antidepresivi
Glej, ne zdi se mi prav, da človeku, ki ima očitne psihične motnje, odsvetuješ in celo obsojaš jemanje tablet, ki pa so nujno potrebne za njeno psihično okrevanje in vrnitev na normalen način življenja.
Tako kot večina ljudi, ki se jim depresija ali pa tesnobnost še ni zgodila, misliš, da se vse da uštimat s pozitivno mislijo in svetlim pogledom na svet. Pa temu ni tako, verjemi. Tak človek se brez ustreznih tablet ne more in ne bo pobral, ker gre za fizično okvaro v možganih. Seveda govoriva o globoki bolezenski depresiji in ne tisti, ko te pusti fant ali pa umre kanarček.
Od antidepresivov se načeloma ravno ne postane fizično odvisen, je pa res, da človek lahko naveže psihično odvisnost, ki pa je praviloma lažje odpravljiva. Vsaj kolikor jaz vem.
Se pa na lastno pest zelo ni zdravo igrati z antidepresivi, ker jih je precej in vsak ima svoje področje delovanja, tako da je posvet z zdravnikom obvezen glede jemanja, dolžine jemanja in količino. Prve tri tedne do enega meseca ni nobenega učinka, potem pa gre lepo na bolje. Jemlje se pa jih vsaj od 6 mesecev pa lahko tudi neprekinjeno do več let.
Življenje s človekom, ki je v zelo težki depresiji je zelo težavno in potrebuje res trdno voljo ter potrpežljivost, včasih je res, ampak res težko, pa vendar, če se zdravljenje lepo konča, ti je taka oseba potem hvaležna celo življenje. Moja zelo dobra prijateljica je dala najtežje že skozi in zelo spoštujem njenega moža, ker ji pomaga vse to prestajati.
Se strinjam, da to pomaga, ko si slabe volje al pa maš slab dan. Tud jaz tečem in se ukvarjam dost s športom nasplošno. Ampak jaz sem že leta skoz nesrečna, sploh se več ne spomnim kdaj sem bila nazadnje srečna. Pa nimam zunanjega vzroka, pravzaprav je vse v najlepšem redu.[/quote]
Če si nesrečna, to ne pomeni, da si depresivna – depresija je bolezen z značilnimi simptomi.
Notranjo praznino si boš kar hitro zapolnila s kakim prostovoljnim delom. Ponudbe je veliko, “nagrada” pa neprecenljiva.
Sama sem jemala paroxat, nekaj mesecev. Seveda mi je pomagalo, da sem zafunkcionirala drugače, sem pa dobila tudi 4-urno bolniško za en mesec, da sem si uredila druge stvari, ki so me mučile takrat.Več časa zase, za naravo, urediti svojo notranjost.
Potem sem postajala preveč pasivna in sem ga nehala jemati – postopoma.
Potem občasno še kak persen forte, če sem vedela,da bo v službi težko.
Sedaj sem že nekaj časa brez.
to je forum, kjer vsak napiše svoje mnenje in moje mnenje o tabletah je pač tako kakršno je.
vedno je bolje in lažje preprečevati vzrok, kot zdraviti posledico.
očitno si spregledal tudi, da sem napisala naslov http://www.nebojse.si kjer je zagotovo vse tisto kar nekdo rabi vedet in po strokovni plati in po plati uporabnikov. vzemi si čas, pa si malo preberi stvari tam gor. sama sem si jih dostikrat, zaradi problemov prijateljice, ampak njej tisti forum dolgo ni dišal, ker so bile tam tudi stvari, ki jih v tistem momentu ni želela slišati in jih narediti zase.
zakaj se vedno prebere samo tisto kar se želi prebrat in se potem obeša na to, vse ostalo se pa ignorira. mogoče je ravno v tem čar tega foruma :))
Antidepresivi NE povzročajo odvisnosti, za razliko od raznih pomirjeval! Kdor to napiše, nima pojma.
Pomembno je, da se jih jemlje vsaj 8 mesecev. Gre pa pri depresiji (potrjeni s strani psihiatra seveda) za dejansko okvaro v možganih, zato je potrebno tudi dolgotrajno jemanje.
Meni se zdi skrajno neodgovorno pisati kako je to brez veze, kako si pomagati s prijatelji, naravo, kako si potem le opazovalec življenja, da povzročajo odvisnost…mislil HALO. Kdo dejansko o tem nima pojma naj takšne komantarje raje zadrži zase, saj z njimi dejanko lahko naredi več škode kot koristi. Gre za resno zadevo,fizično porušeno ravnovesje v možganih, kjer so zdravila neizogibna in s pomočje katerih lahko spet normalno zaživiš. Dajo ti neko oporo, očistijo misli, da lahko spet začneš delati na sebi. Je pa zraven seveda potrebno delati na sebi, hoditi k psihiatru, v naravo, biti s prijatelji…
Pa tudi primitivno je. Danes je vsakodnevno sprejemljivo, da vzameš lekadol, če te kaj boli, greš po antibiotike, če fašeš kakšno bakterijo, po mavec, če si zlomiš roko,aampak ne – če imaš pa psihične težave, ko dejansko so fizično pogojene, za to je pa dovolj samo pozitiven pogled na svet. Psihiatrija pa še vedno tabu in prav tako tovrstna zdravila! Res primitivno, ni čudno, da je potem Slovenija država z največ samomori, če se ljudem zdi tabu in sramotni iti po psihiatrično pomoč in če ljudje to tako zavračajo. Ali se ti bodo ostale, nepsihične bolezni tudi pozdravile kar same od sebe, z malce dobro volje, obiskom narave in nasmeškom na ustnicah??
[/quote]
Če si nesrečna, to ne pomeni, da si depresivna – depresija je bolezen z značilnimi simptomi.
Notranjo praznino si boš kar hitro zapolnila s kakim prostovoljnim delom. Ponudbe je veliko, “nagrada” pa neprecenljiva.[/quote]
Draga moja, hvala za nasvet. Študiram na podiplomcu in pogosto delam tudi po 10 ur dnevno. Dvomim, da bi mi kakšno prostovoljno delo kaj pomagalo.
No, pa da še sama odgovorim na svoje vprašanje. Anidepresive jemljem sedaj 4 tedne in izboljšanje je očitno. Sem bolj samozavestna in bolj se veselim življenja. S partnerjem se bistveno manj prepiram in tisti problemi za katere sem itak vedela, da so samo v moji glavi, so izpuhteli.
Življenje je spet postalo znosno.
zivjo.Antidepresive sem pila tudi jaz.Prijeli so po treh tednih_bolje sem se pocutila pila sem jih osem mesecev.Pomembno je to,da jih bos redno jenala,saj ne smes sama prekinit terapije,ker lahko pride kasneje do ponovitve bolezni.Kako so mi sli pametnjakovici na zivce z besedami:pojdi v naravo:jebes naravo.meni je bilo vazno,da me ni nihce preganjal.bos videla,da se bos po enem do dveh mesecih res boljse pocutila. Cau
