Bela božična zvezda
Pozdravljene!
Hvala času, da so ti prazniki za nami. To nikakor niso prazniki polni veselja, ampak prazniki, ko je bolečina ponovno huda, ko se zaveš, da si sam med zvezdicami. Ko ne veš, kaj bi bilo najbolje, ostati tu ali sam postati zvezdica.
Praznike sem preživela blizu svoje punčice, včeraj je minilo natanko tri mesece, ko je ni več med nami. Zaspala je, ko sva midva želela da je budna in ko še danes ne verjamem, da je ni in je ne bo. Včeraj sem točno ob 20.00 prižgala svečke na njenem grobku, prezgodnjem grobku, tam smo bili vsi in tiho molili, vsak za sebe.
Pa ti prazniki, ko vsi hodijo s smehom na obrazu, ko kupujejo darila, za svoje najbližje, ko se igrajo Božička, kaj pa mi….Sovražimo poglede na lepe izložbe, kjer se kar smejijo igračke in vabijo, pa tako lepi pajacki in oblekice,pa…. Kar sem lahko kupila je lepa bela božična zvezdica in cel kup svečk. Samo to ji lahko dam, samo toliko, da grobek ni v temi, toliko da ve, da jo mamica in ati ljubita in mislita na njo, da je bila in bo za vedno ostala najina mala zvezdica, najin angelček, ki naju čuva. Skoraj 14 dni sem jo obiskovala in jokala, danes pa….
Danes sva odšla domov….Težko, ampak ne gre drugače….Še zadnjič postojim in ji obljubim, da se ponovno oglasim februarja…Prižgeva svečko in oba jočeva…Še zadnjič poljubim malega angelčka in zašepetam: “Mamica in ati te imata rada!” Pobožava beli križek in odideva….Sama z bolečino, se vsedeva v avto in še vedno briševa solze, solze, ki se ne posušijo in se nikdar ne bodo…
Hvala vam, vsem, ki ste tu na farumu, hvala Nataši, Petri, Tanji,Heleni, Beti, hvala vsem, ki ste napisale knjigo, hvala Simoni in Suzani, ki sta si vzeli čas za kavico. Mislim na vse in sama poskušam iti naprej. Enkrat je lažje, potem spet težje, tako, kot nam je vsem. Hvala vsem, ki zaupate tisto, kar najbolj boli in s tem poskušate pomagati sebi in nam….
In edino kar prosim Boga za vse nas je, da naj nam da moč, da sprejmemo tisto, kar ne moremo spremeniti.
Mojca
Hay Mojca!
Lepo je zopet videti tvoje ime na forumu. Ja, danes je 3 mesece od mojega poroda. Grozen dan, samo solze, ne vem kam se naj dam….. In še me čaka najhujše, 13.01. ko bi jo morala rodit, živo in zdravo, jo prijet v roke, jo božat, slišat njen glas, gledat njene očke, rokice….. Pa nič. Lahko ji samo prižgem svečko in jočem za njo. Zdaj se je začelo šele pravo žalovanje, zdaj vem da sem prej bila v šoku, tokrat je žalost drugačne, zdaj me ne boli več celo telo, ampak samo duša….
Upam da bo šlo kmalu navzgor, čeprav si govorim, da moja lubica ne želi da jočem, da bedi nad menoj in mi želi vse dobro….. upam da bom to lahko sprejela kot nekaj dobrega in začela živet naprej…. brez nje a vendar z njo v srcu….
LP in veliko poljubčkov
Simona
Vseh teh prazničnih dni se niti ne bi toliko zavedala, če ne bi imela svojo lepo punčko, ki pa me še vedno potrebuje in morda po vsej tej tragediji zdaj še bolj in v njo usmerila vso to praznično veselje.
Je pa kljub temu hudo, ko veš, da bi bilo vse skupaj bolj popolno, če bi moja Lara še živela in bi ji bila lahko namesto svečk kupila prvo božično darilo. Tako pa sem svoje nakupe njej usmerila v svečarni in izbirala med najlepšimi svečami na policah.
In tako bo vsako leto, vsak praznik in rojstni dnevi moje Lare ko si bom rekla glej namesto, da bi kupovala igrače in oblačila, copatke, ki jih je že prerasla moram kupovati svečke, žalostno.
To se ne da preboleti, nikoli v življenju pač pa se bo potrebno naučiti živeti s tem, kdaj, kako pa ne zna nihče odgovoriti???
To nas dela močne in s tem ko živimo naprej, pa čeprav iz dneva v dan, dokazujemo, da lahko naredimo korak naprej in ga moramo narediti zase, za naše zvezdice in vse tiste, ki nas resnično ljubijo.
Nataša
Mojca, tudi meni je bilo srečanje v pomoč in podporo. Iskren pogovor res dobro dene. Skupaj smo močnejši, ne!? Hvala tudi tebi (vama).
Ko me je včeraj moj dragi spomnil, da bi bil najin prvi otrok kmalu star eno leto, so naju oblile solze. To je ta izguba prihodnosti. Mi gremo naprej, a otroka ni, ki bi moral hoditi z nami. Od izgube otroka naprej imam občutek, da nekako živi in raste z menoj. Zalotim se, da bi mu kar kupovala igračke, knjigice… Pa se zadržim in morda kupim kaj malega. Komu? Nekako sebi ali pa mojemu otroku v srčku.
Zares je težko. Mislim, da še nisem povsem sprejela izgube, da bo še potreben čas.
Ta negotovost naslednje nosečnosti me prav tako ubija. Pri ginekologu me kar obliva pot in se tresem. Bomo poskusili ponovno. O, če bi bilo lažje izgubiti otroka, ne bi bil problem.
Pa saj nimam druge izbire!
Punce, mislim, da smo zares prave junakinje! To kar preživljamo in doživljamo zares zahteva poguma in moči.
Morda bomo ob naši medsebojni pomoči lažje vzdržale vse pritiske.
In kot pravi ena od naših forumovk, ki je zdaj četrtič noseča in je že v 34. tednu (držimo vse pesti zanjo): IN MOLIM.
Ti prazniki za nas res niso bili praznični. Vem, kako ti je hudo, saj se tudi sama podobno počutim in kot sem lahko prebrala je tudi z drugimi tako. Najlepše bi bilo, če bi vse praznike, obletnice in rojstne dneve lahko izbrisali. A tega se ne da narediti. V življenju je vedno tako, da se mora manjšina prilagajati večini in ne obratno. In tako moramo gledati nasmejane obraze, poslušati radost tujih otrok in sprejemati voščila, ki največkrat niso iz srca.
A čas gre naprej in tako so se tudi ti prazniki končali. Življenje se bo zopet vrnilo na stari tir in me si bomo nabirale novih moči. Prišli bodo drugi prazniki, druge obletnice, spet bo hudo, a me bomo močnejše. Ne bomo se predale, ne smemo se.
Draga Mojca in vse sotrpinke, želim vam čimveč notranjega miru in moči za naprej.
Helena
Ko se je meni zgodilo najhujše, kar se v nosečnosti lahko zgodi, se mi je zdelo, da sem skoraj edina, ki se mi je to zgodilo. Moram reči, da res prej nikoli nisem slišala, da dojenčki umrejo kar v nas (razen v prvih mesecih, ko pride do spontanega splava, če je s plodom kaj narobe), nobene takšne mamice nisem poznala in se mi zdi, da sem te misli podzavestno odgnala. Potem pa bum in ko bi morala roditi zdravega fantka, saj je bil že čas (38 tednov – celih), ga naenkrat nisem več čutila.
Mislila sem, da se mi podira svet in kako se kaj takšnega sploh lahko zgodi po celi nosečnosti, ki je minila brez večjih težav. Roditi vseeno moraš, a kaj ko veš, da dojenček ne bo zajokal, saj mu srček ne bije več. Veliko vprašanj, kaj sem storila narobe?, kaj sem spregledala?, lapsus ginekologinje? Vsa vprašanja ostanejo brez odgovorov.
Ko berem vaše žalostne zgodbe, mi zelo pomaga, ker nimam več občutka, da sem sama. Moram reči, da se solze posušijo, nikoli pa ne pozabiš občutkov, ki te takrat prevevajo. Najslabša tolažba je, ko ti nekdo reče, saj boste še imeli dojenčka. Takrat to nič ne pomaga, jaz bi rada imela tega dojenčka, ki sem ga težko čakala devet mesecev, za katerega je bilo že vse pripravljeno, pa ga ni. Hudo je oditi domov iz porodnišnice brez štručke v rokah. Težko!
Zdaj sem spet noseča in upam, da bo vse v redu.
Preveč sem se razpisala, vse kar pa sem hotela napisati je: Hvala vsem mamicam, ki delijo svojo bolečino z nami in nam je zato vsaj kanček lažje. Želim vam vse najboljše.
Veseli me Taša, da si ponovno noseča. Vem, da te preganjajo strahovi, kako se bo končalo, da ne bi bilo kaj narobe, pa vseeno moraš gledat optimistično naprej….
Tudi jaz se znova borim da bi zanosila, ker si resnično želim dojenčka. Moje punčke Lee ne bo zamenjal nihče, bi pa ji rada dala brateca ali sestrico.
Po kolikem času pa si ponovno zanosila? In v katerem tednu si? Opiši nam malo svoje občutke, saj je tako lepo vedeti, da zopet bije srček v trebuščku ene izmed nas nesrečnih mamic…
LP monka
Ponovo sem zanosila po letu in dveh mesecih. Vedno mi je uspelo takoj zanositi, kar vem da je zavidanja vredno, ker si ne znam predstavljati, kako je, ko se trudiš zelo dolgo časa in željene nosečnosti ni. Monka, želim ti, da bi ti čim prej uspelo. Sama sem noseča 8 tednov, še daleč je do konca. Strah me je, vendar sem optimistična, čeprav ne mine dan, da ne bi poprosila nekoga nad nami, da bi bilo vse v redu. In vem, da tudi moj Luka pazi na svojega bratca ali sestrico.
Težav z nosečnostjo nimam, tako da če ne bi bilo dveh črtic, sploh ne bi vedela, da sem noseča. Vem, da je še dolga pot pred mano, vendar si že zdaj predstavljam, kako bom lahko k sebi stisnila svojega zdravega dojenčka. To želim tudi vsem drugim mamicam.
LP, Nika