Na dnu črne galaksije je bil moder planet. Ves moder!
Ljudje so bili modri, čisto modri; moder obraz, modra koža, kri in kosti.
Rastline, trava in sadje so bili le modre barve, prav tako morje, gore, kamni, konji in kamele.
Otrokom je bil všeč sladoled, seveda moder, kot pri nas na zemlji, so oboževali tudi torte in špagete, ki so bili kot vse ostalo modri.
Otroci na tem planetu so bili pridni in mirni, ko so šli spat, so zaspali v sladke modre sanje.

Dokler nekega dne ne pride iz neba ena rdeča žoga, z dolgim rdečim trakom, ki se je vil za njo.
Prebivalci gledajo prestrašeni v nebo vprašujoč se: Kaj je ta stvar, ki ni modra?
Žoga ki je prišla od daleč, je krožila nekaj časa okoli modrega sveta in pristala v puščavi.
V tem trenutku je rdeča barva, vroča in gosta zajela cel planet, prekrila je travnike, nebo, vodo, sladoled in ljudi. Le ti so govorili: Poglej kako je vroče!
In tako so vsi postali rdeči, na rdečem svetu.
Ker so bili vsi navajeni od rojstva biti v modrem, so se znašli v svetu, ki je bil popolnoma drugačen.
Kljub začetni prestrašenosti, so počasi začeli ceniti drugačnost. Slišati je bilo: ‘’a veste, da so rdeči makaroni okusnejši od modrih!’’ ‘’
’’Da, da, ste poizkusili paradižnik in solato? Slastno!
’’Imate prav, pa poglejte kako krasni so moji rdeči lasje. ‘’
Čez nekaj dni, je pričela rdeča barva bledeti po vsem planetu. Ampak namesto da bi se spremenila nazaj na modro, se je začela kazati zelena.
Veliko stvari na planetu je postalo zelenih in rasti so začeli čudni kristali.
Zdeli so se kot velike kocke ledu z mento, bili so gladki in hladni, in začeli so ohlajat planet.
Ljudje so rekli, kako prijeten hlad.
Žabe so postale živahne, skakale so visoko in pele na ves glas.
Ljudje pa se niso še navadili na hlad in novo barvo, ko je še tisto malo rdeče začelo prehajati v sivo in črno. Prekrilo je ves planet v kratkem času.
Ljudje so postali suhi in žalostni.
Nekaterim se ni ljubilo vstati s postelje zjutraj, eni so postali nervozni, drugi spet so protestirali: pa saj se ne more kar tako spreminjati barvo. Kaj smo nori?
Eni so objokovali moder svet, drugi rdeče makarone, tretji so spraševali: katera barva pa pride zdaj?
Naenkrat se sivi oblaki dvignejo in pustijo padati belo vodo, ki je lila po celem planetu.
In ko je vso vodo vsrkala zemlja, je mokre ljudji obsijala rumena svetloba.
Odločili so se da dajo rumeni svetlobi ime sonce.
Okoli sonca je bilo vse modro, spominjalo jih je na stari svet.
Ko so se ogledovali naokoli, so vzklikali: ‘’čudovito!’’
Ljudje in planet so bili prekriti z veliko različnimi barvami.
Ljudje so bili modri in drugi rdeči, z rumenimi obrazi.
Videti je bilo čudovite zelene cvetice na drevesih z rdečimi listi.
En siv pes je govoril z lepo vijolčasto mačko in odlično sta se razumela.
Deklica, vsa rdeča je tekla po oranžni travi, polni belih in črnih cvetlic.
Rjav deček v naročju svoje rumene mame.
Bel fant je bil viden z roko v roki z zeleno deklico, ko sta šla plesat.
Tako so moški, ženske in otroci, vsak s svojo barvo počutili lahki kot zrak in vsi so pričeli plesati.
Bili so tako veseli, peli so in se smejali. Bil je tudi kdo , ki je jokal, vendar od veselja, ker je razumel, da bo svet od zdaj naprej poln tisočerih vonjav, tisočev čustev, tisočev različnih barv.
Vsi enakovredni
Strašno bi bilo, če bi katerega izgubili.

Bil je en moder planet, od Barbare Pero Ed. Paoline