Živjo, sem Lara in sem čisto na tleh. Malo sem prebirala vaše zgodbe in ob vseh mi je šlo na jok, resnično mi je žal za vas. Ker moram nekomu povedat vse to kar mi leži na srcu sem se odločila za ta forum. Pri meni je situacija povsem drugačna, naša družina je zelo povezana in drug drugemu povemo včasih celo malo več kot bi smeli. A pred kratkim sta se moj ati in mamica že drugič ločila, kar me je precej prizadelo ampak sem z njima zgradila poseben odnos, ki je čaroben in ga obožujem. Vse je bilo super, čeprav smo živeli narazen (živim z atijom) in kljub temu da zelo pogrešam mamico z katero sem le ob vikendih, sem zadovoljna z svojim življenjem. Treniram ples in zelo zelo uživam v tem, včasih si celo neznam več predstavljati življenja brez tega trenutno. In na zadnjem treningu pred počitnicami mi je moj trener rekel, da če shujšam le še za en kilogram nebom več smela plesati (stara sem 14 let, velika 163cm, in takrat sem bila težka 47kg) meni se je to zdelo dovolj, mogoče celo malce preveč. In začele so se počitnice in začela sem vedno bolj razmišljati le o kilogramih, nakar sem postala obsedena z tehtanjem, za tem sem se tudi začela upirati hrani in zdaj imam 41kg, včasih celo 40kg. Vedno, ko pogledam hrano pomislim na številko na tehtnici… to sem povedala moji prijateljici, in mi skuša pomagati, ampak mislim da to nebo dovolj. Povedala sem tudi mamici, ampak me ne razume, rekla je da se ji zdi da nimam težav z prehrano, da lahko pa mi poskuša pomagati… Ampak vem da me ne razume, ker je to res težko razumeti, ker tudi sama ne razumem povsem. Sram me je da to delam ampak neznam se ustavit. Vedno znova stopim na tehtnico in vedno, ko je številka manjša se zelo razveselim. Enkrat sem celo poskušala bruhat ampak sem se vprašala: ”kako nizko se boš še spustila?” in nato sem odnehala. Mamica sicer zdaj malo bolj gleda koliko pojem ampak mislim, da to ni dovolj. Mogoče si želim v bolnico, ker se res želim pozdravit in spet samozavestno odpreti hladilnik in si narediti kraljevsko večerjo, ampak ne zmorem. Ve kdo kako naj pridem do kakšnega strokovnjaka? Res si želim… hvala 🙂

Pozdravljena, ja ob vsem akr si opisala ti ni bi lahko. Izredno dobro se zavedaš svojih težav, si na dobri poti. Strokovnjaki delajo v različnih koncih države in v različnih mestih. Nekateri so brezplačni, nekateri so plačljivi. Najboljše bi bilo, če bi lahko hodila na svetovanja vsaj 1x na teden, lahko tudi na psihoterapijo ali pa v kakšno društvo. Lahko si v rubriki pomoč v različnih krajih v Sloveniji prebereš za tvoj kraj ime osebe, ki se ukvarja s pomočjo, če pa ne najdeš nič koristnega, pa mi napiši kraj za katerega iščeš. Lahko v svojem kraju pobrskaš tudi v zdravstvenem domu kdo dela na oddelku za pedopsihiatrijo in greš tja. Tam je ponavadi brezplačno. Če nič ne najdeš pa mi piši in ti bom skušala pomagati najti kakšen primeren naslov. Cene so zelo različne, lahko od nič € do visokih zneskov. Marsikje se da dogovoriti tudi zastonj, če res ni sredstev.

Vse dobro ti želim,

Tatjana

Pozdravljnei!
Mene pa skrbi za mojo prijateljico. Ko je prišla v srednjo šolo je bila popolna kar se pa ni zavedala. V tretjem letniku pa je zelo shujšala. Potem je v 4 letniku prenehala s hujšanjem. Pridobila je nekaj kilogramov nazaj in spet je postala normalna ne več tako zelo suha. Pred nekaj meseci mi je povedala da bruha če poje kaj sladkarije npr čokolada… Potem sva se pogovorili in odločili sva se da bo najbolje da se ne bo prenažirala s čokolado saj je bruhala le po sladkarijah. Nato je bilo nekaj časa vse vredu. Kmalu je napočilo stresno obdobje – matura in spet je začela s bruhanjem. To je počela približno 1x na teden. Nato pa je spet prenehala s tem pred kratkim pa mi je priznala da bruhanja nima več pod kontrolo in da zdaj bruha 2x na dan. Ne vem kako naj ji pomagam saj sem ji povedala da je popolna in da to ni dobro da počne. Sama se zaveda da to ni dobro a pravi da tega nima več pod kontrolo.
Kako naj ji pomagam?
Najlepša hvala za pomoč!

Anastasija11, pozdravljena!

Moj prvi občutek, ki sem ga dobila, ko sem brala tvoje besede, je bil občutek olajšanja, da ima tvoja prijateljica osebo – tebe, s katero lahko govori o tem. Da ni v tem sama. Druga stvar pa je, da ji ne moreš pomagati pri tem, da bi prenehala bruhati. Lahko ji vsi okoli nje govorijo, da je lepa, da ji ni potrebno hujšati, vendar to ne pomaga. Lahko pa ji pomagaš, da poišče pomoč, kajti motnjo hranjenja bo zelo težko premagala brez pomoči strokovnjaka. Z voljo lahko mogoče zdrži brez bruhanja, kakor si že sama opazila, krajši čas, vendar se bo prej ali slej ponovilo in kot praviš je prijateljici vedno težje in ji uhaja iz nadzora. Za motnjo hranjenja velja, da daljši čas ko je nezdravljena, težje in dlje časa traja, da oseba okreva. Tako da prej ko bo poiskala pomoč, prej bo tudi zmogla ponovno vzpostaviti nadzor nad prehranjevanjem. V Ljubljani se lahko obrne na Svetovalnico za motnje hranjenja MUZA ali na Žensko svetovalnico. Lahko pokliče in na prvi pogovor jo lahko tudi pospremiš, če ji bo tako lažje. Prvi korak je po navadi najtežji. Če še ni prepričana, lahko brez obveznosti pride samo na prvi pogovor, ki je npr. v Svetovalnici Muza brezplačen in da vidi, kako to poteka in vpraša, kar jo zanima.

Upam, da si bo tvoja prijateljica poiskala pomoč in čim prej okrevala.

Vse dobro,
Vesna

Živjo x)

Na forum pišem prvič ker se mi zdi prvič da je vse nekako povezano, da imamo vsi enako zgodbo in se ne zavedamo da jo toliko ljudi ponavlja, doživlja enako, pa vendar malce drugače…

V mojem primeru je nekako takole…bila sem zlorabljena kot otrok (4 let dalje) in to od mojega dedka. Ponavljalo se je do kakega 10.leta, nikoli posilstvo, vedno samo intenzivno dotikanje( do njegovega orgazma ali kaj takega, kaj sem pa vedela kaj je to takrat). Zdaj mi je 17 let (še mesec mi manjka) in trpim za anoreksi-bulimijo in mešano depresijo. Imela sem probleme s fanti, saj sem jih veliko menjavala in nobenega nisem imela zares rada…z veseljem rečem da trenutnega fanta ljubim in sva skupaj že več kot eno leto, ampak se oba za to trudiva (on ve za moje probleme, me podpira).

V glavnem…v prvem letniku sem imela 83kg sem pa tudi kar velika (178cm) zato ni tako zelo kritično bilo. Včasih se nisem obremenjevala s težo toliko in zato je za vso mojo okolico bil velik šok ko sem začela hujšati in na začetku izgubila 10kg. To se ni nehalo in z bruhanjem, stradanjem, velikim naporom, prereki s staršemi….sem zdaj na 57kg. Imam veliko problemov z mamo, saj hoče da spet postanme ”normalna” in se zredim na kakšno kilo več. Vem, da jo samo skrbi, ampak semizdi da s tem nekako vzbujam pozornost, kot nekakšen klic na pomoč.

To je zelo zelo strnjeno preteklo moje življenje ( naval misli in vsega). Hotela sem samo deliti kanček tega…
Vso srečo vsem tam zunaj.

Pozdravljena Lolita,

tvoja izkušnja spolne zlorabe s strani dedka gotovo ni lahka zate niti za tvojega partnerja. Verjetno ti ni bilo lahko o tem pisati. Prav je, da se o spolnih zlorabah govori, ker niso redke. Samo na ta način se lahko ustavijo.
Ali tvoji starši vedo za zlorabo s strani dedka? Imaš danes z njim še stike?

Izkušnja, ki si jo imela kot otrok ti je pustila posledice kot jih opisuješ danes. Motnje hranjenja so klic na pomoč. To si dobro opisala tudi sama. Veliko dekelt misli, da bo s tem, če se odreče stradanju ali hrani-prenajedanju na sploh, nekaj izgubilo. In ti občutki so resnični za vse, ki se borijo s to boleznijo. Odločitev, da podeliš svojo izkušnjo je pomembna. Morda bo še koga opogumila. Tudi v tem, da o tem spregovorijo.

Resnično upam, da boš našla svoj notranji mir in da boš zopet lahko eno s svojim telesom. Najbolj pri tem sicer pomaga psihoterapija. Kaj pa pomaga tebi?

lp

Tatjana

ka mi lahka prosim kdo pomaga pač ane všeč mi je en fant ane zadnič sm mu mogla dat lupčka ane dej me pa ignorira in mn nč ni jasno:??’

Pozdravljena tvoje vprašanje ne spada v ta forum. Piši rajši med forume starševstvo in medosebni odnosi, podforum mladi, ljubezen in spolnost. In boš dobila svoj odgovor.

Vse dobro,

Tatjana

Lep pozdrav!
Pri meni pa je zgodba malo drugačna… Imam starše, ki me razumejo in mi zmeraj stojijo ob strani. Zaupam jim lahko vse skrivnosti in mama je hkrati tudi moja najboljše prijateljica. V šoli se počutim zelo dobro in profesorji me imajo radi. Ampak ko sem sama doma zapadam v depresijo in enostavno nevem zakaj… Ko se pogledam v ogledalo se sama sebi zdim grda in debela. Nisem suha in to vem! Zadne čase se zaradi teže zelo sekiram… V dveh tednih sem shujšala za 5kg. Če kaj pojem grem bruhat. Mislim da sem na dobri poti do anoreksije in tega res nočem! Staršem pa nekako neupam povedat, ker vem da bi bili nad menoj zelo razočarani… Sošolke mi pravijo da sem shujšala in da naj začnem malo več jest, jaz pa vsak dan pri malici iščem izgovore in se izmikam, ker vem, da bojo ugotovile če bom na stranišču bruhala. Kaj naj naredim?

Pozdravljena,

vedi, da ni človeka na svetu, ki bil popoln in tudi ti nisi, vendar to še ne pomeni, da si zaradi tega slaba. Nisi, si človek, kot vsi ostali ljudje. V vsakem izmed nas je dobro, kot slabo. Vendar to, da imaš težave s hrano, ne pomeni, da si slaba, da si naredila kaj narobe in da se moraš zaradi tega počutiti slabo. Gre za bolezen, in potrebna je pomoč drugih ljudi, da lahko ozdraviš.
Praviš, da ti mama vedno stoji ob strani – kaj je razlog, da misliš, da bi jo razočarala in očeta, če bi jima povedala, da si zbolela za MH?
Razloge, ki jih želiš ugotoviti, boš lahko našla ob strokovni podpori in pomoči. Vsi ljudje potrebujemo pomoč. Tudi zdravniki, socialni delavci, terapevti, idr. – vsi potrebujemo nekoga, da nam pomaga, ko si ne moremo več sami. In nič ni narobe s tem. Tudi s teboj ni nič narobe zato, ker potrebuješ pomoč. Da boš lahko pomagala sebi, boš morala dovoliti, da ti drugi pomagajo. Kaj praviš?

Vse dobro,

Tatjana

Pozdravljeni,
tukaj pišem še ena najstnica s podobnimi problemi o teži..ko sem vaše odgovore brala me je kar šokiralo,da je tukaj tako zelo veliko punc s podobnimi problemi..no,pa bom tudi jaz začela. trenutno sem stara 14 let. kot otrok sem bila dokaj suha oz. lahko rečem normalna. potem nekje okoli 5ga razreda sem bila malo bol “polna” ali kako naj rečem,sicer nisem bila izredno debela,samo trebušček in tako je bilo do 6ega razreda,ko sem se počutila debelo.tudi ljudje so mi rekli da sem se malce zredila in to slišati od drugih je nekaj tako občutljivega vsaj zame.tako se je začelo..gledala sem oddaje o modelih,in videla kako so jedle punce,in hrano izbruhale.tako je mene mikala želja da bi to poskusila. začetek 7ga razreda—bulimija. začela sem bruhati na skrivaj,seveda sem se trudila da tega nebi noben opazil.skrbelo me je. in tako je to trajalo nekaj mesecev.bruhala sem ko je bila priložnost,ko sem bila sama kajti drugače bi kdo slišal iz kopalnice,tega sem se pa najbolj bala. tako so po nekaj mesecih opazili tudi pri meni da sem shujšala starši ter obe sestri. začelo jih je skrbeti saj sem iz 63kg prišla na 53kg.. rekli so če bom še vedno hujšala (na njim neznam način) me bodo poslali k zdravniku. jaz sem pa še naprej.. in to traja še danes. bruham skoraj vsak dan (1krat-2krat) ali pa en dan bruham,naslednji dan ne. in nekako mam neizmerno željo po hrani.res.najraje bi vse zbasala vase.potem se počutim krivo in hočem izbruhat.

da ne dolgovlačim….zakaj se mi npr. en dan ne bruham in jem normalno kosilo,večerjo,razn zajtrka in takoj ko pojem se mi trebuh napihne.zakaj se to dogaja? če bi npr.izbruhala vem da bi se mi sprostil in nebi bil tako napet. nenavadno vprašanje vendar me res zanima.se ne hecam ampak resno mislim.
že v naprej hvala za odgovor/e.

Pozdravljena,

napihnjenost se pojavi, ker telo izgubi ritem zaradi stradanja, bruhanja in ni več navajeno, da bi imelo hrano v sebi. Lahko se poajvit di zaradi preveč hitrega hranjenja in potem zraven zaužiješ preveč zraka, vendar gre za kombinacijo obojega. To se ne bo umirilo dokler s takšnim načinom hranjenja, bruhanja ne boš prenehala. Potrebuješ strokovno pomoč. Napihnjenost bo ostala dokler se ne bo ponovno vzpostavil običajen ritem prebave in uživanja hrane.

lp

Tatjana

punca rabiš pomoč NUJNO!!
ne želi si, da bi vse skupaj trajalo in ti kvarilo zdravje….pri meni se motnje vlečejo že 7 let in poznam tudi nekatere, ki se jim to vleče že več 20 let….poišči si pomoč, ker sama boš bol težka prišla skozi vse to…IN TEBE SKRBI NAPIHNJENOST TREBUHA????…mislim….če ne boš čimprej ukrepala te bo skrbelo še marsikaj drugega, vem da je napihnjenost neprijetna in boleča, tudi sama imam podobne težave,…vendar ne želi si hujših posledic….verjemi da bojo prišle če boš s tem nadeljevala….od slabih zob, do mrazenja, izguba menstruacije, bolečine po celotnem telesu, bledost, podočnjaki, izsušena koža, da ne govorim psihično stanje….raznorazni strahovi, fobije, slaba samopodoba in samozavest na nuli, napadi panike, obupa, depresija, socialna fobija, misli na konec…..nočem te strašiti,….samo še enkrat si preberi vse posledice, ki ti jih govorim iz prve roke in nato še enkrat pomisli ali bi se izplačalo na sebi kaj narediti in se rešiti ali vsaj poiskušati ali te bo še naprej skrbel napihnjen trebuh, ki btw izzveni ko se telo zopet navadi na hrano….to pa lahko traja….seveda odpade bruhanje in nažiranje!!!

Otrok poišči pomoč, ker ne želim nikomur da trpi in da prestaja to kar prestajam sama!!!
LP

Draga Lola .

prebrala sem tvoja sporocila in vidim da zivis u peklu..se hujsem kot sem zivela sama..
Stara sem 18 let in dala sem skozi hudo anoreksijo..slo mi je za zivljenje.. vendar mi je uspelo ! in tudi tebi lahko ! .. Res da sem imela veliko podporo starsev doma..ampak to je 40% pomoci za ozdraviteu te bolezni.. 60% je na tebi sami !.. ce si ti tega ne zelis ne bos nikoli ozdraula..verjemi mi.. Tudi sama sm si želela pomoci osebe ki je ti stvar ze dala skozi kajti sama sm bila obupana in nism zdrzala vec.. zto ti tud jaz ponujam svojo pomoc.. Mej v glavi tudi to da vsak trenutek je lahko nov začetek !

vaša hčerka ima prav . tudi mene so zredil na 65. sicer sem fant ampak tam not je zlo nzdravo življenje.

Zdravo,

Jaz sem pa ena izmed srečnic, ki se ji je uspelo rešiti te nadležne bolezni. Ampak trajalo je dolgo. Zares dolgo… Začelo se je že v osnovni šoli, ko so moje stradanje prvi opazili starši. Oče, če sem natančna. Takrat so se nam odprla ”vrata pekla”, kot je to poimenoval oče. Trpela je cela družina. Znali nismo nič drugega kot pa kričati, jokati in biti slabe volje. Res je bil pekel. In jaz sem bila hudič v tem peklu. Bila sem obsedena z mislijo, da moram biti suha, ker me bodo drugi imeli radi le na ta način. Nikakor nisem hotela nazaj jesti, ko so me starši v to silili! In kaj sta naredila onadva? Odvedla sta me v bolnišnico! Začel se je neprestan nadzor, kontrole, tehtanje, … vse, samo da mene pozdravijo.

Starša sta si nazaj želela zdravo hčerko. Pa me nista znala pozdraviti. Sama sta mi povedala, da bi vse naredila, da bi dobila neko pametno informacijo, kako naj mi pomagata. Bila sta v slepi ulici. Jaz pa tudi. Počutila sem se kot čudak in mislila sem, da sem sama na svetu.

Kot sem že na začetku napisala, sem jaz ena izmed srečnic – torej zdaj, ko to pišem, sem že vesela, pozitivna in polna energije. Imam prijatelje, ki si želijo moje družbe, še vedno imam lepo telo, … in to je nekaj najlepšega! To je pravo življenje! Ampak da sem to dosegla, sem potrebovala 9 let in doseg popolnega dna. Kako mi je to uspelo, je dolga zgodba. In zato sem se odločila o tem celo napisati knjigo. Ker imam gorečo željo, da bi pomagala še drugim z motnjo hranjenja, da doživijo ta občutek, ko so res srečni; in pa, ker bi rada svetovala staršem kako naprej… Zato sem v knjigo vključila tudi mnenja mojih staršev.

Ne vem ali lahko na tem forumu reklamiram knjigo, ampak odločila sem se poizkusiti, ker vem, da bi ta knjiga pomagala marsikomu. Če ne drugega bi nekomu dala vedeti, da ni čudak. Ali pa enemu staršu dala vzpodbudo, da se zmore vse. Ta knjiga (Pojedla sem anoreksijo) je točno to kar sem si želela jaz in kar so si želeli moji starši, ko smo se soočali s tem ”peklom”.

Če vas mogoče zanima, mi lahko pišete na moj e-mail: [email protected]

No, pa lep pozdrav in z dvignjeno glavo naprej!
Špela

Pozdravljeni, že več časa razmišljam da napišem mojo izkušnjo s to težko boleznijo. Moja hčerka je zbolela, bili smo na pregledu v Ljubljani, zdravila se je ambulantno, ni in ni šlo na bolje. Teža je še kar padala, odnosi v družini so bili vsak dan slabši, več kot leto ni spala. Pred tem je delala je dve gimnaziji vzporedno zaradi anoreksije pa se sploh ni bila več zmožna učit, razmišljati, glavoboli, vrtoglavica, vse je šlo navzdol. Spoznali smo gospo Ino Sahrokovo, ki nam je resnično pomagala. Že po par obiskih pri njej se je začelo stanje hčerke izboljševati. Sedaj po letu dni lahko rečem samo hvala, da smo jo srečali. Letos končuje četrti letnik gimnazije,postala je samozavestna,srečna, spet je tisto naše veselo dekle. Neizmerno smo hvaležni naši rešiteljici gospe Ini. Tudi vam želim, da čimprej zaživite polno življenje,brez vsakodnevnih skrbi. Srečna mama