Ponoči sem ga sanjala.
Bila sva skupaj, povezana, predana, čeprav oba z skrbjo, da se mu bo nekaj hudega zgodilo. A vseeno je bilo lepo biti zopet z njim, v njegovi bljižini. Tudi pogovarjala sva se, kot nekoč.

Zjutraj sem si samo želela, da bi te sanje še kar trajale in trajale in da se nebi več zbudila v to kruto in žalostno resničnost, ki tako boli.

Včasih sanjam tudi čez dan v budnem stanju , moje misli so pri njem in imam občutek, da ne pripadam več temu svetu, ki mi je postal nerazumljiv in krut.

Bodi v sanjah z menoj, prosim.

lp Nataša

Kaj ni lepo, da so VSAJ sanje tako lepe, naj jih bo še čimveč in čimmanj razočaranj, ko se boš po takih sanjah spet zbudila. In seveda se moraš zbuditi, čeprav so sanje res lepše kot kruta realnost, a otroci te in te še bodo potrebovali.
V mislih sem s tabo.

Vladka

Nataša, kot da bi pisala jaz. Danes je en mesec, ko ga ni med nami, a jaz ga še vedno sanjam. Tudi sama se čez dan večkrat zgubim v sanje, ki na žalost niso resničnost.
Upam, da tudi on “sanja” mene.
Vsi okrog mene me potrebujejo, isto tebe, zato moramo naprej.
Srečali se bomo nekje , nekoč.

Lepo se imejte, Vsi!

LP

Čutim s teboj. Sicer se meni ne sanja veliko, a ko se mi, so to zaenkrat tudi boleče sanje. Svet se nam je podrl, tako težko ga je na novo sestaviti.

Sprva je najvažnejše preživeti vsak dan brez njega…
Želim ti moči, poguma in seveda poslušalcev. Mislim nate.

Na srečanju smo bile tako “fajna” druščina, da si zares nismo zaslužile tega trpljenja, ki ga moramo preživljati!