Antiglobalisti???

No, zanč enkrat sem prašal družbo (čist slučajno sem se spomnu, včasih mam kr ene prebliske in me kr kej zanima) – dejte vi men povedat, proti čemu se sploh borijo antiglobalisti… zakaj se gre pri globalizaciji, kdo ma korist, kdo ne, kake so kao prednosti itd, itd….

Najprej so me vsi gledal ko tele v nova vrata (kaj mi je, a sem kej vzel??), pol so se mi smejal – kao lej ga nerazgledanga bedaka… pol so pa še sami skomignli z rameni in ugotovil da ubistvu noben nima pojma o tem, če že so pa lih tko mal približno vedl (15 puzlov od 1000 kosne sestavljanke)…

Skratka… a bi bil kdo tako dober in mi razložil…

1. Zakaj se gre pri globalizaciji??? (kaj naj bi ble po strani zagovornikov prednosti in tako naprej)…
2. Proti čemu se borijo antiglobalisti??? (okej preden mi kak šaljivec odgovori “proti globalizaciji” … potem še podvprašanje – ZAKAJ, itd, itd…)

Ni treba preveč komplicirat, samo osnove, da bom vedel kaj je fora… 🙂
Hvala 🙂

P.S.: Sorry, če ta tema ne paše sem…

Koliko sem jaz informiran je globalizacija vsesplošen pojav, kjer razdalja nima več nobenega pomena niti za transakcije, poslovanje, bančništvo,…. zaradi napredka v tehnologiji komunikacij, povezav.

Po moje so antiglobalisti proti temu, se pravi, nastopajo proti vse večji tehnokraciji sveta.

Lahko da sem čist v temo brcnil 😉

Ok, sicer je stvar hudo kompleksna; če hočeš pa res v parih besedah

1. globalizacija = prost pretok kapitala, kar pomeni da bo denar res vsepovsod postal sveta vladar.

2. borijo se pa proti širjenju vpliva kapitala v vse pore družbe…se pravi vpliv kapitala, ki priteka iz bogatejših v revnejše države s seboj prinaša tudi svojo kulturo, civilizacijo…se pravi nas “amerikanizira”…čeprav je to bedn izraz, ker je amerika ogromn svetovni uvoznik kapitala. pa kaj češ.

ne me napadat zarad poenostavitev, to si sam želel.

pozicija: 100% zagovornik kapitala.

kako si pa ti predstavljas “osnove globalizacije”? 🙂 sej lepo bi blo, da bi bla globalizacija mozna tudi u formatu “globalizacija za telebane”, sam je za kej takga prevec kompleksen proces. Sploh pa ne mores kar tako rect globalizacija je to in to, ker ma ogromno različnih plati. Z ekonomskega vidika npr. pomeni (sam primer) dost širšo dostopnost dobrin in storitev z različnih koncev sveta v različne konce sveta. A si predstavljas da bi se npr. 200 let nazaj spomnu aha, jaz bi pa mel tako in tako majco k se jo da dobit sam u ameriki? takrat skor se vedu ne bi kaj je to amerika, ne pa da bi u roku parih dni si to zeljo lahk tud izpolnu. No pa smo prsli do vpliva informacijske in ostale tehnologije na globalizacijo, brez medijev npr. bi bil ta proces skor nemogoc. Potem si lahk pogledas se mal socioloski vidik, kako se razlicne kulture sirijo po svetu, u srednjem veku najbrz niso meli mehiskih in kitajskih restavracij in mcdonaldsov in podobnih reci vsepovsod po svetu… no da se ne bom prevec razpisal pa sam se nekaj o antiglobalistih. Antiglobalisti pa se med drugim borijo zato, da bi kultura dolocenega naroda ostala priblizno taka kot bi morala biti, kot je ze celo zgodovino. Globalizacija namrec ima tendenco, da je sposobna “majckene” kulture “pozreti… Z mesanjem razlicnih kutur se lahko izgubljajo elementi originalne kulture, kar vodi v izginotje take kulture.

No teh par drobcev je blo tko laicno napisanih da bolj ne bi moglo bit:) ce te se kej zanima pa kar vprasi, danes sem na volji za razkladat neumnosti;)

Ker gre za zelo kompleksno zadevo, kopiram tole:

IZZIVI SPREMEMB V SODOBNEM SVETU – ZA ANTIGLOBALIZEM

Izraz antiglobalizem bi sprva dal misliti, da so libertarna gibanja, ki ga sestavljajo, proti vsakršni kompleksnosti naše družbe, proti planetarnemu povezovanju ljudi. Vendar to ni res. V nekem smislu so antiglobalisti nemara prav hudi globalisti. Motijo jih družbeni tokovi, ki ogrožajo procese odpiranja družbe proti avtonomnemu posamezniku, ki globalizirajo gospodarske družbe in odnose na nadnacionalno raven, ki je zaradi šibkega mednarodnega sistema slabo nadzorovana in gojišče barbarskega laissez faire, nevidna roka nečesa totalitarizirajočega. Ker so liberalci/ liberalni demokrati od vseh političnih ideologij libertarcem verjetno še najbližji, ni čudno, da se šalijo med seboj in pravijo, da so pravzaprav tudi sami antiglobalisti, da se zavedajo slabih plati globalizacije, vendar pa paradoksalno mnogo uglednih ljudi iz teh krogov obtožuje antiglobaliste, da nimajo nobenega pozitivnega programa, da so samo nergači brez novih idej. S tem se globoko ne strinjam in v pričujočem prispevku skušam po eni strani pokazati, da je antiglobalistično gibanje povezano z velikimi spremembami v sodobnem svetu, po drugi strani pa, da je ravno program liberalnih oziorma liberalno-demokratskih strank ostal brez pozitivne vsebine. In tudi zato smo tu. Antiglobalisti in nasploh libertarno misleči.
Današnji svet je kot že rečeno priča pravi epohalni spremembi oziroma bolje rečeno epohalnim spremembam. Te spremembe se kažejo na področju politike, gospodarstva, upravljanja, informacijske revolucije, na družbenem področju, na pravnem in energetskem področju.

PODROČJE KAPITALIZMA

Z vse kompleksnejšim svetom je kapitalizem zašel v strukturno krizo. Evropa in zlasti Japonska težko napredujeta, v ZDA je zaradi statističnih prikrojevanj in popačenja stvarnosti zaradi mešanice virtualnega in borznega gospodarjenja situacija v resnici prav tako slaba- nekateri so mnenja, da ZDA realno že več kot deset let sploh niso napredovale, in da je realna moč gospodarstva ostala na okoli 25.000 dolarjev na prebivalca.
Sodobni kapitalizem je zelo prizadet, v virtualnem in kompleksnem prostoru je vse težje ločevati resnico od podobe. Gospodarstvo vse bolj postaja nepregledno, špekulativno in kaotično, med drugim tudi zaradi tega, ker se korporacije v virtualnem svetu hitro znajdejo na nadnacionalni ravni, ki pa je pravno in politično premalo urejena. Kot kaže, se bo potrebno v prihodnosti sprijazniti z vse večjo strukturno brezposelnostjo ali pa radikalno spremeniti socialno politiko. Posledica sprememb v upravljanju pa je celo sesuvanje koncepta zasebne lastnine, ki je za delovanje kapitalizma nujni pogoj.

PODROČJE GOSPODARSKEGA PRAVA

Z uveljavitvijo delniških korporacij je zasebna lastnina postala lastnina delnic in z managersko revolucijo so se razmere glede koncepta zasebne lastnine še poslabšale. V modernih podjetjih se namesto zasebne lastnine vse bolj uveljavlja koncept psihološke in kolektivne lastnine (deležniki), posledica komunikacisjke in informacijske revolucije pa je sesutje nekaterih zasebnolastninskih upravičenj in to ne le pri glasbi v MP3 formatu. Medtem, ko so bile komunistične revolucije posledica pregretja sistema, in pravzaprav niso uspele najti zasebni lastnini enakovrednega koncepta, je sedaj koncept zasebne lastnine izzvan takorekoč “znotraj sistema”.

PODROČJE UPRAVLJANJA

V upravljanju je zaradi uvajanja timskega dela, organizacijskih mrež in adhokracij prišlo do pomembnih premikov. Brisanje srednje ravni na ravni podjetij disciplinarno družbo prevaja v nadzorovalno. Vendar pa se trendi tukaj ne ustavijo- širi se participacija delavcev. Raziskave so pokazale, da podjetja, kjer so managerji in delavci osvojili kulturo sodelovanja in uveljavili decentralizirano in odprto upravljanje skoraj na meji dejanskega samoupravljanja, poslujejo na 10 odstotkov višji ravni od “pravih” kapitalističnih podjetij in tudi sicer beležijo pomembne rezultate. Če se bo kaotičnost kapitalističnih odnosov nadaljevala, bodo takšna podjetja postala nevaren izziv obstoječi družbeni kulturi, ki zanika vse kar diši po anarhizmu.

PODROČJE KOMUNIKACIJ IN INFORMACIJ

Deleuze je ugotovil, da smo iz disciplinarne družbe, ki jo je raziskoval Foucault, prešli v nadzorovalno družbo. V tej družbi so središča moči razpršena, takorekoč globalizirana, medtem ko posameznik ostaja dokaj nepomemben. Ob tej tehnofobični predstavi pa poteka zaenkrat šibkejši trend odpiranja družbe. Moderni človek je dokaj multikulturalen, poleg tega pa se pojavljajo tudi decentralizirane povezave. Znan je npr. sistem Gnutella, ki omogoča neposredne stike brez vmesnega strežnika. Postopoma bodo internetne strani lahko postale novinarske minihiše, ki bodo neodvisne in jih razni Berlusconiji ne bodo mogli pokupiti.

PODROČJE ENERGETIKE

Z alternativnimi viri energije (sonce, veter, zvok itd.) je že danes mogoče množično ustvarjati vodik po primerljivih cenah z naftno industrijo, vendar z boljšim izkoristkom. Čeprav je osnova novega pogona gorivna celica (tudi ogljik!), se bodo avtomobili, ki bi bodo narejeni z novo tehnologijo, sposobni sami napajati in praktično ne bodo potrebovali novega goriva, ostanek pa bomo lahko proizvedli kar doma. Ekonomist Rifkin napoveduje, da bodo novi načini pridobivanja energije decentralizirani in bodo vodili tudi v decentralizacijo političnega. Obenem bo novi pristop, ki bo večini ljudem prinesel veliko dobrega, ogrožal interese plutokracije, kar bo otežilo njegovo uveljavljanje (podobno se je že zgodilo z internetom).

PODROČJE MEDČLOVEŠKIH ODNOSOV

Liberalizem in kapitalizem sta po vsem svetu sicer vzpostavila nacionalno državo, obenem pa sta prinesla veliko multikulturalno odprtost in delovna mesta, torej mnogo dobrega. Veliko tega bo sedaj na preizkušnji. Strukturna brezposelnost je problem, ki se utegne še okrepiti. Podobno velja za vzpon novega konzervativizma.
Obenem se bo veliko ljudi samozaposlilo, ustanavljalo zadruge za medsebojno pomoč, širili se bodo samoupravni elementi. Vse to se seveda navezuje tudi na nove politične trende.

PODROČJE POLITIKE IN POLITIČNE FILOZOFIJE

V politični filozofiji sta nove smernice npr. začutila Michel Foucault in Hannah Arendt. Oba sta pozornost namenila tudi nekemu drugemu toku, ki je bil v politiki dosedaj skoraj zanemarjen- to je področju neskoncentriranega političnega.
Svet je danes postal tako kompleksen, da je vse težje ugotavljati resnične razmere, alternative in zmogljivosti. Vloga vlade in stroke je še narasla. Politiki vse manj obljubljajo in vse več poudarjajo le gradnjo svojega “imagea”, ki ga potem prodajajo na političnem trgu. Vse bolj se reducirajo na dve opciji- tehnokratski in multikulturalni liberalizem in desnico, ki je bodisi tehnokratska ali bolj skrajna (neofašisti, neofundamentalisti), vse to pa je praviloma okrilje plutokracije.
Na nek način so evropski politični sistemi in anglosaški modeli prišli v sozvočje, v neko novo politično delitev. V anglosaških državah so se na oblasti izmenjevali tehnokratski liberalci (namreč demokrati, konec osemdesetih in v devetdesetih “laburisti”, ki so bili poprej angleška posebnost) in tehnokratski konzervativci (republikanci, konzervativci). V celinski Evropi pa so obstajali trije politični bloki- konzervativci, liberalci/ liberalni demokrati in socialisti/ social-demokrati.
V Evropi se je levica skoraj povsem sesula. Dobesedno je padla v liberalizem in to ne le v deželah nekdanjega komunizma. Razlogov je več, med njimi so kriza komunističnih sistemov, razpad enotnega delavskega razreda, s sprejemanjem trga in liberalnih nazorov se je socialna demokracija prelevila v levo krilo liberalnega tabora in je izgubila veliko svoje identitete.
Po drugi strani se je v krizi znašla liberalna demokracija in Fukuyamina teorija o koncu zgodovine. Liberalna demokracija je postala vse bolj tehnična, sterilna in ni več sposobna obvladovati procesa globalizacije. Posredna demokracija, ki ni nič drugega kot posebna oblika plutokracije in oligarhije, ki sta zaviti v nekaj demokratičnega obredja, se zaradi razvrednotenja lika politika, ki se je simptomatično povnanjil skozi “image”, sesuva. Tudi tržno gospodarstvo, ki je temelj liberalne doktrine, se je znašlo v težavah- postalo je nepregleden in sistemska napaka, ki omogoča nastajanje prekomerne koncentracije kapitala, zahteva, da države kar naprej posegajo v gospodarstvo.
Politično živahnost je mogoče zaslediti le v konzervativnem taboru, kjer delujejo nekateri populistični varuhi domovine, družine, vrednot, varuhi, ki so pogosto obremenjeni s potezami neofašizma, verske gorečnosti in ksenofobije. Nekateri so mnenja, da čas teh ljudi šele prihaja, in da politik tipa Berlusconi nikakor ni le prehoden pojav. Politična živahnost pa se pojavlja tudi v območju subpolitičnega, kjer se razvijajo libertarci- od nekoliko naprednejših demokratov pa vse do anarhistov.
V ZDA je Busheva oblast republikance pomaknila bolj v desno in situacija je podobna. Bushisti demokracije skoraj ne omenjajo več, govorijo o svobodi, ki je navsezadnje svoboda velikih gospodarjev in samoomejevanje podložnih. Bushiste sestavljajo konzervativne plutokratske dinastije, ki jim je malo mar za avtonomijo poprečnega človeka.

NAMESTO SKLEPA

Karl Marx je že dolgo nazaj ugotovil, da so velike spremembe v področju proizvodnih odnosov privedle do spremembe družbenega sistema. Sam Marx je potem razvil utopično misel, da lahko politična sprememba predhaja gospodarsko, vendar pa komunistični eksperiment tega ni potrdil- prej nasprotno. Danes pa smo priča velikemu prehodu v produkcijskih odnosih na področju upravljanja, komunikacij, lastninskih koncepcij, energetike in obenem krizi starega sistema.
Stopamo v tvegano obdobje, ko ni povsem jasno kaj sledi. Ker je liberalna demokracija kakor poprej socializem izgubila svoj pozitivni program, ki bi ga bilo moč uveljavljati, se ob njih pojavljajo stare nove sile, ki vzpostavljajo nov politični antagonizem.
Glede političnega nazadnjaške sile najverjetneje težijo k neki novi obliki aristokratske republike, ki bo zavrgla nevarnosti, ki prihajajo iz demokratičnega obredja, ki bo torej uvedla neko mehko različico despotizma. Libertarne sile pa skušajo promovirati politiko od spodaj navzgor. Glede kapitalizma nazadnjaki ščitijo plutokratski sistem, libertarci pa so vsaj za humanizacijo trga, anarhisti želijo seči celo preko tržnih odnosov. Nazadnjaki se v obupu oklepajo propadajočega koncepta zasebne lastnine in celo koncepta laissez faire, libertarci pa razmišljajo o humaniziranju zasebne lastnine, o psihološkem lastništvu in kolektivni lastnini. Glede upravljanja se odvija spopad med zagovorniki klasičnega gospodarjenja in zagovorniki vnašanja samoupravnih (ne jugoslovanskih “samoupravnih”) elementov. Na področju informacijske tehnologije se bije boj med tistimi, ki želijo ohraniti nadzorovanje soljudi, in libertarci, ki skušajo informacije še bolj depolitizirati, še bolj odpreti družbo proti avtonomnemu posamezniku.
Ker bo svet postajal vse bolj kompleksen, na dolgi rok veliko stvari govori vprid uveljavitvi libertarnosti in zloma plutokratskega in populističnega konzervativizma kot tudi plutokratske liberalne demokracije. Vmes pa se lahko zgodi tudi huda reakcija sodobnega “starega režima”. Od vseh epohalnih sprememb v načinu produkcije je imela revolucionaren in torej nevaren značaj samo buržoazna revolucija, pa še te v Angliji, prvenki kapitalizma, ni bilo; revolucija torej na srečo še zdaleč ni pravilo in sploh ni nujno, da bo v prihodnosti do nje prišlo. Odvisna je od tega, koliko ljudi živi v bedi, in koliko se ljudje počutijo izigrane. Če bodo konzervativci in liberali vodili prešibko socialno politiko in pretiravali s svojim nazadnjaštvom, če bodo na oblast prišli še trši plutokratski režimi, se nam žal lahko navsezadnje zgodi tudi to. Ali pa nemara še kaj hujšega- trajna zmaga korporativnega neofevdalnega nazadnjaškega režima, ki bo družbo pahnila v novi temni vek. Upam, da slednje ne drži.

Literatura:
Bučar France: Demokracija in kriza naših ustavnih institucij; 1998
Članek v Delu: Samomor mladega internetskega upornika; Delo, 20.07.2002
Članek v Dnevniku: Vodik namesto nafte, Jermy Refkin o izhodu iz energetske krize; Dnevnik, 26.10. 2002
Ferfila Bogomil: Budgeting, management and policymaking, 1999
Haralambos: Sociologija, teme in pogledi, 1999
Kanjuo Mrčela Aleksandra: Lastništvo in ekonomska demokracija, 1999
Kavčič Bogdan: Sodobna teorija organizacije, 1991
Mlinar Zdravko: Na poti v informacijsko družbo, 1989
Splichal Slavko: Informacijska tehnologija, 1989
Tehranian Majid: Technologies of power, 1990
Trampuž Martina: Moderne tehnologije nadzorovanja, Vregov zbornik, 2000
Žižek Slavoj: Ameriški imperij v zatonu; članek v Delu, 13. 7.2002
http://gm.kqed.org/4/75/

Ataturk

AJD BOLJ PO DOMAČE OZ. GLOBALNI VIDIK GLOBALIZACIJE IN ANTIGLOBALIZACIJE:

GLOBALIZACIJA:
Gre predvsem za ustvarjanje pogojev za izvoz potrošništva iz ‘razvitega’ dela sveta v ‘nerazviti’ del. Žal ni vedno enostavno ločiti, kaj je prav in kaj ni. Tudi zahodna ideologija ima svoje svetle strani. Če poenostavljeno razumemo, da ji je osnovni motiv zadovoljevanje želja, je lahko to tudi plemenit namen. Odvisno od želja. Walt Disney si je na primer želel, da bi bili vsi ljudje srečni. V ta namen je zgradil celo svojo deželo, Disneyland. Vendar naš svet ne deluje tako kot Disneyland, kjer so vsakršne želje svete, negativne posledice pa izginejo pod preprogo. Zahod se je zapletel pri ustvarjanju sreče in jo izenačil z zadovoljevanjem želja, to pa povezal z ekonomskim razvojem.
Zadovoljevanje želja je kot sod brez dna, saj je njihov učinek bolj ali manj kratkotrajen (novi čevlji nas zadovoljijo za nekaj dni, nov hladilnik morda za nekaj tednov, avto pa do naslednjega novega modela). Tistih globokih potreb človeka (po ljubezni, vključenosti, varnosti) pa se morda le dotaknejo, izpolnjujejo jih pa ne. Neizpolnjevanje bistvenih potreb človeka pa je osnovno gonilo potrošništva.

V praksi npr. ekonomska globalizacija izgleda takole:
Zaradi nižje cene delovne sile in surovin multinacionalke selijo dele proizvodnje v manj razvite dežele. Pripeljejo tehnologijo, stroje in strokovnjake, najamejo delovno silo, poceni kupujejo lokalne surovine in pričnejo proizvajati. Seveda ne vlagajo v izobraževanje, zdravstvo, ne trudijo se ohranjati čisto okolje. Vse to je stvar države. Važen je le dobiček. Sčasoma se standard prebivalstva dvigne, država si opomore, dvigne davke, prične vlagati v razvoj, šolstvo, delavci se pričnejo organizirati, zahtevati svoje pravice, višje plače, država zahteva nadomestilo za degradirano okolje … in korporacija reče: “To je pa predrago za nas, no, pa nasvidenje!” Pospravi kovčke in proizvodnjo preseli drugam, saj je nerazvitih dežel v izobilju. In kaj je ostalo v prvi deželi? Še slabše stanje kot pred prihodom korporacije. Onesnaženo okolje, izčrpani viri surovin, visoka nezaposlenost, kulturna zmešnjava, nezadovoljni državljani, skratka kaos, ki mu kaj lahko sledi državljanska vojna, vojaška diktatura ali kaj podobno neprijetnega. Globalizacijo pa lahko razumemo tudi drugače. V pozitivnem smislu. Kot zagotavljanje enakih pravic in pogojev za vse, kot globalno skrb za izobraževanje, kakovostno in zadostno prehrano, bivališča, zdravstvo, tudi izražanje misli, demokracijo. Globalizacija lahko pomeni ustvarjanje pogojev za globalno sodelovanje in učinkovito delitev dobrin.

ANTIGLOBALIZACIJA: Antiglobalisti pa ne nasprotujejo tržnemu gospodarstvu, svobodni menjavi ali vsakršnemu oblikovanju gospodarskih svetov. Nasprotujejo predvsem uničujočim pravilom igre, ki jih vsiljuje kapitalizem v brezkompromisno profitno usmerjenih oblikah delovanja multinacionalk.
Niso pa vsi Zemljani slepi za negativne posledice nasilnega ustvarjanja globalnega tržišča po meri multinacionalk. Mnogi vidijo, kaj se dogaja v ekonomsko revnih državah, kako izginjajo kulture, kako se pestrost raznovrstnosti in drugačnosti zliva v sivino trdega vsakdana, namenjenega služenju denarja, kako postajajo revni še revnejši in bogati še bogatejši, kaj se dogaja z okoljem, ki je le nema žrtev hitrega ekonomskega razvoja in, na koncu verige, kako je vse to namenjeno le zadovoljevanju v glavnem nepomembnih želja neozaveščenih Zemljanov.

Globalizacija nas ima v kratkem za cilj naredit debilčke ,ki bi pili le Coca Colo ,goltali hamburgerje(obvezno McDonalds) ,se oblačili v iste cote ,govorili vsi ameriško angleščino itd.Meni to ni všeč ,komur pa je ,pa moje sožalje.

Pero, se cist strinjam s tabo.. proti globalizaciji in podobnim sranjem..

Na kratko (na podobnem primeru pa je nekdo opisoval globalizacijo že zgoraj): Včasih se ni dal dobit koruze v Evropi, ker tu sploh ni rasla. Ne krompirja. Ker je Kolumb “odkril” Ameriko, je s tem prinesel v ta svet tudi zelo hranljivo rastlinje, ki je omogočila preživetje miljonim ljudem. Kaj bi se zgodilo, če Evropa ne bi dobila takega bogatega hraniva? Verjetno bi bil tok zgodovine precej drugačen. Tako ekonomsko, kot kulturno znotraj iste kulture. Kaj bi šele bilo, če bi bile kulture, ki jih je odkril le za 10% bolj razvite kot evropska?

Dejstvo je, da se bodo manjše kulture absorbirale v večje s “poenotenjem”. Kar pa nam bo vzelo pestrost, izgubo določenih lokalnih znanj itd. Hkrati nam bo omogočilo, da pridemo do dobrin, s katerimi bomo bolje zadovoljevali svoje potrebe in verjetno tudi ceneje zaradi množične proizvodnje. Z eno besedo – povsod bo Amerika. Nič več specialistov, le generalisti.

Najlepše je pa, ko vidiš antiglobalista s coca colo v roki kako gleda MTV in čaka da bo ura 17h, ko imajo istomisleči shod pred .

🙂

Ajde, joke.

Pizdica, globalizacija je tukaj, ne glede ali si za ali proti. Svet je postal ena sama enota.
Nesmiselno je biti proti globalizaciji. Proti globalizaciji si lahko le tako, da se boriš za globalno-socialno-tržno gospodarstvo :)) Ker tale crap, kar imamo zdaj je v mili obliki povedano prav takšen izkoriščevalski kapitalizem, kot je bil v času ind. revolucije. Niti sledu ni o kaki socialni državi – boga današnja generacija mladih…

Pa kako se svet spreminja, včasih si bil cenjen, tudi če si opravil slabo in nekvalitetno delo, danes pa moraš biti srečen, da sploh imaš delovno mesto in za tega garaš kot butl pa še noben tega ne opazi 😉

Don Vito: Se vedno ne hodm v McDonalds, se vedno ne pijem coca-cole itd… Svet se ni ena sama enota.. Pocak, da pridemo v Nato in EU.. Svaka cast nasim predragim politikom! No, pa smo v nato riti… Da pa drzava izkorisca pa itak, da nam je vsem jasno.. Samo isce kaj bo obdavcla, kje bo nasla dnar.. Da ne recem kako se veca luknja med bogatim in revnim in podobnim sranjem.. Maaah… Jebem vam mater riti kapitalisticne.. Pika na i se mi pa zdi, da razmisljajo o menjavi zastave, med tem ko bi ta dnar lahko usmeril kam drugam.. Mislm, ce bi bla js predsednica, bi blo use drgac :)))

PizdaM:

če uporabljaš internet ne moreš biti “proti globalizaciji in podobnim sranjem..” !!!

Sej internet uporabljajo tud THE antiglobalisti menda?:)))

***** 🙂 saj ni vse v neobiskovanju MaCa al pa žlampanju CC. Lej jaz gledam s tega vidika, da lahko v vsakem trenutku dobim kakšno informacijo iz Singapurja ali iz Falklandskega otočja. Zame je pol svet kot ena sama enota – s stališča premagovanja razdalj gledano.
Se pa strinjam s teboj glede ostalega napisanega. Če samo gledaš, koliko škatlic zdravil bi lahko kupili s tem stran vrženim kešom za zastave, koliko stanovanj bi lahko zgradili, koliko novih delovnih mest vzpostavili…eh, če samo logično gledaš te mine. Zgleda da v naših preljubih organih oblasti in državni upravi velja neka x-ta logika. Podobno kot v vojski 😉

Haha, priredijo si globalizacijo po svoje, glavno je, da so proti :)))))

Isto kot kvazi – vegetarijanci 😉

Tko k je en moj frend reku… “Najbrž še sami ne vejo proti čemu se borijo. Tko – važn da grejo demonstrirat, da so uporniki (brez razloga), da se ga skp nažgejo, da so drugačni k ostali, da so kul…” =)

Ja, kr neki, sam da se upirajo 🙂

stvar je taka, poslus dve fdvjevki k se full dopadejo same seb… ce mas eno vas in se pol kmeticki odlocjo da bodo kmetije zdruzli in mel sam eno stalco za vse kravce… sam enm se pa zdi bl ql da ma vsak svojo stalo… sej vem da se zmeri ne zastops pa vseen

Hallo Mädels, wie geht’s euch?