Saj niti ne vem kako vse spraviti v čim bolj strjeno obliko. Otroštvo in mladost sem seveda preživela v družini, ki ni poznala smejanja . . . oče je bil akar naprej na službenih poteh ali na lepšem, mama je bila vedno tečna, zoperna in preveč zaposlena. Oče je imel ljubice,mama se je kar naprej jokala in kar naprej smo s sestro poslušale neke očitke na svoj in očetov račun. Odrastemo, doštudiram, najdem službo, vpišem podiplomski študij, prekinem dolgoletno vezo ( ker semimela vzorce svoje mame)…Zdaj sem stara 30 let in že 4 leta samska…no, vmes je oče zbolel za Parkinsonovo boleznijo in je edinstven primerek teh bolnikov – pri 61 letih ne more niti na WC sam, ne spi niti 1 uro na noč, da ne govorimo tem da ponoči postane druga oseba, agresiven, žaljiv… in seveda je mamo odslovil od doma, tako da se je odselila in zanj sem skrbela jaz na začetku (ker semimela v njihovi hiši spodaj svoje stanovanje). Ker nisem zmogla skrbeti zanj, za hišo, gospodinjstvo n koliko toliko še živeti neko socialno življenj eprimerno mojim letom sem se odselila in našla službo v drugem kraju. Zdaj živim v podnajemniškem stanovanju in še vedno ponoči ne spim. Ker smo v zadnjih dveh letih zamenjali nešteto žensk, ki skrbijo za očeta, ker takšnih žensk ki bio to počele ne najdemo več, ne glede na plačilo (denar ni problem)…ker jih oče zmerja, tepe, pluva in očita kako jih plačuje in kaj vse morajonarediti zanj. Seveda o tem, da bi šel v dom niti slišati noče. Pravi, da če me obremenjuje, prekineva stike in me ne bo obremenjeval več. MENI SE BO ZMEŠALO od tega. Ne spim, boli me želodec, nisem zbrana v službi, ne družim se več s prijatelji . . . ker ne vidim izhoda. Želim si, da bi šel v dom, kjer bi bilo poskrbljeno zanj, bi ga hodilaobiskovat in vmes v miru živela svoje življenje. Zamerim mu, da ga ni bilo ob meni nikoli . . . skozi šolo, puberteto, faks…zdaj je zbolel in zahteva vso pozornost. Nekaj, česar me sploh ni načil in nikoli dal! A kajko je moj oče… No, in potem naj bom sproščena in spoznam nekoga, s komer bi silahko ustvarila družino? Zadnje 4 mesece se videvam z nekom, ki pa ne želo resne veze, pri 34 živi doma in mu nič ne manjka. Jaz pa pogrešam nekoga, ki bimu pripadala, mu zaupala in bi bil ob meni. Tako samo se počutim…in to že tako dolgo traja. Ne znam se več smejati, ne ukvarjam se več s športom…samo še jokam in razmišljam…in se zapiram vase.Ampak verjamem da se bo enkrat vse rešilo, čeprav še ne vemkakšne žrtve bodo prej potrebne…in kdo bo prej trpel.
Hvala ker sem vam lahko povedala svojo zgodbo.
Ana

Pozdravljena, Trepetlika!

Ker imam nekoliko podobno situacijo – dementno mamo, ki ne more več skrbeti zase, imam tudi podobne probleme. Kje naj potegnem mejo med skrbjo za mamo in mojim življenjem???

Vendar je to mejo treba postaviti: najprej krepko premisliti, koliko časa in energije lahko posvetiš drugemu človeku, da tvoje življenje normalno poteka. Tu mislim tudi na miselno energijo – čudno obnašanje tvojega očeta vedno znova pritegne tvoje misli in vsakič ko izveš za kakšno novo nesramnost, te vrže iz tira. Enako se meni dogaja z mojo mamo, ki je stalno nezadovoljna in ima vsak dan kakšne nove ideje, kje in kako bo preživela starost in kaj ji še manjka. Naučiti se bo treba jasno postavljati meje, si vsak dan vsaj sedemkrat na glas povedati, da je življenje staršev njihovo življenje. Da so celo življenje delali na tem, da so prišli v to fazo, v kateri so zdaj, ne glede na to, v kako žalostnem stanju so. To je njihovo življenje in mi ne moremo živeti za njih, mi jim ne moremo omogočiti srečnega življenja, zato se mora vsak sam pobrigati. V naših močeh je samo to, da jim lahko nekoliko olajšamo njihov vsakdan.

Sem prišla do te točke, da sem si okvirno določila, kaj lahko storim za mamo in da se tega urnika držim. In da nimam slabe vesti, ker si vzamem tudi čas zase. Počasi se učim tudi tega, da mami mirno povem, kakšne posledice ima njeno obnašanje. Odkrito in jasno mora slišati od mene – kako se počutim zaradi njenega obnašanja. Ali še bolje, peljem jo na obisk k njenim sestram in tam od njih izve, da ima veliko srečo, da nekdo skrbi za njo in da ji pravzaprav ni nič hudega.

Po moje tvojemu očetu ne bi nič škodilo, če bi mu kdaj po kakšni nesramnosti, ki jo je ušpičil, naravnost rekla, da je tako zoprn, da te npr. en teden ne bo na obisk. Ali pa naj kak teden preživi sam, umazan in lačen, da bo potem lepše ravnal z ženskami, ki mu hodijo pomagat. Morda potrebuje takšno izkušnjo.

Veliko poguma ti želim in oglasi se še kaj!

Dajanca ti je zelo lepo odgovorila.
Navade je težko prekiniti, a le to je pot do sprememb. Razmejevanje odgovornosti – najprej si odgovorna sebi.

Verjamem, da ti bo uspelo!

Trepetlika, samo en nasvet – očetu najemi moškega strežnika.

Živjo !

Veš kaj, vse ima svojo mejo. Dovoliš si, da oče manipulira s tvojimi čustvi.
Popolnoma jasno je, da je tvoj oče in da mu pomagaš, ker pomoč potrebuje, vendar moraš nujno potegniti mejo in mu to tudi jasno povedati.

Odrasla si, imaš svoje življenje, svoje potrebe, svoje želje in skrb za očeta ni, niti ne sme biti tvoja primarna naloga.
Tvoj oče bo tako ravnal s tabo, dokler boš to dovolila.

Umiri se, razmisli kaj je nujno potrebna nega, kaj ne, kaj lahko prevzame tudi kdo drug in mu to odločno razloži.

Tudi če se ne bo strinjal, vztrajaj pri svojih odločitvah – brez slabe vesti, kajti pravico imaš DO LASTNEGA ŽIVLJENJA.

Preberi knjigo “Kdaj se bo meni nasmehnila sreča”, in oddahnila si boš.

Srečno !

Nina*

Draga Trepetlika!

Verjamem, da je skrb za vašega očeta zelo naporna in zahtevna. Pravite, da vas boli želodec, da ponoči ne spite, da se težko zberete … Vse to so posledice nerazrešenih čustvenih napetosti in stresa, ki se v vas kopiči. Nekaj boste morali narediti! Čimprej!

Obvezno si vzemite čas zase: pojdite na sprehod, ukvarjajte se s športom, preberite kaj zanimivega … Skratka, počnite nekaj za svojo dušo, kot rečemo. Priporočal bi vam tudi, da poizkusite z rednim sproščanjem ali meditacijo, saj boste na ta način vsaj malo umirili svoje misli in čustva ter sprostili nakopičene napetosti.

Očetu pa postavite mejo! Povejte mu, da niste več pripravljeni skrbeti zanj na način kot doslej. Pravite, da vam oče reče, da če vas obremenjuje, prekinite stike in vas ne bo obremenjeval več. Zakaj ne bi tega zares poizkusili? Morda za začetek za en teden ali 14 dni, pa vidite, kako se obnese.

Seveda pa morate najprej razčistiti pri sebi, v svoji glavi, kot rečemo. V vašem pisanju mi je padel v oči stavek: “A kaj ko je moj oče …” Se v tem skriva predstava, da svojemu očetu ne smete postaviti meje, da morate naredite vse, da mu ustrežete, saj je vendar vaš oče? Ali res lahko počne z vami, kar se mu zljubi? Ne dopustite mu več, da tako manipulira z vami! Hkrati pa pri sebi razčistite z občutki krivde, če se bodo porajali, ko se boste na primer odločili, da očeta 14 dni ne obiščete. Spomnite se, s kakšnim namenom ste sprejeli to odločitev. Ne zato, ker očeta ne marate ali ste hudobni, temveč zato, da zaščitite sebe, svoje zdravje in dostojanstvo. Vaš oče očitno potrebuje takšno izkušnjo, saj si zaenkrat dovoli vse – ne da bi sledile kakršnekoli posledice. To bo počel, dokler mu boste dovolili. Pa naj bo sam nekaj časa, da izkusi, kaj to zares pomeni. Morda ga bo to izučilo in bo tudi spremenil svoje vedenje. Povejte mu tudi, da ne boste več iskali žensk, ki bodo skrbele zanj, če se tako neprimerno obnaša z njimi. Naj se sooči s posledicami svojega vedenja!

Pravite tudi, da si želite nekoga ob sebi, ki bi mu zaupali, pripadali, ki bi bil ob vas. To je povsem naravna potreba. Morda bo tudi “nekdo”, s katerim se videvate, čez čas začutil, da si želi poglobiti vajin odnos in vstopiti v bolj resno zvezo. Ne glede na razplet tega odnosa pa se potrudite (zopet zaradi ljubezni do sebe!) in pojdite v družbo, poiščite si kakšen hobi, ukvarjajte se s športom, skratka, prebujajte v sebi veselje do življenja, ne glede na okoliščine, v katerih ste. Naša sreča v življenju je namreč v največji meri odvisna od nas samih, od našega odnosa do življenja in ne toliko od zunanjih okoliščin, čeprav seveda niso nepomembne.

Vesel sem tudi, da imate upanje in optimizem, saj pravite, da se bo enkrat vse rešilo. Seveda ne samo od sebe, to gotovo veste! Zaradi lastnega samospoštovanja in ljubezni do sebe ne dovolite, da bi očetovo vedenje uničevalo vaše zdravje in življenje. Toplo vabljeni v program Šole čustvene inteligence, kjer se med drugim učimo tudi na sprejemljiv način postaviti se zase in postaviti drugemu človeku mejo, pa četudi je to naš oče.

Srečno!

1.Zakaj bi zabavala 34 letnega maminega razvajenca, ki ne namerava s teboj stkati čustvene vezi, temveč te ima le za športni rekvizit. Škoda časa.

2.Starš, ki zdravo ljubi svojega otroka, dobro ve, že iz lastnih izkušenj, da mora imeti otrok manevrski prostor in čas za oblikovanje svojega življenja in ga ne obremenjuje s svojimi težavami 7 dni v tednu.

3.Na žalost takšna bolezen napreduje in razne ženske ne bodo dovolj za nego. Prvič, ko bo spet v bolnišnici, jasno in glasno povejte in podpišite, da doma nima nikogar, ki bi skrbel zanj in ga bodo poslali v dom, ki mu ga že zdaj uredi. Tam bo imel 24 urno nego. Po začetnem prilagajanju bo to zanj bolje in ti ne boš imela skrbi, ker bo v dobrih rokah strokovnega osebja.

4.Otroci niso naša last, mi smo imeli le srečo, da so nas s svojo igrivo ljubkostjo osrečevali, kasneje pa imajo pravico do svojega življenja. Ti si iz majhne,ljubke punčke zrasla in zdaj imaš vso pravico, da uresničiš svoje sanje.

Srečno!

> 3.Na žalost takšna bolezen napreduje in razne ženske ne bodo
> dovolj za nego. Prvič, ko bo spet v bolnišnici, jasno in glasno
> povejte in podpišite, da doma nima nikogar, ki bi skrbel zanj
> in ga bodo poslali v dom, ki mu ga že zdaj uredi. Tam bo imel
> 24 urno nego. Po začetnem prilagajanju bo to zanj bolje in ti
> ne boš imela skrbi, ker bo v dobrih rokah strokovnega osebja.
Da, druga možnost pa bi lahko bila tudi odvzem opravilne sposobnsti očetu. O tem bi se zagotovo dal kje dobit koristen nasvet, če ne drugje, pri odvetniku, morda je tukaj na med.over.net celo kakšen forum (sam prebiram samo tiste, ki očitno pričajo o slabem duševnem zdravju slovencev – tega danes prvič), kjer bi se dalo kaj povprašati, morda tudi CSD. Sam sem se sicer srečal samo z vračanjem opravilne sposobnosti in sicer odraslim celebralcem, takrat sem se z tem tudi seznanil. O opravilni sposobnosti odloča sodišče, tožbo pa lahko vloži kdorkoli, se mi zdi. V kolikor bi postala očetova zakonita skrbnica, bi tudi razpolagala z njegovim premoženjem.

Živjo Trepetlika,
preberi si prosim knjigo z naslovom Strupeni starši (avtorice se ne spomnim točno Sisann…..), da boš videla kako lahko napačne rekcije staršev vplivajo na otroke, na žalost tudi zelo negativno.
Ti v prvi vrsti nisi odgovorna za to kar dela tvoj oče še danes. Zelo velikokrat se zgodi, da otroci prevzemajo nase krivdo (ki pa sploh ni njihova) zaradi slabosti staršev. Še več, celo na vso moč se pričnejo truditi, da bi jim ugodili v njihovih muhah. Vlogi otroka in starša se zamenjata – to je zelo narobe. Vsekakor pa pusti globoke travme v otrocih.
Pogumno naprej, vi niste prišli na ta svet zato, da boste vedno popravljali očetove slabosti, ampak da boste zaživeli svoje edinstveno življenje.
maya123