Besnenje – obupana
Bistvo tega sporocila je ze prav obupan klic na pomoc, ker sama vec ne vem kako naprej. Preden grem h kaksnemu psihiatru (upam, da obstaja resitev brez kaksnih tablet), bom hvalezna za kakrsen koli nasvet. Stvar je namrec taka: ko me nekaj razbesni (za kar je vcasih oziroma ce sem iskrena v vecini primerov potrebna samo kaksna malenkost), me razbesni do te mere, da mi je za vse na svetu popolnoma vseeno. Ne zanima me, kako hudo prizadenem partnerja, hcerko ali starse, takrat najveckrat vse skupaj posljem k vragu in mi je popolnoma vseeno, ce tam tudi ostanejo. Seveda mi je cez nekaj casa strasno zal, a kaj mi to pomaga. Sem obupno grozna oseba in se naravnost gnusim sami sebi in to me zadnje case tako mori, da ne morem vec naprej. No, seveda, da ne govorim o ljudeh, ki me obkrozajo.
Vcasih mi uspe, da tisti napad besa presezem, ampak potem kmalu pride nov naval, ki je se hujsi od prejsnjega. Enostavno nisem dovolj mocna. Tudi na splosno sem obupen slabic, pred neznanimi ljudmi imam hudo tremo, nastopi v javnosti so pravi obup in na splosno se pocutim popolnoma sprosceno samo doma (seveda – tam lahko pokazem svojo pravo strasno naravo). Ko ljudem, ki me ne poznajo dobro, povem, kaj se mi dogaja, me osuplo sprasujejo, ce se resnicno sploh kdaj razjezim. Ocitno navzven delujem kot plaho jagnje. Pa jasno, saj to je tisto, kar zelim ljudem kazati. Ocitno. V resnici pa sem poleg vsega tega tudi taksna lenoba, da ze z navadnim zlaganjem perila in seveda z likanjem srajc (to je res prekletstvo) odlasam cele dneve. Ko tole pisem, sploh ne vem, kako me moja najdrazja sploh se prenasata. Zdaj se mi zdi, da je srz vseh mojih problemov ravno obupna lenoba, predajanje lagodju in popolna neorganiziranost. Ampak kako priti do samokontrole? Po drugi strani pa – odkar imava z dragim otroka (tu moram povedati, da imam resnicno rada svojega dragega in najino malo pikico, ceprav me velikokrat skrbi, kako se lahko potem tako jezim na njiju…), nimam zase nic casa. Knjige berem samo se takrat, ko jem kosilo, zvecer padem dol, kar mi dragi seveda ocita, ker se ob 23h nisem sposobna se ljubiti (mala zaspi zelo pozno), vendar pa je morda tudi to popolna traparija, ker verjetno bi lahko z ucinkovito organizacijo naredila vse potrebne gospodinjske opravke ob normalnem casu, potem pa bi mi ostalo se nekaj casa zase in za naju. Torej – verjetno je moje vprasanje kako priti do samodiscipline. Hvala vam in lep vecer se naprej…
malimuc napisal:
> odkar imava z dragim otroka (tu moram povedati, da
> imam resnicno rada svojega dragega in najino malo pikico,
> ceprav me velikokrat skrbi, kako se lahko potem tako jezim na
> njiju…), nimam zase nic casa.
Mislim, da je bistvo v tem stavku. Napisala si sama: nimaš časa zase. Nisi grozna oseba, ampak si v velikem stresu. Skoraj prepričana sem, da že vstaneš z mislijo, kaj vse moraš tisti dan narediti – pa ti potem ne uspe, pa ne zaradi lenobe, ampak zato, ker je v tvoji glavi vsega preveč. Poskusi začeti s tem, da si vzameš vsak dan nekaj časa zase, pa tudi če bo to na začetku le 15 minut ali pol ure. Pa takrat izklopi telefon IN tvoja dva (se bo že tvoj dragi sam znašel z otrokom), pa delaj nekaj zase. Dan je za vse enako dolg, potrebuješ energijo, za to pa si moraš vzeti čas zase.
Mislim, da je že velik dosežek, da si to sploh priznaš. Da si priznaš, da imaš problem.
Če ti finance dopuščajo si pač najami 2-3x na teden hišno pomočnico. Računajo nekje 1000sit na uro, da ti pomaga vsaj zlikat in po #grobem# pospravit.
Samodisciplino je težko dobit, jaz sem tudi mala lenobica pa vseeno sfuram službo, šolo pa še druge dejavnosti…
Pač v roke se je treba vzet in se enostavno prislit.
Ko te pograbi napad besa in v drugo sobo globoko dihaj in se umiri. (jaz imam tak problem z lubusumjem, ki se ga zelo zelo ne moreš vrjet kako brzdam, da je že mučno včasih)
Globokodihaj in se vprašaj ali je to sploh vredno – boš še zbolela! Saj imaš rada svojega moža in otroka, preveč rada, da bi jima to še naprej delala – nekako tako si dopovej. Vem, da je težko obvladat samega sebe vcčasih še sploh, če si v afektu.
Glede sexa, magari se prisili, da pa še tu začne škripat pa je malo tako. Mislim ne prisli, reči mu, da pač ne nekaj divjega ampak malo počasi in na easy… saj bo razumel, navsezadnje bo tebi tudi pasalo in boš dooosti bolj sproščena…
Moraš prersat samo sebe, ker se zavedaj, da lahko gre vse v tri krasne , če boš tako nadaljevala – tega pa nočeš.
Enačba “bes=jaz=grozna oseba” ni pravilna. Nisi ti bes, zato tudi nisi grozna oseba. Bes pa je del tvojega čustvovanja, in prav gotovo ima svoj vzrok. Poskušaj ugotoviti, kaj te tako razbesni? Mogoče hočeš preveč od sebe? Mogoče misliš, da bi morala vse narediti tiptop, da boš v redu človek? Zavedaj se, da je tvoja samozavest na psu. Pa lenoba? Če vse narediš, nisi lena. Če ne narediš z veseljem, nisi lena, pač pa imaš težavo. Kje? Mogoče se bojiš neuspeha? Misliš, da nisi dovolj dobra v kaki stvari? Mogoče pa nekaj v tebi potihem štrajka; zakaj moram vse narediti sama? zakaj ne cenijo, kar naredim?
Glej, natrosila sem ti vprašanja namesto odgovorov. Vendar te razumem, ker se z zelo podobnimi problemi tudi sama ukvarjam že vrsto let. Ugotovitve;
– bes nisem jaz sama, ampak moje čustvo in lahko ga premagam, predvsem tako, da rešim težavo, zaradi katere sem besna
– nisem lena, ampak sem samo človek, ki nima potrebe po hiperaktivnosti kot danes cela vrsta ljudi, in če kaj ne naredim, zato nisem nič slabša od kogarkoli(kadar sem za kaj dovolj motivirana, mi sploh ni problem)
-nisem slab človek, čeprav nisem ultra uspešna, slavna, čeprav ne vem in ne obvladam vsega, dober človek sem, vreden ljubezni.
Špela ti je prav povedala, poskrbeti bi morala zase, se naučiti sebe ceniti in ne kritizirati. Ko sem brala tvoj post, me je kar srce bolelo. Pomagati ti ne morem, lahko pa si sama. Začni misliti o sebi bolj pozitivno, za začetek. In ugotovi, na kaj si tako besna. Srečno.
Mislim, da imas zelo tipicne probleme za svojo situacijo. Prevec dela imas in preobremenjena si z otrokom, gospodinjstvom … Veliko zensk narobe mislij, da morajo biti sposobne naenkrat postoriti vse, drugace niso nic vredne oziroma je z njimi nekaj hudo narobe. Normalno, da te obcutki manjvrednosti sprico gore, ki naj bi jo po tvojem popolno opravila, spravljajo v bes in obup. To uspeva samo v reklamah. Zdaj si predvsem mama in nihce ne more zahtevati od tebe, da bos pa se perfektna gospodinja in ljubica v postelji. Saj zenska je lahko marsikaj, ampak ne vse naenkrat.
Mislim, da se moras predvsem razbremeniti vseh teh obcutkov, da si nesposobna in lena. Kot da je merilo uspesne zenske to, kako ima pospravljeno in kako rada lika. Tudi ti imas pravico do casa zase in do kaksne knjige. Ce se ti zdi, da je najvecji problem organizacija, si najemi pomoc nekajkrat na teden, ki res ni draga, prihranila pa ti bo veliko casa in zivcev. Tako bodo vsi tisti kupi sproti izginevali, ti pa bos lahko razmisljala bolj jasno, ce je se kaj drugega, kar te resnicno muci.
Na splosno se mi zdi zalostno kako sebe vidis in opisujes – kot obupno slabicko, obupno leno, ki ne ve, kako jo drugi sploh lahko prenasajo, itd. Enostavno sprejmi to, da si pac utrujena od majhnega otroka in da rabis pomoc in da s tem ni nic narobe. V vse aktivnosti (zlasti v delo z otrokom)moras tudi mnogo bolj vkljuciti tudi moza. POtem pa on lahko pricakuje tudi vec posteljnih radosti (ce ne bo potem sam preutrujen, he he …)
Prvo kar mi je padlo v oči je tvoj strah obiskat psihijatra.Če je pri tebi resnično bes v takvi inteziteti kot si opisala ,brez strokovne pomoči se boš še bolj zapletla.Kaj če se partner naveliča tvojih ispadov,in ugotovi da je življenje lahko veliko bolj enostavno.Res je da nas čustva včasih premagajo,samo to pa ne pomeni da moja čustva gospodarijo mojim življenjem.Praviš da imaš otroka in da nimaš časa zase.Temu bih rekla drugače.Kako si vzameš čas za bes,za nekaj kar je popolnoma destruktivno in nima apsolutno nič skupnega s stresom.Kot vidiš, bi se dalo okrog besede bes še veliko raspravljati pa nebi dobili pravi odgovor.Pravi vzrok besa ni v zunanjem ampak v tvom notranjem dozivljanju.Dobesedno en del tebe išče način da bes aktivira,drugi del pa da ga deaktivira.Če sama dosedaj nisi uspela ozavestit vzrok besa in ga odstranit iz svog življenja ti to pove da potrebuješ pomoč.
Če ne zaradi sebe,zaradi otroka ukreni kaj.
Zivjo!
Ja, cas si bom zacela jemati, no, pravzaprav si ga ze (saj sem na forumu…), problem je bolj v tem, da dragi res obupno veliko dela, vcasih tudi po 12 ur na dan in ga vcasih kar brezsrcno obremenim s tem, ko mu zvecer porinem malo v narocje, morala se bom prav nauciti jemati cas zase, ampak pocasi bo ze slo…
Hvala za pomoc in adijo!
No, to mi je dalo misliti, sploh potem, ko sem prebrala se Ayanin post, namrec vzrok za moj bes se gotovo skriva nekje v ozadju, noro bi bilo, da bi me tako razbesnele take traparije, kot me. No, visina mojega tolerancnega pragu je precej odvisna tudi od tega, ali sem utrujena, lacna ali pa kar oboje. Kar je seveda prav zalostno – groza, saj nisem stara dve leti, da bi bilo moje custvovanje odvisno od nekih fizioloskih potreb ali kaj vem cesa.
Kar se pospravljanja tice, je pa stvar taka, da velikokrat cas, ki ga imam pred sluzbo (delam popoldne), raje izkoristim za to, da sem z malo, pospravim res na hitro – posledicno povrsno, ces, bom zvecer in tako je potem dragi ves nesrecen, kar je razumljivo. Glede tega se moram popraviti. O tem moram se razmisliti. No, ne samo o tem. O vsem skupaj. Hvala – ne samo za post, tudi za to, ker si mi dala misliti…
No, mogoce z mano vseeno ni tako hudo, mislim glede tega, da bi se trudila narediti vse popolno. Kvecjemu obratno – po najmanjsi liniji odpora. Je pa res, da sem pred otrokom bila bolj dosledna in natancna, vsaj jaz mislim tako. No, pravkar sem vprasala dragega, ki je rekel, da sem predvsem manj razmetavala (zdaj dejansko kaksno stvar odlozim, kamor nanese in jo pustim tam, dokler pac ni priloznosti, da jo pospravim). No, torej sem dobila dober odgovor, kajne – sama si naredim se vec dela…Ja, knjige npr. mi pa res manjkajo. Najbolj od vsega. Ampak zdaj je tu mala miš, pocasi pa tudi ona ze zacenja poslusati, kaj ji berem in tako bova obe prisli na racun…Hvala ti za vzpodbudne besede in adijo…
Ja, imas popolnoma prav in si mi dala misliti, tole s casom oziroma pomanjkanjem in zapravljanje le-tega…No, danes sem sla v knjiznico in si izposodila kup knjig na to temo in ze ob uvodnih vrsticah ugotovila, da nimam pojma o vsem skupaj. Tako da – ja, sva se z dragim pogovarjala danes, da bi sla v Solo custvene inteligence. Sicer je bil dragi nekoliko v dvomih, ampak odlocitev je itak moja. Glede psihiatrov bi pa rekla, da bi se tja zatekla v skrajni sili, ker poznam kar nekaj ljudi, ki so bili odpravljeni s pokom tablet, v kar pa jaz v teh primerih ne verjamem. Hvala ti in lep vecer se naprej…
Tvoje besnenje je res neprimerno in prav bi bilo, da se naučiš svoje nezadovoljstvo drugače izražati, predvsem manj agresivno in z več rezultata. Najbrž da je to, da bi se oba pridružila Šoli čustvene inteligence, kar prava pot.
Vendar pa, kot si napisala, obstaja tudi vzrok za tvoje nezadovoljstvo z življenjem. In takole od zunaj gledano me je močno zbodlo v oči, ko pišeš, kot da je gospodinjstvo in otrok in delo v zvezi s tem samo tvoja skrb. Zrel moški, ki ima majhnega otroka, si pač ne more privoščiti svojega budnega življenja v celoti preživljati v službi. To lahko počne kakšen samski, ki privatnega življenja nima, ali pa kak nesrečno poročen, kjer je zakon že davno mrtev. Ne more se mož obnašati tako, kot da živi v hotelu, vraga. Skupaj smo zato, da je vsem skupaj bolje, in da skrbimo en za drugega. In ker sem tudi sama zaposlena in imam priliko videt, za kako nenujne stvari eni ljudje visijo v službi po cele dneve, bi ti rekla, da morda tudi tvoj mož potrebuje resno pomoč, da uvidi, da skrivanje v službi za nujnimi in ‘nujnimi’ nalogami ni primerno, ampak da naj se pač spopade z resničnim življenjem, in v njem sodeluje. Postavi si naj prioritete. In to tako, kot se za družinskega človeka spodobi.
malimuc…so ti druge dobro odgovorile, jaz pa bi še nekaj dodala…zbodlo me je v oči, ko sem prebrala, da je tvoj dragi nejevoljen, če ni vse pospravljeno in da ti govori, da preveč razmetavaš…s tem podzavestno še spodbuja to, da se ti tako počutiš kot opisuješ…pospravljanje ni samo tvoje delo, to je delo obeh…vidva sta partnerja in si morata pomagat…moj partner tudi hodi v službo, ampak tako kot ti je ena že napisala, ne živi v hotelu…morda se motim, ampak meni se zdi, da je doma vse prepuščeno samo tebi in te je skozi vsa leta zmozgalo…
Ko sem prebrala tvoj uvodni post in odgovore na mnenja sodelujočih, mi je nekaj padlo v oči. Namreč, kako opisuješ sebe in svojega dragega. Zase praviš, da si obupen slabič, lenoba in poponoma neorganizirana, poleg tega pa še brezsrčna, ker partnerja zvečer obremeniš s tem, da mu porineš otroka. Za njega pa praviš, da ti očita, ker si zvečer preutrujena za spolnost, da je nesrečen, ker doma ni dovolj pospravljeno (nisi dovolj pospravila) in da pravi, da nisi toliko razmetavala, ko še nisi imela otroka. Ne vem, ali si tako slabo samopodobo imela že prej, zdi pa se mi, da si v zakonu/zvezi parnerjeva merila postavila za edino zveličavna, in se, ker jih po njegovem mnenju ne izpolnjuješ, počutiš vsak dan bolj potrta, utrujena in preobremenjena. Morda pa so tvoji napadi besa le reakcija na njegovo kritizerstvo?
Že nekaj časa spremljam tole debato, saj sem malomuc sam napotil na forum. Žal ugotavljam, da moške plati sploh ni videti…hm mogoče pa to pomeni da tudi ostali moški delajo. 🙂
Takšno in temu sorodno razmišljanje razmišljanje je pogojeno z starimi socialističnimi zametki in povezano predvsem z zaposlitvami v javnem sektorju…mogoče bi lahko rekel, da je tale socializem celo nekoliko polenil večino slovenskega delavnega ljudstva. Povsem se strinjam, da bi moral oče (mož ali fant) prav tako skrbeti za določene stvari v skupnem gospodijstvu…no jaz sem “mož” od malemuc in mislim, da lahko ona potrdi, da se v službi ne skrivam, niti nisem workaholik, temveč je moja karijera dosegla neko točko, ko je enostavno potrebno delati in to pomeni delati. Sicer ne vem kaj ta beseda točno pomeni za vas, vendar vem, da moški po takšnem delavnem dnevu potrebuje nek normalen pogovor, čisto okolje in ljubezen, ki jo bo z veseljem vračal. Za večino najbolj uspešnih moških stojijo še bolj uspešne ženske, ki so svojo ljubeznijo, podporo in nekakšnim semi gospodinjstvom pomagale možu, da je naredil veliko več ne samo zase,temveč za celotno družino. Ker imam to “srečo”, da delam za internacionalno podjetje imam tudi internacionalno plačo…recimo čezlužno. Žal se tale naš sistem obrača bolj na ameriško, kot na Europsko ali pa se mogoče cela Europa obrača po ameriško…kakorkoli živimo v kapitalizmu, kljub temu da se vsi trudimo obdržati zametke že mrtve in zapufane stare politične ureditve.
No drugače pa so najine razmere več kot ugodne in bi malimuc s samim pospravljanjem imela bistveno manj dela če bi:
1. Sprejela ponujeno pomoč svoje matere, se pravi moje tašče, ki živi približno 14m stran, Ponudila se ej namreč, da nama zloži perilo, zlika srajce…
2. Že najmanj eno leto jo poskušam pregovorit, da bio najela hišno pomočnico. Te so namreč mizerno poceni in jih niti ne potrebujeva za vsak dan. Po mojem bi bilo dovolj enkrat na teden, toliko da naredi najbolj ossnovne stvari
3. Organizacija: V tej konkratni zadevi izhajam iz poslovnih izkušenj…vsak dan imam dela toliko, da se na začetku ne vidim ven, vendar mi nekao mna koncu vedno nekao uspe. Na začetku sem imel resne probleme in sem naredil bistveno manj, danes pa naredim še 50% zraven. Verjamem v to, da bi si z nekakšno grobo organizacijo dela doma lahko resnično pomagala, da bi v krajšem času naredila več. Primer – kadar se kam odpravljamo vedno zamujamo in to, da se pričnemo pripravljati eno uro prej ne pomaga prav dosti. Verjamme, da tudi dve uri ne bi bili dovolj, ker je vedno potrebno še narediti nekaj dodatnega. Verjetno boste rekle, da je služba nekaj povsem drugega kot osebne zadeve…no ni ravno tako, ko ovržeš vse tiste odvečne besede, puhlice in olepševalnice izgleda “real life” idetičen poslu lahko pa ga poistovetimo tudi z bojem za preživetje v naravi.
4. Svojega otroka in malo muc neimerno ljubim, vendar ta konkretna jeza ne izhaja in najinega odnosa. PRvič sem se s to zadevo srečal, ko se je na takšen način obnašala do staršev in sedaj to celotno zadevo prenaša name. Ne me narobe razumeti…daleč od tega, da bi bil popoln vendar vem zagotovo, da za tole zadevo nisem kriv. Prepričan sem, da lahko vse te probleme preseže. Problem namreč ni v najinem odnosz, temveč z zajezitvi jeze. Njena akumulacijsko jezero se nabira namreč že od srednje šole. Bila je razvajena in njen otrok zaradoi protesta še vedno cepeta z nožicami. Če bi takrat, ko sem se zaljubil poslušal razume, potem v tem trenutku sploh ne bi pisal teh zadev. Ker pa sva se z malimmucem znašla v istem čolnu in se kljub malo bolj ognjevitemu odnosu še vedno ljubiva in načeloma se tudi še bova, pač morava oba malo stisniti zobe in se potruditi.