Antisocialna ali narcistična osebnostna motnja?
Imam nekoliko nenavadno vprašanje. Stara sem 26 let, imam diagnozo ADHD in anksiozno motnjo, a me skrbi, da imam antisocialno ali pa narcistično osebnostno motnjo in ne vem, na koga naj se s tem obrnem.
Hodila sem h psihoterapevtki, ki je omenila, da mi manjka empatije do drugih ljudi. Na posvetu sem bila tudi pri psihiatrinji, ki je rekla, da imam očitne težave z avtoriteto, odgovornostjo in impulzivnostjo. Povedala mi je tudi, da izgledam kot res prijetna in šarmanta punca, vsaj na prvi pogled.
Tu nastane težava. Vsakič, ko se odprem psihologu ali psihiatru, dobim tisti občutek obsojanja. Vem, kaj je socialno sprejemljivo in kaj ni in se zato zaprem vase. Postavim kot neko fasado tega, kar bi človek rad videl na meni. Kot neko masko normalnosti. Čisto iskreno povedano, se večkrat ujamem v laži, tudi, ko nimam sploh razloga za laganje.
Rada bi se odkrito pogovorila o svojih vedenjih in težavah. Že kot majhen otrok in vseskozi najstniška leta sem izražala veliko agresije, verbalno in fizično sem se znesla nad vrstniki. Zaradi takih incidentov, pa tudi zlorabe drog in špricanja sem bila izključena iz šole. Čeprav so me poslali v program za problematične najstnike, ni zaleglo, sem tudi sama šolo večkrat opustila.
Trudim se biti odgovorna in živeti dokaj normalno odraslo življenje. A vedno nad mano visijo isti občutki. Apatičnost. Dolgčas. Ti občutki se prevalijo v nervozo in jezo. Poleg tega težko obdržim prijateljstva in veze. Rečeno mi je bilo da sem dvolična, da manipuliram, predvsem pa da se ‘pojavim, ko meni zadiši’ – kar je tudi res. Sicer se zadnje čase tudi trudim postaviti v tuje čevlje.
Kljub temu, da imam anksiozno motnjo, nisem ne prestrašena in ne žalostna v primerih, ko bi morala biti. Iščem tisti adrenalin, nekaj, da preseka rutino, tudi če je to na moj ali račun koga drugega.
Ja, bolj kot ne mi je vseeno za mnenja in občutke ljudi. Paradoksalno pa moja samozavest temelji na mnenju drugih ljudi. Če sem sprejeta in občudovana se počutim super. Če stvari ne gredo po moje, če sem komu antipatična, če nimam občutka, da sem nekako nadpovprečna v kateremkoli smislu, se mi hitro podre tista ‘visoka’ samozavest.
Iščem torej nekoga, ki mi lahko razjasni, zakaj sem taka kot sem – Je osebnostna motnja? Kaj lahko naredim? Kako do posveta brez obsojanja, brez občutka da sem, kot vedno tisti nemogoči primer in črna ovca?
Pozdravljena thiia6,
moje mnenje je, da opažanja psihiatra ali tudi psihoterapevta niso vedno sodbe, so lahko opažanja, res pa je, da ni nujno, da se z terapevtom ujamemo in čeprav ni treba, da nam je njegovo mnenje o nas všeč, da bi na terapiji napredovali, imamo pa še vedno možnost izbrati drugega terapevta in poskusiti kako nam bo šlo.
In ja, verjamem, da lahko prideš do posveta brez obsojanja in občutka, da si “ta črna ovca”. Vsak od nas je drugačen in edinstven, problem je, ko si postajamo preveč podobni, ko izgubljamo sebe,tako da naj bi bila psihoterapija pot do sebe, do svojega resničnega jedra in nato delovanje iz njega. Prepričana sem, da obstaja v tem jedru odgovor na vse in vsekakor te vzpodbujam, da odgovore poiščeš in zaživiš v vsej polnosti.
Oglasi se še, pozdrav,
Bernarda
Draga moja,tudi jaz s terapevti nisem imela sreče razen s dr.Cveto Gradišar, ki pa je žal zelo star in ne dela več.Vsi mi pišejo neke antidepresive,ki sem jih jemala 10 let in so iz mene naredili razvalino in odvisnico.Počasi se kopljem ven.Živimo v časih ko sta cenjena egoizem in pretvarjanje ter manipulacija,da sploh lahko preživiš.Leta in leta sem bila socialn austanova za svoje starše in prijatelje.šele duhovno-duševno zrel moški, ki me ima rad ter me sprejema takšno kakoršna sem mi je pomagal, da sem se zbrcala skupaj.Prebiraj literaturo na to temo, opazuj ljudi, si zapisuj na veliko se ukvarjaj s športom,verjamem da narediš korak in potem po praavi stezi življenja naprej.