Ati, tam nekje se srečava
Sama samcata…
tako, odšla si še ti, Mateja…kar potrudit se moram da ne napišem teta…vem,da nisi marala te besede, saj nisi krvna teta, pa vendar si mi bila veliko bližje kot kdo v družini. Odšla si tako na hitro, da se nisva mogli niti posloviti. Ko sem izvedela za tojo smrt,na zelo krut način, me je spreletel srh…da, pripravljeni smo bili, da to ne bo trajalo,pa vendar boli, zelo. Joj, kako šele boli tvojega otroka…star je komaj 14 let. Uro ali dve po njegovem odhodu na morje…si odšla še ti. Za vedno. Očitam si, da ti nisem večkrat povedala koliko mi je pomenila tvoja pomoč v naši hiši in kako zelo bi bil ati ponosen nate. Upam, da si vsaj moje zadnje sporočilo prebrala.Boli me le to, da me sedaj Bojan gleda grdo glede njegovega varanja in govorjenja o tem. Prepiričana sem bila, da mu boš povedal aresnico v tem letu, ko si imela več kot dovolj časa. Vendar ja, res je, človek mora odpuščat in tudi jaz to odpustim tebi…upam, da bo bojan meni, saj te ni več in moja beseda sedaj ne bo veliko veljala.
Boli…to, da nisi odšla le ti…odšla je tudi mami…ne iz tega sveta, vendar pa me je izgleda zaradi svojega dragega odpisala iz svojega življenja. Ne želi, da delam doma…ima penzion, 45 postelj za oddajo, jaz pa tu blizu LJ v najemniškem stanovanju, z minimalno plačo. Dobro, da mi konec meseca ostane slabih 100€ za hrano in račune, saj stanovanje ni poceni.
Boli…to, da sem odšla d dragega Jaca, da bi poskusila drugič z Žigom…po dveh letih. In ugotovila sva po slabem mesecu, da to ne bo šlo…saj je problem vožnja v službo s katero izgubi 2 uri in več na poti. Ureja si svoje stanovanje 80km stran, tako da je že to ovira-trenutno.
Tudi moja hčerka Julija , ki ima šele sedem let, je izgubila svojega dragega tatija. Tatija, ki še ni dopolnil 50 let. Vsak dan nama je v mislih. Vsako sekundo dneva. Zakaj, zakaj? A odgovora ni in ni. Tako je. Tako zelo hudo je bilo, to naše slovo… Tako zelo si moja Julija želi, da bi jo tati vzel na kolena, jo pocrtal, ji povedal pravljico za lahko noč…Jaz pa neizrekljivo pogrešam najine poljube ljubezni, ki v mojem srcu ne bo nikoli ugasnila. Ljubezni, ki nama je podarila štiri zdrave otroke, najmlajša je Julija. Vemo, da nas tati ne bo nikdar popolnoma zapustil, da bo vedno bedel nad nami, pa čeprav na oni strani mavrice.
Dragi Ati!
Še sem tu le veliko manj pišem, ker moja predraga sesrica misli, da pretiravam, ker toliko žalujem za teboj. Vedno je bila železna in vedno bo taka ostala.
Kmalu pridem k tebi.
Rada te imam pa še vedno tako boli kot prve dni. Čimprej se srečava tam nekje, da bom bila lahko spet srečna,
tvoja Lidija
Dragi Ati!
No pa je počilo in smo vsi skregani. Žal mi je za tiste male za velike pa škoda besed. Ostala bom kar sem vedno bila in vedno bom. Človek s čustvi in vedno pripravljena pomagat sočloveku, tako si me učil. Bolelo bi te tako kot mene ko gledam to hinavščino, če bi bil ti med nami bi to vse rešili. Se ne splača sploh nič govoriti, ker sta me razočarale osebi, za katere bi umrla če bi blo potrebno. Nič več ni tako in hvala bogu, da vsaj vem na čemu sem. Prepuščena sama sebi in Bogu. Bom se pobrala zaradi tebe Ati, za njiju pa me briga.
Spomenik bo kmalu in kmalu bo na njem zopet zagorela moja svečka zate. Rada te imam in tudi tvoja vnuka sta te šele sedaj na veliko začela omenjat. Bi bilo vse drugače pa to bando bi dedi razgonu pravi tvoj prvi vnuk.Šele sedaj spoznavam, da te nenormalno pogrešata tudi onadva. Tak čas leta 2009 si bil pri meni, sedaj pa si najlepša zvezdica na nebu.
Za vedno tvoji in naše poti se srečajo tam nekje…..
Tvoja,
Lidija
Dragi Ati!
Konec meseca bo tu datum, ki mi je bil najljupši. 28.11.2011 bi imel 67 let. Še me boli še jočem, ko govorim o tebi in vedno bolj te pogrešam. Prekleti rak naj gre v ….
Vnukinja je na sliko, ki jo je narisala zate in si jo tudi videl napisala da te ima najraje od vseh in da ji je tako žal ker ti ni na glas povedala da te ima RADA. Pa saj to si ti vedel. Napisano je tudi, da si bil najboljši dedi in da si močno želi tvoje vrnitve.
Rada te imam, tam nekje pa se vidiva……,
tvoja Lidija
Draga Lili!
V zadnjem mesecu sem pogosto pomislila nate in na Barbaro,kajti sama sem doživljala vajino agonijo.
Pred 14.dnevi sem ostala še brez ljubljenega atija, ki je izgubil bitko s to kruto boleznijo, ki ji rečejo rak. Nekaj dni pred 2.obletnico mamine smrti sem ostala še brez ljubljenega očeta in boli spet neznosno!! Sem pa vesela, da vseeno se ni matral dolgo . Od postavitve dg. in hospitalizacije na Golniku , Onkološkem in nato še doma je bilo vsega skupaj slaba 2.mesca. Proti koncu sploh ni bil tako slab kot ob postavitve dg in pred obsevanjem, ampak očitno je bilo preveč, saj se je ta “hudič” priplazil že skoraj povsod!
Lili upam, da se rana vsaj pri tebi počasi celi,čeprav vem, da vsakih tolko spet zakrvavi in da ti počasi misel na dragega ata prikliče nasmešek na lice.
Drži se draga moja in lep pozdrav tebi, tvojim najdražjim in pa Barbari. če jo kaj vidiš!!
Pa seveda : vse najboljše tvojemu atiju tam gori med zvezdami!
Draga Dal – Nataša,
no potem se pa uprašamo ali sploh je Bog. A ni bilo preveč, da ti je že mami odšla sedaj pa še ati. Prejmi moje iskreno sožalje. Še se ti celi prva rana pa se že pojavi druga. Ne vem kaj naj ti napišem v tolažbo kot, da mislim nate in drži se draga moja.
Barbare nisem že dolgo videla. Vem da ni pravi čas a ko boš želela mi javi in bove šle na eno kavico. Razdalja ni ovira.
Tolaži se, da ima Mami sedaj Atijevo družbo. Hvala za čestitko in naj nas naši angeli čuvajo še naprej.
Lidija
Draga Lidija!
Čas tako neizprosno beži, da se včasih kar zgrozim, da je že skoraj 6tednov od smrti mojga atija.
Po drugi strani pa komaj čakam, da gredo ti prazniki mimo, da se dnevi podaljšajo in bom lahko več zunaj, na vrtu, v bližnjem gozdu,…tam kjer je moj ati najraje bil z mojim sinom, ko je bil pri nas na obisku.
Vem, da je tudi pri tebi bolečina še vedno prisotna, le res upam, da je vsaj malo lažje ob zavesti, da ta kruta bolezen, ne žre in “muči” naše drage!
Za čaj-kavico se pa komot zmenive, ko bom spet kaj po Ljubljani hodila. Sem je malo sita, ker sem oktobra bila skoraj vsak drug dan na onkološkem pri atu . Bo pa treba slej ko prej, že zaradi službe!
Topel objem draga moja Lidija!
Nataša
Pozdravljene!
Ta forum berem že 8 let od kar mi je umrl oče s katerim sva bila zelo povezana. Ko je odhajal sem mu obljubila, da bom skrbela za mamo in naj v miru oddide. Res sem osem let skrbela zanjo,sedaj pa že eno leto izgubljam tudi njo. Zadnji dnevi so še posebno hudi, ker vem da se,
poslavlja. Že eno leto jo razjeda rak. Nisem mlada imam hčerko, vnuka, partnerja pa vendar se počutim tako sama in groza me je kako bom naprej in kako zdržati to bolečino. Kako skriti pred njo, da trpim ko odhaja, ko pa je ona tako močna, da tolaži mene. Morda kak nasvet ?
Vsem želim mirne praznike in manj bolečine v letu, ki prihaja.
Pozravljeni!!!
Že dalj časa zbiram pogum…..in sedaj sem se odločila,da vam tudi jaz zaupam mojo zgodbo!!
Moj ati,je bil karesn človek.Igral je harmoniko,bil je policaj….in imel me je neizmerno rad!!! Leta 1997 sem se rodila jaz.Vse je bilo zelo super,vsi smo bili zelo srečni……Nismo vedeli,da se nam bo zgodilo to!!! Ko sem dopolnila 1 leto,je zavedno odšel moj dragi ati,ki se ga sedaj skoraj da ne spolnim!!! Koliko mi je mami pokazala slike,ga prepoznam…..Takrat sem še bila prehmajhna,da bi razumela,da atija več nebo nazaj!!!!!Takrat sem še bila premajhna da bi rekla : ”Ati,rada te imam!!”
~ Ko sem se začela zavedat za sebe,sem spoznala kaj sem izgubila!!!!!! Še danes ne morem verjet,da se je to res zgodilo!!!! In letos bo 14 let,kar atija več ni med nami!!!!!
~Ati,vedi,da te imam najrajši na svetu,in da te zelo pogrešam!!!!
Anja*
Draga Anja!
Lepo, da si svojo bolečino izlila ravno na moj naslov, na tem forumu.Jaz sem svojega očeta izgubila pri svojih 38 letih, tako da se ga bom vedno spomnila po njegovih dejanjih, dobroti in njegovi brezmejni ljubezni. Ti si očeta izgubila veliko, veliko prezgodaj. Verjamem, da ti tvoj oče stoji ves čas ob strani čeprav se ga ti ne spomniš. Fizično ni prisoten a, ko pogledaš proti nebu je ena od miljard zvevzd ena zvezdica tvoj ati. Vedno bodi ponosna, da si ravno ti njegova hči. Niso bogi tisti, ki so umrli, bogi so tisti o katerih se po njihovi smrti negovori več in so pozabljeni. Tvoj in moj ati ne bosta nikoli pozabljena saj vedno mislive nanj.
Moja hči je tvojih let in tudi ona zelo trpi zaradi izgube dedija.
Uživaj svojo mladost, saj to bi ti najverjetneje želel tudi tvoj ati.
Lp,
Lidija