beseda hvala – 2.del
Spodaj odprta tema o besedah hvala in prosim – moje mnenje 🙂 in članek:
Hvala in prosim sta še vedno čarobni besedi
Svit priteče v kuhinjo in zakriči: »Lačen sem!« Ob tem nestrpno topota z nogami po tleh. Očka se obrne in ga mirno vpraša: »Lepo, da si lačen, kaj pa pravzaprav želiš?« Fantič se udari z roko po čelu: »Aj, pozabil sem! Prooooosim, mi narediš kruh s pašteto?« Ko po zahvali odtaca do mize s polnim krožnikom v rokah, nenadoma ustreli: »Zakaj pa moramo reči ‘prosim’ in ‘hvala’?« Pa res – zakaj?
Besedi »prosim« in »hvala« sta vljudnostna izraza, ki ju pričakujemo od vsakega omikanega človeka, pa tudi otroka. Sporočata tudi, da imamo do človeka, ki ga prosimo za uslugo ali se mu zanjo zahvaljujemo, pozitiven odnos, da ga zaznamo kot človeka. To so vrata v vljudnost in hkrati vrata v miselnost, pri kateri smo pozorni tudi na koga drugega, ne le nase.
Kdaj naj se začne učenje?
Nikoli ni prezgodaj, kdaj se bo učenje prijelo, pa je drugo vprašanje. Na splošno velja, da bi pri štirih do šestih letih otrok že moral obvladati osnovne oblike vljudnostnega izražanja.
Otrok od vsega začetka informacije o obnašanju jemlje iz okolja, ki ga obdaja. To pomeni, da morate najprej pogledati vase, pred svoj prag, in se vprašati, ali ste mu za zgled. Ko želite kozarec vode – ali zanj zaprosite ali zgolj rečete, da ste žejni ali da bi vodo? Ko vam partner prinese svež časopis, se mu zahvalite? Ne moremo pričakovati, da se bodo otroci naučili osnovnih oblik lepega vedenja, če se tudi sami tako »zelo udobno« počutimo v domačem krogu, da besed »prosim« in »hvala« v medsebojni komunikaciji sploh ne uporabljamo več.
Podobno je tudi s pozdravljanjem. Otrok se bo besed in situacij, v katerih je treba pozdraviti, naučil le, če bomo tudi sami glasno dejali »dober dan«, ko bomo stopili v trgovino, če bomo na stopnicah pozdravili soseda, poštarja, prijateljico.
Toda sam zgled ni dovolj. Konec koncev starši še zdaleč nismo popolni. Otroku moramo stvari, dejanja in zahteve vedno znova argumentirati, mu razložiti, zakaj je tako, kot je, pač prav.
Zakaj je tako prav?
Ko se nekomu zahvalimo za darilo, ki smo ga prejeli od njega – pa naj bo to drobna usluga, denimo narejen sendvič, ali dejansko darilo – mu s tem povemo, da smo zaznali tako njega kot »darilo«, da nas je osrečilo, izpolnilo. Ko rečemo »prosim«, podajamo sogovorniku svoj občutek nemoči, potrebe po pomoči, stiske, celo obupa. S tem v njem vzbudimo logično posledico – sočutje, pripravljenost na pomoč, prijaznost.
Tako lahko potrebo po besedah »hvala« in »prosim« razložimo tudi otroku. Zastavimo mu vprašanje: »Kako bi se počutil, če bi svojemu prijatelju podaril darilo za rojstni dan, denimo doma izdelano igračko, ta pa bi jo brez besed odložil nekam v kot in se delal, kot da ni nič? Ti pa si se tako trudil!«
Otrok naj dobi občutek, da je tudi medsebojna pomoč zelo podobna darilu – vsebuje namreč iskreno naklonjenost, željo nekoga, da bi se ti, jaz, on počutili bolje – da pa je pomoč povezana s tem, da tudi mi damo človeku, ki smo ga nekaj prosili, občutek, da je pomemben za nas.
Kako se reče?
Ko se otrok pred blagajno spomni, da bi imel rad neko igračko ali sladkarijo, mami preprosto reče: »Hočem te bombone.« Zdaj ima mama dve možnosti –da otroka usliši in mu preprosto kupi želeno zadevo ali pa se ustavi in pomisli, kaj so otrokove besede pravzaprav povedale. Rekel je »hočem«, mislil pa »ukazujem ti, da mi kupiš«. Priznajmo si, otroci so v izhodišču egoisti in v svojem domu jim ta egoizem velikokrat dovolimo, ker se nam ne ljubi prepirati ali pa smo – kar je še huje – na tak način komuniciranja navajeni.
Kaj bi storili vi? Bi dejali: »Kako se reče?« Bi vas otrok razumel, bi »prosim« tudi rekel? Pa bi vedel, zakaj? Kaj pa, če besede »prosim« ne bi izrekel? Bi vedel, zakaj mu bombonov niste kupili?
Mednarodno priznana strokovnjakinja za vzgojo otrok Elizabeth Pantley priporoča, da otroka ne izsiljujemo z želeno stvarjo. Če mu jo mislimo kupiti, to storimo. Če se otrok na besedo »prosim« ne bo spomnil sam, ga opomnimo z besedami »reče se prosim«. Podobno storimo, ko otroku damo želeno stvar v roke – pospremimo jo z mirnimi besedami »reče se hvala«. Nikar pa predmeta ne držimo v rokah in sprašujmo: »Kako se že reče?« Otrok se namreč šele uči vzorcev obnašanja in situacij, v katerih je določena beseda potrebna, zato boste besedi »prosim« in »hvala« še dolgo vnašali v določeno situacijo.
Če pa otroku ne nameravamo kupiti želene stvari in nismo pripravljeni na popuščanje, mu to povejmo z jasnim »ne« in zadevo končajmo. Predvsem pa ne odnehajmo, niti če je želja podkrepljena s solzami in opremljena z vsemi ganljivimi vljudnostnimi besedami. Bodimo dosledni.
So to res čarobne besede?
»Prosim« in »hvala« sta čarobni besedi, in nič ni narobe, če otroku to tako razložimo. Odpirata srce nagovorjenega. Vendar moramo dati otroku vedeti tudi, da vedno ne bo dobil vsega, kar si želi, kljub izgovorjeni besedi »prosim«. Kajti če bo tako, bo tudi »prosim« za otroka kmalu postal način, da dobi vse. Dobil bo občutek, da je to lahko prijazen ukaz, ki je vedno takoj izpolnjen, ker je dovolj vljuden. To pa zagotovo ni naš namen.
Ne bojte se otroku česa odkloniti. Starše je velikokrat strah tega, da bi bil otrok jezen nanje, da bi jim celo dejal »ne maram te več«. Toda otrok tega ne misli tako, le jezen je, ker njegova želja ni izpolnjena v tistem hipu, ko jo je izgovoril. Vsega pač ne morejo imeti ali dobiti.
Dolge pridige so navadno nesmiselne, ko gre za otroke, in večina vzgojnih ukrepov lahko deluje brez večjih in daljših razlag. Toda pri učenju socialnih veščin, kot so obzirnost, iskrenost, vljudnost, poštenost, je drugače – otrokom je treba vedno znova razlagati, zakaj je pomembno, da znamo deliti stvari, zakaj je s prijaznostjo življenje lepše, zakaj se poštenost v življenju ne le splača, pač pa tudi povrne.
Živeti v prijaznejšem svetu so sanje vseh otrok in tudi staršev. Zelo veliko lahko naredimo že doma s preprostima besedama »prosim« in »hvala«. Hvala za pozornost.
Jaz bi samo tole dodala, kot izkušnjo in razmišljanje in kar je Tina že opisala v članku.
Namreč mala punčka, recimo ji Sara, pri svojih skorajšnih 14 mesecih želi dobiti knjigo v roke. Očka ji je knjigo ravno vzel zaradi dobrega vzroka, ampak, ker Sara “prosi” (kot so jo doma naučili, torej res ljubko ploska z rokami in zre v odvzeto “igračo”) ji očka to vrne.
Mala je naučena, da dobi VSE, če lepo prosi!
Bistvo moje pripombe in vprašanja je: Kdaj pa začnemo otroku razlagati, da je lepo, da je prosil, ampak tega ne bo dobil, ker je prenevarno zanj, ni ustrezno ???
LP
J.
ps.: Prva beseda mojega sina je bila “hvala”, najbolj je to presentilo mene, “prosi” še danes ne, razen ko želi imeti nož :)))
Mislim, da moramo od vsega začetka otroku sporočati, da sta hvala in prosim sicer besedi, ki odpirata vrata, nista pa prijazen ukaz oziroma si kot starši jemljemo pravico, da ocenimo, kdaj je prošnja smiselna. Življenje ni pravično, prošnje dobimo zavrnjene vsi, mislim, da malo frustracij na zdrav način otroka vzgaja ne pa ponižuje. VSE ne more dobiti nihče.
Sploh pa – če je razlog, da je knjigo oče vzel, v tem, da se do nje ni prav obnašala, potem prosim ne pomeni nič – kajti nepravilno obnašanje mora prinesti neke posledice: če knjigo trgaš, je ne dobiš, dokler se do nje ne boš obnašala tako kot se spodobi. Prosim in hvala s tem nimata zveze.
T.
Pri nas smo s tem začeli takoj, ko je začel uporabljati besedo prosim. Še zdaj mu vedno povem: Zelo lepo si prosil; vesela sem, da si rekel “prosim”, ampak žal vseeno ne moreš dobiti npr. noža. Včasih kljub besedi prosim česa ne moreš dobiti, ker je nevarno, se lahko razbije itd. Do sedaj je tako razlago vedno sprejel in zaradi tega ni nehal uporabljati besede prosim (češ saj je brezveze, saj kljub temu ne dobim).
Lp,
Katarina
Mi smo doživeli nekaj tistih PROOOOOOOOOOOOSIIIIIIIIIIIIIIIIIIIM!
Takrat smo mulcu razložili, da tega in tega pač ne more zato in zato. Jasno smo mu dali vedeti, kaj so razlogi za to, da njegova želja ni uresničena. Kar je pri starejših malo lažje, ker več razumejo.
Vedno uporabljamo PROSIM, IZVOLI in HVALA. To nam je pač v navadi in mali se je tudi navadil.Saj včasih tudi mi njega kaj prosimo, pa nas zavrne in odklonitev argumentira, mi pa jo sprejmemo. Tako pač svet funkcionira oz. naj bi funkcioniral.