je lažje. Zavedati se je potrebno, da pot ni lahka. Ima veliko padcev, odpira veliko novih ran, ki so sedaj še zakrite. Ampak kljub vsemu se splača tvegati, zato da človek sam spozna na svojem primeru skrivnosti delovanja možganov, skrivnosti svojega telesa in svojega obstoja tu na tem svetu. Ko se to predela, se lažje zadiha, imaš nov pogled na celo situacijo in marsikateri odgovor na vprašanje, ki ga sedaj ni.

Upam,da sem ti kaj pomagala in oglasi se še kaj!

Srečno!

Pozdravljeni!
Najlepša hvala za odgovor. Končno sem dobila odgovor, ki ga iščem že dolgo. Življenje je prelepo, taki dogodki nam ne smejo vzeti zmožnost, da bi ga polno užili … Verjetno bom res vzela v roke kakšno knjigo, da se podučim, kako funkcionirajo možgani ob takih dogodkih in po njih, znebiti se moram tudi sramu, ki me spremlja tudi na drugih področjih (nastopanje, ples… ). Upam, da se bo čim bolje izšlo in bom sčasoma pridobila nekaj samozavesti, ki mi je trenutno zelo primankuje.
zelo ste prijazni, da se ukvarjate s takimi problemi, družba zna biti zelo kruta in velikokrat ljudi s težavami odrinja na stran, ne razumem zakaj … tudi sama rada pomagam ljudem, če je le v okviru mojih zmožnosti. Uspešno svetovanje vam želim še naprej!

Spet sem tu in bolj kot kadarkoli prepričana, da je z mano nekaj hudo narobe.
Prosila bi vas za nasvet, katero knjigo naj si preberem (ja, v vsem tem času nisem še nič ukrenila, nimam pojma zakaj, pač nisem, mislim, da si nočem priznat, da je karkoli narobe), da bom predelala to spolno zlorabo al karkoli že pač je … rada bi čim bolj znansvetno knjigo, ne npr. kakšno versko (nasvet “najdi pomoč v jezusu” mi ne bo koristil). Na glas ni šans, da karkoli povem, niti ne verjamem, da bi me kdorkoli jemal resno, sploh ker itak ne gre za pravo posilstvo.
torej, o kakšnih knjigah ste govorili? V knjižnicah jih je gotovo veliko, ampak jaz bi rada čim bolj strokovno, zato bi vas prosila za pomoč pri izbiri.
Najlepša hvala 🙂

Pozdravljena!

Najtežje si je priznati, da je nekaj narobe, da tako naprej več ne bo šlo! Kot najtežje je tudi sebi ” dajati ” očitke, kopiram ja, v vsem tem času nisem še nič ukrenila, nimam pojma zakaj, pač nisem, mislim, da si nočem priznat, da je karkoli narobe. Tega trenutno ne potrebuješ! Potrebuješ ramo za jok in poslušanje, potrebuješ razumevanje in podporo.

Knjigi sta pa meni najboljši ti dve – POGUM ZA OKREVANJE ter NEMI KRIKI SPOLNE ZLORABE IN NOVO UPANJE. Opisuje natančno, razločno, seveda se vsak izmed nas ” zlorabljenih ” najde v temah, ki jih knjiga opisuje ( tako ena, kot druga ). Opozorila bi, da sta seveda težki knjigi, prebirati je treba počasi in postopoma. Ob prebiranju se velikokrat pojavijo slike, dogodki, otroštvo. To je normalen pojav, ker se možgani zopet spominjajo travme in dogodkov ob tem. Če boš potrebovala še kakšno dodatno informacijo, se kar javi!

Srečno!