Spoštovane sogovornice v tej temi,

doslej sem jo le brala, ob zgornjem žaljivem sporočilu pa ne morem ostati tiho. Prosim vse vpletene, da sodite le tisto, kar poznate. Avtorica več kot očitno ne pozna ne dela doul, ne dela sodelavk in sodelavcev na združenju Mama Zofa, niti očitno sama nima in nikoli ni imela nobene izkušnje s porodom, ki bi jo tako hudo zaznamovala, da bi potrebovala pomoč ljudi, kakršni delajo na združenju Mama Zofa. Podobno sklepam za vse ostale, ki se vam zdi izbira doule pri porodu ali odločitev za izobraževanje za tak poklic neumnost. Zelo verjetno je, da obporodne spremljevalke nikoli niste in ne boste ne potrebovale, ne želele. In tudi tega dela si verjetno ne želite opravljati. Do tega imate vso pravico. Nimate pa pravice blatiti ljudi, ki si za to prizadevajo (s pogosto prostovoljnim delom) ali pa, ki to želijo. Niti nimate pravice soditi teh, ki si to želijo, po sebi in svojih izkušnjah. Hvala bogu, če so bile dobre, če osebju zaupate, če ne potrebujete in ne želite nobene spremljevalke. Super za vas.

Obstaja pa mnogo drugih žensk, z drugačnimi izkušnjami, potrebami in željami. In vse, kar je ga. Špela v tej temi z uvodnim sporočilom naredila, je, da je to populacijo obvestila o možnosti, ki se ponuja oz. se je ponujala. Če vas ta možnost ne zanima, če menite, da je to neumnost, imate do svojega mnenja vso pravico. Nobene pravice pa nimate, da sodite, kako dobra izbira je odločitev za doulo – to je namreč povsem odvisno od vsake posameznice -, še manj pa, da žalite delo društva, kakršno je Mama Zofa, in to z žaljivkami, kakršne so “zaslužkarstvo” (pri čemer dela društva sploh ne poznate in na primer ne veste, kako ogromna količina dela je narejenega prostovoljno, s kako malimi sredstvi delujejo in kako ogromno s tem naredijo), “podtikanje” (komu bi se objava, kakršen je prvi post, zdela podtikanje, mi res ni jasno – predvsem je podtikanje, in to izjemno nesramno in žaljivo, vse to, kar navaja zgornji citirani post), in slikate društvo kot takšno, ki bi “najraje premlatilo ginekologe in babice”.

To ZARES SO zavajajoča podtikanja. Sama nimam nobene zveze z društvom, nisem njihova sodelavka, sem samo porodnica, ki se je po grozljivi izkušnji institucionalnega nasilja in zlorabe, doživete v eni od slovenskih porodnišnic, obrnila po pomoč nanje. In tam – brezplačno! – dobila podporo, ki mi je pomagala psihično in fizično preživeti obdobje po porodu; okrevanje je trajalo skoraj eno leto in ga brez podpore tega društva ne bi zmogla. In NISEM EDINA. Tam sem spoznala, kako ogromno število žensk doživlja neprimerno ravnanje s strani osebja – ker ve tega verjetno niste doživele in ne poznate nikogar, ki ga je, si upate soditi, kot pač sodite. To je nekako podobno, kot bi rekli, na primer da “saj otroci ne doživljajo spolnih zlorab, to si nekdo izmišljuje, eh saj vemo, kakšni so otroci, kar nekaj govorijo, tile, ki se zavzemajo zanje, so pa kot eni divjaki, ki bi najraje premlatili vse, ki imajo opravka z otroki” – tako nekako se namreč bere zgornji nesramni zapis. Zanima me, ali katera od vas resno verjame, da spolnih zlorab nad otroki ni? Enako je z nasiljem nad žensko pri porodu. Ali resno verjamete, da se to ne dogaja, ker se vam ni zgodilo? Da, obstaja kopica odličnih strokovnjakov, odličnih praks, odličnih babic in odličnih zdravnikov in verjamem, da ste vse ve, ki ste skeptične do doul, imele izkušnje le z njimi – njihove prakse so izjemno toplo komentirane tudi s strani žensk, ki se zatečejo po pomoč k Mami Zofi zaradi drugih stvari, in nekateri z društvom tudi zgledno sodelujejo in ga podpirajo! Vendar pa takšne lepe zgodbe niso edine. Tako kot obstaja kopica odličnih skrbnikov otrok, obstaja tudi določen odstotek ljudi, ki otroke zlorabljajo. Enako je v porodništvu. Obstajajo prakse, ki so nesprejemljive, in ljudje, ki jih – nekaznovano – izvajajo. S pometanjem teh praks pod preprogo, sploh pa z blatenjem dela, ki ga na tem področju opravljajo neprofitne organizacije, kakršna je Mama Zofa, ne delate nič dobrega ne ženskam nasploh ne lastnim otrokom – tako hčeram kot sinovom.

Pustite ženskam izbiro – če vam osebno najemanje doule ali izobraževanje za ta poklic ni blizu, si prosim ne jemljite pravice do kratenja izbire drugim ženskam, ki jim je to v interesu. Če si one najamejo doulo ali se zanjo izobrazijo, to v ničimer ne prikrajša vas, njim pa izjemno olajša vso stvar. Sama bi namreč dala vse, da bi bila v trenutku, ko sem prestopila vrata porodnišnice dva dni po roku in prišla samo na pregled, ne pa že rodit, z menoj doula. Sama sem lahko reagirala šele po neetičnem in nestrokovnem (in grozljivo bolečem) dejanju, ki ga je nad menoj izvršil sprejemni ginekolog. Vendar je bilo že izvršeno; da je res naredil napako, je posredno priznal s tem, ko me je poslal k nadzorni zdravnici na UZ in je ta komentirala, da je bil njegov poseg nepotreben. No, ta “nepotreben poseg” je mene stal grozljive izkušnje in skupno enega leta okrevanja, pa še zdaj nisem povsem ok, dve leti po porodu.

Lahko opišem, da bo bolj jasno, o kakšnem nasilju govorimo in kaj to pomeni za žensko, ki naj bi rodila: sprejel me je dva dni po roku, prišla sem samo na opazovanje zaradi previsoke frekvence utripa ploda, za katero sem povedala, da je od preveč hoje zjutraj in bo sama od sebe minila, če se uležem – tudi G je rekla, naj me samo opazujejo, da še nisem za rodit. Enako sem čutila sama, da se bo otrok rodil čez par dni. Pa me ni pustil – brez moje vednosti mi je pod pretvezo, da dela pregled, naredil stripping (na roke in na živo luščenje plodovih ovojev, ki boli kot sam satan, zelo podobno kot brutalno posilstvo, in ga ne smejo izvajati brez pacientkine vednosti in tudi ne brez povoda, ki pa ga v mojem primeru ni bilo) in komentiral, da “gospa tuli, ker je preveč občutljiva”.

Zgodba ima obupno in dolgo nadaljevanje, point pa je, da je njegov poseg preokrenil potek mojega poroda in mojih prvih meseceh materinstva za 180 stopinj – iz dogodka, ki bi bil za zdravo nosečnico lahko lep, dokaj kratek in glede na moje psihofizično stanje tudi precej brez protibolečinksih sredstev in ostalih posegov, poporodno obdobje pa bi bilo brez poškodb, je n a silo sprožil porod brez osnovnega obveščanja nosečnice o njenem stanju, da sem bila v neznanskem strahu, kaj bo z nama z otrokom, naredil je poseg, ki ga ne bi smel in za katerega ni imel ne vzroka ne privoljenja, na koncu je bilo 24 ur močnih popadkov (in 36 ur brez spanja, hrane in tekočine, s tem, da so mi babice celo noč govorile, da se lažem, da imam popadke, ker jih CTG ni pokazal, ukazale, da ne smem hoditi, ampak moram biti na postelji, in vso noč sem predihavala popadke, za katere nisem vedela, da to sploh so, s tem, da sem tam, “privezana” na posteljo, krvavela, da mi nihče od osebja ni povedal , zakaj sem bila sploh poslala na oddelek za patološke nosečnosti, da sem vso noč trepetala, kaj je z mojim otrokom, zakaj sem sploh v bolnici, če nimam popadkov, 24 ur sem bila kot ujeta žival in malo je manjkalo, pa bi pobegnila, saj če po njihovem nimam popadkov, kaj delam tam), no, po teh 24 urah popadkov pa “saj ste 3 cm odprta, gremo rodit” izčrpana, hudi umetni popadki 5 ur, 3 ure potiskanja, grozljivo boleči vaginalni pregledi drugega ginekologa z nesramnimi komentarji, za katere je še moj vedno strpni mož menil, da so šli čez vse meje, na koncu metanje babic na trebuh zaradi izčrpanosti, vse možne protibolečinske in vakuum. Na srečo brez posledic za otroka. Zame pa – sedem dni bolnice namesto treh, tri mesece telesnega okrevanja, da sem sploh lahko sedla, notranji in zunanji šivi, hematomi, brez mleka od stresa, eno leto duševnega okrevanja. In velik strah pred morebitnim naslednjim porodom.

Želim vsem vam, da česa takšnega ne bi nikoli izkusile. Vendar pa verjemite, da nisem edina in da moja zgodba že zdaleč ni nič posebnega, v luči nekaterih drugih je prav mila. V času terapij pri Mami Zofi sem spoznala še mnogo hujše, tudi z bolj tragičnimi posledicami. Spoznala pa sem tudi premnoge čudovite zgodbe, ki so govorile o požrtvovalnosti in srčnosti in strokovnosti osebja, pa tudi sama sem hvala bogu imela dve čudoviti babici, če njiju ne bi bilo, bi bile posledice še mnogo, mnogo hujše. A lahko bi – če poteka poroda ne bi preokranil neetični in nestrokovni poseg – rodila samo s tema dvema babicama, v nekaj urah in brez hudih posledic.

Zato zares poznam zadevo z obeh plati – če poznate samo dobro plat, bodite hvaležne, da vam je bila prihranjena slaba. Vendar to, da je niste izkusile ve osebno ali vaše znanke, ne pomeni, da ne obstaja. In ker obstaja, je o njej treba govoriti in si prizadevati, da bi je bilo čim manj. Dobra doula služi prav temu – da zagovarja dobrobit ženske v trenutku, ko je ženska najbolj ranljiva in nima moči še za pogajanje z osebjem. Verjemite, prosim, samo to, da osebje ne ravna v vseh primerih strokovno – v mojem že ni in v mnogih drugih tudi ne. Jaz lahko verjamem vam, da ste imele dobro izkušnjo, verjemite še ve, da nekatere ženske tega niso imele in si želijo nekoga, ki jim bo stal ob strani.

Še to: če ste imele dobro izkušnjo, se vam zdi bolje, da vam je ob strani stal mož, in se sprašujete, kaj bi še ena ženska delala zraven. Če gre vse ok, je to seveda v veliki meri morda res, če vam tako ustreza. Ko pa kaj ne gre ok, govorim za svoj primer, pa verjemite, da mož ne ve, kaj osebju reči, kaj naj bi osebje sploh delalo, mož ne pozna poteka poroda, on je tam zato, da proodnici vliva svojo podporo, ne da bi mu bilo treba vedeti, ali naj osebje vpraša, če je res nujno predreti plodov mehur (na primer – v mojem primeru je bila tudi to ena od zavoženih stvari), doula pa take stvari ve; doula tudi ve za položaje, ki porodnici lahko olajšajo popadke itd. Boste rekle, ja, saj to pri nas vedo tudi babice – to ni nujno res. Babištvo pri nas se sicer v zadnjih letih močno spreminja, a je bilo v desetletjih po vojni močno vpeto v medicino, ki pa ima na porod drug pogled kot ga je, do prehoda babištva pod “komando” medicine, imelo babištvo. Skratka, doula je porodnici v marsikatero oporo, ki ji je ne mož ne babica ne moreta nuditi. In v tujini je doula čisto normalna spremljevalka ob porodu, pa tudi dokazano dobro vpliva na potek poroda ter na zdravje porodnice in otroka.

Če se lahko, se poskusite vživeti v na primer mojo kožo ali kožo še katere na mojem mestu; če to ne gre, se vzdržite vsaj nesramnosti in žalitev.

S spoštovanjem,
LP

Ja, zgodba je res grozljiva. Se mi zdi prav, da se sliši in bere v javnosti. Mislim, da sem jo že prebrala tudi nekje drugje. In strinjam se, da se take in podobne zgodbe ne bi smele dogajati.

Sama imam štiri lastne porodne izkušnje. Nobena mi ni zapustila travm. Bili so res lepi naravni porodi (samo ovoje so mi predrli pri skoraj popolni odprtosti. In to v SLOVENSKIH porodnišnicah (zaradi selitve sem zamenjala dve!) In dvakrat sem rodila praktično stoje. Morda sem imela samo štirikrat srečo, kdo ve?

Vendar pa imam vseeno na doule nekaj pripomb. Kar dobro sem seznanjena z njihovim delom. V Sloveniji je vse skupaj še v povojih, ker imamo, kolikor vem, zaenkrat samo eno doulo, ki ima za sabo ene pet porodov (morda je številka malček drugačna, bistveno pa ne!)
Ne razumem, da spustiš k porodu žensko, ki jo na nek način plačaš, da ti postane prijateljica. Konec koncev gre še vedno samo za PORODNO POMOČNICO. Tiste, ki bi zadeve morale obvladati, so babice. In tisto, za ker se moramo zares boriti ni uvajanje nekih doul, ki si jih pač lahko privoščijo tapremožnejše Slovenke (oprostite, ampak 1000€ si za en porod sama (s tem, da imava oba z možem službo in več kot visoko izobrazbo, res pa je, da še vedno gradiva!) težko privoščim. Torej – treba je predvsem pritisniti na porodnišnice, porodničarje in babice, da se kaj spremeni tam, kjer rojeva večina žensk – v čisto navadnih porodnišnicah!

Doule pa dajem zaenkrat zelo ob bok tadražjim vozičkom in bio hrani – imajo jih tisti, ki si jih lahko privoščijo, oz. bolje rečeno, ki imajo že VSEEEEEE, PA DAJMO IMET ŠE DOULO.
In mnoge žensek (sama poznam tri), ki so se zdaj odločile za izobraževanje, so tukaj zavohale denar. Ali so brezposelne, ali pa jim ni nikoli zadosti. Da bi tako žensko imela ob sebi, ko rojevam? Hvala lepa!!!!!

In še to – če bi ženske in mladi pari toliko časa, kot ga zapravijo za izmišljevanje, kaj si lahko še omislili ob tistem enem otroku, ki mu bodo nudili čisto vse od spočetja dalje (če ni nastal po naključju), porabili za izgradnjo odnosa, bi bilo tudi precej bolj jasno, čigavo je mesto ob mami, ki rojeva in kaj je njegova naloga tam. Tako pa so dule v tem modernem času pač vlečenje na plan enih historičnih rešitev, ki očeta spet še dodatno potiskajo iz vloge, ki jo ima v družini in v kateri se zaradi vseh teh feminističnih fint zadnjega stoletja že itak sploh ne znajde več.

Ne, nisem pristašica doul, čeprav vsem ženskam tega sveta iz srca želim miren, intimen in lep porod, na katerega se bodo z veseljem spomnile kot na delo, ki so ga opravile skupaj s partnerjem. Od spočetja do srečnega odhoda otroka v beli svet.

Spoštovana štirikratna mami,

vesela sem za vaše lepe porodne izkušnje – kot sem rekla, takih lepih izkušenj je ogromno in verjemite, da se o njih z največjih veseljem govori tudi na Mami Zofi. Pa tudi sama z največjim veseljem povem, da sem imela zlati babici. Vendar bi vas popravila: zavzemanje za doule nikakor ne izključuje tega, kar omenjate v zadnjem citiranem stavku. Tudi vi zgleda sodite vnaprej, ne da bi delo društva poznali. Saj, če bi ga poznali, bi vedeli, da počnejo tudi to, kar omenjate – zavzemajo se za spremembe v “čisto navadnih porodnišnicah”, kot jim pravite. To je njihova “osnovna” dejavnost, ki so jo opravljali že mnogo pred uvedbo izobraževanj za doule in jo uspešno opravljajo še naprej. Če še jaz, kot bi, malo špekuliram – morda pa sploh ne veste, da bi bez njihovega dela in truda v tej smeri vi ne imeli možnosti roditi stoje? Ker uradna doktrina pravi, da je treba rojevati leže, in šele v zadnjem času se, tudi zaradi pobud Mame Zofe ali morda cleo predvsem zaradi njih, ta položaj kot edini veljaven problematizira.

Kar se tiče “izmišljevanja” – se vam ne zdi, da je to stvar vsake posameznice oziroma stvar vsakega para, da je morda to, kar je za vas izmišljevanje, za nekoga potreba, in da je to, kar je morda za vas potreba, za nekoga drugega izmišljevanje? Sama namreč nisem ne uporabnica “bio hrane” ne imetnica najdražjih vozičkov, ravno obratno – pa me kot žensko, ki se ji zdi doula koristna, kar mečete v isti koš s temi “trendi”. Nepotrebno posploševanje, ki povsem zamegli celo sliko. Vozički in hrana nimajo z uvedbo doul popolnoma nič.

Pa tudi tale stvaek: “če bi ženske in mladi pari toliko časa, kot ga zapravijo za izmišljevanje, kaj si lahko še omislili ob tistem enem otroku, ki mu bodo nudili čisto vse od spočetja dalje (če ni nastal po naključju), porabili za izgradnjo odnosa, bi bilo tudi precej bolj jasno, čigavo je mesto ob mami, ki rojeva in kaj je njegova naloga tam.” Če bi poznali delo društva, bi vedeli, da se poleg zavzemanja za boljše prakse obporodne skrbi ukvarja tudi s svetovalnim delom za izgradnjo partnerskega odnosa oziroma s svetovanjem na področju očetovstva v sodobnem času. Predava večkratni očka, imajo pa tudi delavnice za očete. Tako da, organizacija izobraževanja za doule v ničemer ne pomeni, da društvo s tem skuša izriniti vlogo očeta. Skratka, tudi vi sodite o nečem, česar več kot očitno ne poznate; za vse si želim, da bi si, preden pišete takšne komentarje, delo društva tudi v resnici in v celoti ogledali in spoznali. Tako bi bila debata lahko konstruktivna; sicer pa se speljuje samo v smer “izmišljotin” in kot taka ne služi ničemur – razen morda, da se same počutite bolje, ko zapišete, da si ženska, ki si želi in potrebuje ob sebi doulo, izmišljuje? Drugače namreč ne morem razumeti, zakaj se vas želje določene skupine žensk, ki nimajo popolnoma nobene zveze z vašimi lastnimi potrebami in v ničemer ne ogrožajo vašega načina porajanja, tako osebno dotaknejo, da morate nadevati tej skupini žensk takšne povsem neutemeljene oznake. Sama vem, da si nekoga, ki potrebuje porod na način, ki je trenutno uveljavljen kot primeren v slovenskih porodnišnicah, ne upam označiti kaj vem, recimo za “nazadnjaškega” ali kaj podobno žaljivega. Lepo bi bilo, ko bi znali spoštovati potrebe drugih, če vas te v ničemer ne ogrožajo. Če pa se vam zdi, da vas “ogrožajo”, morate pri sebi premisliti, zakaj tako čutite – ker v resnici vam, ki doul ne potrebujete, ni treba plačevati ne za izobraževanje niti vam je ni treba najemati – rojevate lahko tako, kot ste doslej. Nekaj se z doulami bo spremenilo na bolje za tiste, ki si to želijo, za vas to v ničemer ne pomeni nič slabšega kot do zdaj. Ne glede kakšno mnenje imate o doulah ali o ženskah, ki jih potrebujejo – v ničemer se ta morebitna uvedba ne dotika vas. Ne bi raje morda zaželeli srečne poklicne poti ženskam, ki se bodo odločile za ta “poklic”, ko (če) bo, in ostalim, ki bodo njihove “storitve” z veseljem sprejele/sprejeli?

S spoštovanjem,
LP

Komentirati moram še tole: sama sem daleč od premožnega človeka, enako partner, tako da nam na mesec ne ostane ravno veliko, če kaj sploh. Vendar: po grozljivi izkušnji poroda, ki sem jo doživela prvič, verjemite, da mi je popolnoma vseeno, koliko bi stalo, da bi dobila zaščito, ki jo – zdaj, po prestanem takem prvem porodu sploh – potrebujem, da bom lahko rojevala mirno in sproščeno. In če je to 1000 evrov, sem jih, kljub temu, da nisem premožna, rpipravljena plačati. Gre samo za denar – verjemite, da ni primerjave s situacijo, ko gre za denar in ko gre za tvoje lastno psihično in fizično zdravje, celo življenje (ker ni dosti manjkalo, da bi me “odneslo”.) Za drugi porod sem tako pripravljena oditi tudi v tujino (če pri nas doul še ne bi bilo oziroma če bi se odločila, da ne potrebujem doule, pač pa “na žensko osrediščeno porodno in obporodno skrb” (ki pri nas ni praksa, v recimo Avstriji pa je) in tam plačati, ne glede na to, koliko bo stalo. Ga ni denarja, ki bi lahko odtehtal to, kar sem doživela prvič. Ga ni.

In takšno moje prepričanje v ničemer ne ogroža vas, vašega denarja, vašega načina rojevanja. Zakaj se torej čutite poklicane skrbeti za proračun žensk, ki menijo drugače, kot ve same? Se vam ne zdi, da so kot odrasle osebe upravičene same odločati o tem, kam bodo namenjale denar in koliko?

Žal vas bom z odgovorom razočarala! Zeeeelo dobro poznam društvo Naravni začetki, ki ni isto, kot Mama zofa! (morda pa tudi vi ne veste vsega!) Svoj čas sem bila tudi sama kar redna udeleženka njihovih srečanj; še več – precej aktivno sem se odejstvovala v času, ko se je npr. urejala prva “prijazna soba” v Lj. porodnišnici. Celo na otvoritvi sem bila. Žal pa sem jo “uporabljala” le enkrat, ker smo se kasneje preselili. In res je, da se imam Naravnim začetkom zahvaliti za nekaj čudovite literature, ki sem jo dobila pri njih. Nekatere od tistih knjig sem si kasneje celo kupila.

Tole v zvezi z očeti sem spremljala, vendar še vedno popolnoma stojim za tem, kar sem rekla v prvem postu. Doule so znak, da je s sodobnim partnerstvom v tem našem svetu nekaj resno narobe. Le sami veste (ali pa morda tudi ne, oz. si nočete priznati), kaj bi to lahko bilo.

Doule so zgodovinsko gledano iz časov, ko so bili porodi in skrb za otroke izključno ženska zadeva. Možje so lovili in varovali družino. Ženske so morale pomagati druga drugi zato, da so sploh lahko funkcionirale. Danes je zahodni svet pač drugače urejen. Ali bo naslednja stvar tega boja to, da bo mami otroke pomagala vzgajati še ena ženska pomočnica?

Še nekaj me je zbodlo – mislim, da nimaš popolnpma razčiščenega pojma o tem kaj sploh doula je oz. naj bi bila. To je izključno porodna pomočnica in ne “porodničarka”. Ima čisto premalo izobrazbe, tista izobrazba, ki pa jo ima, bi jo pa morala imeti vsaka spodobna babica. In to je keč vsega mojega pisanja.

Verjemi mi, da sem o teh rečeh prebrala ogromno in imam precej izdelano mnenje. Nič ti ne oporekam pri izbiri doule. Še vedno pa te vabim, da si še enkrat prebereš tisto, kar sem že napisala v zvezi s tem ali si res lahko z denarjem vse kupiš. Celo prijateljico?

Kaj počneš ti ali kdorkoli drug z denarjem je čisto osebna stvar vsakega. Imam pa seveda o tem lahko svoje mnenje, kajne? In če vse svoje zaposleno življenje dajem v skupno zdravstveno blagajno imam menda vso pravico pričakovati, da bo tisto, kar sem iz tega skupnega žaklja deležna, na nivoju človeka. In zato še vedno trdim, da so predvsem porodnišnice, ki si jih pač edino lahko privošči veliiiiika večina slovenskih mamic tiste, kamor bi se bilo potrebno močno, močno vtakniti in jim dihati za ovratnik.
Ker sicer smo spet pri denarju – tistih par, ki si bodo to lahko privoščile, bodo imele plačan oh in sploh porod, za druge je pa itak vseeno. Tako kot v tej naši družbi že zdaj na prenekaterem področju je. Žal!

“Doule so znak, da je s sodobnim partnerstvom v tem našem svetu nekaj resno narobe. Le sami veste (ali pa morda tudi ne, oz. si nočete priznati), kaj bi to lahko bilo.

Doule so zgodovinsko gledano iz časov, ko so bili porodi in skrb za otroke izključno ženska zadeva. Možje so lovili in varovali družino. Ženske so morale pomagati druga drugi zato, da so sploh lahko funkcionirale. “

Se ne bi mogla bolj strinjat. Dejansko so te D (ime mi je grozno-a se ni dalo lepše posloveniti-prav antipatično in veliko pripomore k negativni propagandi) velik korak nazaj k delitvi dela po spolu… Skratka popolnoma diskriminatorna zadeva.

Odlično napisano, se strinjam z vsako citirano besedo. Če si moram pomoč na porodu “kupiti” – hvala lepa. Pa sem sama imela en grozljiv porod, otrok ima še danes posledice, sem pa 300% prepričana, da tudi neka doula ne bi prav ničesar spremenila. Spremenil bi mogoče kak Zavec, če bi dotičnega v porodni knockoutiral, da bi ga odnesli. Drugače pa – žal mi je za vsako, ki doživi porod drugače kot bi ga morala, ampak če si priznamo ali ne, veliko “travm” izvira iz naše scrkljanosti in nepripravljenosti na to, da gre lahko kdaj kaj tudi drugače kot same pričakujemo. Pa s tem ne mislim konkretno na gospo z res grdo izkušnjo, ampak moja ni bila nič prijaznejša, v porodnišnici sem prebila celih šest TEDNOV, od tega 36 ur v kritičnem stanju, pa se kasneje soočala z neplodnostjo – ampak nisem imela časa pestovat svoje bolečine, ker me je rabil otrok, ki jo je skupil še huje kot jaz sama. Treba je bilo začeti trdo garat, da zdaj počasi lovi vrstnike. Da bi lahko celo leto pestovala svojo bolečino in jo secirala – ja, prav gotovo, ob dejstvu, da otrok razen mene ni imel žive duše, ki bi ga vsaj previla, ko je šel mož v službo. Razumem, da smo si različni in različno doživljamo stvari, vseeno pa ostaja dejstvo, da v trenutkih, ko gre človeku za nohte, ni časa za pestovanje bolečine in depresije in travme itd – treba je preživet. Danes kljub javkanju očitno vsi utegnemo pestovat svoje resnične in namišljene težave in tegobe – vsak jih ima svojo porcijo, noben ni brez! – le redko kdo pa reče “tole smo prestali, bilo je hudičevo grdo, težko, boleče…ampak mimo je in jaz grem naprej!” Za kaj takega je treba biti dorasel in odrasel in pri tem nobena doula ali kdorkoli drug, žal, ne pomaga. Bolj ko se pogovarjam z mladimi starši, bolj imam občutek, da poslušam deklice v vrtcu ali na dvorišču, ki govorijo o svojih igračah. Važne so barve vozička, oblekic, znamke čeveljčkov, vse drugo pa…ja, na koncu si kupimo pač še doulo. Kdo bi vlagal v odnose, kajne?

Odlično napisano, se strinjam z vsako citirano besedo. Če si moram pomoč na porodu “kupiti” – hvala lepa. Pa sem sama imela en grozljiv porod, otrok ima še danes posledice, sem pa 300% prepričana, da tudi neka doula ne bi prav ničesar spremenila. Spremenil bi mogoče kak Zavec, če bi dotičnega v porodni knockoutiral, da bi ga odnesli. Drugače pa – žal mi je za vsako, ki doživi porod drugače kot bi ga morala, ampak če si priznamo ali ne, veliko “travm” izvira iz naše scrkljanosti in nepripravljenosti na to, da gre lahko kdaj kaj tudi drugače kot same pričakujemo. Pa s tem ne mislim konkretno na gospo z res grdo izkušnjo, ampak moja ni bila nič prijaznejša, v porodnišnici sem prebila celih šest TEDNOV, od tega 36 ur v kritičnem stanju, pa se kasneje soočala z neplodnostjo – ampak nisem imela časa pestovat svoje bolečine, ker me je rabil otrok, ki jo je skupil še huje kot jaz sama. Treba je bilo začeti trdo garat, da zdaj počasi lovi vrstnike. Da bi lahko celo leto pestovala svojo bolečino in jo secirala – ja, prav gotovo, ob dejstvu, da otrok razen mene ni imel žive duše, ki bi ga vsaj previla, ko je šel mož v službo. Razumem, da smo si različni in različno doživljamo stvari, vseeno pa ostaja dejstvo, da v trenutkih, ko gre človeku za nohte, ni časa za pestovanje bolečine in depresije in travme itd – treba je preživet. Danes kljub javkanju očitno vsi utegnemo pestovat svoje resnične in namišljene težave in tegobe – vsak jih ima svojo porcijo, noben ni brez! – le redko kdo pa reče “tole smo prestali, bilo je hudičevo grdo, težko, boleče…ampak mimo je in jaz grem naprej!” Za kaj takega je treba biti dorasel in odrasel in pri tem nobena doula ali kdorkoli drug, žal, ne pomaga. Bolj ko se pogovarjam z mladimi starši, bolj imam občutek, da poslušam deklice v vrtcu ali na dvorišču, ki govorijo o svojih igračah. Važne so barve vozička, oblekic, znamke čeveljčkov, vse drugo pa…ja, na koncu si kupimo pač še doulo. Kdo bi vlagal v odnose, kajne?[/quote]

Jezus, kako si upate soditi vsepovprek. Ker človek gre nekam pogovorit se o travmi, po vašem “pestuje bolečino”, otroci takih ljudi ne rabijo, rabijo samo tiste, ki ne hodijo na terapije, in taki ljudje so nedorasli, razvajeni itd.? Pa to ni res. Me poznate, da lahko tako sodite? Poznate druge, ki so rabile terapijo? Sodite samo po sebi in svojih lastnih izkušnjah in svojem lastnem otroku in temu, kar sami vidite, nič narobe, ampak ne sklepajte da je tako z vso populacijo. Glede teh potreb otrok pa: niso samo otroci s posebnimi potrebami tisti, ki potrebujejo starša 24/7/365 ne v 100% ampak v 200%. So tudi še kakšni drugi, brez posebnih potreb in zdravstvenih težav, pa ravno tako zahtevajo ogromno količino energije, recimo spanja dovolijo po 3 ure na noč in nič več po leto in pol, dve. In od kod vam sklepanje, da jaz nisem rekla mimo je in grem dalje? Od kod vam pravica, da to vrsto “doraslosti” pripisujete samo sebi, drugim pa malodane ne rečete razvajene riti?
Želela sem še odgovoriti štirikratni mami, ampak z “izdelanimi mnenji” tako ali tako ni mogoče prav dosti razpravljati. Enako kot s posploševanjem in obsojanjem v citiranem postu. Škoda, da je prav ženska ženski tak volk.

Se še enkrat oglašam kot avtorica nesramnega, žaljivega in sploh sestavka.

Po mnenju nekaterih (izkušnja travmatičnega poroda) sem seveda nesramnica brez izkušenj in seveda popolna nepoznavalka dela doul in organizacij ala mamazofa. Pa naj bo temu tako, da ne demantiram vaših sposobnosti presoje ljudi.
Stroke ne zagovarjam kot vsevedne (daleč od tega) in se strinjam , da srečamo med zaposlenimi v porodništvu tudi nesposobneže, ki bi jih tam ne smelo biti. Pravzaprav nikjer v zdravstvu, šolstvu, ….

Vloga doule. Ženska (verjamem, da bomo dobili tudi kakšnega duleka) 🙂 ki se odloči za “poklic” doule ni namenjena temu, kar opisujete vi, “izkušnja”.
Je preseravanje za tiste, ki imajo preveč denarja, nimajo partnerja, oziroma je le-ta nesposoben, so brez sorodstva, prijateljic, interneta… Skratka informacijsko in socialno ohromele in potrebujejo nekoga, ki jim stoji ob strani ob porodu, jih uči nege novorojenca… Zakaj pa ne. Včasih ni nič predrago, da si le v centru pozornosti.
Doule se pri nas za povrhu še napačno predstavlja. Ne kot opora ob porodu za tiste, ki nimajo partnerja ampak kot borke za pravice ob porodu. Pa ste vi resni?
En (plačan) laik z narejenim “šnelkursom” porodništva po možnosti z izrezkom Wagnerjevega članka v žepu.

Sodimo lahko zgolj po napisanem in pisalo je, da je trajalo celo leto, da si si opomogla. V redu, saj vsak po svoje doživlja vsako stvar posebej, trdno pa stojim za svojimi besedami, da ko je res hudo, časa za pestovnje “travm” in travm ni. Pri treh otrokih, od tega sta dva s posebnimi potrebami,si upam trditi, da to vem. 3 ure spanja na noč je še najmanj, kar te doleti, verjemi. Primerjava skrbi za zdravega otroka in otroka, ki je tako ali drugače prizadet, enostavno ni mogoča. Skrb za otroka je eno, nega otroka s PP pa… eh, pustimo to. Vsak ima popolnoma vso pravico, stvari doživljat in predelat po svoje, pa magari po več let podoživljat svoj porod, če mu to znese in se mu zdi smiselno – meni se to kakorkoli obrnem, ne zdi zdravo, še najmanj pa mi je jasno, kaj točno v taki situaciji meniš, da bo naredila doula? Skočila v porodničarja ali kaj???

Iz vsega tvojega pisanja v oči bije eno dejstvo: da svoje jeze, prizadetosti, bolečine, zamere, besa in koktejla vseh drugih negativnih čustev, ki so sicer po taki izkušnji nekaj časa logična in normalna, nisi predelala. Jih sicer izlivaš, kjerkoli dobiš priložnost, a jih ne predeluješ. Sama sebi boš naredila največjo uslugo, če jih pustiš za seboj – enkrat za vselej, pa z doulo, mamo Zofo ali kar sama po sebi – kakor ti pač ustreza. Verjemi, da nisi ne prva, pa na žalost tudi zadnja ne, ki je rodila drugače, kot si je želela, in ki ji je porodna izkušnja azgrenila ta prelep dogodek in jo sesula. Vseeno pa je treba it naprej, ker je življenja škoda za pogrevanja in podoživljnanje starih bolečin. Ali boš to vzela dobronamerno ali ne, pa prepuščam tebi.

izkušnja travmatičnega poroda, tvoja izkušnja je resnično travmatična in upam, da se kaj takega ne bi zgodilo nobeni ženski več, čeprav so želje eno resničnost pa včasih nekaj povsem drugega.

Sem si kar nekaj prebrala o doulah in bi napisala nekaj glede zaslužkarstva. Nisem včeraj prišla na ta svet, da bi naivno mislila, kako med vsemi doulami ni niti ene, ki je šla v to zaradi zaslužka. Konec koncev svi delamo za denar, kajne. Tudi babica in zdravnik ne delata prostovoljno in sta za svoje delo pošteno plačana, seveda iz državnega proračuna. Če je nekateri ženski blizu doularstvo, naravni porodi, miselnost okoli tega in se počuti sposobno za to in je za to tudi plačana, ne vem, v čem je problem.

Pomembna stvar pri doulah je pa ta, da doule niso nujno plačane, s strani bodoče mamice, očka. Če ženska nima sredstev oziroma denarja, je doula ne bo odbila, saj miselnost okoli doul in etika doul tega ne dopušča. In tako je po vsem svetu, kjer so doule. Doula s tem omogoči čim več nosečkam, mamicam in bodočim mamicam, da doživijo izkušnjo (čim bolj) naravnega poroda in šele potem, ko nas bo čim več to doživelo, bomo znale spremeniti nekatere sedanje prakse v naših porodnišnicah!

Ravno sedaj, ko še ni veliko doul v Sloveniji bi morale to izkoristiti, saj so željne prakse, znanja in izkušenj. Kolikor mi je znano v Sloveniji ni le ena doula temveč nekaj doul z že kar nekaj porodi za sabo ali imam napačne informacije.

Jaz že danes vem, da v naših porodnišnicah ne bom rodila in sem za to pripravljena plačati. Čeprav prispevam tudi jaz vsak mesec ne malo denarja v skupno blagajno. To je moja izbira in vem, zakaj to počnem.

In še nekaj. Ne vem zakaj bi bila doula moja prijateljica. Paradoksalno ali ne, ampak ob sebi med porodom, ne bi želela imeti svoje prijateljice ampak prej doulo. Nenavadno, morda. Po drugi strani pa meni tako ustreza. Potrebujem nekoga, ki ve, kaj počne, žensko, ki jo ni strah poroda, ki je tu samo za me in meni v vso oporo.

No, upam le, da čim manj žensk doživi travmo ali bolečo izkušnjo pri svojem porodu in da se bodo nekatere razmere v naših porodnišnicah sprmemnile.

Lp

“Potrebujem nekoga, ki ve, kaj počne, žensko, ki jo ni strah poroda, ki je tu samo za me in meni v vso oporo.”

Seveda, zato pa so pri porodih diplomirane babice, nekdo, brez prave formalne izobrazbe (razen mož) nima tam kaj gneče delat!

Doule so za razvajene ženske, ki se smilijo same sebi in majo preveč denarja. Pač so nesposobne same rodit. Boge reve. Halo.

[code]
Potrebujem nekoga, ki ve, kaj počne, žensko, ki jo ni strah poroda, ki je tu samo za me in meni v vso oporo.
[/code]

Seveda. Ve kaj počne po “šnelkursu” porodništva in par prebranih knjigah. Populističnih večinoma.

[code]
Doula s tem omogoči čim več nosečkam, mamicam in bodočim mamicam, da doživijo izkušnjo (čim bolj) naravnega poroda.
[/code]

Oh, seveda. Kako pa?

Mene samo ena stvar zanima, draga izkušnja travmatičnega poroda – kaj bi lahko spremenila doula, česar vaš mož ni bil zmožen?

Da bo mene branila neka ženska, ki me ne pozna in ji plačam zato, da stegne jezik? Ko se ji bo zazdelo, da je zdravnik dovolj žaljiv do vas? Ja, kaj mož nima jezika? Ma da je moj mož tiho, ko posluša zdravnika, da me žali, ma prvo stvar ko pridem iz porodnišnice mu spakiram kovčke, pa šivi gor ali dol. Sori, ampak skozi negativno izkušnjo si začela idealizirat predstavo o nekem mediatorju, ki naj bi tam pomagal blažit žalitve.

Jaz to vidim drugače. Doulo vidim kot “neizrečeno” konkurenco babici, kot “odvetnika”, ki ga pripelje porodnica zato, da se zdravniško osebje ustraši in je zato bolj prijazno. Če bi jaz bila zdravnik ali babica, bi tega človeka – ki bi mi hotel razložit kako naj naredim boljše nekaj, kar delam odlično, z dolgoletnimi izkušnjami – ma jaz bi tega človeka gladko prošetala ven iz moje ordinacije. Ja, neka tečajnica naj bi meni razlagala kako naj nekaj naredim, branila porodnico ob grobih pregledih (le kako naj bi ji to uspelo???hm?) in mirila babico, ki bi kričala “potiskajte, potiskajte”???
Res me bega ali je tvoj mož šleva, da je bil tiho? In zato naslednjič rabiš doulo? :-)))))

Ja če se mož zna postaviti za ženo, potem se doule res ne rabi. Vendar žal je veliko preveč ljudi, ki se zdravnikov bojijo in raje trpijo krivico, kot pa bi stegnili jezik. Poleg tega je mož pri porodu zato, da je ob ženi in ne zato, da se mora kregati z osebjem.

V idealnem primeru bi seveda izgledalo tako, da bi osebje res naredilo vse v prid porodnice in dojenčka in potem bi mož res lahko bil porodnici le v oporo. Vendar dokler je bolj pomembno, da porod poteka tako, da je osebju “najlažje”, pa čeprav v škodo porodnicam in dojenčkom, pa tudi doula pride prav (za tiste, ki si tega želijo).

Kako konkretno? To me zanima – kako konkretno nekdo, ki nima nobene formalne izobrazbe soli pamet nekomu, ki se je po SŠ min 12 let izobraževal za to, kar počne? S kakšno avtoriteto in s kakšno pravico?

Pa kakšne imate ženske? Kakšna konkurenca so doule babicam in zdravnikom? Da doule “solijo” pamet zdravnikom ali babicam. Od kje vam to?
Kaj vas moti?
To, da doule računajo za svoje usluge? To, da imajo opravljen “le” tečaj, čeprav niti tega ne rabijo?

Doula je meni lahko tudi moja sestra brez kakršnegakoli kursa, tečaja, moja znanka, mama, prijateljica, ali doula, ki ima že nekaj let prakse. Izbereš si tisto, za kar čutiš, da ti najbolj ustreza. To pač ni bistveno. Bistveno je, da je tam in je z mano – ob meni – in partnerju. Za moralno, čustveno, psihično in fizično oporo. Kar babica ni nujno tam za to, ne zdravnik, se strinjate – ali ne. Ni pa tam, da se a priori krega z vsem osebjem, me “brani” pred zdravniki, se postavlja za me, “uči” babico, kako naj dela. Žalostno je le to, da tudi reči, ki se babice in zdravniki na fakulteti dejansko učijo, tega potem ne upoštevajo in ne izvajajo v praksi. Ampak ne bi sedaj o tem.

Vsi imamo lahko različna mnenja in se nam kakšne reči zdijo takšne in drugačne, se strinjamo z njimi ali ne. Ampak grdo se mi pa zdi, da nekatere označujete žensko ali njenega partnerja za šlevi, ker pri porodu, želita in potrebujeta nekoga ob sebi.

Česa točno ne uporabljajo?
Hm, hm….torej, zdravnik po 15 letih izobraževanja in specializacij, seminarjev, pasivne in aktivne prakse ter več sto porodih na leto…dejansko nekega dne reče…ah, tega pa danes ne bom upošteval…
A ti resno misliš? In v takem primeru bo – kaj? Doula rešila svet? Bolano, do kraja.
Torej definirajte malo bolj resno: kaj je doula? čemu stoji v porodni sobi? zato da daje podporo porodnici ali zato da podučuje zdravnika in babico? ker tretje opcije ni. no, ja, je, ampak vi te tretje opcije nočete slišat, ampak jo povem za vsak slučaj – tretja opcija je to, da vi plačate eno osebo, za katero MISLITE, da je tam za to, da vam pomaga. Drage moje, če zagusti, vam lahko pomaga samo en – to je zdravnik. Vsaka poštena doula bo ob prvem problemu dvignila roke in prepustila delo človeku, ki je strokovnjak. Če vi želite plačat doulo za to, da je z vami za porod, ki poteka brez težav, potem ste naivne. Isto je, če vam dam moj TRR, pa mi nakažite za počitnice, kajti porod bi z njo ali brez potekal brez težav.

če bi jaz bila direktor porodnišnice in če bi sprejela te doule bi jim dala podpisat kazensko odgovornost, če se pod njenim vplivom kaj zalomi. me zanima koliko bi jih potem prišlo delat.

aja, mimogrede, ne delam v zdravstvu, delam eno sicer zanimivo delo, ki pa ima za posledico lahko samo minimalno materialno škodo (upoštevajoč register tveganja za moje področje) in naši seminarji trajajo minimum 5 dni. kar se lahko zgodi je škoda, ki navadno ob eni transakciji niha med 10 do 1.000 eur.
3 dni po 8 ur tečaja za doulo – za “škodo”, ki je lahko otrokovo ali porodničino življenje?

No očitno greste z veseljem rodit tako, da se prepustite vodenju osebja. Če vam tako paše, tudi prav. Meni je bil pa en tak porod dovolj. Ne želim si umetnega pospeševanja, če za to ni zdravsztvene indikacije. Ne želim si ležati, če to ni nujno. Ne želim, da me preprežejo, ker se raztrganina lepše in hitreje celi …. In na žalost moraš imeti pri nas res ogromno srečo, da naletiš na takšno osebje, da ti to dovoli.
Ja res je, da jih na faksu to učijo, žal pa v praksi tega ne uporabčljajo in tudi ne znajo. Ker so sveto prepričani, da je porod medicinski dogodek, ki ga morajo oni usmerjati. Pa je daleč od tega.

Res vsem želim izkušnjo tako naravnega kot poroda kot je v praksi pri nas, potem boste pa videle razliko.