ATIJA NI VEČ
Pozdravljeni,
Mineva deseti dan, ko so mi sporočili, da je moj ati umrl. Groza. Nikoli ne moreš verjeti, kako hudo je to, če tega ne doživiš. Dopolnil je 77 let, a bil je še kot skala. Nikoli ni maral kazati, da se slabše počuti, pač pa je raje stisnil zobe. Nemo smo ga opazovali in videli, da zadnje dve leti njegovo zdravstveno stanje peša, a da ga bomo izgubili tako na hitro, ne tega si nisem mislila. Solze se ne posušijo in tako prekleto ga pogrešam. Oglasim se pri mami in se nemo zazrem na del sedežne, kjer je še pred kratkim sedel, ko me je pričakoval, da pridem iz službe. Na obrazu mu je zasijal nek poseben nasmešek. Sedaj nasmeška ni več. Je le grob in na njem napis….eden izmed mnogih…nepomemben.
Kako to preboleti? Bo kdaj lažje? Delam se pogumno pred mami, kjer vem, da je tudi njo strlo, a to je tako težko. Danes sem šla v službo. Upala sem, da bom vsaj malo izklopila. A,glej zlomka. Prihajajo sodelavci in ti stiskajo roko….moje sožalje- Vsaka beseda se mi zareže v srce. Kdor ne ve me sprašuje, kako je bilo na dopustu. Onemim. Kakšen dopust? O, kako prekleto je to težko…Pa še kup drugih podobnih trenutkov je ….
Mi lahko kdo pove, kako najlažje iti naprej….
Objokana hčerka
Zunaj je tiho deževno jutro.
V mojem srčku je prav tako….
Mojega atija ni…hvaležna sem za skoraj 41 let, da sem bila lahko ob njem in mi je bilo dano, da sem se od njega marsikaj naučila. Tudi karakterno sva si bila zelo podobna, zato je on razumel mene in jaz njega.
Ati, čudovit si bil. Zadnje dni, ko se je čutilo, da se bliža dan najinega slovesa sem ti povedala, da ti ne zamerim, da odhajaš in da želim, da zapreš svoje utrujene oči in se končno spočiješ. Želela sem si le, da si nekje blizu mene, da me paziš, da mi svetuješ, ko se ne bom znala odločiti in da si moj angelček.
Nikoli te ne bom pozabila in vedno boš v mojem srčku…
tvoja giti
Čutim s teboj, ker sem tudi sama pred tremi leti ostala brez ljubljenega atija.
Bil je najboljši oče in dedek. Svet se mi je porušil, ker je bolezen prišla tako hitro in
takrat sem mislila, da za mene ne bo nikoli več sijalo sonce. Tista grozna bolečina
izgube s časom mine, spomini pa so še vedno tako živi. Prav vsak dan posebej ga tako
pogrešam in se vedno bolj zavedam, kako zelo rad me je imel in jaz njega.
Življenje pa nikoli več ni to, kar je bilo pred tem, ko smo bili še vsi skupaj.
Moje sožalje tebi, Gitti. Vem, kaj preživljaš, saj so lani tudi moji otroci ostali brez svojega zlatega tatija. In jaz brez mojega dragega moža. Kaj vse smo morali doživeti in preživeti ob sami smrti, pogrebu in še danes preživljamo, ti ne morem povedati. So ljudje, ki res stojijo z ramo ob rami z žalujočimi, so pa tudi taki, ki smo jih videli samo na pogrebu . Saj sem se z otroki v tem letu toliko pogovarjala o sami bolezni,s katero se je naš tati v 46. letu tako zelo boril, ampak še vedno mi najmlajša hčerka reče: Zakaj nimamo več tatija? Ima šele 7.let. In to so trenutki, ki bolijo, skelijo, pečejo v dno srca. Otrokom tako zelo manjka tati, da bi najmlajšo vzel v naročje, jo pocrtal, ji prebral pravljico za lahko noč. Starejši otroci pogrešajo njegovo moško besedo. Ampak tako je. Ne morem ga priklicati nazaj. Za nas je na oni strani mavrice, kjer ni tiste bolečine, ni trpljenja. In bedi nad nami in nas tako varuje. Že celo leto skušam sebe in svoje otroke nazaj vključiti v neko umirjeno življenje, da bi se znali nekako organizirati tudi brez tatija. Želim ti, da bi v svoji notranjosti našla moč spopasti se z nastalo življensko situacijo.
Hvala monka 88 in žea…..
Iskreno sožalje tudi vama….pošiljam vama objem in držim pesti, da bomo zmogli iti čez to našo izgubo, ki nas je doletela…
Po naravi sem vesela oseba, a ta smrt me je tako pomračila. Moj ati je bil vesel človek. Dostikrat je požvižgaval kakšno pesem, v družbi pa je zelo rad tudi zapel, saj je imel čudovit glas. Njegov glas si takoj prepoznal. Zdaj pa tega glasa ni. Žal mi je, da ga nisem kdaj posnela in bi tako imela njegov glas, ko bi si ga žaželela. Kaj vse mi pade na pamet?
Človek se sploh ne zaveda kaj ima, dokler tega ne izgubi.
Čez dan skrivam svojo žalost pred mami, da ji ni še bolj hudo, ponoči pa se vsaj enkrat zjočem, da mi je lažje. Nikoli nisem razumela, zakaj ljudje tako pogosto obiskujejo grobove. Sedaj mi je jasno. Tudi jaz sem vsaj dan tam. Zdi se mi, da brez tega, zvečer ne bi zaspala. Tako sem vsaj malo potolažena, da sem bila pri mojem atiju in sem mu obljubila, da spet pridem in takoj mi je vsaj malo lažje. V službi se zavedam, da kar precej omenjam mojega atija. Včasih se mi zdi, da ujamem med sodelavci tisti žalostni pogled, glej kako jo je prizadelo. Pa si ne želim tega. Rada bi jim le povedala, da se naj veselijo s svojimi dragimi, preživijo z njimi tiste lepe, srečne trenutke, dokler jih imajo, saj je to največ vredno. Ti lepi spomini so vredni veliko več, kot kup evrov za katere se “pehamo” dan za dnem. Vesela sem, da sem mojemu atiju vedno pomagala, če me je prosil za kakršnokoli pomoč. Še tisti zadnji dan preden ga je odpeljal rešilec sva šla skupaj v njegov rojstni kraj, kjer je bil tako rad. Kdo bi si mislil, da bo to zadnjič?
Ljubi moj ati. Hvala ti za vse. Vedno te bom imela rada. Zaradi tebe sem postala to kar sem. To je tvoja dediščina, ki si mo jo dal. Počivaj in čuvaj me.
tvoja giti
Kot, da vidim sebe v tebi. Vsak dan obiščem očetov grob in v mislih se na tem mestu vse
“pogovoriva”. Edina uteha mi je ta, da je oče vedel, da sem ga imela in ga imam neizmerno
rada. Včasih se edino sprašujem ali se je kdaj spraševal (ker sva bila res izredno povezana)
kako bom “preživela” brez njega. V veliko oporo mi je hčerka zaradi katere se nisem smela
zrušiti. Tudi njo je dedkova smrt zelo prizadela in v fazi največjega žalovanja ni prenesla
pogovora o njem in solz. Danes, po več kot treh letih se vsakodnevno pogovarjamo o njem in
v naši hiši ga ni samo fizično, drugače je vedno prisoten.
Ati, le ti veš, kako rada sem te imela in kako prekleto te pogrešam.
Na vrata trka mesec avgust….mesec, ki bo minil brez tebe. Ta mesec bom praznovala rojstni dan. Rojstni dan brez tebe. Hudo bo…Ne bom se mogla veseliti. Preveč sveže je vse skupaj. Preveč boli, skeli, peče, da te ni več med nami. Ne boš mi več čestital. Mi stisnil roko, me objel, me poljubil…To tako boli, ta misel, da te ni….in te nikoli ne bo…
Nič….solze spet tečejo, spomini so spet tu…..
Kar odpravila se bom….na tvoj grob….da ti odnesem sveže rožice, ki sem jih pred dobro uro nabrala na domačem vrtu…najlepše sem odrezala…..zate. Pa da ti prižgem novo svečko…novo lučko, moj zlati ati…
tvoja giti
Danes ponoči je minilo natanko štiri tedne od kar si se slabo počutim in smo klicali reševalce. Zadnjič sem takrat govorila s teboj. Ni ti bilo dobro. Zadela te je kap. V bolnici si ostal še enajst dni, v komi. Nikoli se nisi več prebudil. Nekajkrat si le še dvignil roko in malce pogledal. Bil si le senca samega sebe. Aparati poleg tebe so delali namesto tebe. Nisi več zmogel. Zdravniki nam niso dajali lažnega upanja. Bili so direktni in kar nekoliko “kruti”. Ne morem reči, da so bili slabi, sploh ne, le včasih si ljudje težko priznamo resnico, če ta ni lepa. Še vedno imam željo, da oddidem na oddelek, kjer si ležal. Menim, da sem dolžna, da jim napišem vsaj nekaj lepih besed. Lepo so skrbeli za tebe v tistih dnevih. Prišla sem te obiskat pred službo, ti govorila kaj se dogaja doma, ti namazala noge, ti umila obraz z osvežilnim robčkom. Res, da mi nisi odgovarjal, a v utripu srca na monitorju sem vedela, da veš, da sem tam. Vedno se je zvišal. Vse osebje je to mirno gledalo in me pustilo pri miru. Hvaležna sem jim za to, saj so bili drugače obiski ob 14.30 uri. Še posebno pa se moram zahvaliti dr. Jazbec. Čudovita zdravnica. Naj povem, da govorim o UKC, I.NADSTROPJE, oddelek CIIM (center intenzivne interne medicine).
Ati, danes te spet obiščem…na tvojem sedanjem domu, a v mojem srčku boš ostal za vedno. Doma imam tvojo slikico, zraven gori lučka. Dostikrat poljubim tvojo slikico za lahko noč, tako mi je lažje. Rada te imam, ati moj.
…pravkar sem prišla v službo
Šla sem z vlakom in vzela s seboj knjigo, da ja ne bi z nikomur govorila, ker sem pač take depresivne volje danes. A, glej zlomka. Srečam sosedo. Izreče mi sožalje, saj so bili na morju in sedaj se je vrnila in izvedela, da sem izgubila očeta. Spet so tu solze in jok. Spet so tu spomini. To, tako prekleto boli, da ni več mojega atija…
Ati, rada te imam in tako zelo te pogrešam…..
Ati,
Čez dva dni bo en mesec od kar si nas zapustil in odšel zaradi tvojega iztrošenega srčka….
Noro te pogrešam in te imam neizmerno rada, ati moj.
Vsak dan si v mojih mislih in nikoli te ne bom pozabila, vedno boš ob meni, karkoli bom počela in boš moj angelček. Gledam tvojo sliko….o, kako hudo je,ker te več ni.
V MOJEM SRČKU IMAŠ TI POSEBNO MESTO, ZA VEDNO….
tvoja Giti
Nov teden je dan, a bolečina je ista….
Boli, skeli, peče….
Poskušam živeti normalno, a ne gre.
Pogrešam mojega atija. Ati mi je pomenil ogromno in mi še pomeni. Bil je moj vodnik in mnogo me je naučil. Hvala ti za vse. Upam, da sedaj počivaš in si med dobrimi ljudmi, saj si to zaslužiš. Tudi moja otroka te pogrešata. Ni dneva, da te ne bi vsaj nekajkrat omenili. Še vedno si z nami, čeprav te fizično ni.
Rada te imam in vem, da me imaš tudi ti rad.
Tvoja Giti
Ati,
Danes je 46 dan, ko te več ni med nami. Čas gre, jaz pa stopam po enem in istem mestu. Tak imam občutek. Ni energije, ki bi me vlekla naprej. Tako zelo te pogrešam. Včeraj sem te spet obiskala na tvojem grobu. Ne morem dojeti, da te več ni. Da te ne bom nikoli več videla. Celo sanjam te. V zadnjih sanjah si me prijel za roko in mi rekel, da boš vedno z menoj. Bila sem srećna, vsaj za hip. POGREŠAM TE.
Tudi moj rojstni dan je minil brez tebe. Kako boleče je bilo to spoznanje, da me ne boš objel in stisnil k sebi.
Ati moj, pazi na mene in vedi, da te imam neskončno rada.
tvoja giti
Ati moj….
Zunaj je nov dan…pa se ga sploh ne veselim. Nikoli nisem verjela, da te izguba človeka tako prizadane, pretrese, te ohromi. Počutim se kot koklja, ki brska po istem mestu za zrnom…
Moram naprej…moram….
To si bi želel tudi ti…
Gotovo mi hočeš to sporočiti, ko me obiskuješ v sanjah…tam si nasmejen, pozitiven,tak kot si bil le ti…
Upoštevala bom tvojo željo in poskusila “zadihati s polnimi pljuči”, moj dragi ati.
Hvala ti za vse, ti si bil moj vodnik….v mojih 41 letih.
tvoja giti
Ati,
Ta teden je bil nor. Kot, da mi to, da te ni ni dovolj, sem izvedela še , da imam probleme z ledvicami in niti ščitnica mi ne deluje prav. Groza! Zakaj? Sedaj tekam od zdravnika do zdravnika. In rezultat….pregled ščitnice 22.2.2012. Ne morem verjeti ! Glede ledvic pa… Še enkrat sem ponovila izvide krvi in vode, potem pa bomo videli, kaj bo. Če bodo rezultati isti, grem v bolnico na preiskave za nekaj dni….
Dragi moj ati, rada te imam…in prosim te, drži pesti za mene, da bo vse ok…rada bi še dolgo živela…
Giti
Dragi moj ati,
Danes sem te spet obiskala na tvojem grobu. Rožice lepo cveto, svečke gorijo…
Cvetki so zate, svečke prav tako…
Želim si tvojega pogleda, dotika, objema…saj veš kako rada sva se imela. Med nama je bila posebna vez. Brez besed sva čutila, kaj misli drug.
Bil si in ostal moj heroj. Vem, da si ves čas ob meni in me varuješ.
Rada sem te imela in to mi ne more vzeti nihče.
Tvoja hčerka Giti
Dragi moj ati,
Pa sem preživela še prvi november. Gre za dan, ko se spomnimo ljudi, ki so pokojni.
Stala sem ob tvojem spomeniku. Brez besed. Le solzice so šle svojo pot. Ne, lansko leto nisem niti pomislila, da bom letos tebi prižgala svečko v spomin. Še dobro, da ne vemo dogodkov, ki nas čakajo. To bi me ubilo.
Tolažim se s tem, da kogar imaš rad, nikoli ne umre… le daleč… daleč je… moj ati… tam med zvezdami in me čuva….
tvoja giti