Ati umira – kombinacija raka in ciroze jeter
Pozdravljeni…
Znašla sem se v slepi ulici, v situaciji, v kateri se ne znajdem več dobro… oz. se sploh ne…
Pred slabimi dvemi meseci so atiju (56) odkrili raka na sapniku, ki se širi v pljuča… dobila sem izvide, malo “poguglala” in odkrila, da ima povrh vsega še žolčne kamne in manjše infarkte v možganih (?), baje znak demence… ker pa je njegova osnovna bolezen ciroza jeter, je kemoterapija neizvedljiva. Imel je 5 obsevanj in en CT in takrat, slab mesec nazaj je začel vidno pešati…
Zadnje 3 tedne ne jé oz. poje zelo zelo malo, par makaronov, žlico polente, mleko, spije malo juhe… predlagali so nam Prosure, ampak ga je vztrajno zavračal,pljunil ven še preden je kaj popil… no, in v zadnjih dneh ne poje niti tisto malo kar je včasih, pije samo vodo, pa še to zelo malo… požirk ali dva, pa se že ustavi… zavrača tudi zdravila. In dejansko hira pred najinimi očmi.
Vedno bolj je zgubljen,živi v nekem drugem svetu oz. v času otroštva, koža je oranžna, oči rumene, urin je gost in temen, celo ko se mu solzijo oči, ven prihajajo rumene solze… z mami ga niti ne moreve premikat, ker se nama ne pusti. Plenice noče nositi, vedno si jo strga dol, samega ne moremo pustiti niti za 5 minut…
Zdravnik pravi, da upanja ni, da naj se sprijaznimo s koncem. Poskušamo, a je težko. Prekleto težko. In sprašujem se, vsako minuto se sprašujem če ga vse to boli… stoka namreč kar naprej, ko se ga mami dotakne se takoj upira in stoka še bolj… In ne vem, res mora biti tako da umira in dobesedno hira in umira pred najinimi očmi? Sploh obstaja kaj kar bi mu lahko olajšalo bolečine, muke? Kako dolgo lahko sploh človek zdrži take bolečine, muke? Ker ne morem si predstavljat, da bo dejansko umrl od lakote in žeje… sploh ne vem kaj lahko naredim…
Se opravičujem za tako dolg post… samo zelo mi je hudo in sploh se ne znajdem več…
Tejdi, ali imate očeta doma? MOrda bi bilo smiselno o vseh tvojih strahovih in vprašanjih sporegovoriti z njogovim zdravnikom oz. onkologom. On bo najbolje vedel, ali očeta kaj boli ali ne, ali je dementen ali je to posledica bolezni.
Želim ti veliko moči in poguma. Javi se še kaj.
Pozdravček!
Ja, ati je doma… z zdravnikom pa sem se že pogovarjala, tudi z onkologom… os. zdravnik je rekel, da je to pač konec in da naj poskrbimo da mu bo udobno in da ne bo trpel… prej sem pogledala, ima kapljice Tramal… baje ga naj ne bi bolelo preveč, saj se primarno zastruplja z jetri… vsaj tako nam je rekel… in ta njegova zmedenost naj bi bila posledica tega, ker ga zastrupljajo jetra…
Ampak stoka pa in tudi na dotik je občutljiv… malo prej je mami celo ugriznil, ker mu ni pustila da bi vstal (mimogrede, povrh vsega ima eno nogo 12cm krajšo in je nemogoče, da bi se kam odpravil brez bergel, zadnje čase je pa itak tako oslabel, da še stat ne more… ampak vseeno je hotel nekam it…), mene pa pljunil… saj mu ne zamerim, vem da je to bolezen… ampak hudo mi je pa vseeno…
Hvala za lepe besede obema, mi pomeni veliko…
Draga Tejdi,
Povsem razumem v kako težki situaciji se z mamo nahajata. Poznam tudi opisan odnos zdravnikov v takšnih primerih. Zelo preprosto je reči, da je to pač konec in da sami poskrbite, da mu bo udobno in da ne bo trpel. Kako pa to storiti ob opisanih težavah in ko si ob tem sam čustveno prizadet in tudi potreben pomoči pa je povsem druga zgodba. Bojim se, da se bo očetovo stanje še zelo spreminjalo in težave samo še stopnjevale ter da Traminal ne bo zadostoval.. Moj nasvet je, da se obrneš na najbližji območni odbor društva Hospic. Verjamem, da vama bodo pomagali vsaj z dobrimi nasveti, če že ne bodo mogli konkretneje.. Telefon in čas, ko so dosegljivi najdeš na njihovi strani:
Ostani močna v teh težkih trenutkih in se še javi sem, ker bomo mislili nate..
Draga Tejdi!
Oh, kako te razumem. Pred dobrim letom sva s sestro doživljale podobno, ko se je zaradi raka ‘poslavljala’ najina mami. In tako kot ti z mamico gledaš kako se tvoj oče bori s to kruto usodo, tako sva tudi midve s sestro preživljale žalost ob pogledu na mami, ki je kljub močni volji do življenja dobesedno hirala in odhajala nama pred očmi. Tudi mami je imela kapljice Tramal in še ene tablete seditive, ne vem kako se jim reče več, ampak prisebna je vseskozi bila, razen zadnji dan, ko pa je budno spala – imela je zaprte oči, je pa še pokimala ali zamrmrala na moje besede.
Tudi nama so zdravniki rekli, žal morata se soočiti s tem, da za vajino mami ni več pomoči. Nisem mogla verjeti kaj slišim in sem si mislila, kakšne neumnosti govorijo, pa sem vprašala koliko časa (takrat je bila mami še kar v redu fizično, je še hodila), sicer to niso napovedali, vedar sem te besede takrat vzela kot to je nemogoče, kar govorijo. In nista minila dva meseca, ko so se žal žal na našo žalost uresničile. Vendar mami je trpela, kljub temu, da je želela živeti, je trpela. Čeprav se še danes po letu dni ne morem soočiti s tem, da je ni več, nekoliko le s tem, da hvala bogu ne trpi več.
Tejdi, bodi močna, vem, da je težko, bodi ob njemu, mu povej kaj lepega, drži ga za roko, mu kaj preberi, povej kaj o dnevu, ki si ga preživela. Vedi, da mu je zelo težko, saj ve, kako je tudi vama hudo. Samo predstavljajmo si, da se bojuješ s tako boleznijo, nato pa hkrati še s tem, ko gledaš svojce, kako trpijo zaradi tega. Kot je že napisal gospod Jože – prijatelj v prejšnjem postu, obrnite se na društvo Hospic, mogoče bo nekoliko lažje. Midve s sestro se takrat nisva, odkrito povedano, si nisem predstavljala in imela energije, da bi se s komerkoli pogovarjala. Hotela sem preživeti sekunde, minute, ure in dneve z mojo mami. Ker sem vedela, da jih žal ne bo veliko.
Tejdi, res je, tvoj ati bi naj čim manj trpel bolečine, kapljice že imate, moja mami je imela tudi protibolečinske obliže, ne vem če obstaja še kaj. Ker najhujše je to, da so bolečine res tako hude, da se človeka dotakniti ne smeš. Moja mami je ob negi, ko smo z negovalko menjale pleničko in jo obrnile na stran, zastokala od bolečin, če sem se je na roki ali nogi samo dotaknila, dobesedno jo je bolel vsak delček kože…. Tako se mi je smilila. Še danes me pogosto preganjajo te boleče slike njenih bolečin in stokanja…Raje bi se večkrat spominjala lepših dogodkov in vsega lepega, vendar pogosto imam pred očmi zadnja dva mesece in tedne, ko je bilo najhujše.
Tejdi, čutim lahko tvojo grozno bolečino, predstavljam si lahko tvojo jezo na cel svet, kako krivičen je, vendar žal na tako trdoživo bolezen v tem stadiju ne moreš veliko vplivati. Vem, da je težko slišati to od zdravnikov, tudi meni je bilo, ker sem se enostavno počutila ‘prevarana’. Prevarana od upanja, ki sem ga imela v sebi vseskozi, in me je izdalo. Žal.
Zato ti želim čim več dragocenih trenutkov s tvojim atijem, pusti vse ostalo ob strani, meni se je dobesedno ustavil čas, popolnoma nič drugega mi ni bilo pomembno, še hrana ne, skorajda niti spanje. Sicer je vse skupaj prišlo potem za mano, vendar vedela sem, da so mogoče zadnji trenutki in vse ostalo mi je bilo odveč. Bodi mami v oporo, kolikor si ji lahko, vem, da vama je izredno težko in nepopisna je tako atijeva kot vajina bolečina.
Držite se, pa oprosti, s tabo sem delila svoje boleče izkušnje – upam, da ti s tem nisem vzela še zadnjega upanja. Želela sem ti le reči, da te kakopak razumem in da vem, kaj prestajata z mamico.
pa-pa
Draga Zarja, najprej naj ti povem, da se nimaš kaj opravičevat, ker si z mano/nami delila svojo izkušnjo, nasprotno, zelo veliko mi pomeni… res… in ne, nisi mi vzela upanja, ker upati sem nehala že kar nekaj časa nazaj… zdaj se v bistvu trudim ostati močna in biti tisti steber opore, ki je vsaj približno zmožen racionalno razmišljati in ostati dokaj priseben… ni lahko, skoraj vsako noč zaspim v solzah, tudi v službi me solze velikokrat premagajo, a se trudim ostati močna…
Upoštevala sem Jožetov in tvoj nasvet, naj se obrnem na Hospic… sem jih poklicala danes in jutri grem do njih, na pogovor, če se bo dalo pa bodo tudi oni prišli do nas… problem je v tem, ker smo iz Postojne in ni območne službe, ki bi pokrivala naš konec… ampak so tako zelo prijazni in pripravljeni pomagat, že po enem pogovoru sem se počutila bolje… tako da, bomo videli kaj bo jutri, kaj se nam bo uspelo dogovorit, pogovorit in prepričana sem da bo lažje… že po telefonu so mi dali nekaj nasvetov in že to ful pomaga…
In hvala tudi vam, ki ste mi dali oporo in me napotili v pravo smer… se zagotovo še kaj oglasim, pa hvala vsem še 1x…
Ojla…
Se opravičujem, ker sem tako tečna, ampak… danes so atiju celo blagovolili dati protibolečinske obliže, ampak mami pravi, da se ji zdi, da je po njih še slabši, bolj nemiren, več in bolj zmedeno govori… je to normalen pojav?
Drugače pa moram pohvaliti Hospic, zelo prijazno so me sprejeli, mi dali par nasvetov, uredili nego in protibolečinsko terapijo, skratka, po vsej agoniji ki smo jo preživele z zdravniki, lahko rečem samo kapo dol…
Zdravo Tejdi!
Moja mami je imela nekaj časa še ko še stanje ni bilo tako zelo zelo hudo protibolečinske obliže, je bila včasih manj skoncentrirana, ko sem se pogovarjala z njo, vendar le zaradi teh obližev ne bi rekla, da je bila zelo zmedena ali nemirna. Kasneje je pa ob teh obližih imela tudi tablete – protibolečinske, nato pa tudi kapljice Tramal, te pa so zelo močne, lahko so posledica tudi halucinacije, kot pri drogah. Ampak moraš vedeti, treba je narediti vse,da tvoj ati čim manj trpi. Meni je bilo najhuje, ko je mami zajamrala in tako zastokala, ko smo ji zamenjale pleničko, in kjer koli sva se jo dotaknile, jo je kljub vsem tem protibolečinskim sredstvom še bolelo. ker bolečine se običajno stopnjujejo,moji mami je imela vedno hujše bolečine, se je kar stopnjevalo. Hropela je, težko je dihala,verjetno so bile metastaze na pljučih tudi že. Boga je bila res v zadnjih tednih. Tako se mi je smilila. Še zdaj imam vse so pred očmi, tega ne bom nikoli nikoli mogla pozabiti, teh slik njenih bolečin, a kljub temu še dobre volje in upanja v sebi.
Draga Tejdi, bodi močna, bodite ob njemu, tebi, tvoji mami želim čim več moči ob vsem tem, situacija je zelo boleča. Vem!!!
Atiju pa, da bi čim manj boleče prenašal vsakodnevne napore in bolečine.
Držite se.
me veseli, da ste se obrnili na Hospic, jaz vedno slišim le pohvale ljudi za njih….
lahko noč