Mene pa nekaj zanima.
V 32 t nosečnosti se je s popkovino zadušila moja hčerka. Zaradi tega in še nekaj drugih stresnih situacij je moje psihično stanje porazno.Zdravniki so mi predpisali antidepresive (aurorix)in pomirjevala(helex)
Ker je od dogodka že skoraj 5 mesecev razmišljam o novi zanositvi.
genikologinja in psihiater ki me zdravi sta mi dala zeleno luč jaz pa kar nekako ne upam pa čeprav si novega otroka želim najbolj na svetu.
Kako ste tiste ki ste bile v podobni situaciji preživele novo nosečnost?
hvala

Pozdravljena,
tudi jaz sem pred skoraj petimi meseci izgubila hčerko tako, da vem, da si želiš novega otroka. Vendar premisli, če ni še malo prekmalu za novo nosečnost. Omenjaš, da jemlješ antidepresive, torej pomeni, da psihično še nisi pripravljena na novo nosečnost. Tudi jaz sem po izgubi hčerke mislila, da moram takoj zanosit, sedaj nisem več tega mnenja. Prvo moram sebe v red spravit, da bo moja naslednja nosečnost čimmanj stresna. V naslednji nosečnosti namreč zna biti stresno, pa še hormoni naredijo svoje. Ni mi bilo potrebno jemati antidepresivov, temveč mi je pomagal pogovor z možem, mamo, prijateljicami, obiskala sem tudi psihologinjo v porodnišnici, ki mi je priporočala obisk avtogenega treninga, da se naučim obvladati stres. Pa še to naslednji otrok ni nadomestek izgubljenega, temveč je čisto nova osebnost!

Lp,

Se kar podpišem pod prvi post.

Če jemlješ še vedno tablete še zdaleč nisi primerna za novo nosečnost. Na to boš pripravljena takrat, ko boš lahko brez pomoči tablet funkcionirala tako kot prej. In to je tisto najtežje. Kajti nikoli ne neha boleti, boli stalno in povsod, samo ti se moraš prvo naučiti živeti s to bolečino brez tabletk.

Tudi jaz sem bila na tabletkah, hodila k psihiatru, delala sem celo samomor, potem pa se mi je kar naenkrat nekaj premaknilo v glavi in ugotovila sem, tudi skozi pogovore, da zadevo ne bom rešila s tabletkami, s pomirjevali. kakor koli že, slej ko prej jih boš nehala jesti in takrat bo ponovno udarilo, sedaj pa ne razmišljaš najbolj trezno.

Tudi jaz sem hotela kar takoj zanositi, kakor da se ni nič zgodilo, kakor da se bom zbudila iz grdih sanj, bila še vedno noseča in rodila zdravega otročka. Pa ni bilo tako. Od izgube prvorojenke v 34 tednu do ponovne zanositve je minilo točno 24 mesecev. Ko pogledam sedaj nazaj, mi ni žal.

Druga nosečnost je bila živčna vojna, bo ali spet ne bo, kaj če bo kaj narobe. Sama sebe sem tolažila, ne, saj se ne more zgoditi še v drugo. Pa sem spet rodila v 32 tednu, hvala bogu je fant danes krepak dečko star leto in pol. So pa primeri tu gor, ki nimajo take sreče.

Zato, ne glede na zeleno luč, bi ti jaz svetovala, prvo odmakni tabletke iz svojega vsakdana. Ko boš brez njih lahko skoraj pol leta, potem razmišljaj o novi nosečnosti. Prej ne, kasneje boš vidla zakaj. Sedaj pa moraš iti skozi vse faze žalovanja, ki niso prijetne in z antidepresivi jih ne moreš preskočiti. Bog ne daj, da pridejo na plan, ko boš noseča.

Za nosečnost moraš biti močna, ker verjemi da ne bo lahko. Zato pa, tabletke na stran in jokat,jokat,jokat, se pogovarjat, tuliti in brcati moraš sedaj, potem bo pa lažje šlo na prej.
Preberi knjigo Prazna zibka strto srce, če je seveda še nisi in tam boš vidla kaj in kako.

In ko ti bo najbolj hudo, piši tu gor, tu smo da te poslušamo, da jočemo in se veselimo s teboj in tvojim angelčkom

Srečno

Hvala za vse odgovore. Se strinjam z vami kar ste napisale.
Vendar moram povedati da jaz že imam enega zdravega in navihanega 4 letnika, izguba me je sicer zelo prizadela ampak skozi vse to sem nekako že šla (jok,obtoževanje zdravnikov, bes in tudi žalost).
Moj problem zaradi katerega jemljem antidepresive in pomirjevalaje je ta da mi je zbolela mama(levkemija) in obnašanje tasta in tašče(jaz sem zanju vse najslabše). Te zadeve pa ne bodo kar izginile. Prav zato sta mi genikologinja in psihiater dovolila novo nosečnost, kajti moje stanje je v nosečnosti bistveno boljše(sicer sem zelo živčen človek) in v prejšnji nosečnosti (tragični) nisem potrebovala nobenih pomirjeval.

Kaj bi storile na mojem mestu?

Kaj naj rečem… Strinjam se z mijo in Maco.

Z antidepresivi ne bi šla v novo nosečnost. Kakršnokoli življenje nam je že dano, sposobni ga moramo sprejemati brez tablet, da lahko preživimo težje pritiske, kar nosečnost vsekakor je. Mislim tudi, da vsaka tableta, tudi “nenevarna” za plod, ima nek učinek. Če gre karkoli narobe, boš potem obtoževala sebe. Glede na to, kar se ti je že zgodilo, verjemi, da ne potrebuješ še dodatne teže.

Poleg tega pa moraš razmisliti tudi o tem, kdaj bo primeren čas, da nehaš jemati tablete, če ne zdaj? Med nosečnostjo, ko boš psihično še bolj pod pritiskom? Po porodu, ko smo ženske na splošno bolj nagnjene k depresiji? V času dojenja in s tem tvegaš, da izgubiš mleko?

Vsekakor menim, da se žal moramo naučiti živeti z bolečino. Ker ne bo izginila. Veš, da je ta otrok obstajal, živel, se rodil. Le zajokal ni. In to je tisto, kar neznansko boli. In nikoli ne neha, le bolečina je sčasoma morda manjša, lažje sprejemljiva, lažja za prenašati…

Če imaš pa poleg tega še dodatne stresne situacije, bi ti jaz nosečnost absolutno odsvetovala. Res je, da bi si misli preokupirala z nečim drugim, a tvoje sedanje življenje ne bo izginilo. Le pritisk nate in na tvojo dušo se bo povečal. Boš zmogla ta pritisk, ali se boš sesula?

Težka vprašanja, pa vendar, če se odločaš za novo življenje, menim, da ta vprašanja potrebujejo odgovor. Nosečnost nikoli ne rešuje življenjskih zapletov. Tvoje telo bo tisto, ki naj bi nudilo najboljše zavetje tvojemu otroku celih devet mesecev. Je to tisto, kar hočeš dati svojemu otroku?

Tudi moj otrok je umrl med nosečnostjo. Tudi mene je ob porodu spremljala zlovešča tišina. In še dolgo, dolgo po tem sem čutila njegove brce v trebuhu, le da ga že davno ni bilo več tam. Veliko solz, pogovorov, zapisanih misli in sprehodov v naravo je bilo potrebnih, da sem se kolikor toliko sestavila. Da sem sprejela, da je mrtev. Da ga ne bo nazaj. Da ga nihče ne more zamenjati. Da je bil edinstven, neponovljiv in da bo vedno z menoj, v mojem srcu. Da ga ne bom nikoli pozabila in da ne bom pustila, da ga pozabijo moji bližnji.

Dobro leto je tega. In, ja, spet sem noseča. Načrtno. Zanosila sem, ko sem lahko sprejela dejstvo, da je moj sinko nezamenljiv, a tako dokončno mrtev. Da sicer v tem ne najdem smisla, a lahko živim naprej. Da lahko funkcioniram v službi, doma, med prijatelji, s svojo hčerko… Hvaležna sem mu za vsak trenutek, ki ga je preživel z menoj, za vsak gib, ki mi ga je namenil in za vsak hip, ko me še spremlja.

Hkrati se pripravljam na sprejem novega življenja, ki bo prav tako edinstveno in neponovljivo kot moja triletnica in moj mrtvi sinko. Strah me je sicer vsake preiskave, tudi UZ-ja, ker se bojim, da bodo odkrili, da kaj ni v redu. Moj strah raste sorazmerno s trajanjem nosečnosti. In vem, da se bom bala, dokler ne bom moje štručke žive in zdrave držala v naročju. A se hkrati veselim tega otročička. Zdaj že čutim njegove gibe, božam rastoči trebušček in komaj čakam, da bo tako velik, da ga bosta začutila tudi moj mož in hčerka. Skupaj pričakujemo. In vemo, da našega angelčka Samota, ki mu prižigamo lučke v Parku zvončkov ne more nihče nadomestiti. Otrok, ki ga pričakujeva, bo en od najinih treh otrok. In tudi on bo vedel, da ima tam gor nekje bratca, ki budno pazi nanj.

In verjamem, da se bomo nekega dne srečali…

Želim ti veliko poguma na tvoji poti in moči, da boš zmogla, karkoli se boš že odločila. Življenje je nepredvidljivo in pogosto se obrne čisto drugače, kot smo pričakovali. Verjemi, tudi tebi se bo nasmehnilo sonce.

Objem, žiža

Pozdravljena,
iz izkušenj in spremljanja družin v novih nosečnostih, bi ti rekla, da mogoče še ni ravno čas za novo nosečnost.
Ne vem, mogoče bi najprej poskusila sprejeti dejstva in preživeti dan brez pomirjeval.
Res vsak žaluje na svoj način in različno dolgo. Razumem pa tvojo željo po novi nosečnosti. Mislim, da nas je kar večina bila v stanju, ko smo si boleče želele nove nosečnosti, odmika od žalosti itd. a na žalost ne gre tako. Potrebno se je ustaviti in si vzeti čas zase.
Želim ti, da tudi tebi kar najhitreje posije topel sonček in ti pomaga, da se prebiješ skozi vse preizkušnje, ki ti jih nalaga življenje,
vse dobro in veliko poguma,
petra

Čaki sedaj malo, sedaj pa jaz nekaj ne razumem. V pičlih petih mesecih si prehodila pot žalovanja, ki je vsekakor daljša?? Ne morem verjeti! Jaz imam lahko doma še 10 otrok, zdravih in navihanih, pa nikdar ne bom prebolela izgube prvorojenke. Še manj, pa bi tabletke in pomirjevala jemala zaradi tretje osebe. Dobro, pustimo to, da je mama zbolela, pa vendar nismo več v kameni dobi, da se levkemija ne bi dala pozdraviti, če jo hitro odkrijejo.
Pa ni je tašče na svetu, da bi mi po izgubi mojega otroka lahko pičila v srce, pripravila do tega, da jemljem tablete. NE, je ni, če sem se kaj naučila iz te izgube je to, da sem postala bolj samozavestna in se borim za sebe. Kaj pa je tašča v primerjavi s tvojim otrokom, ki ti je rasel pod srcu boljša ali slabša, da te pripravi do takega stanja. Kar ne morem verjeti.

Otroci živi in umrli potrebujejo mamo na mestu, mamo, ki se zna boriti za sebe in ne tako, ki dneve z njimi preživi živčna in na pomirjevalih. Nosečnost traja samo devet mesecev, lahko tudi manj, potem boš pa najbrž spet po tabletah udarla ali kaj.

Mislim, da morate prvo urediti družinske zadeve, če ste skupaj se odeliti, ali narediti nekje mejo , do kam se lahko vtikuje v tebe, v tvoje življenje. mama, če bo vse po sreči se bo pozdravila. Kaj pa če ne?? Kaj pa če mama umre, ko boš ti nekje na sredi nosečnosti???

Mislim, da nosečnost ni rešitev za tvoje težave. Rešitev je da ozdravi mama in da tašči postaviš meje. Ko boš imela to moč v sebi brez dodatkov, potem pa pojdi naprej.

Ne sedaj ni čas pri tebi, za noso življenje, za novega otročka. Dobro premisli, predno se lotiš kaj takega. Pomembno je predvsem tvoje stanje, ko bosta doma dva otroka. Onadva bosta potrebovala tebe ti pa antidepresive, ne to ne gre skupaj. IN PIKA!

oprosti, če sem osorno napisala, malo pa sem vendarle huda na tebe

Žal mi je, da si morala pretrpeti izgubo otroka, moje iskreno sožalje.
Poizkusi iz tega rastii, premagati stanje živčnega človeka, kajti vse, kar preživljaš s staši ne sme biti toliko pomembno, kot moraš biti pomembna sebi, da si potem lahko svojemu otroku… da mu boš sposobna dati milino, ljubezen, lastno mirnost, varnost in toplino v sebi. Tablete ubijajo resnična čustva, ki jih je potrebno izjokati, še in še.

Hvala za vaše mnenje.
Stvar ja takšna- moja mama je trenutno že 7 mesecev brez kt, stanje je stabilno. mene pa še vedno grize diagnoza rak!!!(vsi v naši familiji so umrli zaradi raka, poleg tega mi je zaradi raka umrl tudi prejšnji fant)
S taščo imamo normalne odnose, vendar tako kot je bilo včasih nikoli več ne bo. Poleg vsega mi je le nekaj mesecev pred rojstvom mojega otroka umrl tudi dedek(seveda zaradi raka). Vse to je prišlo po nosečnosti na plano (prej je najverjetneje zaradi hormonov bilo čisto ok)in zato sem pristala na antidepresivih.
Ker pa nisem več hudo mlada in bi rada imela vsaj še 2 otroka, bi pač rada zanosila.
Ta otrok nikakor ne bo nadomestek za izgubljeno hčerko(ona bo vedno ostala v mojem srcu), vendar želja je res prevelika, prav tako z njo pa tudi strah.
zato punce prosim ne me obsojat in se jezit name. Mi smo začeli delat na tem da bomo imeli otročka ker glede na moja leta in na izkučnje prejšnjih zanositev to tko ne bo prej kot v pol leta.
Hvala!

Pozdravljena!

Ko ti srce prišepna, da bi bil čas, je čas za to!Strah pa bo prisoten, verjemi, pri vseh nas s podobnimi izkušnjami.

Če srce pravi počakaj, potem počakaj!Ubogaj tistega malega, hrabrega v sabi in vse bo OK!

lp
srečno
škratek

Pozdravljena

Moje sožalje

Naj Ti povem svojo bolečo izkušnjo. Nenadoma (čez noč) sva z možem izgubila najinega 6in pol letnega sončka. Ne morem ti povedati kaj vse sva doživljala. Zgodilo pa se je – nepredvidoma, da sem samo po 3.mesecih smrti najinega sončka zanosila. Nisem mogla verjeti, saj sva se v prvo res trudila in nikakor ni šlo. Bila sva srečna, kar verjeti nisva mogla. No, potem so se pri meni začele psihične težave, saj je bila bolečina in misel na izgubljenega sinčka neznosna. Res bili so težki trenutki in ne vem kako bi se končalo, če ne bi imela tako dobrega moža in sorodnikov, ki so nama pomagali. Sedaj sem v 8. mesecu nosečnosti in moram Ti povedati, da čutim neizmerno veselje ob prihajajočem otročku. So trenutki, ko me zajame panika, misleč, da je lahko kaj narobe, a kar gre.

Še vedno vsak dan obiskujem sinov grob in mu povem, kaj doživljava z njegovim bratcem.

Kar pogumno naprej. Upam, da imaš tudi ti razumevajočega moža in okolico, ki Ti bo pomagala prebroditi marsikateri težak in boleč trenutek.

Lady