ateisti

Živimo v malo večjem kraju, prej je bila to vas z malim številom prebivalcev. Narava je prav idilična in se tukaj krasno počutimo, razen enega problema.
Vse bi bilo lepo, če bi se udejstvovali nedeljske maše, to pa nam ne odgovarja, saj nismo krščeni. Prebivalci nas smatrajo za “ateiste in bogokletnike”. Mnogo hudih besed smo že slišali na ta račun.

Naša družinica verjame v boga ali nekaj nad nami, krščansko cerkev pa smatramo za podjetje, institucijo, katera z bogom ali nekaj nad nami nima prav nič skupnega, kar so že večkrat dokazali, saj govorijo eno delajo pa popolnoma drugo.

Zato se ne smatramo za “ateiste”. Prosimo za vaše mnenje.

Lep pozdrav od naše male družinice.

Hja, v nestrpnem okolju ste se naselili…. Še dobro, da niste romskega rodu, ker si niti država ne bi upala poseči vmes in zaščititi vaše integritete…

Pojdimo po vrsti. Najprej ločimo, kaj je vera in veroispoved, kaj je cerkev in kaj je ateizem. Domnevam, da živite nekje v jugo-zahodnem delu naše deželice, kjer prebivalstvo bolj glasno izraža svo pripadnost CERKVI. Cerkev je inštitucija – cerkev (z malo začetnico) pa je verska zgradba namenjena bogoslužju. Običajno gre za samostojno stavbo, pogosto z zvonikom. Manjša cerkev je kapela. Beseda Cerkev (pisana z veliko začetnico) označuje skupnost vernikov in izhaja iz grške besede κυριακων: kyriakon, ki pomeni »pripadajoči Gospodu«, oziroma iz nekoliko kasnejše grške besede κυρικόν: kyrikon (okrajšava za κυρικόν δώμα: kyrikon doma), ki pomeni »Gospodova hiša«. Latinščina in za njo romanski jeziki so za isto stvarnost uporabili grško besedo εκκλησια: ekklesia, ki označuje »zbor« oz. »skupnost«.

Preprosto torej gre za združevanje vernikov iste ali enake veroizpovedi. Veroizpoved – izpovedati svojo vero – pomeni identificirati se z določenim verovanjem. Ateízem (grško α-: a- – ne + θεος: teos – bog) označuje brezboštvo, zanikanje obstoja boga, filozofsko prepričanje, da bog ne obstaja (oziroma njegovega obstoja ni mogoče dokazati). Je torej svetovni nazor oziroma drža človeka, ki ne veruje v tovrstno »višje« bitje. Z ateizmom so se ukvarjali mnogi filozofi.

Na splošno “Krščanske cerkve” ne poznamo, razen nekateri manjših skupin, ki se razglašajo za “pripadnike starokrščanske cerve”, torej Cerkve po vzoru in izročilu Jezusa Kristusa, ki je, po svoje vstajenju naročil apostolu Petru in ostalim enajstim apostolom, naj zgrade “hram” ( torej cerkev z malo začetnico ), v katerem bodo oznanjali Kristusove nauke. Krščanstvo pa je “razpadlo” na več različnih “Cerka”, ki so se, vsaka v svojem okolju, borile za vplivnost. Tako je nastala Pravoslavna cerkev na Evropskem vzhodu ( še vedno ločena na grško in rusko ). Anglikanska Cerkev je naziv za skupnost protestantskih krščanskih Cerkva povezanih z Angleško Cerkvijo. Večina teh Cerkva je vključenih v Anglikansko skupnost in so v polnem občestvu tudi z Utrechtsko zvezo Starokatoliških Cerkva. Za začetek Anglikanske Cerkve šteje trenutek, ko se je angleški kralj Henrik VIII. sprl s papežem Klemenom VII., ki ni hotel razveljaviti Henrikove zakonske zveze s Katarino Aragonsko.Henrik VIII. se je kljub papeževemu neodobravanju drugič poročil (z Anno Boleyn) in dosegel, da je angleški parlament leta 1534 izdal »Zakon o premoči« in ga imenoval za vrhovnega poglavarja Angleške Cerkve. Angleška Cerkev samo sebe šteje za katoliško in reformirano Cerkev, sicer pa se na splošno uvršča med protestantske Cerkve. Protestantizem je krščansko gibanje, ki priznava Sveto pismo za edino avtoriteto in se je v času reformacije v srednji do pozni renesansi v Evropi odcepilo od rimskokatoliške cerkve. Protestantizem velja za eno od treh največjih vej krščanstva (skupaj z rimskokatolištvom in pravoslavjem), obsega pa različne obsege teoloških in družbenih pogledov. V Sloveniji večina protestantov živi v Prekmurju in pripada Evangeličanski Cerkvi. Evangeličanska Cerkev je protestantska Cerkev, ki izhaja neposredno iz reformacijskega gibanja, ki ga je sprožil Martin Luther. Lutrov grb je uradni znak Luteranske Cerkve
Slovencem je najbolj znana Evangeličanska Cerkev Augsburške veroizpovedi, ki izhaja neposredno iz Luthrovega gibanja in jo zato imenujemo tudi Luteranska Cerkev. V slovenščini izraz Evangeličanska Cerkev običajno enačimo s tem pomenom. V širšem smislu lahko izraz Evangeličanske Cerkve pomeni tudi druge Cerkve, ki izhajajo iz reformacijskega gibanja v 16. stoletju, zlasti Cerkve, ki so nastale na naukih Ulricha Zwinglija in Jeana Calvina – imenujemo jih tudi Evangeličanske Cerkve Helvetske veroizpovedi, Kalvinske Cerkve ali tudi reformirane Cerkve. Evangeličanske Cerkve včasih uvrščamo v širšo skupino evangeljskih Cerkva.

Evangeličanski nauk

Evangeličanski teološki nauk je utemeljil Luther na štirih glavnih postavkah:
Sola fide – samo vera pomeni, da si človek prisluži odrešenje samo z vero, ne pa z dejanji.
Sola gratia – samo (Božja) milost pomeni, da je za odrešenje potrebna samo Božja milost, ne pa posebne molitve in dela oziroma odpustki.
Solus Christus – samo Kristus pomeni, da je vrhovna avtoriteta vseh vernikov Kristus, ne pa Cerkev ali papež.
Sola Scriptura – samo Sveto Pismo pomeni, da je podlaga verovanja samo, kar je zapisano v Svetem Pismu, ne pa tradicija, ki se je izoblikovala v (Rimskokatoliški) Cerkvi.

Poznamo še celo vrsto majših verskih spupnosti, ki priznavajo Kristusa, kot odrešenika in so zato pripadnice KRŠČANSKE VERE.

Seveda je Krščanska vera, torej verovanje v Jezusa Kristusa, kot mesijo in odrešenika, samo ena od ver, ki obstajajo na svetu. Tudi pri nas so prisotne verske skupnosti največjih veroizpovedi, kot je Islam, Budizem, Židovska vera – Judovstvo ( druga najstarejša monoteistična religija takoj za Hinduizmom ), Hinduizem in mnogo manjših.

Slovenska ustava, kot preje tudi Jugoslovanska, zelo natančno opredeljujeta versko svobodo, torej svobodo veroizpovedi in s tem tudi obstoj ateizma ter strogo ločuje državo od Cerkve ( ne omenja katere ). Odbor ministrov Sveta Evrope je 21. januarja 2011 soglasno sprejel izjavo o svobodi veroizpovedi, ki se glasi:

‘Kot so pokazali nedavni tragični dogodki, so posamezniki različnih veroizpovedi vse pogosteje žrtve diskriminacije in nasilja – občasno tudi za ceno življenja – samo zaradi svojega verskega prepričanja.

Mi, 47 držav članic Sveta Evrope, ostro obsojamo takšna dejanja, kot tudi vse oblike hujskanja k verskemu sovraštvu in nasilju. Svoboda mišljenja, vesti in vere je neodtujljiva pravica, zagotovljena v Univerzalni deklaraciji Združenih narodov o človekovih pravicah, z 18. členom Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966, ter z 9. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah, katere skrbnik je Svet Evrope.

Nobena demokratična družba, ki temelji na vzajemnem razumevanju in toleranci, ne more obstajati brez spoštovanja svobode mišljenja, vesti in veroizpovedi. Uživanje te pravice je osnovni predpogoj za skupno življenje.’

—————————-

Ne bom se spuščal, kot vi, v ocenjevanje ali presojanje dejavnosti Cerkve v vašem kraju ali vašega mnenja o Cerkvi nasploh, ker to ni niti moje delo nitimoj namen. Z opisanim pa sem vam hotel samo povedati, da živite v okolju, ki je NESTRPNO. Nestrpno okolje pa reagira nestrpno na vsako drugačnost – na drugačno veroizpoved, na drugačno barvo kože, etnično pripadnost, spolno orientacijo, svetovno-nazorsko orientacijo in celo politično orientacijo. Ljudje, ki se izdajajo za vernike neke vere in pripadnike neke Cerkve in jim osnovna pravila te iste vere narekujejo STRPNOST, skrunijo vse družbene norme in vrednote. Takšna nestrpnost je deleč, daleč od demokracije in je nekoč označevala neki čisto drug svetovni nazor, ki ga zgodovinarji imenujejo NACI-FAŠIZEM!

Sploh ne gre za spoštovanje ali nespoštovanje vašega verovanja ali tega, kaj počnete v nedeljo zjutraj. Vse takšne oblike nestrpnosti so se rojevale in se rojavajo iz čistega pohlepa. Pohlepa po oblasti, pohlepa po premoženju, po materialnem, ne nazadnje tudi najnizkotnejših hotenj skrunitve človeškega dostojanstva. V tem našem, podalpskem okolju pa je prisotna še komponenta nevoščljivosti ali prislovične “fovšije”.

Vzrok vašega občutke ogroženosti torej ni vaš “ateizem”, ampak nekaj drugega. Poiščete ga lahko le sami. Poskusite se vključiti v lokalno skupnost skozi druga vrata, saj obstajajo – recimo Prostovoljno gasilsko društvo, Pevski zbor, Šolski svet, Krajevna skupnost izd., itd. Poiskusite najti sožitje, saj se sami zavedate, da živite v majhnem kraju, kjer veljajo druge zakonitosti, kot v večjem kraju, n.pr. v Ljubljani, kjer ste, do neke mere, lahko anonimen individualist. S svojo selitvijo ste sprejeli veliko nalogo, ne skušati spremeniti ljudi okrog sebe, ampak skušpajte jih sprejeti, pa bodo tudi oni sprejeli vas. Ne vem, mogoče obstaja kakšna človekoljubna akcija, solidarnostna poteza, manj kričeč avto, manj draga drvesa v vašem vrtu…. Okolje se vam ne bo prilagodilo, lahko se pa vi prilagodite okolju, ki je jasno izrazilo svoje stališče, da vas takšne, kot ste, ne sprejema – vsem ustavnim načelom in izjavam SE navkljub.

Na vaši poti boste najpomembnejše dejanje storili, ko boste sprejeli sebe. Od tam dalje bo vse enostavno. Pozabite pa, da boste lahko v takšnem okolju ostali anonimni endividualisti!

Pozdravljeni (mala družinica)!

Oglašam se kot vernik, katoličan in mi ni vseeno za vas, kajti ni fer , da od okolja doživljate to, kar doživljate.
Vesel pa sem, ko vidite tudi to kar je dobro, idilična narava, tudi dobro počutje…
V zapisu sem videl, da se ne udeležujete maš, ker niste krščeni. Nič hudega, če niste, k maši imate pravico priti, le k prejetju obhajila ne morete pristopiti, to pa ne morejo tudi tisti kristjani – verniki, ki niso pripravili svojih src za to pomembno dejanje. Omenil bi le to, da vam ni potrebno hoditi k maši zaradi sosedov, da bodo drugače govorili o vas.
Če gre v vašem okolju za katoličane, ki bi vas tako obsojali, vam garantiram, da to ni niti malo po nauku Cerkve, po Jezusovem nauku in vas prav lepo prosim, če stopite do duhovnika, ki vas mora lepo sprejeti in vam prisluhniti, ne glede na vaše prepričanje. Duhovnik ima tako možnost, da pri sv. maši ne imensko izpostavi težavo in vernike vzpodbudi k drži, ljubezni, k drži nesebičnega sprejemanja. Tako boste pomagali vernikom, da spoznajo svojo slabost in jim date možnost, da spregledajo.
Sicer mi je pa všeč tudi predlog g. Igorja, ki vas vzpodbuja, da se po civilnih društvih, organizacijah vključite v okolje, kar lahko pripomore k celovitemu vklapljanju v okolje.
Spoštovani, lepo vas prosim, če poskusite oprostiti vernikom in se dobrohotno obrnete na duhovnika, kot sem vam predlagal. Čeprav ne vem, o kateri Cerkvi govorite, se vam vseeno iskreno opravičujem in prosim, da pomagate tem ljudem, kajti v vas, v vaši osebnosti je moč zaznati veliko plemenitega, dobrega.

Pišite, kako je bilo, kako ste uspeli.
Mir in vse dobro, Domen P.

Upam, da bo duhovnik, ki ga omenjat gospod D.P. uspel popraviti svoje napake ali napake svojega prdhodnika, ki je v osnovi zgrešil pri širjenju svojega nauka. ” garantiram, da to ni niti malo po nauku Cerkve, po Jezusovem nauku “….. Le kakšne nauke je širil ta duhovnik ali njegov predhodnik doslej, ko je imel možnost širiti Kristusov nauk in Ljubezen do svojega bližnjega, da bo moral zdaj na popravni izpit? Prav ti isti ljudje, njegove “ovčice” so šle skozi vse faze (pre)obrazbe, od verouka do priprave za vse zakramente, ki so jih prejeli, od številnih pridig, ki so jih poslušali med mašami do osebnih stikov z njim….. Vsekakor mu želim veliko sreče pri tem plemenitem opravilu! Bo pa potrebnega kar nekaj garanja……..

Morda bo v pomoč, verjetno preskočeni, Evangelij po Mateju 5, tisti del o Govoru na gori:
»Slišali ste, da je bilo rečeno: Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika. Jaz pa vam pravim: Ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo, da boste postali sinovi svojega Očeta, ki je v nebesih. On namreč daje svojemu soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi, ter pošilja dež pravičnim in krivičnim. Če namreč ljubite tiste, ki ljubijo vas, kakšno plačilo vas čaka? Mar tega ne delajo tudi cestninarji? In če pozdravljate le svoje brate, kaj delate posebnega? Mar tega ne delajo tudi pogani? Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče.«

Spoštovani dopisovalci!

Zadnje čase, kadar koli spregovorimo o cerkvi ali Cerkvi, zadanemo ob močan, armiran obrambni zid in grožnje ter popravki si sledijo eden za drugim. Kot vidite, sem si vzel več, kot 10 dni časa, da sem objavil nasvet g. Domna P., nisem pa mogel kaj, da ne bi pripisal tudi pripombe, saj nasvet zveni poniglavo in farizejsko.

Družinica, ki je odprla to temo, ne omenja, posledica obnašanja katere cerkve ali Cerkve je njihovo slabo počutje med občani kraja, ki ga omenjajo. Govorijo o “krščanski cerkvi” in pričakoval bi, da se bo odzval poglavar edine krščanske cerkve v tej deželi, t.j. spoštovani g. Aristid. Izgleda, da je tudi on smatral. kot jaz, da tema ne zadeva njegove cerkve, ampak neke prezbitzerijske ali binkoštne cerkve.

Zaradi nepravilne uporabe besede “cerkev”, ki se pojavlja:

1. Včasih se izraz »Cerkev« nepravilno uporablja kot sopomenka za »kler« oziroma za tisto skupino oseb, ki je razen zakramenta krsta prejela tudi zakrament svetega reda (diakonsko, mašniško oz. škofovsko posvečenje).
2.Druga, redkejša nepravilna uporaba besede »Cerkev« se nanaša na nekrščanska gibanja ali skupnosti, ki se sicer razglašajo za krščanska, a je njihov nauk le preveč oddaljen od krščanstva, kot npr. pri nekaterih sektah….

sem tudi sam v bistvu zaveden in je moj odgovor splošen in se ne nanaša na neko določeno cerkev ali Cerkev, kot skuša omenjeni zaščitnik nepravilno tolmačiti moje pisanje.

Da bi v bodoče ne prihajalo do nesporazumov, sedaj zapiramo že drugo temo v temle forumu, da bi ne vspodbujali verske nestrpnosti, kakor si omenjeni dopisovalec NAPAČNO razlaga. Žal odslej dopisovanje v to temo ni več mogoče!