Anoreksija, železo in pregled krvi
Spoštovani,
Že dolgo se bojujem z anoreksijo in zadnje čase čutim različne posledice bolezni. Pogosto se mi vrti, temni pred očmi, vidim raznobarvne kroge, zlasti ko se hitro vstanem, nekajkrat sem imela občutek da bom omedlela, skratka najbrž imam v krvi premalo železa in verjetno telesu manjka še marsičesa. Šla bi k zdravnici na pregled kri, pa me je strah in sram, da bo ugotovila, da imam anoreksijo. Ali se to lahko vidi iz krvne slike? Hvala za odgovor in lep pozdrav!
pozdravljena,
bo treba k zdravniku. Zna biti lažje in da te bo dal na več pregledov, če boš povedala za anoreksijo.
kajti anoreksija ni sramota, prav gotovo pa vpliva na zdravje – slej ko prej. Zdravniki so zavezani k molčečnosti, če pa te spodbudi k temu, da začneš delati na okrevanju od anoreksije v smislu iskanja psihosocialne pomoči (če tega še nisi razmišljala), pa tudi ne bo hudega.
lahko pa samo poveš, kakšne probleme zdravstvene narave imaš in – boš videla.
Da pa si prihraniš nekaj nadaljnih skrbi in morebitnih neprespanih noči, ti tudi jaz svetujem, da si poiščeš v bližnji pirhodnosti pomoč, da “premagaš” anoreksijo, zdravstvena pomoč pri spopadanju s fizičnimi posledicami je le mini obliž na večjo rano, ki rabi še kaj več…
Kolikor vem po sebi, ki poleg enakih simptomov, kot jih omenjaš, nisem slabokrvna, je lahko razlog za te težave tudi oslabelo srce, prenizek krvni tlak in seveda kot praviš sama – pomanjkanje marsičesa. Ko se ti enkrat začne temniti in se ti šibijo noge, je to že zelo zelo očiten znak,da telo počasi klone… Vem, da obupno trpiš in kako sila težko je narediti grižljajček nečesa, ampak se zavedaj, da te je še bolj obupno ŠKODA!Tebe in vseh nas, ki počnemo ali smo to kdaj počeli.
Lp
007nika, pozdravljena!
Kot mama lahko hčerki s tem problemom pomagate tako, kot ste sama napisala, gresta skupaj k pediatrinji, ji povesta, da gre za anoreksijo in bo ona vedela, katere preiskave mora narediti. Nisem zdravnica, vendar strokovna literatura piše, da je pri anoreksiji lahko več zapletov, s krvjo (pogoste so anemija in levkopenija – znižanje števila belih krvničk), s srčnim utripom, srčnim tlakom, ščitnico, kostno gostoto, hormoni, nepravilnost elektorilitov (predvsem hipokaliemija – znižanje kalija v serumu) itd.
Predlagam, da se s pediatrinjo pogovorite, kaj se s hčerko dogaja, in bo ona presodila, katere preiskave so potrebne za vašo hči. V kolikor je deklica podhranjena, tako da je ogroženo njeno zdravje, je potrebno hospitalno zdravljenje na pediatrični kliniki, kar bo presodila pediatrinja in vam dala napotnico, če je to potrebno.
Drugi del zdravljenja je psihoterapevtska obravnava. V kolikor je deklica telesno v redu in njeno življenje ni ogroženo, je potrebna družinska terapija. Pri mladoletnih otrocih je pomembno, da so v psihoterapevtsko obravnavo vključeni tudi starši. Tako da ji boste zelo pomagala, če se bosta oba starša z njo vključila v psihoterapijo, če oče ne zmore, pa da se vključite vsaj vi in hči. Pri anoreksiji gre za veliko zadržanih in neizraženih stisk, ki jih je potrebno izgovoriti in se o njih pogovoriti, to pa včasih zahteva veliko poguma in potrpežljivosti, tako pri deklici kakor tudi pri starših. Pri tem ji boste vi lahko v veliko pomoč in oporo.
Vse dobro,
Vesna
Pozdravljeni, jaz sem stara 19 let in pou. Mela sm anoreksijo od 14 do 16 leta vendar sedaj imam občutek da se nekoliko zares nism teža rešila. Imam obdobja ko me mika da bi shujšala pa čeprav samo za “4” kg (seveda pa se nebi ustavila ko bi to dosegla). Nevem kaj naj naredim. Uceraj na primer si nisem dopustila pojesti čokolade, ko pa sm jo pojedla sem jo izbruhala. Ali je možno da se nisem dokončno pozdravila. Ali pa se mi je ponovilo?
Pozdravljena Katkakatko,
lahko, da je ostalo kakšno vprašanje ali težava, s katero se spopadaš še nerešeno in se ti zato dogaja kar se ti ali pa je trenutno obdobje bolj naporno in je takšen način reševanja stisk tebi poznan in domač, zato si stopila nekaj korakov nazaj. Dobra stvar je, da si to opazila že sedaj in imaš tudi izkušnjo, da se da stvari rešiti ob ustrezni podpori in pomoči. Ni nenavadno, da se to zgodi, je pa pomembno, da si to priznaš in da dobiš pomoč zase sedaj, preden se težave poglobijo še bolj.
Vprašanje je kaj se trenutno dogaja s teboj in v tebi, da razmišljaš o tem, da bi začela reševati stvari na tebi že znan način (odpovedovanje hrani, bruhanje).
Napisala si, da si se že spopadala z anoreksijo, vendar si takrat te težave rešila. Kdo ti je pri tem pomagal? Je kakšna možnost, da bi šla k tej isti osebi nazaj ali pa poiskala koga drugega?
Tatjana
Takrat so me domači in prijateljice prisilile da sm poiskala pomoč. Lagala sem psihiatrinji da sem boljše čeprav nisem bila. Imam trenutke ko si zdim debela, grda, zdi se mi da use kar delam ne počnem prav. Fantu ne upam tega omenjati ker dvomm da me bo razumeu. To sem opazila ampak je ucasih boj ki ga ga bijem sama s sabo zelo težak. Tudi takrat ko sem dala to skos ni bilo nič boljše počutje. Ja pričela sem jesti vendar mnenja o sebi nisem spremenila. Ta je ostal isti. Želim si bit drugačna, lepša, želim nrditi vse popolno. Ali je možno da nikol zares nisem premagala tega? Ali je možno da se to že nekaj časa vleče? Kadar mi doma z zgrazanjam rečejo da sm suha se pocutm dobr. Sam men se ne zdi da bi bla presuha. Par dni premišljujem samo o tem.
Če si pričela jesti, si v sebi nekaj zagotovo premagala, je pa res, da sebe gledaš na zelo kritičen način. Dobro je, da se zavedaš teh občutkov, si jih priznaš in da si pripravljena o njih odkrito spregovoriti. Misli, ki jih imaš o sebi so res pokazatelj tega, da še nisi razrešila vsega. Dobro bi bilo, da si poiščeš pomoč. Če biješ ta boj sama, je res še težje. S podporo drugega je lažje.
Si takrat poleg psihiatrinje hodila tudi v kakšno skupino za samopomoč ali pa na terapijo (pogovore)? Bi se bila pripravljena sedaj vključiti? Če še vedno hodiš k psihiatrinji, se lahko posvetuješ tudi z njo katero obliko terapije bi ti predlagala, da bo zate najbolj primerna. Lahko pa tudi pišeš na forum, če ne boš našla ničesar sama in te bom skušala usmeriti.
Lep pozdrav,
Tatjana
Če trenutno ne želiš poiskati pomoči, bodi pozorna na to, da ne boš padla še globje od tega kjer si zdaj. Priporočam ti sicer, da poiščeš pomoč, vendar končna odločitev bo tvoja. Vsekakor pa menim, da samo obiski psihiatra za rešitev motnje hranjenja niso dovolj in je tvoja prva ocena, da nisi še uredila tega dela sebe pravilna. Kadarkoli si vabljena, da zopet pišeš.
Vse dobro,
Tatjana