Bedanc, srečno pot!
Dragi Bedanc, dragi Miha!
Ful sem do zadnjega upala, da se boš zmazal, res! Potem pa prejmem sms, da si postal angelček Miha. Čeprav sem dopuščala možnost, da boš postal naš angelček ali zvezdica na nebu in prav bala sem se te novice, sem bila vseeno šokirana in sem še vedno žalostna, žalostna, žalostna. Zgubili smo enega fajn dečkota iz naše družine limfomčkarjev.
Iz naših dopisovanj na forumu in preko tvojega bloga sem si ustvarila sliko o tebi, čeprav te nisem nikoli spoznala v živo. Zanimal si se za svojo bolezen, naštudiral vse o zdravljenju NHL-ja. Vse si vedel, ampak si na žalost nisi mogel pomagati. Narava in tvoje poslanstvo sta šla svojo pot.
Vsem nam si bil lahko za zgled, kako se moramo bolniki boriti za življenje in ves čas ohranjati pogum in dobro voljo. Pomagal si nam z nasveti, spodbujal si nas, bil si res lahko marsikomu vzor.
Zato, dragi Miha, želim ti veliko sreče in sončka tam zgoraj! In lep pozdravček vsem limfomčkarjem, ki jih boš srečal.
Dragi limfomčkarji,
danes popoldan v mislih pospremimo našega Bedanca v prerani gorb. Mislimo tudi na njogovo ženo, otročka in svojce in prijatelje, ki bodo danes še posebno žalostni.
Bedanc, srečno pot!
Poslovili smo se od Miha in ga pospremili na zadnjo pot. Bilo je nepopisno ganljivo, med množico si redko uzrl obraz, ki ga niso oblivale solze, naj je bil moški ali ženski, mlad ali star. Nikoli še nisem videla toliko moških jokati. Meni sp slovo in solze prinesli malo olajšanja, po vakuumu žalosti in tudi slabe vesti, je prišla samo žalost in otožnost, v katero počasi leze upanje na srečanje pri Bogu. Vem, da je Miha verjel in veroval, tudi zato je slovo malenkost lažje. Otroka (še) ne vesta in ne dojemata, kaj se je danes pravzaprav zgodilo. K sreči.
Vsem, ki se še borite sto zahrbtno poašstj v kakršnikoli obliki želim, da bi zmagali vi, ne ona.