aspergerjev sindrom
Preberi si tole knjigo:
http://www.celostnozdravljenje.si/alenka/kako-je-biti-jaz
Lepše in bolj preprosto je težko razložiti, napisala sta jo starša otroka z AS.
zaskrbljena mamica 4-letnika,
upam, da se bo oglasil še kakšen starš.
Po moji izkušnjah večina staršev opazi , da je z njihovim otrokom nekaj narobe med 3. in 4. letom (kar se tile AS).
Lep pozdrav!
Sicer pozno ampak imam otroka s aspergerjevim sindromom. Ko je bil star nekaj čez tri leta so se začeli kazati znaki. Predvsem ni sprejemal novosti. Recimo sem mu kupila jakno pa mi je rekel, da je stara dobra in, da nove ne želi. Še vedno problem je posteljnina vedno mora biti ista. Kasneje so se začeli znaki čudnega ” čudaškega” obnašanja vse moramo kupovati na zalogo recimo moko, jajca, sladkor le tako se počuti na nek način varnega. Potem komunikacija, ki je mimogrede katastrofalna saj ne zna pravilno izrazit čustev. Ne mara družbe vrstnikov ne zmore funkcionirat v skupini. Mojega sina blazno zanima vesolje in o njem zna povedati zelo veliko pa je star šele šest let. “Nor” je na številke. Motorično je nespreten. Skratka kot mamica sem že zelo zgodaj opazila, da je moj otrok drugačen od vrstnikov. Kdaj sem pomislila na Aspergerjev sindrom? Pravzaprav pozno. Ampak, da se njegovi vrstniki igrajo in norijo moj pa igra šah in to celo dobro mi je pa dalo misliti, da bi lahko bil Aspergerjev sindrom. Upam, da sem vam kaj pomagala.
Diagnoza AS je diagnoza za vse življenje in hkrati diagnoza, ki več vrat zapira, kot odpira. Mnogim otrokom se prehitro pripiše AS, kar jih zelo obremeni in zaznamuje, obravnavai jih začenjo kot “itak brezupen primer”, čeprav so mnogi Aspergerji hudo nadpovprečno intelgentni.
V mnogočem, kar je napisala “asperger”, najdem svojega sina, vendar se nismo odločili za diagnozo AS. Delamo pa veliko po metodah za otroke z MAS in AS, saj so te metode izredno učinkovite, preproste, zmanjšujejo možnost konfliktov. Tudi pri nas so bile novosti velik problem, še danes je muka ježeva kupiti hlače ali čevlje, pomeriti karkoli, problem je vse, kar ni rutina, vendar preprosti ukrepi, kot so dovolj časa, da se “sprijazni” z novostjo, dovolj informacij, umirjanje, senzorna masaža in usmerjanje frustracij (ne vpij, vzemi vrečo in boksaj, recimo ali vzemi žogico in jo gneti) zelo zaležejo in pomagajo.
Pri družbi in vrstnikih mu lahko veliko pomaga dober socialni pedagog. Bolj kot recimo psiholog. Toplo priporočam zgoraj omenjeno knjigo, saj lahko starši največ pomagamo, če sami res razumemo, kako funckionira naš otrok. Do določene mere se komunikacijo, branje obrazov da priučiti, če se na tem usmerjeno dela, vendar mora biti otrok zrel za ta proces. Pri nas je bil v treh letih napredek ENORMEN, res ENORMEN. Motoriko se da fenomenalno porihtat s terapijo senzorne integracije, ta terapija pa pomaga tudi pri povsem splošnih zadevah (obvladovanje jeze, počakam, da razumem, kaj mi drugi sporoča ipd), tudi pri obvladovanjih “novih” reči, hipersenzibilnosti (mnogo teh otork pretirano občuti vonj, hrup, svetlobo in jih ti draćljaji bolijo, zato jih zavračajo!)
Vesolje, številke, zannost na sploh, od fizike do arheologije, branje pri 3 letih, računanje do 100 pri 4 letih, logika, da te kap – vse to je pri nas znano, zato smo tudi zavrnili diagnozo AS, ker je otrokova integilenca tolikšna, da bi mu AS zaprl preveč vrat. Delamo pa z njim veliko po principih za AS in celo MAS. Pomembno je, da se krepijo otrokova močna področja in se skozi ta področja razvijajo šibkejša. Dati možnost, da s izkaže, da dobi potrditev in se hkrati skozi ta podorčja krepijo tista, ki so slaba, šibka, kjer je težko. Če se starši za otroka res zavzamejo in če imajo ob sebi dober team strokovnjakov – team pa je res NUJNO potreben! saj otrok rabi podporo na več podoročjih! – potem lahko tak otrok praktično normalno funkcionira v družbi in svetu, kar je najpomembnejše.
Tudi sama sem mama otroka, ki je poseben. Veliko razmišljam o tem kako mu pomagati. Odgovore iščem povsod – pri strokovnjakih, v knjigah, člankih, na tem forumu… Žal pa ne s prav veliko uspeha, saj se na nikogar ne moreš zanesti, nihče tudi ni za nič odgovoren.
Moj odgovor sicer ni čisto neposredno povezan s prvotnim vprašanjem, je pa povezan s predhodnim odgovorom mame otroka z ADHD.
Po vsej tej kalvariji, ki jo dajemo skozi, se vedno znova vračam k temu, da moramo kot starši posebnih otrok PREDVSEM OHRANITI ZDRAVO PAMET.
Samo pomislite kaj vse se pričakuje od nas:
– da delamo šolo namesto otroka (starši otrok s posebnimi potrebami, ki so vključeni v redno osnovno šolo bodo že vedeli o čem govorim),
– da se odločamo za zdravila (npr. ritalin, pomirjevala…),
– da postavljamo diagnoze svojemu otroku (krasen primer je mama otroka z ADHD, ki je očitno za svojega otroka izbrala raje diagnozo ADHD kot aspergerjev sindrom)…
Ne pišem kar tako, vem o čem govorim. Tudi meni so na svetovalnem centru rekli, da mi “ponujajo diagnozo aspergerjev sindrom”. Povedala sem, da nisem strokovnjak, da bi JAZ presojala kakšno diagnozo ima moj otrok, to pričakujem od strokovnjakov, saj ga vendar zato vodim k njim. Celo več, zatevala sem, da se ne govori kar nekaj, ampak naj se napiše in naj to tisti strokovnjak, ki jo je postavil tudi podpiše. Seveda pa sem pričakovala, da mi bodo povedali tudi v čem se kaže ta diagnoza pri mojem otroku, pa ni bilo niti enega odgovora. In potem je bilo konec diagnoze aspergerjev sindrom in je postala aktualna diagnoza ADHD. Ma, ljubi Bog, kam smo prišli! Kako se lahko starši odločamo o otrokovih diagnozah.?!..Očitno je to že tako utečeno, da sploh ni nikomur čuden predhodni odgovor mame otroka z ADHD.
Še glede ritalina: pri prvem pregledu je psihiatrinja dobesedno ponudila ritalin, opremila nas je z več strani strokovne literature v angleškem jeziku (kaj naj jaz s tem, saj sem vendar samo mama in ne super strokovnjak iz tega področja). Ko pa sem jo vprašala v čem bo ritalin pomagal mojemu sinu, mi je začela razlagati, da ima ona dobre izkušnje s tem zdravilom, da veliko otrokom pomaga in so nato zadovoljni. Točno to in nič več. Seveda lahko razumem da ritalin pomaga veliko otrokom, ampak postavila sem pregrešno vprašanje: “Kako bo pomagal mojemu otroku? Kaj naj bi mu s tem izboljšal oziroma olajšal?” In nisem dobila odgovora na to vprašanje, namesto tega je psihiatrinja rekla, da ritalina ni treba, če nismo za. Jaz sem samo mama in nisem ne za ne proti, saj vendar nisem strokovnjak, da bi lahko vedela ali je primeren za mojega otroka. Ma ljubi Bog, kam smo prišli!
Pa še glede šole: otrok dobi odločbo, strokovno pomoč, lepo napisan individualiziran načrt in to je to. Zakonska obveza je izpolnjena, več ne morejo narediti. Da prilagoditve izvajajo, da so napisane domače naloge, ki so po odločbi prilagojene (tukaj velja princip “kar ne narediš v šoli, dokončaj doma”, kar v praksi pomeni 3x več naloge kot ostali otroci), smo odgovorni starši. In če se začnejo kopičiti negativne ocene, ja tukaj smo vendar starši, saj šola je vendar naredila vse kar je lahko, več pa jim po zakonu ne pripada. Ma ljubi Bog, kam smo prišli! Jaz sem svojo šolo že naredila.
In na koncu kljub vsemu še moje mnenje staršem, ki iščejo tukaj odgovor o aspergerjevemu sindromu, pa tudi staršem drugih otrok, ki jih skrbi otrokov pravilni razvoj. To ni in ne bi smela biti vaša skrb, za to so strokovnjaki, zahtevajte jih, zahtevajte tudi, da oni prevzemajo odgovornost in postavljajo pravilne diagnoze.
Ne sklepajte o otrokovi diagnozi po odgovorih strašev, niti naj vas ne skrbi pretirano otrokov pravilni razvoj. Kljub vsemu je potrebno spremljati razvoj skozi daljše časovno obdobje in nič ni zamujeno, če se ukrepa malo pozneje kot prehitro. Tudi obravnave pri različnih strokovnjakih puščajo na otroku posledice (tudi to smo izkusili na svoji koži). Zato še enkrat ponavljam: OHRANITE ZDRAVO PAMET, nihče drug je ne bo ohranjal namesto vas.
Sem že 1x spisala cel odgovor, pa je šel v tri krasne :((
Spoštovana razočarana,
Dobro je, če natančno prebereš, kaj sem napisala, če že komentiraš. Napisala sem namreč:
Ne da se jaz nisem odločila, MI – celotna ekipa, torej klinična psihologinja, pedopsihiatrinja, socialna in specialna pedagoginja ter defektologinja, pa seveda midva z možem se NISMO odločili za to diagnozo, ker je otrok “mejni” primer in ker ta diagnoza več vrat zapre kot odpre. Je pa nesporno ADHD, zato o tem sploh ni bilo nobene dileme in razprave. Tako odločitev smo sprejeli pred skoraj 5 leti in dandanes se vedno bolj izazuje za pravilno, saj vse motnje iz spektra MAS bledijo oz. jih otrok ob očitno pravilni podpori uspešno premaguje. Mi smo s strokovnjaki ekipa in delam eden z drugim za ne in isti cilj – za otrokovo dobro. Se strinja, da je treba ohraniti zvrhano mero zdrave pameti in presoje, kar brez znanja ne gre.
Naša izkušnaj je k sreči drugačna. Res so bili začetki ubijalski, a ko so v šoli uvideli, da doma trdo garamo in imamo za sabo odlično ekipo odličnih strokovnjakov, so tudi v šoli začeli dojemati, da bo treba drugače. Res smo v prvih 2 letih nekaj ljudi, ki delajo v šoli z otrokom, zamenjali, na našo željo, ker ne le, da niso imeli znanja – niso ga bili pripravljeni niti pridobivat oz. ga sprejemat, zdaj pa imamo že več let odlično ekipo, ki odlično funckionira. Vendar sva z možem v šoli redno, na 2 tedna ali vsaj 1 x mesečno, če ne gre drugače in greva od učitelja oz. izvajalca do izvajalca in preverjava, kaj delajo, kako delajo, dajeva predloge, pobude, skratka sva aktivno vključena v cel postopek. Pri nas šolsko delo doma ni potrebno, otrok z lahkoto zdeluje šolske obveznosti, čeprav je več kot 2 leti mlajši od vrstnikov. Nima nobenih “dodatnih” nalog, vse naredi v šoli, večinoma celo DN, morda ima 1 x tedensko nalogo za doma. Mi je pa logično, da če se v šoli zeza in ne naredi, kar so drugi naredili med poukom, jah potem je logično, da bo to podelal doma.
Tole je izredno nevarna in izredno zavajujoča trditev. Predvsem in najprej so otroci skrb staršev. Predvsem na starših je, da prepoznajo ali je otrokov razvoj pravilen, pravočasen, “normalen” in šele KO/ČE starši smatrajo, da temu ni tako, se lahko vključi nek strokovnjak, ki pa ga mora za to spet zaprositi – starš!! Kakršenkoli strokovnjak že je, noben strokovnjak ni z otrokom toliko, kot starš, noben strokovnjak ne bo dan za dnem z otrokom in noben strokovnjak ne bo na otroku izvajal in mu nudil vsakdanje terapije. Strokovnjak v največji meri pomaga staršu, da ta lahko pomaga otroku, saj je starš tisti, ki je največ z otrokom, vsaj bil naj bi. Tudi šolski strkovnjaki videvajo otroka uro ali dve na teden, kar je veliko premalo, da bi lahko brez staršev kaj bistvenega premaknili. Po mojem mnenju je bistvena naveza starši-strokovnjaki, ki naj bi delovala enotno, v korist otroka. Po mojem mnenju so srokovnjaki brez sodelovanja s starši enako nemočni, kot so nemočni starši brez podpore strokovnjakov, vsaj moje izkušnje so take. Seveda noben starš ni usposobljen za postavljanje diagnoz, lahko pa bistveno pripomore k temu, da se otroku postavi pravilna in prava diagnoza in se mu glede nanjo določit tudi prava terapija, če seveda s strokovnjaki sodeluje. Nobena diagnoza pa tudi ni dokončna in nobena terapija ni nespremenljiva, tudi mi smo pustili še vsa vrata odprta za čas pubertete in zgodnje odraslosti. Vse se lahko še spremeni, če bo taka situacija.
Zdrava pamet vsekakor ne škodi, vseeno pa se meni zdi zelo pomembno tudi znanje – da čimveč veš o motnji svojega otroka, da mu lahko čimveč in čimbolje pomagaš, ker konec koncev bo otrok mene – starša – vprašal, zakaj sem nekaj naredila ali zakaj nisem, ne pa strokovnjakov. Njim je to služba, ki jo opravljajo – eni odlično, eni dobro, eni pa zelo slabo – meni pa je moj otrok veliko več, kot samo služba.
Mama otroka z ADHD,
v veliki meri se strinjam z vami, še posebej, ker je moje izhodiščetočno tako kot je vaš zaključek. Popolnoma res je – strokovnjakom je otrok samo služba in ONI so tisti, ki bi morali prevzeti odgovornost pri postavljanju diagnoz, ne da to puščajo na plečih staršev. Ne razumem, da vas nič ne moti, da so vašega otroka označili za mejni primer aspergerjevega sindroma (kaj pa to pomeni mejni primer – aspergerjev sindrom imaš ali pa nimaš), sedaj pa vse motnje iz spektra MAS bledijo. Če ima kdo aspergerjev sindrom, ga ima celo življenje. To je pač dejstvo.
Pred časom sem zasledila podatek, da so v ZDA odkrili, da so zaradi napačne diagnoze – hiperkinetik -30% otrok preveč zdravili z zdravili, čeprav niso bili hiperkinetiki. Verjamem, da pri nas ni nič bolje.
Poskušala sem samo opozoriti na problematiko strokovnjakov, ki niso odgovorni za nič in nikomur, pa čeprav “opletajo” s tako hudimi diagnozami kot je aspergerjev sindrom. In če se kasneje izkaže da to ni to? Otrok bo ostal z diagnozo.
Opozorila sem starše samo na pretirano skrb za otrokov razvoj, marsikatera težava (kot opažate tudi sami) lahko z leti in primernim pristopom (pa brez panike) izzveni. Strokovnjaki bi nam morali pomagati, vendar po lastnih izkušnjah nisem našla kaj veliko pomoči. Govorjenje v prazno (kamor spadajo tudi neke kvazi diagnoze in ponujanje nepotrebnih zdravil) ne more biti pomoč.
Drugače pa sem namerno malo bolj provokativno napisala, ker sicer se ne bo nikoli nič spremenilo. Vsi strokovnjaki bi se morali zavedati svoje odgovornosti, ne pa da postaja stalna praksa, da se odločitve (oprostite, ampak mene niste prepričali, da se niste vi – ali tudi vi – odločili da ne izberete diagnoze aspergerjev sindrom – v take odločitve starši sploh ne bi smeli biti vključeni) prepušča staršem. Kaj pa bo s tistimi otroci, ki jim starši ne zmorejo ali ne znajo pomagati?
Pozdravljena, razočarana!
Jaz ne bi rada vseh strokovnjakov metala v en koš. Mnogim so otroci, četudi tuji, veliko več kot služba in se res po vseh močeh trudijo za dobro otroka. Enim je pa “samo” služba, ki jo delajo od-do in konec. Odgovornosti za neko diagnozo, za samo postavitev in za terapijo zagotovo ne morejo in ne smejo ne prevzemati in ne nositi starši. Vendar je postavljanje diagnoz raznih motenj vse prej kot preprosto in enoznačno, v smislu – če ima otrok vodene mehurčke, so to norice in samo norice pa nič drugega, kot norice. Na področju motenj čustvovanja, primanjkljaja na socilanem in vedenjskem področju je mnogokrat diagnoza odvisna od načina interpretacije videnega, slišanega, opaženega. Na vseh teh treh področjih pa so spet starši tisti, ki največ vidijo, slišijo, opazijo, doživijo in oni lahko (ali pa tudi ne!) poročajo nekemu strokovnjaku, saj je otrok zelo pogosto pri neki obravnavi zelo zelo drugačen, kot je doma. Zelo malo strokovnjakov pa se potrudi in gre otroka opazovat izven pisarne ali celo tako, da otrok za to niti ne ve, kar da povsem drugačen uvid v otrokovo situacijo. Tukaj lahko z gotovostjo trdim, da so srokovnjaki brez podpore in sodelovanja staršev vsaj tako nemočni (če ne še bolj!), kot so starši brez podpore strokovnjakov.
Motilo bi me, če bi pred leti otroku zapisali AS, čeprav je takrat vse kazalo, da se bo razvil v to motnjo. Da nismo, sem danes nadvse vesela in tudi hvaležna klinični psihologinji, ki je menila, da počakajmo s to diagnozo in da predlaga, da poleg ADHD zapišemo “otrok z več motnjami”, brez specifične diagnoze. Pri 6 letih je pri nas izgledalo grozno, do 8. leta smo imeli hude vzpone in padce, recepte za ritalin, ki sem ga in ga bom do konca zavračala, dokler se bo le dalo. Razlog, da AS nismo zapisali, je bila med drugim sinova hudo nadpovprečna inteligenca in ker AS “imaš, ali pa ga nimaš”, torej je diagnoza za vse življenje, hkrati pa človeka zelo omejuje, smo skupno ocenili – seveda tudi mož in jaz! – da počakamo z diagnozo in skušamo v vsakdanjo rutino uvest čimveč ukrepov, ki jih priporoča pedagogika za otroke z MAS. Posvetovali smo se, kaj otrok z diagnozo pridobi – ugotovili smo, da pridobi sicer dodatek za nego, torej slabih 100 €/mesec in status otroka s PP. Torej finančne ugodnosti, ki bi vsekakor prišle še kako prav – ampak!! Kaj pa otrok izgubi? Lahko izgubi ogromno, med drugim se mu lahko zaprejo mnoge poti na izobrazbenem področju, tako doma kot v tujini, mnoge poslovne, karierne poti, kasneje v življenju, saj diagnoze MAS nikoli ne odložiš!! Ali bomo kaj izgubili, če diagnozo postavimo/zapišemo kasneje? Odgovor je bil NE, razen na finančenm področju. Torej smo se odločili, da počakamo. Za zdaj kaže, da smo se odločili pravilno, saj otrok počasi nadomešča manjke na socialnem področju, uči se prepoznavati čustva, osvaja socialne veščine itd Nikoli sicer ne bo tako “avtomatsko” prepoznaval odzivov ljudi, kot “zdravi” ljudje, vseeno pa toliko, da lahko v družbi normalno živi in dela.
“Mejni” Asperger je nekdo, ki ima določene poteze te motnje, nima pa vseh, ki se pogosto, ne pa vedno, odziva kot Asperger, ki občasno izgubi nadzor nad svojimi čustvi, a ga je sposoben sam ponovno vzpostaviti in ob tem ni nikoli agresiven do okolice, ki ima določene motnje senzorike ipd. Je pa res, da je mnogokaj pri tej in še mnogih drugih diagnozah tudi stvar osebnega tolmačenja. Mi, torej naša ekipa in midva z možem, smo imeli pred očmi izključno in samo otrokovo korist. kaj bo otroku koristilo, kaj bo lahko pridobil v smislu, da bo lahko kot odrasla oseba v polnosti deloval in živel v družbi. To je naš cilj, vse drugo je manj pomembno.
Osebno se bojim, da je kvečjemu še slabše, saj so zdravila prilično lahko dostopna, večina staršev pa stremi k čimlažji poti, čimlajžjemu načinu “reševanja” problema. Sama tu vidim točko, kjer pa res lahko rečem, da strokovnjaki VELIKO PREMALO povedo o VSEH učinkih nekega zdravila (a la ritalin, concerta, stratera…), sploh pri majhnih otrocih (med 5 in 10 let) in prehitro popustijo pritiskom staršev po tem, da jim olajšajo vsakdan z drugačnim otrokom. Veliko premalo se pri nas ve o senzoriki, veliko premalo je dostopnih rezultatov o terapijah z omega maščobnimi kislinami, klamatskimi algami in še drugimi, veliko manj agresivnimi in nevarnimi sredstvi, ki vsaj delno blažijo težave. Mnogo staršev je kasneje hudo razočaranih in rečejo “nihče nam ni povedal, da bo ritalin čez x ur popustil in bomo pokasirali dvojno ali trojno dozo nemira” ali “nihče na m ni povedal, da bo otrok imel hude halucinacije” ipd. Pritiski pa so veliki, ker so veliki pritiski na starše, ker se od staršev zahteva skoraj nemogoče v službah, ker so delavniki staršem in družini izrazito neprijazni, ker je naša družba izrazito neprijazna že do družin, kaj šele do družin s posebnimi potrebami, ker šola zahteva “pošlihtane” otroke itd. Nekaj pa je tudi lenobe in komoditete med starši, ki se jim enostavno ne da in pač vse rešujejo s tabletko. Vsekakor je tu predvsem odgovornost ZDRAVNIKOV, kajti ritalin lahko predpiše samo pedopsihiater in osebno menim, da jo jemljejo veliko prelahko.
Podčrtano se mi zdi bistveno – pravilen pristop. Panika ničesar ne reši, kvečjemu kaj poslabša, vendar pravočasno ukrepanje ali pa magari zgolj posvet ni panika. Čas sam od sebe razvojnih nepravilnosti rešil ne bo, res pa, da nekaj prinese zorenje otroka ter da je včasih potrebno čisto malo, da se otroka usmeri na pravo pot. Strokovnjaki so različni – mi z dvema nismo imeli sreče, a se tudi nismo obotavljali in smo jih po hitrem postopku zamenjali – na njuno velikansko presenečenje. Z ostalimi pa imamo pri nas zelo dobre izkušnje in bi brez njihove podpore predvsem v boju s šolniki že davno obupali 🙁
To se pa pogosto sprašujem tudi sama, sploh ob zgodbah, ki jih prebiram in ki niso niti pol toliko “srečne”, kot je naša, ko si podajajo otroke kot vroč krompir in vsak išče zgolj paragraf, po katerem mu “ravno on” ni dolžan pomagati! Še vedno sem mnenja, da morajo biti starši in strokovnjaki team, ekipa, celota, ki dela v otrokovo korist. Posvet in predstavitev diagnoz staršu za mene ni sporna, nasprotno, celo nujna se mi zdi, sporno bi pa bilo, če bi se na željo/zahtevo starša vpisalo nekaj, česar otrok nima zaradi neke neupravičene koristi ali obratno, če bi se prikrilo nekaj, kar otrok ima zato, da bi npr. otrok ostal v običajni šoli, pa tja sploh več ne sodi. Vsekakor pa starpi ne bi smeli posegati na strokovno področje in izsiljevati diagnoz od strokovnjakov, kar se ne dogaja tako redko. Žal pa je res, da so otroci tistih staršev, ki jim ne zmorejo in ne znajo kaj dosti pomagati, precej na slabšem kot otroci staršev, ki to zmorejp. Žalostno, vendar dejstvo.
Pozdravljeni,
po prebiranju vaših sporočil imam nekaj vprašanj. Sama sem namreč absolventka specialne pedagogike in sem že zaposlena v OŠ, kjer izvajam ure dodatne strokovne pomoči.
Tudi sama imam nekaj slabih izkušenj z učitelji, ki ne upoštevajo prilagoditev za posamezne učenece, ki imajo odločbe (vsi ne smo za AS).
Konkretno me pa zanima za otroke z Aspergerjevim sindromom, kakšne prilagoditve (konkretno) jim učitelji nudijo?
Hvala za odgovor.
LP
Hi All, I am a mother of 3 years old boy freshly diagnosed with Apserger Syndrome.
We live in Maribor, we are Hungarians and only my husband speaks Slovenian. I would like to ask you, if there is any kind of treatment, child developing institute, company… where we can find special help for him in communication and emotional developing. He will start kinder-garden soon. Thank you, Erika
Sama pa ne razumem trditve učiteljev:nimam časa da se posvetim otroku z PP-pa saj tem otrokom po zakonu pripada takšna obravnava in je za učitelje obvezujoča?
Kako je zdaj s tem:ne morem,nimam časa….(pri nas je 13 otrok v razredu)
Potem je brez veze,da imajo otroci prilagoditve.
Naj pa za celo slovenijo ustanovijo šolo za takšne otroke(mas,asperger,adhd)pa bo lažje za vse,ne pa da se starši sekiramo,učitelji so živčni plus še nepoučeni.
Hi, Erika!
I didn’t manage to find any pages in English for our country. Since your boy is stil very very young, I ‘d recomend you to make a contact with them: http://www.avtizem.com/terapije.php
I live on the other side of the coun try, but I’m sure that at that center you’ll find people who speak English and will be able to give you some useful information. Don’t panic and don’t give up, Asperger looks awful at the beginning, but can improve radicaly with right approach. If your son is in a completly new environment, with no knowledge of language, no friends, no contacts – maybe even the diagnose is not completly correct, but some back-up won’t harm anyway – for sure.
If we will be included in the kindergarten, you can apply for special treatment. He can get a lot of support there, but you’ll need to gain a special certificate which makes that possible. Consult people in the kindergarten, they should leed you through this procedure.
My son is now almost 12, when we started this very hard way, he was 5. 3 years were really auwful and ugly, speciali firt school-years, but nowdays he’s a wonderful boy, happy, friendly, succsessful, self-confident, stilla bit clumsy in getting new friends, dealing with new situations, but he can – HE IS ABLE!- to deal with them. A bit different than others, but he does. Remain positive, love your child in try to understand him. I still do recomend this book
http://www.celostnozdravljenje.si/alenka/kako-je-biti-jaz
it’s very simple, but it’s not in English, sorry, but language is very simple and it helps A LOT. Best wishes for your family! And, yes, feel free to come back with Qs and dilemas,
Moj sin ima aspergerje sindrom. Redno je obiskoval spec.pedagoginjo in pocasi smo pustili, da se brez “vodenja” vpelje v svet..obiskoval je javni vrtec (btw- odlicen) gre v prvi razred..
Moj sin je meni dal vedeti, da je v svet rojen cisto s svojo glavo, mislimi in zanimanji..
S partnerjem ne zeliva zanj osebnega spremljevalca in diagnoze o sindromu, kar sva jasno podpisala. Okolica..druzina in prijatelji ga imajo neizmeno radi in ga spostujejo z vsem izjemnim znanjem njegovega podrocja..
Skratka nic posebnega! Potrebujes je vso empatijo, starsevsko ljubezen in pozitiven pristop ziljenju in ugotovis da so ljudje z aspergerjem NAVDIH ZA ZIVLJENJE!