Pozdravljena,

vedi, da bi se vsak na tvojem mestu počutil slabo. Tvoja prijateljica je v stiski, vendar ni poštena do tebe, da pričakuje, da jo boš poslušala hkrati pa ne naredila nič. Kri, ki jo je opazila, je posledica poškodovane sluznice, zaradi napenjanja pri bruhanju. Slabo se počutiš, ker ne veš kako naj ji pomagaš, veš pa, da pomoč potrebuje. Najbrž te je tudi strah zanjo? Največ kar lahko narediš in ji pomagaš je, da poveš njenim staršem. Če se prav spomnim si nazadnje rekla njej, da če bo treba boš povedala razredničarki? Potrebno je, da poveš. Kaj te ovira pri tem, da bi povedala razredničarki ali njenim staršem?
Mogoče te ona prosi, da ne poveš? Poglej, lahko, da bo jezna nate, vendar, če ne poveš se ji lahko bolezen še poslabša. Ni pošteno, da od tebe pričakuje, da boš vse obdržala zase in ne storila nič, hjkrati pa nate prenaša kar si ji dogaja. To počne, čeprav nehote. Vem, da ne želiš slišati tega, vendar bo najbolje, da poveš komu, ki ga sama izberi. Njej pa jasno reci, da več ne zmoreš sama tega reševati, ker itak ne veš kako. Da jo imaš rada in da boš največ lahko naredila zanjo, če boš povedala. Seveda te bo prepričavala, da tega nes tori, mogoče ti bo tudi zagrozila, da ne boste več prijateljice, vendar iz nje sedaj govori bolezen, in sama ne more pravilno razmišljati. Res potrebuje pomoč. Pa sebe moraš tudi razbremeniti, če ne boš še ti pod stresom na koncu.
Kaj misliš o tem?

lp

Tatjana

hvala lepa!
no, najprej naj povem da imava z mamo super odnos in da ji povem res veliko večino stvari. pa me je vseeno strah. ta človek je prijatelj mojih staršev in starih staršev. sicer dotikanje ni bilo dolgo in vendar je bilo samo po prsih in zadnjici pa vendar je bilo in tega ne morem pozabiti.
ja razmišljala sem da bi se z nekom posvetovala pa se nisem mogla pripraviti da bi povedala niti najboljši prijateljici s katero si poveva vse. no pa saj mami na nek način ve kaj se mi je zgodilo in to mi ni tako težko povedati kot to kdo stoji za tem. včasih se mi je zdelo da je zaljubljen vame….oz. bil ko je še prihajal vvečkrat na obisk…vedno mi je govoril lepe stvari in vse potem pa se me je enkrat hotel dotakniti…ko je naslednjič prišel me je hotel objeti(kot zmeraj) in ker je bil pred starši si čea drugega ni upal pa sem se vseeno počutila ogroženo….čutim in vem da moram povedati mami , pa je vseeno TAKO ZELO TEŽKO!!! 🙁

Draga mala velika deklica, vedi, da ni opravičila za to, kar ti je ta človek naredil. In da je vsa krivda in odgovornost na njegovi strani. je gnusen človek in ti nisi naredila nič narobe. Ti res nisi naredila nič narobe. Zaupala si mu in izdal je tvoje zaupanje in zaupanje tvojih staršev. Verjamem, da te je strah, česa točno pa? Strah je razumljiv, ker ne veš kaj se bo zgodilo. Gotovo pa je, da ti nimaš nič pri tem kar je počel on. Z ničemer ga nisi izvala, z ničemer ga nisi vzpodbudila, to je njegova odgovornost in da je tako izdal tebe, n ivreden da je prijatelj tvojih staršev in še manj tvoj. Tvoji starši so tu za to, da te zaščitijo. To, da mu onemogočiš pot do sebe je po eni strani, da poveš odrasli osebi. Poskusi najprej mami. Verjamem, da je težko, ker je to kar se ti je zgodilo spolna zloraba in da se te je dotikal je grozno, da si je to sploh dovolil in te tako grdo izkoristil. Ni lahkih besed s katerimi bi to povedal. Resnično si boga, da si morala to doživeti. tega ne bi smel doživeti nihče. Samo stran od njega. Nič mu nisi dolžna,niti lepih vljudnih besed, niti novih priložnostih, ker bo zopet posksuil takoj ko bo lahko. Dotikanje je bilo grozljivo verjetno zate, kar je razumljivo. In tega ne boš mogla kar pozabiti, tvoje telo tega ne bo moglo kar pozabiti. Potreben bo čas, da to predelaš in pogledaš kaj je to pomenilo zate – ta težka izkušnja. In potrebovala boš pomoč. Najprej staršev, potem pa tudi kakšen svetovalec, s katerim bi lahko pogledala kako to predelati in kako lahko vsaj približno poskrbiš zase in za to, da bi sprejemala s to grenko izkušnjo.
Ko praviš, da ti jeedno govoril lepe stvari – to je taktika, da se počutiš varno, da zaupaš in zato je še toliko bolj težko, ko te je izdal, ker si mu zaupala in verjela, da je dober. Pa ni. Je pokvarjen človek. In poleg njega se boš vedno počutila ogroženo, ker dejansko si ogrožena. To je notranji nagon, ki te varuje. Kolikor si lahkos tran od njega bodi. Nima te pravice objemati. In ti mu nisi nič dolžna. Ne rabiš mu tega dovoliti. Kaj te ovira, da se ne moreš odločiti ali bi povedala? Česa te je strah?
Vedno lahko pišeš na forum. Bom prebrala, ti prisluhnila in odgovorila takoj, ko bom lahko. Pa verjetno še kdo. Vedi, da se na žalost to pogosto dogaja, marsikateremu dekletu, fantku, se je že zgodila takšna grenka izkušnja. Lahko prideš iz nje zmagovalka. Boš pa potrebovala pomoč.

Vse dobro ti želim,

Tatjana

Kdaj bodo psihiatri v kliniki za motnje hranjenja priznali, da so motnje povezane s spolno zlorabo? Kdaj se bo o tem spregovorilo naglas? Kdaj se bo spregovorilo o čutenjih in gnusu, ki ga ti prasci pustijo otrokom in mladostnikom? Kdaj???

Čas je, da si nehamo zatiskati oči pred zločini!!! Drage punce in fantje, ki trpite za motnjami hranjenja…To kar se vam dogaja je krivično do vas in niste sami krivi za to. Kar so rablji naredili z vami je KAZNIVO DEJANJE!!! O tem je treba spregovoriti, ker so posledice zelo hude!

LP,
Baali

Draga Baali,

resnično je potrebno spregovoriti o vseh razlogih. In dejstvo je, da je eden izmed vzrokov za MH tudi spolna zloraba. Pravim tudi, ker je razlogov več in niso pri vseh enaki. Že nekaj časa spremljam tvoja sporočila in opazila sem tvojo zagnanost osveščanja, da je potrebno spregovoriti o tem, da je tudi spolna zloraba razlog za MH.
Oseba, ki spolno zlorabi otroka, je kruta in si resnično zasluži kazen – in zaslužijo. Mogoče bo tvoje pisanje koga vzpodbudilo, da pove svojo zgodbo ali ugotovi, da ni sam kriv, če je prišlo do spolne zlorabe. Ker resnično, resnično, nikoli in nikoli ni kriv otrok oz. oseba, ki to doživlja. Vedno je kriv storilec.

Sprašuješ se, kdaj bodo psihiatri priznali, da so lahko tudi spolne zlorabe razlog MH. Si imela izkušnjo, da je to kdo zanikal? Res je, da je potrebno osveščati o posledicah. In to kar počnejo je resnično gnusno. Moram ti čestitati za pogum in zagnanost, da spregovoriš o tej temi.

Vse dobro ti želim,

Tatjana

Baali , živjo, sama imam tudi motnje hranjenja …in ja tudi pri meni se je dogajala zloraba, dotikanja, čudna objemanja, šlatanje,….in to se mi je dogajalo ne samo pri eni osebi temveč, kar veliko ljudi si me ja na ta način “privoščilo”, od učiteljev, trgovcev, sorodnikov,…vendar to se je zgodilo tako spontano vse skupaj, da sem sama ob takih situacijah kar zamrznila in nikakor nisem mogla povedati kar bi želela,…šele čez nekaj časa so se mi porajale misli kaj bi tej osebi naredila..najraje bi jim spraskala obraz v tistem momentu….in ja težko komu povem, da se mi je to pripetilo, ker naprimer, ko je neznanec pred kakim letom ali manj pristopil do mene in me objel ter zdraven še malo “pošlatal”, sem na nek način vsaj poskušala povedati svoji mami, ki me je potem okregala, kako to da sem z njim prišla v stik in kako se mu nisem mogla izogniti (tu sem povedala samo za objem in nič več, vendar že zato sem bila kregana jaz…)…tako da zelo težko to komu priznam ker me je na nek način sram, češ da kaj govorim, saj mi nihče ni nič storil, saj so te le objemali in malo še “potipali”…ja to mi potem roji po glavi in tako ostajam tiho…seveda ne vem če je pri meni to edini razlog za motnje vendar pa sem prepričana, da je tudi to pripomoglo k temu, da sem začela stradati svoje telo, saj nisem hotela da kdo dotika mojih “oblin”…

Draga Lola, prepričana sem, da ti bo Baali odgovorila na tvoje sporočilo, se je pa tudi mene dotaknilo v dno duše in sem se odločila, da ti napišem par vrstic. Tvoja zgodba je težka in polna bolečine. To kar si doživela in doživljaš vedno znova je grozno. Že to kar si opisala je ogromen razlog, da so se pojavile motnje hranjenja – kot praviš sama, da bi naredila svoje telo odbijajoče za druge. Draga moja, nisi ti kriva za vse dotikanje, objeme, ki so bili neprimerne s strani odraslih. To so krivi oni. In tudi to, kar si zaupala mami ob pripetljaju z neznancem ni bila tvoja krivda. Naj ti razložim. Kot otroka te ni nihče zaščitil, sama pa se nisi znala. Da bi učitelji in ostali, ki jih omenjaš prenehali z neprimernimi dotiki in zlorabami, bi potrebovala pomoč – da bi nekdo slišal tvoj glas in tu bi morali nastopiti tvoji starši in drugi odrasli. Na nek način si preizkusila svojo mamo, kako bi reagirala, če ji zaupaš in doživela težko spoznanje – da ti ne stoji ob strani in kar je še težje, da je vso odgovornost vrnila tebi nazaj. Drago dekle, ti resnično nisi kriva za zlorabe, za nobeno. Dejstvo, da ne zmoreš tudi danes odreagirati in preprečiti zlorabo je v tem, da zmrzneš. V trenutku dobi tvoje telo spomin, ki ga je ohranilo, ko so se ti zlorabe dogajale kot otroku. In na nek način postaneš otrok, ki to doživlja in podoživlja. Zato so tvoje reakcije takšne kot so. In ne obtožuj sebe, da ne najdeš besed, ker ni tvoja krivda. Za tako gnusno dejanje je kriv vedno le storilec.
Poglej ,tudi, če ne poveš svojih izkušenj staršem nič za to. Še vedno si lahko pomagaš sama, da se naučiš kako bi se lahko zaščitila. Vendar bi to bilo možno le v procesu osebne psihoterapije, kjer bi lahko začutila svoje telo in to kar resnično čutiš – potem bi postopoma prišla v stik s abo in s časoma našla besede za zlorabe in tudi zmogla zaščititi sebe. Ne moreš pa tega zvrniti le nase in reči sama sem si kriva, ker nisi. In da si to slišala od svoje mame je grozno. Vprašanje kaj je razlog pri njej, da si zatiska oči, vendar nima prav. Nisi ti kriva in nikoli ne boš, ne glede na to kaj storiš.
Razumljivo je, da se potem sprašuješ kdo je sedaj tukaj tisti, ki pretirava – ali sem si resnično vse izmislila? Vendar si nisi in ti to dobro veš, tvoje telo to dobro ve, tvoji občutki ob bližini s komerkoli so resnični in so del grenke izkušnje oz. izkušenj v tvojem življenju. Nič ni narobe s tabo, draga Lola, narobe je z ljudmi, ki zlorabljajo in s tistimi, ki rečejo, da si si sama kriva. Gnusni so oni, in le njih bi lahko bilo sram, tebe ne, ker nini naredila nič narobe.

Vse dobro ti želim,

Tatjana

Draga Lola,

žal mi je, da se ti dogajajo te grozne stvari. Ob tem postanem resnično jezna na starše, ki ne slišijo svojih otrok! Zamrznjenost je posledica spolne zlorabe. Otrpneš in čakaš, da bo minilo, potem pa kriviš sebe, ker nisi odreagirala…grozni občutki!!! To poznam zelo dobro. In še nekaj…spolna zloraba ni samo penetracija, ampak vse, kar si naštela zgoraj. Kdo daje drugemu človeku pravico, da posega v našo intimo??? Nihče na svetu nima te pravice!
Naj ti povem, da sem trenutno noseča in sem glede dotikov zelo občutljiva. Ljudje bi se kar radi dotikali mojega trebuha. Ampak to je MOJ trebuh! Potem mi včasih celo uspe povedat, da me ti dotiki motijo…in, ko se postavim zase, si kar čestitam 🙂 Res dober občutek.

Lola, motnje hranjenja bodo minile. Sem prepričana. Ker veš odkod izvirajo. Marsikdo tega ne ve oz. ne sme še ozavestit teh stvari, ker so pregrozne. Veš, življenje samo se res odvija po nekem redu in dolgo časa se boš spraševala, zakaj se ti dogaja ali pa se ti je dogajalo toliko krivic…enkrat boš tudi to osmislila. Lahko traja…dolgo…no, odvisno, koliko je zate dolgo 🙂

Lahko ti povem, kako se je proces odvijal pri meni…se še kar odvija… Ko sem bila v res hudi stiski, sem se odločila, da grem na terapijo in sem našla super terapevtko na družinskem inštitutu v Celju. Mož me je zelo podpiral in mu bom večno hvaležna, da je šel čez to trpljenje z mano! Začela sva hodit na terapijo in počasi, res počasi, sem lahko začutila jezo na storilce in tudi starše, ker me ob zlorabi niso slišali. Še danes sem besna, ko zavrtim film nazaj! Lahko bi kričala do onemoglosti!!! Krivda je kar šla…s tem, ko se je pojavila jeza. Pa strahovi, pa gnus, pa sram…kar naenkrat mi je postalo jasno, da se na morju ne bom več sončila “zgoraj brez” 🙂 Pa ne zato, ker bi bila konservativna, ampak ker sem prišla v stik s sramom, ki so mi ga dali prasci, ki so me zlorabili. Doma sem naredila “raztur”. Nič več se mi starši ne smilijo. Vsak ima svojo pot in res nismo otroci tisti, ki moramo skrbet za dobro počutje svojih staršev. Nič jim nismo dolžni!!! Imam svoje življenje in sem sama svoj človek…in moje življenje si bom urejala po svoje. Vseeno mi je, kaj si mislijo drugi. Zdi pa se mi nadvse pomembno, da spregovorimo o sebi, O SVOJIH OBČUTKIH!

Če te mama ne zaščiti in ti “nabija” krivdo s svojimi izjavami, se mi zdi ok, da ji to poveš. To, ker ti očita NI TVOJE. To so njeni občutki. Ljudje vedno govorimo o sebi. Kmalu boš začela ločit med svojimi občutji in občutji, ki ti jih podzavestno vsiljuje nekdo drug. Če ne razume, da se ne moreš braniti pred ljudmi, ki te zlorabljajo (ti prav presneto verjamem, da se ne moreš), je to pač mama, ki te ne sliši in nič ni narobe, če se razburiš. Jaz bi se prav gotovo! Enkrat boš zbrala dovolj moči, ker si na dobri poti.

Želim ti, da bi čim prej našla pomoč zase in se uspela rešit teh presnetih motenj hranjenja. To je res krivično do tebe!

Mimogrede, ti si čisto ok in s tabo ni nič narobe! Z nikomer od nas ni nič narobe, le zlorabe delujejo na tak hudoben način…

Še odgovor ga. Tatjani…imam izkušnjo s psihiatrijo…sicer posredno, ampak vseeno. Zdi se mi, da se človek, ki nikoli ni doživel spolne zlorabe, posilstva, šikaniranja in podobnih grozot res ne more it zdravnika na tem področju. Motnje hranjenja izvirajo iz psihičnih vzrokov in prepričana sem, da je 90% tega zaradi spolnih zlorab. Ljudje so depresivni, tesnobni, prestrašeni, agresivni, imajo motnje hranjenja…pa veste kaj dobijo pri psihiatru? Zdravila! Tudi toliko se jim ne posvetijo, da bi poiskali vzrok za njihove težave…res sem razočarana nad stroko. Če se človek lahko razjezi brez občutkov krivde ne bo nikoli depresiven in ne vem odkod splošno mnenje, da se jeziti “ni lepo”. Mislim, kot da je to nekaj najbolj groznega na svetu. Bolje, da se jezimo, kot pa da se damo na štrik, a ne? 🙂

Res pa je, da so psihiatri lahko v veliko pomoč pri akutnih psihičnih problemih in pri dednih boleznih, ker za njih žal ne poznamo vzrokov.

In prav hvaležna sem vam, da lahko na tem forumu izražamo svoje občutke 🙂

Lep pozdrav,
Baali

Baali jeza je zdravilno čustvo in jeziti se pomeni, da živiš in nisi robot-tako, da edino kar je še potrebno pri tem pogledati je način kako to jezo izraziti – da ne škodujemo sebi ali komu drugemu. Tvoja zgodba je pretresljiva. Moram ti čestiti za zbrani pogum, da si jo podelila z drugimi. Poleg tega tudi, da si se odločila za psihioterapijo in tudi možu, da te je ob tem podpiral. Bravo obema.

Želim ti, da bi se še naprej uspela postaviti zase. Vsakič, ko ti uspe je dosežek in vsak korak šteje. Počasi je potrebno iti ja.

Kar se psihiatrov tiče je res, da so usmerjeni bolj v predpisovanje zdravil. Najdejo se tudi izjeme, vendar je pri tako hudih zlorabah, kot so spolne, nasilje in drugo res potrebno več od zdravil. Čestitaj sebi, da si to uspela videti in si šla v to smer. Ljudje pa na žalost lahko spremenijo le sami sebe. Seveda pa vsako osveščanje lahko privede do tega, da nekdo to svoje mnenje spremeni. IN zagotovo je to potrebno.

Želim ti vse dobro,

srečno,

Tatjana

Baali …hvala za komentar in tako lepo izpoved, ki mi je dala misliti. Sama pravim, da res kapo dol tebi, da si zbrala pogum in se nekako pobirala korak za korakom, tudi sama naprimer velikokrat nisem upala tudi koščka telesa odkritega in veliko časa je bilo potrebno, da sem vsaj malo razrešila zadeve, ki so me takooo obremenjevale. Čestitam, da si izbrala pogum in postavila stvari na pravo mesto oz. jih še postavljaš. Resno spoštujem ljudi ki so borci!
Vsi tvoji nasveti mi bojo prišli prav in tudi sama vem, da preden bom hotela resno zaživeti, bom morala narediti resne spremembe v svojem življenju in sprejeti odločitve.
…sama nekako poiskušam čim manj misliti na stvari ki so se mi zgodile, in se bol osredotočam na sedanjost in seveda na plane, katere želim doseči, in to bi predlagala tudi drugim, da poskušajao svojo preteklost pustiti za seboj, saj tako in tako ne moremo nič spremeniti….lahko pa povemo svoje izkušnje in tako pomagamo drugim….

hvala še enkrat tebi in tudi g. Tatjani, za sporočilo.
imejte se lepo in imejte se radi.

Se opravičujem za dolgo sporočilo, ampak nekako so besede kar same letele na ekran…

Več kot leto pri meni ne mine teden, da ne bi bruhala. Pa je teden že dolga doba, če bolje pomislim, nisem nikoli zdržala več kot 5-6 dni brez. V najslabšem obdobju sem bruhala tudi po 10-20x na dan. Ponavadi sem že v času od zajtrka do kosila bruhala nekje 5x, v bistvu se je vleklo cele dneve: lokacija hladilnik-wc, trgovina-wc. Počutje je bilo seveda grozno, na neki točki nisem več vedela, ali bom živela ali umrla in po pravici, vseeno mi je bilo. To najhujše obdobje je bilo lani poleti. Zobe imam uničene, pogosto imam težave z želodcem, bolijo me bezgavke, imam popokane žilice pod očmi… nekako sem prišla do tega, da bo treba to končati. Tu pa je problem, da ne morem. Zdržim par dni, potem pa spet. In vsakič je zadnjič. Pa seveda nikoli ni. O vseh dietah, hujšanju in stradanju iz preteklih let raje sploh ne izgubljam besed (takrat me je malo streznilo, ko sem videla svoje slike iz šolskega izleta-same kosti). Takrat sem tudi parkrat omedlela, ampak se je vse končalo z malo bolj grobimi pogovori doma, kako naj začnem jesti in da me imajo dovolj, češ kaj se narejam in naj se pogledam, kakšna sem. No, nekaj časa je bilo ok, še posebno, ko sem odšla študirat v Ljubljano. 2 leti sta minili brez raznih diet in takrat se nisem ravno veliko obremenjevala s kilogrami, hrana mi ni narekovala življenja. Kaj vse bi dala danes, da bi bilo spet tako. Hecno, da se v resnici sploh ne spomnim, kdaj točno sem začela bruhati-pred kakim letom. Ko potegnem črto čez vse, ugotovim, da je bilo ravno lansko leto tisto, ko sem bila več doma, saj sem ponavljala letnik in nisem imela predavanj. Šele pred kratkim sem dojela, da v Ljublani čez teden ponavadi nimam težav, groza pa me je vikendov, ko grem domov. Če dam primer, je še v petek vse ok, ko odhajam domov. Točno vem, kaj in kdaj bom jedla, ko pridem domov (seveda poznam vse diete, za vsako hrano poznam točno sestavo beljakovin, maščob, ogljikovih hidratov, točno vem, kaj kakšna hrana naredi v telesu, točno poznam, kako se presnavlja fruktoza, kir del dneva je primeren za določeno hrano, v glavnem, to prehrano imam naštudirano bolj kot večina trenerjev, ki pišejo jedilnike). Ko pa pridem domov, je seveda vse drugače. Naj povem, da se trudim težave urejati s špornim načinom življenja, rada športam in ugotovila sem, da me bulimija zelo ovira pri teku, ki ga imam od vsega športa najraje. Vem, da moram imeti dovolj hrane, če hočem imeti energijo za tečt. Zato tudi vem, kakšno hrano moje telo potrebuje, res se trudim živeti zdravo, trudim se vnašati dovolj kalorij, dovolj B, M, OH-seveda pa imam vse na grame začunano in seveda vso hrano tehtam-vem, nov problem, namesto, da bi se rešila bulimije in začela normalno živeti, sem ujeta nekje med “na grame zračunanimi zdravimi obroki” in nažiranjem s “prepovedano” hrano in potem bruhanjem. Počasi se mi že meša od vsega skupaj.
Doma pa je bilo vedno bolj tako-tako. Oče je zaradi službe v mojem otroštvu postal zelo odsoten in ga kar naenkrat nisem videla po več dni. To se je začelo, ko sem imela nekje 5 let in sem ga res želela ob sebi. Spomnim se, koliko mi je pomenil, čeprav je sedaj vse drugače. Vse se je začelo obračati in kasneje sem postala z njegove strani deležna veliko psihičnega nasilja, tudi pred drugimi ljudmi (od groženj do zasmehovanja, podcenjevanja, že dolgo mi govori, da če bi kaj rabila, bi mi on rekel samo “sama si si kriva, kar sama si pomagaj”, večkrat mi reče, da sem zabita ali butasta (pa počasi zaključujem zahteven, verjetno sem ga izbrala, da bi vsem dokazala, da zmorem)). Me je že udaril, pred mamo, pa ni naredila nič. Pred kratkim sem ji v prepiru to vrgla naprej, da se ni nikoli postavila zame, pa se ona tega seveda ne spomni, po njenem me ima oče celo zelo rad. Tudi ona mi nikoli ni ravno stala ob strani, pa vem, da me ima grozno rada. Nekako imam občutek, da ne zna, ali ne zmore, kot da jo je strah…ne vem. Nikoli nisem imela pri njej podpore in vedno se mi je zdelo, da sem preslaba, ker je vedno zahtevala od mene ogromno (če vem dobila v OŠ oceno 4, me je bilo groza priti domov, ker sem vedno poslušala, kaj se nisem učila…da o tem, kako je ponorela, če sem dobila 3 ali slučajno 2, raje ne izgubljam besed). Pa vem, res vem, da me ima rada (in ko to pišem, imam grozno slabo vest, kot da ji delam krivico), ampak tudi, ko ji sedaj včasih v joku povem, da nima pojma, kaj vse sem prestala, obrne tako, kot da sem jaz občutljiva. Že v OŠ sem veliko slišala na račun svoje teže, pa res nisem bila nikoli debela, povsem normalen otrok sem bila. Od strica, naj se pogledam, kak trebuh imam (pred starši, pa ni noben nič rekel, noben se ni postavil zame), od očeta, da kako je možno, da nosim hlače, ki so tako široke kot njegove, kakšne šele bom nosila (pa so bile otroške hlače). Ne vem, včasih se mi že meša od vsega in ne vem, ali sem res tako čudna, ampak nikoli, res nikoli se niso postavili zame. Nekje zadaj imam zlorabe, vem, da so bile, imam neke slike iz otroštva, ampak jih nekako tlačim in včasih se tudi meni zdi, da si vse skupaj namišljujem, drugič pa je vse tako živo, kot da bi gledala film. Ne prenesem, da se me kdo dotika, ne prenesem, če se mi hoče kdo približati, če je kdo prijazen, ga ponavadi odženem od sebe, pač enostavno ga odrežem iz svojega življenja. Nisem sposobna navezati normalnega odnosa s kakšnim moškim, enostavno ne prenesem tega, hkrati pa me je groza, da bi si koga spustila blizu. Imam ogromen zid okoli sebe in včasih se mi zdi, da sem najbolj hladen človek na svetu, včasih pa sem ljubeča-ampak zelo redko do ljudi, ko začutim, da imam nekoga rada in da mi je prijetno z njim, se vedno umaknem. Ne vem, trenutno bi bila čisto srečna, če bi se lahko vsaj rešila težav z motnjami hranjenja, zopet je bit vikend, bil je grozen. Danes sem še ujeta nekje vmes, 3x sem bruhala (to je zame zelo malo, ker ponavadi bruham po 10x dnevno), želodec me peče, zopet me bolijo bezgavke. In zoper sem brez volje in energije in najraje bi zaspala ter se nikoli več zbudila. Počasi se zavedam, da tega sama ne bom rešila, verjetno bi bilo dobro dobiti pomoč, ampak dvomim, da bi sploh kaj pomagalo, saj se nisem sposobna odpreti in govoriti o tem (tole je prvič, da sploh o tem kakorkoli govorim, do danes sem o vsem molčala).

Ljubo dekle,

tvoja zgodba je polna resničnih čustev in vse kar si opisala o sebi in zase drži. Drži to, da imaš rada svoje starše, drži to, da jih lahko tudi sovražiš, drži to, da si razpeta med zdravo hrano in prenajedanjem in bruhanjem, vse kar čutiš v odnosu z drugimi. Beseda s katero bi opisala trenutno občutje s katerim se spopadaš, je zmedenost. Drži?
In po vsem kar doživljaš in si doživela ni čudno, da se počutiš zmedena, obupana in tako kot se. Kar bi potrebovala v tem trenutku je varnost, toplino, nežnost – to kar si potrebovala že kot majhna punčka in nisi dobila.
Pišeš, da imaš spomine na zlorabo. Verjamem, da je izredno težko sprejeti nekaj tako krutega kot dejstvo, vendar tvoje telo ne laže, tvoji spomini ne lažejo in telo ti tudi sporoča, da je čas, da nehaš lagati sebi. Ni vse dobro in ja potrebuješ pomoč. Prvi korak je najtežji in ti si ga že naredila. Pisala si na forum.
Zloraba je najhujši zločin, poleg tega doživljaš še nasilje s strani svojih staršev. Resnično se ti je veliko nabralo. Motnje hranjenja so pogosto posledica zlorabe. Odzivi tvojega telesa na ljudi in nezaupanje, ki ga čutiš, dvomi, ki se ti pojavljajo so prav gotovo posledica zlorabe. Slike, ki se ti pojavljajo so del tebe. Dejstvo je, da potrebuješ nekoga, ki te bo sprejel in ti bo prisluhnil. Ti bo pomagal skozi to težko obdobje. Žal to niso tvoji starši in žal to ni tvoja mama. Ona ti ne bo pomagala, ker ti tudi sedaj ne. In to boli. Izdaja staršev je najhujše kar se lahko zgodi otroku, oni so tebe izdali. Že dolgo nazaj, in vedno znova. Ti izredno dobro veš kaj je dobro zate in kaj ni. Veš kdaj se počutiš dobro in kdaj se ne, kdo ti pomaga in te tolaži in kdo ne. Potreben pa je čas, da si vse to priznamo tudi z besedami in sprejmemo.
Tvoje življenje je lahko drugačno. Potrebna je strokovna pomoč. Kar nekaj deklet je pisalo na forum svoje izkušnje glede zlorab in povedalo, da so poiskale pomoč in si počasi urejajo življenje ali so si ga uredile. Vredna si, da živiš, da živiš mirno, brez zlorab, brez nasilja, ne glede na vse ocene, ne glede na izgled, preprosto zato, ker si človek. Ne potrebuješ posebnih dosežkov, da bi bila vredna. Vredna si že, ker obstajaš. Odločitev za strokovno pomoč sprejmi zase. Izključno zase. Da bo tebi dobro, da boš ti srečna, da boš lahko dihala in se naučila jesti hrano z užitkom, po potrebi in da jo boš obdržala v sebi.
Bodi ponosna nase. Nosiš težko breme in se še vedno boriš. Si borka. Bori se zase. Preživela si zlorabo, preživljaš težke dneve, vendar boš iz njih prišla zmagovalka. Jaz verjamem vate. Verjamem, da zmoreš. Res pa je, da se s takimi stvarmi ne moremo spopadati sami. Zato so na svetu ljudje, ki delajo na tem, da nam pomagajo videti kdo smo, kam naj gremo in kako naj osrečimo sebe – sebe ne druge. Si želiš to?
Kar se strahu tiče, vedi nekaj. Pogum ni odsotnost strahu, temveč, da kljub strahu narediš to kar želiš narediti. Strah bo vedno prisoten, vendar slabše je lahko, če ne poiščeš pomoči, če pa jo pa je lahko tudi boljše.
Naredi to zase.

Resnično ti želim vse dobro,

Tatjana

Ga. Tatjana, hvala vam za te besede, nekako sem jih rabila. Res bi lahko svoje počutje opisala z besedo “zmedenost”…čutim, da sem zgubljena nekje vmes in da ne najdem poti naprej. Seveda si želim poiskati pomoč in storiti to zase, pa me je vseeno groza ob vsem tem. Ne znam si predstavljati, da bi lahko s kom o vsem tem govorila, ker že ob sami misli na to otrpnem. Groza me je tega, da bi kazala svojo ranljivost in šibkost, ko pa sem vsa ta leta delala ravno na tem, da bi bila odporna in neodvisna od drugih. Tu je še strah, da mi ne bi verjeli. Pa občutek imam, kot da bi s tem izdala mamo oz. ji na nek način obrnila hrbet…večkrat mi je povedala, da se je žrtvovala zame, da je vztajala z očetom zaradi mene, da bi jaz imela družino, ker bi mi naj bilo tako lažje…ne najdem pravih besed, ampak se mi zdi, da ne bi bilo prav, če bi govorila o njej in o vsem, kar je bilo. Po drugi strani pa sem na tem, da se mi zmeša in se zavedam, da sama tega ne bom rešila, ker sem se že trudila, pa mi nikoli ni uspelo. Pa tudi ne vem, kakšno pomoč bi naj iskala, nekaj sem brala o svetovalnici MUZA in ženski svetovalnici, a ne vem, če je to tisto pravo…

Verjamem, da so vsi ti občutki in misli grozljive, ker je grozljivo to kar si doživela in dožvljaš še danes. Resnici pogledati v oči in si jo priznati je zmeraj težko. Še posebej, ko je tako kruta kot tvoja. Dovolila si bom povedati nekaj resničnih stvari o tvoji mami. Verjamem, da boš to težko razumela takoj, vendar ti ne morem metati peska v oči.
Tvoja mama se ni žrtvovala zate. Za to kar se dogaja je v celoti odgovorna ona sama in ne ti in nihče drug. V resnici ne bi smela imeti otrok, ne bi smela imeti tebe, ker ni zmožna biti ljubeča mati. Vem, da so moje besede ostre, vendar so resnične. Ljubeča mati posluša svojega otroka, se postavi zanj, ko ga drugi ponižujejo in ne prelaga svojih odločitev na otroka. Ti ji nisi rekla, da naj se poroči s tvojim očetom, in naj živi takšno življenje kot ga ima. Sama je izbrala in to je v celoti njena odgovornost. Nič ji nisi dolžna. Starši so na svetu zato, da pomagajo svojemu otroku, ga ščitijo, ga varujejo, mu stojijo ob strani, ga vodijo, ne pa da mu le ukazujejo, potem pa rečejo, da je za vse kriv sam, ne pokažejo pa kako naj se v tem svetu bori proti ljudem, ki ga zavajajo, ga zlorabljajo. Ti sama se tudi kot otrok nisi mogla boriti proti ničemur. Zid, ki ga opisuješ si zgradila na podlagi zlorab, da si se zaščitila kot otrok. Če bi tvoja mama bila prava mama, te brezpogojno ljubila, bi te ščitila ona, ne pa da od tebe pričakuje, da ti ščitiš njo.
Strokovna pomoč pomeni, da se 1x tedensko dobiš s svetovalcem, terapevtom in se približno 50 minut pogovarjaš o sebi. Kaj boš povedala odločaš ti. Lahko tudi samo jokaš in ne poveš ničesar, lahko samo delčke omeniš, pa tudi, če najprej govoriš o stvareh o katerih lahko – o ocenah, o pravilih o hiši, o tem kaj se ti je zgodilo čez dan. Nihče te ne bo silil, da poveš o sebi kaj kar nočeš. Poleg tega je vse kar poveš strogo zaupno in terapevt ohrani vse zase. Ne kontaktira s tvojimi starši in z nikomer drugim. Nič ne bo prišlo v javnost – to je terapevtski proces, ki je zaupen. To lahko preveriš že na prvem pogovoru kamor boš šla.
Mama ti je že davno obrnila hrbet. Že z dnem, ko se je odločila, da te bo rodila, ker ni najprej poskrbela, da razreši kar je potrebno – se pravi svoje težave. Najlažje je upati, da bo otrok rešil vse probleme in prinesti v zakon ranljivo dušo, ki je nemočna. Tvoja mama je odrasla ženska. Ko se je odločila, da te bo imela je že bila odrasla in je bila dolžna poskrbeti zase. Ona ne ti zanjo. Da se je žrtvovala zate, je kruto besedičenje brez podlage. Verjamem pa, da jo imaš rada in si želiš, da bi te brezpogojno imela rada ona. To je resnično čustvo vsakega otroka. In to je tvoja resnica. Čisto v redu je, če to želiš. Zato sem ti tudi zadnjič napisala, da je tako težko. Ker si razdvojena med tem, da bi bila jezna nanjo in na očeta najbrž in da bi ju hkrati imela rada. V tem obdobju je čisto običajno, da čutiš tako. Vedi, da je vse dovoljeno. Lahko si besna, lahko ju pomiluješ, lahko ju sovražiš, lahko si želiš, da bi bila mrtva – verjemi, to si otroci pogosto želijo za starše, še posebej, če je toliko groze v njihovem življenju kot v tvojem. Vse to so običajna čustva in nič ni narobe, če tako čutiš. Da pa bi zmedenost minila in bi se lahko odločila kaj želiš zase, kako naprej pa ti pri tem lahko pomaga terapevt.
Obe možnosti sta v redu, ki ju omenjaš. Muza in Ženska svetovalnica. Ko boš opravila prvi pogovor, bodo že oni povedali kaj ti predlagajo. Če ne želiš, da starši vedo, da kam hodiš ti ni treba povedati. Je pa res, da je nekaj za plačati. V kolikor nimaš sredstev je kar nekaj možnosti kamor lahko greš tudi brezplačno (Frančiškanski družinski inštitut, ali pa Posvet – kjer imajo 50 minut svetovanja za 5€) – tudi na Muzi in ŽS je plačljivo, vendar je možen tudi dogovor za nižjo ceno ali celo brezplačno. Vse je v dogovoru med tabo in njimi.
Prvi korak iti nekam, v neznano, je vedno najtežji. Ko pa začneš in tvegaš in najdeš kar si leta potreboval se kamen na pljučih zmanjšuje in začneš dihati. In sčasoma opaziš modro nebo, opaziš kako čudovit je naš svet in zopet slišiš ptičje petje. In najdeš svoj mir. Svoj. In to je vredno vsega truda in bolečine skozi katero greš v terapevtskem procesu, ko se soočaš s svojimi mislimi, občutki in s seboj.
Ko boš pripravljena, da narediš ta korak boš vedela. In takrat te ne bo nihče ustavil. Tudi strah ne.

Vse dobro,

Tatjana

Kleeny,

preklete spolne zlorabe! Malo pobrskaj po forumu, sem že nekaj pisala o tem. V resnici pišem le o povezavi med spolnimi zlorabami in motnjami hranjenja…in ne bo se ti zmešalo, verjemi, ker veš, kje tiči vzrok za bulimijo. Poskusi najti pomoč pri kakšnem terapevtu in čim prej stran od doma. To ni zdravo okolje…res ne.

S spolnimi zlorabami je pa tako. Mnogo ljudi se jih sploh ne spomni, ker je to prehudo za psiho. Slike pridejo šele kasneje v življenju…joj, kera groza! Če samo pomislim…

Se boš rešila, vem da se boš…

Pa srečno.

Baali

Lola,

vsak dan znova, ko se pojavi kakšna stiska, si rečem, da je vse hudo že za menoj. Da se mi nikoli več ne more zgoditi kaj tako groznega. Lahko samo še umrem, tega pa itak ne bom vedela 🙂

Vse grozno je že za nami!!! In mi vsi smo ok!!!

Srečno

Baali

Tega, kar ste napisali, niti ni tako težko razumeti, kot si je to težko priznati. Saj nekako vem, da imate prav, pa si ne dovolim, da bi to res dojela, ker se ob tem sama sebi zdim nehvaležna in sebična. Po eni strani me je strah, da bi s tem, ko bi si vse to priznala in razčistila, začutila odpor do mame, ker vem, kako bi ona vse to obrnila…”vedno sem se trudila zate, boš že še videla, ko me ne bo več, šele takrat boš me cenila” itd., te njene govore že tako znam na pamet. Ker če že samo omenim, da se imam v kratkem namen odseliti od doma, je cel halo, ker “kaj bo pa potem ona, koga bo pa imela, čisto sama bo, če je to tisto, kar želim”. Groza me je ob tem, da vem, da ve za moje probleme z bulimijo, ker sem slišala enkrat, da je nekaj govorila o tem…pa ni nič naredila. Še ko sem jo prosila, če lahko neha kupovati čokolade in sladkarije, ki jih sama itak ne je, je odvrnila le “saj ti jih ni treba pojesti” ali pa “vzami le en košček, ni ti treba cele čokolade pojesti”. Kot da si ne želim sama dovolj, da bi se lahko ustavila pri enem koščku… Bolj kot razmišljam o vsem skupaj, bolj jasno vidim celo situacijo in prvič res čutim, da se moram sama postaviti zase. Do sedaj sem vse držala v sebi in se je samo nabiralo, vsake toliko sem padla v histeričen jok, potem pa sem bila nekaj časa cela otopela in nisem čutila nič, ne fizično, niti čustveno. Verjetno bom že jutri poklicala na Žensko svetovalnico…
Res se vam iz srca zahvaljujem, brez vaših besed verjetno sama ne bi zbrala poguma, da naredim to.

Veš Kleeny to kar opisuješ je čustvena zloraba. Tvoja mama nate pritiska in ti govori, da ji moraš biti hvaležna – zakaj? Za nasilje, ko te ni branila? Ne, ne drži. NIČ JI NISI DOLŽNA. Vendar vedi, da so tvoji dvomi v vse kar pišem, čeprav ti je hkrati v olajšanje, tudi resnični. Že zato, ker si razdvojena. In še boš nekaj časa. Izgubila si zaupanje vase oz. so ti ga odvzeli že kot majhni punčki. In poleg tega, ker ne pozna vzrokov motenj hranjenja, še govori očitek, da s tem bi lahko prenehala, če bi le želela. Vedi, da si ti to res močno želiš, vendar je to tvoje orodje za spopadanje s težkimi situacijami. Drugačnih te niso naučili, te sedaj že dobro poznaš. Da se jih boš lahko znebila, se pravi, da boš okrevala od MH, boš najprej se morala naučiti novih orodij za spopadanje s težkimi situacijami, še prej pa ugotoviti kaj sploh potrebuješ. To pa ne boš zmogla sama in ne zmoreš, zato tudi tvoja še tako močna volja na izpitu vztrajnosti pade. Veš kaj hočem povedati? Ti daješ vse od sebe, drugi ti pa še tisto malo tal pod nogami, ki jih imaš spodnesejo. Da si boš zgradila močne temelje si poišči pomoč.

Poskusi si v knjižnici sposoditi knjigo čustveno izsiljevanje – od Susan Jeffers. To namreč trenutno doživljaš s strani svoje mame. Da boš bolje razumela kaj se dogaja in kaj je razlog, da se ji tako težko upreš oz. se zaenkrat še ne moreš.

Četudi ona ni ljubeča do tebe, skušaj biti ti do sebe. Si zaslužiš to, vsi ljudje si zaslužijo, da jih imajo radi, jih pohvalijo, da dobijo objem – in tudi ti si. Verjemi vase, tudi če nihče drug ne verjame vate. Bori se zase.

Pozdravček,

Tatjana

Tovrstnih zlorab je naokoli ogromno, to sem videla in doživela kot najstnica velikokrat. Še posebej, ko deklica pride v puberteto, se razvije in je deležna šlatanj, neokusnih komentarjev od (običajno) starejših dedcev. Zelo pogosto zlasti v vaškem okolju. To je že spolna zloraba, žal pa se večini to ne zdi “nič takega” in se temu samo smejijo in jemljejo celo kot nekaj normalnega?????

Draga Alexis imaš popolnoma prav. Ljudje prestopajo meje na celi črti. Tudi to kar opsiuješ ti je zloraba in kar je najhuje je, da marsikdaj ne naredi nihče nič. otroci, mladi se ne znajdejo v tem in se ne zmorejo zaščitit sami. Potrebujejo odrasle, da jih zaščitijo. In hudo je, kadar ni zaščite. Menim, da je to povsod prisotno. Potrebno je o tem govoriti in povedati, da to ni v redu. če se komu zgodi takšno otipavanje povejte staršem, učieljem, prijavite na policijo ali CSd. Dolžni so ukrepati. Poiščite pomoč, predvsem pa nikar ne krivite sebe. ker otrok ali soeba, ki doživlja zlorabo ni nikoli kriva in odgovorna za to.

Tatjana