Ati, tam nekje se srečava
Draga Lidija!
veliko mislim na te in povsem razumem tvojo bolečino!
daj čustvom prosto pot in kar povej atiju da ga imaš rada, saj te sliši, ker verjamem , da naši ljubljeni so še vedno z nami, odsotni so le fizično…njihov duh pa je še vedno živ!
Meni pomaga pisanje…imam en notes in notri zapisujem svoje “pogovore” z mami, pa razmišljanja, zlivam svojo bolečino,…mi pomaga.
topel objem draga moja, tvojemu očetu pa mir in spokoj tam med zvezdami!
Nataša
Draga Nataša!
Hvala za lepe besede, sem mislila, da te ni več na forumu. Upam, da se nekega dne srečamo in skupaj počvekamo. Barbare pa kar ni. A ne?
Dragi moj Ati!
Danes čuvaj svojega prvega vnuka, ko bo stopil na igrišče. Je rekel, da če bo uspel ti bo kupil Đipa. Kaj pa zdaj ko te ni več? Očitno mu bo uspelo.Vem, da bi bil ponosen nanj, zato bo pa babi toliko bolj. Čuvaj ga pred poškodbami in daj mu vso energijo in moč, ki jo saj veš zakaj do danes ni imel.
Jaz pa se bom maksimalno potrudila, da bo zrasel v človeka kakršen si bil ati tudi ti. Pošten, dober, čustven, pripravljen pomagati vsakomur in povsod in pa v pravem pomenu besede biti človek. Znanje, ki pa sem ga jaz pridobila od tebe bom tudi prenesla nanj. Ati vedno boš živel v našem srcu, zdaj in zavedno.
Zelo te pogrešam in upam, da se tam nekje, ko pride moj čas srečava.
tvoja Lidija
Predraga Lidija!
Vem da se že neki časa nisem javla prebrala sem vse ampak nikakor nisem mogla nič napisat.Vidiš po tolkem času je danes meni tako težko kot že dolgo ne.Gledala sem njegove slike danes prvič sem se opogumla odkar ga ni pa me je čist zlomilo.Klicala sem te danes parkrat pa si bla nedosegljiva,hotla sem te slišat in ti povedat kako mi je hudo,cel dan že jokam dons.Vidiš Lidija nikoli ne mine ta prokleta bolečina,očitno se bomo mogl navadit nanjo samo kako povej mi ti ker sama ne vem.
Kako ste pa kaj vi?Kaj naj ti rečem da ti želim da ti je bolje,pa vidiš da ne gre.Živimo naprej to je res,samo ko pa pride moment ko ti je hudo je pa dobesedno za znort.Izgubila sem atija,izgubila sem del sebe.
Objem Barbara
Dragi Ati,
mineva 49 dan od tvojega odhoda bolečina pa je še tako prisotna. Vsak dan mi je huje saj sedaj je čas, ko si ti že tako veselo delal okoli hiše, pa je vse tako pusto. Vse kar si naredil bomo pazili, saj to je za nas sveto. Najhuje mi je, ko pridem domov in vidim kako si svoje orodje posortiral predno si odšel v Lj. Še vedno stoji tam v tvoji delavnici in te čaka, da ga začneš uporabljati. Tam je bil tvoj kot kjer si ustvarjal in delal za nas, ki smo žal ostali tu.
Prekleta ta bolezen. Jokam in želim si da bi bila s teboj tam nekje ….
tvoja Lidija
Pozdravljena Nataša!
Zelo mi je hudo, ko vidim kako trpiš. Tako trplenje čaka tudi mene. Tudi jaz sem zadnja dva dni čisto na tleh. Rada bi te potolažila pa ne morem, ker se jaz počutim tudi tako kot ti. Naj ti bo v tolažbo, da nisi sama z trplenjem sem tudi jaz. Tudi sama preklinjam ta svet in želim si samo mojega atija.
Nemorem več. Jokam.
mislim nate,
Lidija
Draga moja Lidija!
Hvala za besede tolažbe in upanja.
Upanja in vere v to, da ima vse svoj smisel.
najbolj me jezi, da ti kar naprej tumbajo, saj je boljš tako!
Za njih že, ker ne čutijo take praznine in bolečine kot mi, ki smo imeli “posebne” vezi z našimi dragimi, .
Vem da sem sebična, da bi rajši videla da je mami kljub neznosnim bolečinam še vedno z nami, kot pa da je “zvezdica” na nebu, brez trpljenja in bolezni. ampak ne morem si pomagat, ker jo presneto močno pogrešam!!
In zdaj draga Lidija namest da bi te potolažila, sem te sigurno še bolj razžalostila.
OPROSTI MI,…ampak bolečina se spet nenormalno stopnjuje, saj se bliža njen RD…v nedeljo bi dopolnila 67let,.pa ji bomo voščili na pokopališču…ja je sine reku, da bo pa tam zapel babi Vse najboljše!
Ne gre več!
Pozneje nadaljujem!
Objem Nataša
Draga Nataša!
Res je kdor tega ni probal nima pojma kako je nam, ki smo izgubili nekoga, ki je bil z nami povezan na poseben način. Klinc pa beseda bolje je tako ali pa saj bo bolje. Ne, nebo nikoli nebo bolje in nihče me v to nebo prepričal. Vsak dogodek, vsaka žalost, vsako dejanje, ki ga storim jaz ali moji otroci bi prvo o tem povedala atiju. kaj pa zdaj? Komu naj povem? Saj imam še mami vendar mami ni ati. Včeraj sve s hčerko kupile za atijev grob dva lepa medvedka. Bolje bi bilo ko bi mu kaj dobrega spekla bi malo počvekala (če bi bil fizično z nami). Tko je pa vse skupaj “k….” Nikar si ne očitaj da si sebična ker nisi. Želiš si le mami navkljub bolezni. Tudi jaz razmišljam tako. Jutri odhajam k atiju na grob in me obliva sama žalost. Vedno nas je dočakal vesel sedaj pa me dočaka brez besed. Moj ati je pokopan na hrvaškem saj je zadnja leta odšel tja, ko je šel v penzijo. Doma pa imam pri atijevi sliki prižgano svečko. Veš če je ne prižgem me kar stiska pri srcu.
Tvoja mami je samo dve leti stari kot moj ati. Koliko bi morala še oba živeti če nebi bilo te preklete bolezni.Nikar se ne obremenjuj, da si me razžalostila, ker me nisi saj sem že tako žalostna. Moram ti priznati, da mi prav dobro dene da komuniciram z nekom ki občuti tako kot jaz saj doma me mož ne razume. Misli, da sem se skulirala. Aha sem ja, samo na zunaj notri sem pa totalna razvalina.
No draga Nataša sedaj vidiš da je tudi meni nenormalno hudo.
Tvoji mami želim vse najbolše za njen RD in naj ga lepo praznuje tam nekje…. Želim ji večni mir njejnim najbližnjim pa lepe spomine na mami in babi.
Matr te solze kar tečejo.
objem Lidija
Dragi Ati!
Včeraj mi je bilo spet tako hudo, da sem si zopet zaželela iti k tebi. Komaj še zadržujem bolečino, ki je v meni. Saj nevem a se mi že meša al kaj se z menoj dogaja. Včeraj sem naletela na tvojo uro, ki še vedno tiktaka pa tvoja očala in še mnogo drugih stvari. No ni mi ravno priletelo pred mene, sem predal odprla in vse to videla. Danes je 57 dan tvojega odhoda. Prekleta naj bo ta bolezen zaradi katere si nas zapustil in preklet v življenju tisti, ki to ni prej uvidel. Ati briga me za vse jaz bi rada tebe. Oprosti mi vendar bolečina je iz dneva v dan vse hujša.
Rada te imam,
tvoja Lidija
Draga moja Lidija!
Vidiš danes sem se spomnila nate,ker je dva meseca odkar nimaš ljubega atija.Nimam ti sploh kaj rečt,ker vem da ti je zelo težko in to očitno ne mine, vidim pri sebi.Ne vem kaj je z mano lahko ti povem,da mi je enako težko kot takrat ko me je za vedno zapustil ali pa na momente še huje.
Pred dvema mesecema si ga ti še objela,ki ga jaz nisem že skoraj eno leto.Veš jokam zelo hudo mi je,ker sem izgubila svoje sonce svojega atija,ki me je imel najrajši na svetu.Ne vem kaj bi dala za en sam trenutek da bi ga objela,hočem ga nazaj.
Tebi Lidija želim vse lepo pa čim manj saj veš…
Dragi moj zlati ati pogrešam te in neskončno rada te imam.
Tvoja Barbara
Dragi Ati!
Dnevi minevajo bolečina ostaja, jaz pa še vedno nemorem sama sebi priznati, da te nebo več fizično med nami. Danes je 70 dan tvojega odhoda. Kako te pogrešam veš samo ti saj mi lahko pogledaš v moje misli. Ni te, znal bi mi svetovati in me potolažiti tako pa ostajam sama s svojo bolečino.
Barbi nikar ne misli da me ni na forumu, vsak dan berem kar je novega gor samo pišem ne. Je preveč boleče pa se raje v mislih spominjam svojega atija.
Mojemu in tvojemu Atiju pa želim večni mir in naj nas počakajo tam nekje, ko pride naš čas do takrat pa naj nas čuvata.
Ati rada te imam,
tvoja Lidija
Draga Lidija!
Dnevi kljub turobnosti in dežju kar letijo.
Včasih se mi zdi, da poletja sploh ne bo. Sonce je vsaj zame velik vir energije in pozitivizma, tako pa v tem vremenu se žalost samo poglablja. Kot da tudi “tam zgoraj ” jočejo z nami.
V nedeljo bo že 6mescev od kdaj je odšla od nas draga mami, pa se mi zdi da še zdaj nikakor nočem sprejeti dejstva da je RES NI:
Pa pustimu času da naredi svoje,…nekoč pa ja se bomo z nasmehom in veseljem spominil naših ljubih in namesto solz žalosti, potočili kako solzo veselja , sreče in hvaležnosti, da smo jih imeli in da so bili RAVNO ONI naši eni in edini starši, prijatelji, znanci!!
Naj bodo spomini na ljubega očeta prežeti s soncem v duši!!
Topel objem draga Lidija!
nataša
Dragi Ati!
Mineva 78 dan od kar te nisem videla. Nikoli mi ne bo bolje saj bo v mojem srcu vedno prisotna bolečina. Jutri praznujemo rojsti dan tvojega najmlajšega vnučka (1 leto). A veš kako lepo reče Deda ko te vidi na sliki. Vsi se bomo potrudili, da bo Jaka vedel, kako dober dedi si bil. Hudo mi je, da ga tvoje zlate roke nikoli nebojo objele. Tudi edina vnukinja si želi tvojega objema in ga čaka a zaman. Vsi vnuki te imajo skrbno spravljenega v svojih srčkih. Vsak od njih ima pri sebi tvojo malo slikico. Naslednji teden ima tvoj Lalika rojsti dan pa zet in spet bo hudo. Prazniki Ati brez tebe so meni nočna mora. Vem, da bi ti ati hotel, da mi praznujemo samo brez tebe je tako težko. Lansko leto si bil edini, ko si rekel da je potrebno božič praznovati mi pa nismo bili za to. A si vedel, da si zadnjič z nami? Tako me boli, ko nevem odgovora. Da, ubijam se kaj si si mislil in v nasprotno me nihče nebo prepričal.
Ati naj ti bo tam nekje lepo mi pa tudi doli bomo že kako.
Rada te imam,
tvoja Lidija
Spet je dan za jokat.
Draga Lidija!
Glih kar sem prišla od svojega ljubega atija,veš kolk ga pogrešam da ti ne morem povedat.
Si rekla,ko minejo štirje letni časi da je bolje.Čez deset dni bo eno leto odkar ga nimam več,pa ti rečem da ni nič bolje,pridejo še zmeraj momenti,ki so neznosni.
Ja prazniki pa rojstni dnevi so najhujši.Ko sem jaz imela novembra rojstni dan,mi je bilo najhuje saj mi je vsako leto ata prvi čestital ,letos pa kar ni kako sem jokala res je bilo hudo.Jakcu pa želim vse naj naj za rojstni dan predvsem pa zdravja.
Objem Barbara
Dragi Ati!
Danes ima toja Lalika rojstni dan in prvič ji ne boš voščil. Jo je pa babi presenetila in jo poklicala že ob 7 zjutraj. Ati spomin nate je še tako živ kot bi nas včeraj zapustil. Želim si da bi bilo vedno tako. Tako rada govorim o tebi in sem tako ponosna, da sem tvoja hči ti pa moj ANGEL.
Včeraj je imel tudi tvoj zet rojstni dan in je rekel kako bi rad spil s stabo pivo in se nasmejal. Pogledal je tvojo sliko in samo rekel: Jožko zakaj, veliko bi še moral z nami preživeti ti pa si odšel! Veliko, veliko prekmalu.
Bolečina ostaja in v mojem srcu zavedno ostajaš tudi Ati ti.
Rada te imam, počakaj name tam nekje….
Tvoja Lidija
No, ravno prava tema je odprta. Naj napišem, da zelo, zelo vem kako vam je. Namreč pred 11 leti sem tudi jaz pri svojih rosnih 16. letih ostala brez atija. Kako zelo bi rabila tak forum takrat. Kajti, če sem se začela komu izpovedovat, sem vedno dobila odgovor, naj se ne smilim sama sebi…:S potem sem pač to žalost delila sama s sabo, no in seveda z mamo in bratom.
Lidija naj ti povem, da BO bolje, saj veš čas celi rane, je pa res, da brazgotine pa ostanejo. Ampak, ko so pa rane sveže, pa tako boli, boli, da se sploh ne da opisat.
Rada bi ti pa samo rekla, da si lahko vesela, da je bil vsaj v času tvojih pomembnih življenjskih dogodkov s teboj. Sama sem bila prikrajšana na maturantskem plesu, na poroki, pri rojstvu otroka. Veš, kako mi je bilo na poroki hudo, ko ga ni bilo ob meni. Vsi smo bili zbrani, le njega ni bilo.
V glavnem meni je pomagal čas in dejstvo, da že mora tako bit in pa seveda občasno čiščenje duše. Pa gre.
Mimsi pozdravljena!
Hvala za lepe besede Mimsi. Res je tale forum dober za dušo. Vsakič, ko mi je neznosno hudo se obrnem nanj. Moj Ati je bil res ob meni ko so bili dogodki, ki si jih naštela, pa še vedno jih bo toliko brez njega. Fizično ga nebo vendar v naših srcih pa je ostal za vedno in bo tudi vedno prisoten. Kjer bom jaz bo tudi Ati saj sem zavedno njegov ponos.
Spet je hudo in kar dvomim da bo kdaj bolje. tebi draga prijateljica pa želim obilo lepih spominov na tvojega Atija. Veš pravijo bogi tisti, ki ga pozabijo ko umre, tisti o katerem pa govorijo bo večno ostal med nami. Ne pozabi svojim otročkom povedati kako dober očka je bil in takšen bi bil sigurno tudi DEDI:Naj bojo otroci ponosni na svojega Dedija pa čeprav ga nikoli niso fizično spoznali. Važno je da vejo da je njihova mamica tako dobra zaradi svojega prehitro izgubljenega atija.
Ati rada te imam in še vedno me misel, da se srečava tam nekje nekako osrečuje in tolaži.
Zavedno tvoja,
Lidija
Lili
To, da dvomiš da bo kdaj bolje, je trenutno čisto normalno in je zaman pričakovat, da bo bolje kar čez noč. Je še premalo časa minilo. Jaz sem tudi čakala dan, ko se bom na očeta spomnila z nasmehom na ustih. Hvala bogu, sem ga dočakala. In ga boš tudi ti. Sigurno.
Bi pa rada še nekaj povedala, da sem ob tem spoznala, da je življenje prehitro minljivo in zares uživam vsako sekundo svojega življenja, posvečam vso pozornost ljudem, ki jih imam rada, se izogibam stresu in enostavno uživam…
Draga Lili, bodi žalostna, imaš vso pravico, vendar vedi, da tvoj ati zagotovo ne bi želel, da je njegova punčka žalostna.
Držim pesti, da bo v tvoje življenje kmalu posijalo sonce…
Mimsi!
Za tale forum lahko rečem samo hvala tistemu, ki se ga je spomnil. Vsi vi, ki se mi oglašate vidim, da me razumete. Ljudje, ki še niso doživeli tako veliko izgubo pa sploh ne razumejo kaj pomeni izgubiti tako ljubečo in nadvse pomembno osebo. Nekateri mi pravijo da gre življenje naprej in tu se zgodba za njih zaključi. Seveda da gre samo na kakšen način vem pa samo jaz in meni podobni. Tudi jaz sedaj po izgubi atija gledam na življenje čisto drugače. Res je eden drugemu smo si dani za prekratek čas in potrebno je te trenutke, dneve in leta uživati in se ne obremenjevati z vsako malenkostjo. Veliko bolj cenim življenje in drobne stvari. Imam še zlato mamo in zanjo bove s sestro poskrbele, ker bi tako želel ati. Vem in čutim da je ati med nami in bo ponosen še naprej na svoje punce jaz pa bom ponosna ker sem njegova hči.
Mimsi še enkrat hvala za lepe besede in tolažbo. Morda se kdaj kje dobimo na kaki kavici, ko bo pri meni tako kot pri tebi spomin na očeta naredil nasmešek na obrazu, zaenkrat pa so v mojih očeh le solze.
Ati danes je 90 dan odkar sem te nazadnje stisnila k sebi.
Rada te imam,
tvoja Lidija
Draga Lidija!
Želim ti iz srca, da se boš kmalu “naučila” živet z bolečino, ker izginila ne bo nikoli!
Nažalost je tako..al pa k sreči….kakor za koga.
Jaz vem da mi kak dan spomin na mojo zlato mamo segreje srce in se mi prikrade nasmeh na obraz, kdaj drugič pa me bolečina totalno ohromi.
Ne nisem se še sprijaznila z dejstvom, da je nebo več doma, ko bom prišla, zato še vedno po skoraj 7.mesecih upam, da so to le grde sanje in se bom zbudila iz te more!
Draga Lidija!….naj te grejejo spomini na čudovitega očeta in upanje, da so ti naši angeli-zvezde vedno z nami!
Topel objem Nataša!