Pozdravljeni,

imam punco, ki je bila v svoji mladosti spolno zlorabljena. To je bilo približno pred 12 leti in še danes ima zaradi te barabe težave, ki se kaže kot depresija in tudi najino spolno življenje ni tako, kot bi moralo biti. Žal ga noče prijaviti, ker se boji da ji ne bodo verjeli. Zato sem se odločil, da ga prijavim sam. Ali je to možno?

Hvala!

Vsekakor je to mogoče, pri tem pa se lahko mirno zaneseš, da bodo tvojemu dekletu verjeli. Najbolje je, da se oglasiš na kriminalistični policiji, kjer imajo strokovno usposobljene ljudi, ki se ukvarjajo izključno na področju spolnih zlorab. Predlagam ti, da pripelješ dekle s seboj, ali pa prideš sam in poveš, kar tui je zaupala o tem.

O tvojem ravnanju ramišljal kot pomoč tvojemu dekletu, da izpove svoje tegobe, da ta, ki jo je zlorabljal, dobi zasluženo kazen, pri tem pa vedi, da bo tvoje dekle pri tem še najbolj potrebovala tebe, da ji boš stal ob strani. Kljub temu, da so ljudje, ki se ukvarjajo specialno z žrtvami spolnih zlorab razumevajoči, spo postopki v naši državi, da se doseže cilj – obsodba storilca, dokaj dolgi. Kljub temu ne omahuj in svojemu dekletu pomagaj.

sa napisal:

> Pozdravljeni,
>
> imam punco, ki je bila v svoji mladosti spolno zlorabljena. To
> je bilo približno pred 12 leti in še danes ima zaradi te barabe
> težave, ki se kaže kot depresija in tudi najino spolno
> življenje ni tako, kot bi moralo biti. Žal ga noče prijaviti,
> ker se boji da ji ne bodo verjeli. Zato sem se odločil, da ga
> prijavim sam. Ali je to možno?
>
> Hvala!

Prijavite ga!

Mene pa zanima nekaj. Brala sem temo o materi, ki se bori za svojo hci, mislim, da je naslov teme ‘Hci’. Podobno izkusnjo sem imela jaz. Pred leti se mi je nekako takole zgodilo. Bila je zabava, mlad fant pijan kot mina, sredi mrzle zime, lezal na tleh, pa se mi je zasmilil (izkusnje z bratrancem, ki je bil vsak vikend na koncu – koma, pa sem tudi tako poskrbela zanj). Vzela sem ga v avto, celo pokrila z deko in bila z njim, da mu ne bi kaj bilo. Cez nekaj casa je prisel k sebi in zacel namigovati. Seveda nisem rekla odlocen ‘ne’, ker nisem verjela, da misli resno. Pa se je zacelo, ker mi je bilo takrat tezko reci ne (tega sem se ucila kasneje pri Katji), tega nisem rekla odlocno, upirala sem se, mocni prijemi in cukanje za lase (strah pred pijanim clovekom, ker je mlajsi brat pil in bil doma nasilen) so me se dodatno utisali, potrpela sem, kasneje pa vse do danes krivila sebe – se danes se sama sebi zdim umazana in krivim sebe.
Sedaj pa vprasanje. Kako naj ga prijavim? A nisem jaz kriva? Ce, kako naj dokazem, saj ‘sva bila sama’? Saj so vsi videli, da ‘sem ga povabila v avto, moj avto’? Moj sedanji fant ve in ceprav je iz tujine (trenutno sem pri njem), bi temu tipu najraje poslal kroglo v glavo in ko je bil lansko leto v Sloveniji, me je prosil, naj mu najdem tega tipa, ceprav sva s fantom skupaj dobro leto, to se je pa zgodilo pred 6 leti. Tudi jaz imam tezave v spolnosti, fantu se ne morem povsem predat, najhuje mi je, ko krivi sebe! Potem privlece na dan to zgodbo, ko bi le bila tiho. Ceprav me najeda in najeda in sem zalostna, ker se ‘moskemu’ ne morem povsem predat. In to moskemu, ki me ljubi, nekomu za katerega sem pripravljena umret, pa naj se slisi se tako ‘staromodno’.
Torej, kako je z dokazi? Ali naj dekleta raje bodo/bodimo tiho, ker – zakaj bi pa meni verjeli, njemu pa ne? Oba sva v istem polozaju, nihce ne more njemu dokazat in nihce ne more meni verjeti. Mislim, da je moj ‘da’ enakovreden njegovemu ‘ne’.
Ali pac?