Kot sem že omenila se poklic šele uveljavlja.
Trenutno nas v porodnišnicah šele spoznavajo in njihova mnenja so deljena, vendar je v manjših porodnišnicah že možna prisotnost tako porodne spremljevalke -doule – kot partnerja. Upamo da bomo s svojimi izkušnjami in pomočjo kmalu prepričale širši krog porodničarjev in babic, da bodo videli da jim nismo v napoto pač pa v pomoč. Ko bodo prišli do tega spoznanja vprašenje prisotnosti tako spremljevbalke in partnerja ne bo več težava. Seveda pa bomo za to potrebovali nekaj časa – pred 20 leti si niso mogli niti predstavljati, da bi bil partner prisoten pri porodu, 15 let nazaj pa je bilo to že nekaj vsakdanjega.

In seveda upamo, da se bo enako zgodilo tudi z možnostjo izbire kje ženske lahko rodimo. Vendar če se bomo same strinjale, da se stvari ne da spremeniti – se stvari rees ne bodo spremenile.

Lep pozdrav
špela

No, tole pa ne drži čisto. Moji sestri sta rojevali v tistem času prve otroke in je bil partner normalno pri porodu (22 let nazaj). Govorim za LJ, ker npr.v NM je še zdaj precej majhen % partnerjev, ki so prisotni pri porodu.

Sicer pa sama nekako ne morem čisto sprejeti ideje o doulah. Zdi se mi, da je to nek beg v stare kulture in tradicije, ko so bili očetje več zdoma, da so preživeli družino in so si ženske pač morale pomagati, kot so vedele in znale. Zdi se mi, da je v kulturi, ki jo živimo sedaj še premalo vključenosti očkov v dogajanje okoli nosečnosti in poroda. Menim, da bi bilo za precej mam, ki jih poznam in se navdušujejo nad idejo o douli bolje, če bi energijo preusmerile v razvijanje partnerstva. Brez njega je namreč po pordou težje, brez doule pa gre, če je očka ozaveščen in usklajen z mlado mamico!
Zdi se mi torej, da so doule korak nazaj v razvijanju zdravega partnerstva in “porazdeljenega” starševstva, ki je v tem času, ko razširjenih družin skoraj da ni več, še kako pomembno za zdrav otrokov razvoj in dejstvo, da smo ženske bolj obremenjene, kot kdajkoli v zgodovini.

O doulah sem prebrala precej ameriške literature že kakih devet let nezej, ko sem nazadnje rodila. Imam tudi zelo dobro prijateljico Slovenko, poročeno v Ameriki, ki je rodila svojega otroka s pomočjo doule. Prisoten je bil tudi očka. veliko sva se pogovarjali o tem. In še vedno trdim, da je to neko bežanje v neke druge kulture in nek drug čas, ki ni več naš.
Nikakor si namreč ne predstavljem, da je katerakoli ženska (kaj šele par!) zmožna v devetih mesecih nosečnosti praktično na silo splesti z neko x žensko, ki je po naključju doula in jo najameš in plačaš, tako močne vezi, da bi bila lahko bila v neko strašansko oporo. V oporo so ti lahko prijatelji (tisti redki pravi), ne pa “kar nekdo”.
In še vedno mislim, da bi bilo veliko bolj pomembno vlagati vso energijo, ki jo svet premore v razvijanje in negovanje prtnerstva med očkom in mamico. Pred porodom. In PREDVSEM po porodu, ko se vse skupaj šele začne. Porod je pač samo ena trenutna zadeva. Ki je intimna reč nekega para. Tako kot ljubezensko spolni odnos.

Se strinjam da ne moreš splesti neke prijateljske vezi.
Vendar pa menim da ti je v določenih situacijah največja opora znanje oziroma informacije. Doula nikakor ni za vsakogar – neku se zdi da jo potrbuje drugi pač ne.
Vsekakor pa menim, da je nekdo, ki se na to kaj se bo med porodom dogajalo zelo dobro seznanjen v večjo pomoč kot prijateljice s svojimi zgodbami, ki ženske pogosto nehote celo zastrašijo.

Vsekakor se moram strinjati da je prijateljstvo in ljubezen bistvena opora ki ti jo v tem času nekdo lahko nudi – zato pravim da doula nikakor ni nadomestek otrokovemu očetu (prijateljici, mami…ali komurkoli pač porodnica zaupa).

Vsekakor pa je prisotnost doule mnogo bolj pomirjujoča kot nenehno menjajoče se (in pri nas pogosto celo nesramne) babice, ki se ti niti ne predstavijo ko vstopijo v porodno sobo in te želijo pregledat.

Ko sem sama 1 rodila pred 10 leti se mi je tudi zdelo čudno zakaj bi ob sebi razen moža potrebovala še kogarkoli drugega.
Danes po 3 porodih, ko sem videla kaj se je v zadnjih 10 letih v naših porodnišnicah zgodilo – pa me je groza kako se pri nas obravnava porodnice – Za seboj imam namreč po prvi izjemno zadovoljujoči porodni izkušnji še 2 ki bi ju najlaže opisala kot katastrofalen odnos medicinskega osebja do porodnice. In takega odnosa ne privoščim nikomer – zato menim, da lahko prisotnost doule mnogim olajša in predvsem izboljša njihovo porodno izkušnjo. Žal pa tak odnos ni le moja izkušnja, pač pa tudi izkušnja mnogih znank in prijateljic.

Poleg tega pa sem tudi mnenja, da vse kar se je v človeški kulturi ohranjalo stoletja – se je ohranjalo iz nekega razloga – in človeška evolucija ne poteka tako hitro kot poteka trenutni industrijski razvoj. In stvari, ki so zaradi prehitrega ritma življenja in zaradi zaničevanja vsega starega počasi utonile v pozabo – niso bile vedno slabe.

Strinjam se, da ima vsak svoje mnenje in cenim in spoštujem različna mnenja. Vendar pa me moti, da trenutno v Sloveniji ženske NIMAMO izbire kako lahko rodimo. In z uvajanjem porodnih pomočnic želimo uvesti prav to – vsaka ženska je namreč svojevrstna oseba s svojimi lastnimi potrebami in željami – in vsaka bi morala imeti izbiro kako si želi roditi – pa če je to na jasi sredi gozda v družbi srnic kot so to ženske počele 1000 let nazaj, doma v svoji postelji, kot so to počele ženske 100 let nazaj ali pa v sodobnem okolju streilne porodnišnice, kot je trenutno edina uradno priznana izbira v Sloveniji.

Lep sneženi pozdrav

Špela

Moj pomislek je v tem, da naše porodnišnide dovoljujejo v porodni sobi le eno osebo – in po mojem mnenju naj bi bil to partner. In še nekaj me je zbodlo – doula naj ne bi bila tam zaradi neprijaznosti osebja (to se mi zdi zelo negativna motivacija, ki douli prav gotovo ne bo pomagala pri uveljavitvi), ampak zaradi pomoči porodnici.

Kakšne izkušnje pa lahko duola ima, če je dala skozi en tridnevni šnelkurs z delavnico?

Kr neki. Alternative, vse bi rade neki dugač rodile. Pol se pa sam zaplete.
Ja Špela, brez te doule nobena ženske ne more roditi. Sploh s tako dobro trodnevno izobrazbo in z molzenjem denarja. To je prvi namen. In edini.

Joj, Špela, tale družba srnic je pa malo preveč alternativna, se bojim, da bo tak pogled na doule.

Da se ne oddaljimo od bistva pogovora – izobraževanje nekako ni trodnevno – to je ZAČETNA delavnica. Potrebno je neprestano izobraževanje.

V začetku pa je poleg trodnevne delavnice pred pridobitvijo licence potrebno opaviti tudi izpit iz poznavanja dojenja, poznavanja fiziologije poroda ter poznavanja tehnik poroda (npr.Lamazejeva metoda).
In literatura ki je omenjena v zgornjem tekstu je priporočljiva pred delavnico, za pridobitev licencce pa je potrebno prebrati nekaj več knjig.
• Simkin P. The Birth Partner (druga izdaja, 2001)
• Klaus M, Kennell J, Klaus P. The Doula Book (2002).
• Kitzinger Sh. The Complete Book of Pregnancy and Childbirth
• Harper B. Gentle Birth Choices
• Simkin P, Whalley J, Keppler A. Pregnancy, Childbirth and the Newborn (2001)
• Gaskin I. M. Modrost rojevanja (2007)
• Wagner M. Moj porodni načrt* (2008)
* priporočilo Združenja Naravni začetki
Knjige lahko naročite pri DONA International, slovenska prevoda pa pri Založbi Sanje. Celoten spisek literature in podatke o procesu certifikacije dobite na [www.dona.org]

Tako da izobrazba ni trodnevna.

Glede prisotnosti le ene osebe v porodnišnici pa – če morda nisem bila jasna – tudi sama se strinjam da je prisotnost očeta bistvenega pomena in tudi sama bi se odločila tako. Vendar pa je naš cilj, da prisotnost OBEH ne bo več vprašanje ampak nekaj normalnega – in že sedaj je možna prisotnost obeh v nekaterih manjših porodnišnicah (žal pa še ne v Ljubljani).

Seveda je prisotnost doule zaenkrat še alternativna, ker je ideja še nova – kot sem rekla ko se je moj oče skušal udeležiti poroda skupaj z mojo mamo je bila stvar hudo alternativna in ga niti slučajno niso pustili zraven. Idejo je seveda dobil med študijem v tujini, kjer to ni bila več alternativa. Tako kot v tujini danes niso alterantiva porodne spremljevalke.

LP
Špela

Špela, nekaj podatkov me še zanima. Kako so mišljena ta nadaljnja izobraževanja, koliko jih je prdvidenih, bodo brezplačna? Ali bo vsako plačljivo kot ta začetna tridnevna delavnica? Kdo organizira izpit? Kdo daje potrdila? Je izpit tudi plačljiv?Zanima me, koliko bi prišlo VSE SKUPAJ – koliko dni in koliko denarja? Hvala za odgovore!

Pa saj ni čudno, da je pri nas takšno stanje kot je, če pa ženske same zavračajo vsako alternativo, ki v bistvu sploh ni alternativa ampak vrnitev k naravi. Velikokrat slišim kako ženske rečejo, nič si ne bom izmišljevala, bom poslušala babico, ona bo že najbolje vedela kako in kaj. Pa saj ne znamo več razmišljat z svojo glavo, kar nam sistem vsili to mislimo, da je najbolje za nas, pa čeprav babica vpije na porodnico pritisnite, takrat ko porodnica sploh nima popadka (lastna izkušnja).
Kako sploh naj pride do kašnih sprememb na bolje, če pa ženske same zavračajo kakršnekoli spremembe, v bistvu sploh ne opazijo, kako zelo so kršene njihove osebne pravice.
Pa saj se ni potrebno strinjati z doulami, pa to izobraževanje je res drago, ampak to so šele začetki, nekje se mora nekaj začeti spreminjati.
Meni je vseeno če je ob porodu zraven doula, babica ali kdorkoli, pomembno mi je, da je ta oseba prijazna, da se zna vživet v potek poroda, ter da je strokovno usposobljena.
Če že babice mislijo, da morajo biti nesramne, pa naj dobijo konkurenco, mogoče se bo tako njihov odnos kaj izboljšal.

O nadaljnih izobraževanjih – Trudimo se (kot smo se že za to izobraževanje) da bi dobili vsaj delno financiranje s strani države ali MOL. Vendar pa na razpisih nismo vedno uspešni, zato o ceni nadaljnih izobraževanj trenutno še ne vemo kaj dosti.

po trenutnem dogovoru bomo sprva pridobile licenco združenja DONA international – to je združenje Doul severne amerike, ki pa je z leti postalo mednarodno in ima že več delet letno tradicijo izobraževanja doul po vsem svetu.

Kasneje namreavamo uvesti svoj lastni sistem izobraževanja, vendar pa, ker doul v sloveniji doslej ni bilo, moramo sprva prevzeti enega izmed v tujini uveljavljenih standardov.

Več o licenci, njeni pridobitvi in natančnih cenah za pridobitev licence si lahko preberete na spletni strani http://www.dona.org/
Kot sem omenila – v preru uspešne kandidature na razpisu bo cena nadaljnih izobraževanj nižja, sicer pa se bo verjetno gibala nekje v tem rangu kot je cena prve delavnice. Za pridobitev licence je potreben obisk še ene takšne delavnice, prebrati zgoraj napisane knjige in opraviti izpit o poznavanju dojenja – pri nas to izobraževanje poteka preko društva La Leche League Slovenija lahko pa ga opraviš tudi kje v tujini – možno je tudi preko interneta.

časovno bo za izobraževanje potrebnega najmanj pol leta – odvisno posameznice in njene uspešnosti pri študiranju literature. O cenah pa težko govorim, ker tega zaenkrat še ne vemo.

Na koncu pa še hvala mucamacacom za mnjeno mnenje – z njim se popolnoma strinjam – tudi meni se to ne zdi alternativa pač pa vrnitev k bolj naravnemu načinu – kar se mi rojevanje v porodnišnici – ki je v sklopu bolnišnice – ne zdi.

Nosečnost in porod se mi ne ne zdita bolezni in se mi takšna obravnava kot da je s teboj nekaj narobe in moraš biti priključen na kup naprav pač ne zdi naravna.

in še odgovor, ki se mi je prej izmuznil

citiram:
vso srečo
In še nekaj me je zbodlo – doula naj ne bi bila tam zaradi neprijaznosti osebja (to se mi zdi zelo negativna motivacija, ki douli prav gotovo ne bo pomagala pri uveljavitvi), ampak zaradi pomoči porodnici.

Doula tam ni zaradi neprijaznosti osebja pač pa zaradi zaradi pomoči porodnici – to se strinjam.
Vendar pa se žal prepogosto dogaja da osebje je neprijazno. In v tem primeru lahko doula deluje kot mediator med osebjem in porodnico ter njenim partznerjem. Porodnica se namreč v času ko rojeva in ima s tem čez glavo dovolj skrbi in dela NIKAKOR NEBI SMELA UKVARJATI z muhavim osebjem, saj to lahko upočasni potek poroda. Najverjetneje pa prav zato, ker doula deluje kot mediator, znanstvene raziskave kažejo da se v prisotnosti doule porodnica in partner laže sprostita, zaradi dodatnih informacij ki jima jih nudi – in ki se jih prezaposlenemu osebju pogosto niti ne upamo zastaviti – se znebita strahu in to ja najverjetneje vzrok da je ob prisotnosti doule več neodvisnih raziskav prišlo do istega zaključka, da je porod v primerjavi z ženskami ki nimajo spremljevalke krajši.

Lep pozdrav
Špela

Ko berem tole, sploh ne morem verjet kaj nekatere pišejo. Če o temi ničesar ne veste, potem raje nič ne pišite! Kakšna alternativa neki? Kdo vam to rekel, kje ste to prebrale? Predvidevam, da nikjer.

Poleg tega je pa stvar taka, da nekaterim partnerjem pač ni do tega, da bi bili pri porodu zraven. In tudi to moramo razumeti. Vsekakor se v to ne sme nikogar siliti, saj so posledice lahko usodne za partnerski odnos. Kljub temu pa porodnica ponavadi želi imeti ob sebi osebo, ki jo pomirja. Tako se doule z žensko spoznajo že v času nosečnosti, da se vzpostavi nek prijateljski odnos. In tak odnos vam med porodom pride še kako prav!!!
Pač, nekaterim je pred prijatelji nelagodno, mame ne bi rade imele s seboj, partnerju pa ni do tega. Najboljša rešitev je dobra doula.

Tudi mene bi te stvari čisto zanimale. Sem že po stroki terapevtka, tudi sama imam žal obupno izkušnjo prvega poroda, ki je mene skoraj stala življenja, dete pa je bilo tudi poškodovano, odnos babic do naju z možem pa na psu. Sem že trem svojim kolegicam pomagala v času nosečnosti, ter po porodu, smo se ogromno o tem prepogovarjale, pomagala sem jim sestaviti njihov porodni načrt, pogovarjali smo se o njihovem doživljanju nosečnosti, pridobivanju res lepega pogleda na porod itd. Pa nisem za to nič posebej šolana, sem pa sama tekom svojih nosečnosti dosti prebrala, preposlušala itd. Osebno mislim, da je to spet en od poklicev, za katerega si ali nisi, se ne da samo neko znanje pridobiti in iti to delat. Tako, da bi organizatorkam svetovala, da preden se nekdo prijavi, da se opravi en oseben razgovor, ne da se ženske prijavijo, drago plačajo, potem pa ugotovijo, da to ni zanje…

nisem brala gor, povem pa moje mnenje:
Rodila sem v različnih situacijah, od najlepših do kriznih.
Pa vendar si doule jaz osenbo ne bi nikoli želela ob sebi. Tam naj bo partner, če on ni za te zadeve (kar razumem, da nekateri niso, na srečo pa je moj bil vedno z menoj), se najde kakšna prijateljica, sestra, mama, včasih tudi nihče. Vendar pomagajo tudi babice in ostalo osebje. Res je, zna se zgoditi, nda trofiš katastrofalno ekipo in ni nihče v kaj prida podporo. Vendar tudi z doulo je velika verjetnost, da se ne ujameš.Konec koncev se z njo vidiš le parkrta, in meni bi bilo čisto čudno, da ti en tak poskuša biti prijatelj, se mi zdi vsiljivo . Moje mnenje.

Jaz osebno doule/porodne pomočnice/mediatorja ne potrebujem. Vse, kar se doula nači na takem seminarju, lahko tudi sama “naštudiram” v devetih mesecih, če želim seveda.
Sama vem kaj želim in česa ne, imam okvirni porodni načrt v glavi, se znam izobraziti primerno za laika in vem, da bom zmogla sama ob pravem času sodelovati z osebjem v porodni sobi.
Morda je primerna rešitev za tiste, ki rodijo brez prisotnosti partnerjev.

Špela, tvoji prispevki so eno samo posploševanje in kritiziranje. Pišeš, da je odnos osebja v naših porodnišnicah katastrofalen, da so babice nesramne? Posploševanje! Kako lahko trdiš kaj takega in vse mečeš v isti koš? Vse bodoče doule bodo pa prijazne perle.
Za seboj imam sicer res “le” en porod (kmalu me čaka še eden), ampak odnos osebja je bil ves čas bivanja v porodnišnici strokoven in primeren (od zdravnika do strežnice).
Krajši porod zaradi doule? 🙂 Ja, še eno posploševanje.

Res ne vem zakaj se zadnje čase dela taka znanost iz nekaj tako naravnega kot je porod. In ja, meni se zdi naravno roditi v porodnišnici, v prisotnosti partnerja in zdravstvenega osebja.

Se strinjam s predhodnicama. Porod je naravna zadeva in ne vem, kaj bi mi neka nestrokovnjakinja o njem lahko povedala, česar se sama ne bi mogla naučit. Za strokovni del pa je tu medicinsko osebje. Za moralno podporo pa bi ob odsotnosti partnerja imela ob sebi človeka, ki ga poznam že od prej in mi je blizu, nikako pa ne neke tuje ženske, ki bi za denar za par ur postala moja “prijateljica” .

“Kljub temu pa porodnica ponavadi želi imeti ob sebi osebo, ki jo pomirja.”

Mene bi ena ženska (ala doula) čist s tira vrgla, še bolj mojega partnerja-predvsem me ne bi pomirila. Grozit tule, da prisotnost partnerja pri porodu lahko uniči partnerski odnos pa je ne vem od kod privlečeno.
Moj partner bi mi totalno zameril, če bi imala ob sebi namesto (ali z) njega neko doulo.
Tudi prijateljski krog -naša družba-, so vsi partnerji, brez izjeme želeli sodelovati pri porodu. To zvezo samo še poglobi. razen če se računa na te istospolne in podobne zadeve kar sedaj poskušajo uzakonit. Pa tudi te bodo gotovo imele ob sebi partnerko, na pa neko…

Ko sem ob priliki slišala tako predavanje ene od pobudnic, mi je bilo iskreno povedano slabo, kake hruške je klatila.

Nesramno podtikanje in zaslužkarstvo.
Le katera je bila tako zmešana, da je vložila toliko denarja v takšno oslarijo.
Doule, ki so še vedno slabša izbira od kakšne dobre prijateljice, mame…. v primeru, da ni partnerja, tale ženska predstavlja kot opozicijo stroki oziroma potrebno oporo ob slabem zdravstvu in nesramnih babicah. Pa še najet in plačat bi jih morale…

Tale mamazofa scena se mi zdi eno združenje amazonk, ki bi najraje rojevale v džungli in premlatile vse ginekologe in babice.

Meni pa se zdijo doule dobra izbira, za tiste, ki si to želijo.

Sama sem pri prvem porodu zaupala strokovnosti in izkušnjam osebja – posledica tega je bila to, da je bil porod daleč od tega, kar bi si želela. Nepotrebno pospeševanje z umetnimi popadki, ki mi jih je babica predozirala (na hodniku pa se hvalila drugi babici, da ona je imela pa dva poroda in je meni kar navila popadke, da je blo hitr konec”, velika epiziotomija, pritiskanje na trebuh, oteklina na glavici dojenčka … rojevati sem seveda morala leže in ne tako, kot so obljubljali v materinski šoli, svojega telesa zaradi predoziranih popadkov sploh nisem čutila….

V drugo sem se veliko bolje pripravila in sem točno vedela, kaj želim in česa ne. Napisan sem imela porodni načrt, ki ga je mož dobro poznal in vedel, kaj želim in kaj ne. Tako sva tudi skoraj vse uspela doseči (razen da mi niso pustili rojevati izven postelje, na srečo so mi pa vsaj dvignili naklon). Ta porod je bil čisto drugačna izkušnja. Izredno hiter, brez enega samega šiva in dojenčica brez kakršne koli poškodbe. Vendar če ne bi naletela na razumevajočo babico, če ne bi imela ob sebi moža, ki bi jasno in odločno zahteval, kar želim, bi ob rutini pri nas zopet pristala pri “prvem” porodu. In ob tako močnih popadkih si res ne predstavljam, da bi se morala še ” boriti” za svoje pravice in za takšen način poroda, ki bi mi ustrezal. In v takem primeru pride doula še kako rpav, če ženska ob sebi nima nikogar, ki bi se v kritičnih trenutkih bil pripravljen boriti zanjo.