Lep pozdrav!

Prosim za nasvet v zvezi s hčerko. Stara je 15 let in pol (1. letnik) in je neprestano nezadovoljna s svojim videzom. Veliko se ukvarja s frizuro, oblekami, ličili. Glavni problem pa je teža. Trdi, da jima debela stegna, visečo rit, štrleč trebuh….Nič od tega ni res, saj pri 166 cm tehta 49 kg – imela pa jih je že 54 – 55. Zajtrkuje skoraj nikoli, ali pa kvečjemu banano, ker trdi, da zjutraj ne more jesti, sicer pa da bo malicala v šoli. Če tam res kaj poje, se mi niti ne sanja. Za kosilo spet zelo malo, trdi, da ni dosti lačna in da naj je ne silimo. Za večerjo poje samo jogurt. Popoldne gre dostikrat takoj po kosilu ven, zato me je začelo skrbeti, da gre kam, kjer lahko bruha. Ko sem jo o tem po ovinkih povprašala, je rekla, da tega ne bi mogla početi, ker da se ji smili hrana, ki sem jo mogla jaz plačati, ona pa bi jo na tak način metala stran. Zadnje časo jo sploh večkrat kaj sprašujem o tem, pa trdi, da se zaveda strahot anoreksije, naj me nikar ne skrbi, da ona že ima mero. V isti sapi pa ogorčeno trdi da”če pogruntajo, da si anoreksičen, te odvlečejo v bolnico in te tam zredijo na 65 kg.”
Neprestano bere knjigo Debeluški (tema sta anoreksija in bulimija), vem tudi, da piše zgodbe na to temo. Res nenavadno, da jo ta tema tako zelo zanima.

Na splošno ima o sebi slabo podobo. V osnovni šoli se je naposlušala opazk s strani sošolk, ko so mislile da so “nekaj boljšega” (hčerkine besede!); odrivale so jo stran in jo zmerjale, da je debela (pa ni bila, bila je normalno težka, one pa so bile vse bolj prekljaste). Hči trdi, da je vse to pustilo v njej pečat in da je zato še danes prepričana, da je slaba, debela itd. Poskušala sem jo prepričati, naj pozabi, da so bile takrat otroci, ki včasih res rečejo kaj hudobnega, čeprav niso zares hudobni; da je treba gledati naprej, ne nazaj.

Povem naj še, da z moje strani ni mogla dobiti takega zgleda, saj nisem nikoli poskušala nikakršne kure oz. diete, s težo se praktično ne ukvarjam.
Res pa je tudi, da ima težave s ščitnico (povišana raven hormona TSH, naročena je na pregled pri specialistu) in v zvezi s tem sem brala o podobnih simptomih: izguba teže, brezvoljnost, nespečnost…

Prosim vas, povejte mi, kaj naj storim, da ne bo prepozno! So vse to že znaki anoreksije?? So to že znamenja za preplah?? je možno, da je kriva ščitnica??Rada bi ji nekako pomagala, pa ne vem kako, kakšen naj bo prvi korak.

Vnaprej hvala za odgovor!

zaskrbljena mamica

Spoštovana “mamica”, ki vas skrbi za hčerko,
glede na vse, kar ste napisali o vedenju hčerke in njenem odnosu do hrane, bi tudi mene zaskrbelo. Glede ščitnice bo najbolje, da govorite z zdravnikom, ki jo bo napotil na preiskave, če bo to potrebno. Sicer pa menim, da je stvar bolj zapletena, saj če bi šlo le za ščitnico, bi verjetno hči ne bila tako skrivnostna glede svojega hranjenja.
najbolje, da bi šli na osebni pogovorh kakšnemu strokovnjaku za področje motenj hranjenja ali pa vsaj psihologu, ki ima izkušnje dela z mladimi.
Kot ste zapisali v pismu, je dekle že na “dobri poti” proti anoreksiji, zato se obrnite na kašnega od naslovov, kjer bi ji lahko ponudili pomoč ali vsaj usmeritev vam, kako postopati. Poleg tega si lahko kaj več preberete na domači strani ženske svetovalnice.

S pozdravi,
Ana Ziherl

Lep pozdrav!
Zanima me, kako bi pomagal svoji punci, ki je anoreksična?Začelo se je s hujšanjem, tako da ni jedla in sedaj se to nadaljuje saj se ji hrana upira!Včasih sploh ne je cel dan?Kaj lahko storim????

Za odgovor se vam v naprej zahvaljujem!zaskrbljena je pisal/pisala:
>
> Lep pozdrav!
>
> Prosim za nasvet v zvezi s hčerko. Stara je 15 let in pol (1.
> letnik) in je neprestano nezadovoljna s svojim videzom.
> Veliko se ukvarja s frizuro, oblekami, ličili. Glavni problem
> pa je teža. Trdi, da jima debela stegna, visečo rit, štrleč
> trebuh….Nič od tega ni res, saj pri 166 cm tehta 49 kg –
> imela pa jih je že 54 – 55. Zajtrkuje skoraj nikoli, ali pa
> kvečjemu banano, ker trdi, da zjutraj ne more jesti, sicer pa
> da bo malicala v šoli. Če tam res kaj poje, se mi niti ne
> sanja. Za kosilo spet zelo malo, trdi, da ni dosti lačna in
> da naj je ne silimo. Za večerjo poje samo jogurt. Popoldne
> gre dostikrat takoj po kosilu ven, zato me je začelo skrbeti,
> da gre kam, kjer lahko bruha. Ko sem jo o tem po ovinkih
> povprašala, je rekla, da tega ne bi mogla početi, ker da se
> ji smili hrana, ki sem jo mogla jaz plačati, ona pa bi jo na
> tak način metala stran. Zadnje časo jo sploh večkrat kaj
> sprašujem o tem, pa trdi, da se zaveda strahot anoreksije,
> naj me nikar ne skrbi, da ona že ima mero. V isti sapi pa
> ogorčeno trdi da”če pogruntajo, da si anoreksičen, te
> odvlečejo v bolnico in te tam zredijo na 65 kg.”
> Neprestano bere knjigo Debeluški (tema sta anoreksija in
> bulimija), vem tudi, da piše zgodbe na to temo. Res
> nenavadno, da jo ta tema tako zelo zanima.
>
> Na splošno ima o sebi slabo podobo. V osnovni šoli se je
> naposlušala opazk s strani sošolk, ko so mislile da so “nekaj
> boljšega” (hčerkine besede!); odrivale so jo stran in jo
> zmerjale, da je debela (pa ni bila, bila je normalno težka,
> one pa so bile vse bolj prekljaste). Hči trdi, da je vse to
> pustilo v njej pečat in da je zato še danes prepričana, da je
> slaba, debela itd. Poskušala sem jo prepričati, naj pozabi,
> da so bile takrat otroci, ki včasih res rečejo kaj hudobnega,
> čeprav niso zares hudobni; da je treba gledati naprej, ne
> nazaj.
>
> Povem naj še, da z moje strani ni mogla dobiti takega zgleda,
> saj nisem nikoli poskušala nikakršne kure oz. diete, s težo
> se praktično ne ukvarjam.
> Res pa je tudi, da ima težave s ščitnico (povišana raven
> hormona TSH, naročena je na pregled pri specialistu) in v
> zvezi s tem sem brala o podobnih simptomih: izguba teže,
> brezvoljnost, nespečnost…
>
> Prosim vas, povejte mi, kaj naj storim, da ne bo prepozno! So
> vse to že znaki anoreksije?? So to že znamenja za preplah??
> je možno, da je kriva ščitnica??Rada bi ji nekako pomagala,
> pa ne vem kako, kakšen naj bo prvi korak.
>
> Vnaprej hvala za odgovor!
>
> zaskrbljena mamica

jaz sem stara 15 let. imela sem že 48.8 kg, sedaj imam 45kg. imam težave s hranjenjem sepravi da jem skoraj nič zjutraj nč v šoli nič doma bolj malo. imam slabo počutje zelo semm shujšala. zanima me če imam mogoče anoreksijo. prosim če mi odgovorite. hvala za vaš odgovor že v naprej.

Draga Kiti,

na kratko je moj odgovor na tvoja vprašanja ja. Menim, da glede na opisano stanje imaš anoreksijo.
V kolikor ne boš poiskala pomoči se bo tvoje fizično počutje in psihično še poslabševalo. To je dejstvo.
Svetujem ti, da si poiščeš pomoč. Si kaj razmišljala o tem? Kako ti gledaš na to kar se dogaja s tabo in tvojim telesom? Vidiš to kot problem ali kaj drugega?

Tatjana

Kako lepo ko starše skrbi za svoje otroke…. jaz imam motnje hranjenja pa čeprav starše prosim pomoči vse jemljejo kot nekakšno dodatno obveznost. Imam očeta, ki je psihični bolnik in zato je stvar še veliko bolj kompleksna. Kot 14 letnica sem imela anoreksijo, ki je bila zeloo huda. Po cele dneve nisem jedla popolnoma nič, nič nisem tudi pila tekočine, samo tu pa tam sem pojedla kako pest suhega sadja ali pa le kake oreščeke pred spanjem, spila pa sem le kozarec do dva vode na dan…tako je pripeljalo da sem imela le 36 kilogramov na višino 169cm, nakar sem posegla tudi po odvajalnih tabletah, ki so me pripeljale do 34 kilogramov….vendar sem vedela da ne bom umrla, imela sem moč, in voljo pri 34 kilogramov, vem da me je rešila moja psiha in misel ki sem si jo ponavljajla čez cel dan *vzdržala bom in vsega bo slej ko prej konec*. Starši so vedeli za moje probleme, v bolezni sem izsiljevala da mi prinesejo odvajala in dobila sem jih…ne vem zakaj vendar mi niso pomagali, čeprav vem da so bili od vsega prestrašeni in na koncu. Začelo se je socialna služba in ostalo, prišli so na dom in izsili da me starši takoj peljejo do zdravnika, drugače jim grozi odvzetje otroka (mene), šele takrat so me odpeljali čeprav so vedeli, da bi bilo potrebno že veliko prej. Bila sem večkrat hospitalizirana in starše prepričala da so me vzeli dvakrat celo predčasno ven iz bolnišnice….nato so me in zdravniki in vsi ostali pustili na miru in so dvignili roke od mene, kajti bila sem zelo nezainteresirana do vsega. Takrat ko sem bila odvzeta iz bolnišnice sem bila presrečna, vendar sem v sebi vedela da sama ne bom zmogla premagati bolezni..in res sedaj sem stara 18 let in bojujem se z bulimijo, ne vem kaj narediti, sama si moram iskati pomoč in ko najdem karkoli ki bi mi pomaglo pri soočenju, se oglasijo starši s svojim *kaj ti bo sploh to pomagalo*??…..vse vidijo kot dodatno obremenitev, nočejo mi pomagati čeprav jih prosim, jokam pred njimi vendar nič od tega….naslednji dan je vse pozabljeno, jaz pa ostajam sama s bulimijo in nimam več moči.Velikokrat mi mami reče *poglej si kakšnega očeta imaš*, nakar ji rečem saj si ga ti izbrala ne jaz….pa ona odgovori *kaj sem ga izbrala vse je bilo pod prisilo*….se pravi da sem tudi jaz ustvarjena pod prisilo…kako to boli…želim si le to – da bi imela drugačne starše, starše ki bi pisali na forum anoreksija/bulimija- skrbi me za hčerko…

Draga Lola,

tvoja bolečina je gotovo zelo močna in verjamem, da ti je grozno težko brez podpore staršev. Starši bi res morali biti prvi, ki bi svojemu otroku stali ob strani in mu nesebično in brez pogojev pomagali. Otroka bi morali starši ljubiti brezpogojno.

Iz tvojega pisanja sem razbrala, da tvoji starši vidijo samo sebe in svojo bolečino, tebi in tvoji bolečini pa niso pripravljeni prisluhniti. To je res grozno in neopravičljivo. Naj ti povem, da si z ničemer nisi zaslužila takšnega ravnanja. Ne glede na to, kaj se dogaja s tvojim očetom in kakšne težave ima tvoja mati, sta ona dva odrasla človeka, ki sta dolžna sama poskrbeti zase. Ti nisi dolžna skrbeti za njiju. Da si želiš njune ljubezni je popolnoma običajno. Tega si želi vsak otrok. Da ne dobiš njune podpore ne pomeni, da je nikjer ne boš dobila. Tudi ne pomeni, da tvoji problemi niso rešljivi. So, vendar boš morala žal za sebe začeti skrbeti sama (čustveno mislim), brez njune pomoči. Vem kako grozno se to sliši in verjamem, da se počutiš tudi osamljeno. So ljudje, ki ti lahko pomagajo, da se ponovno postaviš na svoje noge in si zaupaš, čeprav to niso tvoji starši. Pomembno je, da začneš verjeti vase, da si vredna kot oseba, da si zaslužiš vse dobro in da to lahko dobiš, ne glede na to kaj rečejo tvoji starši ali kdo drug.
Že zgodaj si na žalost spoznala, da boš morala biti odvisna sama od sebe. Iz izkušenj naj ti povem, da to je v tem trenutku zate res boleče, kot je bilo tudi zame, vendar pa ob ustrezni podpori in vodenju, boš prišla do tega, da boš sebe cenila, spoštovala, videla svoje prednosti in se začela imeti rada. Na svoje starše ne moreš računati. Vendar pa lahko na sebe. Pri tem ti lahko pomagajo ljudje, ki so meni. Meni osebno je zelo pomagala terapija. Začela sem hoditi pred tremi leti in danes sem popolnoma drug človek. Bolj zaupam vase in v svoje sposobnosti, verjemi, če boš delala na sebi, boš tudi ti bolj cenila sebe in svoje zmožnosti. Lahko ti povem informacije oz. predlagam, glede na kraj, kjer živiš kam se obrniti po pomoč. Za Ljubljano imam kar nekaj podatkov, če živiš kje izven, ti tudi lahko pomagam najti informacijo o takšni pomoči.

Vedi, da čeprav se sedaj počutiš uničeno, verjetno izčrpano in na tleh, je možno priti ven iz tega. To kar ti tvoja mama govori o tebi, ti iskreno povem, ni lepe besede za njeno ravnanje. Upravičeno si jezna nanjo. vem,da jaz bi zagotovo bila. V tem trenutku pusti njiju ob strani in skušaj poskrbeti zase. Kot sem rekla so ljudje, ki ti lahko pokažejo kaj to pomeni in kako do tega priti. lahko mi pišeš tudi zasebno sporočilo, če ne želiš povedati kraja, kjer živiš oz. okolja kamor bi hodila na terapijo – Ljubljana, Kranj, Celje,…

Sem v mislih s teboj Lola.

Vse dobro.

Tatjana

Pozdrav,
ja res je bolečina velika, da večje nebi moglo biti, kar naprej poslušam dretje in čutim hinavščino od njiju. Ne vem kaj jima je vendar resnično na momente lahko rečem da ju sovražim, vsaj mamo. Kar naprej je depresivna in zadirčna, govori mi kako je bilo ko je bila ona mlada, in kako si je uničila vse ko je spoznala mojega očeta, kako jo je pretepau, kako jo je žalil, velikokrat sem bila priča pretepom vendar je venomer ona njega pretepala, velikokrat je v nas metala tudi kozarce ali polena… po stanovanju se vlači brez energije in vsako napako pokritizira. Saj ne rečem včasih je dobre volje in potem si mislim, da sem jaz tista ki slabo vpliva na vse…vendar spoznavam da ni tako, saj ko nisem bila bolana in ko nisem bila večino časa doma nisem nikoli bila taka kot sedaj. Ne vem zakaj vendar kar naprej grdo gleda in mi očita da z menoj ne bo nič, da vse splava po vodi, da naj enkrat že nekaj naredim iz svojega življenja,… Naj povem da že kot mi je že kot majhnemu otroku zmeraj govorila, da ko dopolnim 18 let me bo vrgla s stanovanja, da bom morala sama poskrbeti zase, kar naprej mi govorila kletvice in še veliko tega….resnično je vzgajala kot otrok brez pameti jojoj, najbol pa me jezi ko se pred ljudmi dela fino damo ki nekaj velja??…ne vem kaj naj naredim nimam pogojev da se preselim, niti moči,..

Mogoče sem res na dnu in brez moči na robu psihičnega zloma, vendar VEM, da premagam bolezen in se znebim mojih zblojenih staršev, ki so mi bili več v breme kot korist v življenju.

Resnično hvaležna sem, da obstajajo ljudje, ki jim gre zaupati ali pa vsaj ljudje, ki ti prisluhnejo in ti podajo nasvet, brez da bi mi ga čez nekaj let očitali…resnično hvala..:)

Glede skupin sem že veliko prebrala in se pozanimala in se tudi vključila v eno izmed njih, pa tudi za terapije pri psihiatru sem se pozanimala.

lep pozdrav in hvala

Draga Lola,

naj ti povem, da nič kar ti narediš ni razlog za vedenje tvoje mame. To kar ona reče, naredi ali kaj si misli, je povezano izključno z njo in njenimi težavami. Ti nisi kriva za nič in tudi odgovorna ne za nič. To, da ti očita da si ti problem, je tako podlo in grdo od nje, da ni besed za to.

To kar se dogaja tebi, vedi, da je razlog v njunem vedenju do tebe in okolje v katerem si vsa ta leta živela. Seveda imaš občutek, da ti anoreksija daje občutek nadzora nad nečim. Ljudje, ki živimo v nasilnih odnosih imamo potrebo po kontroli izredno močno. Vendar ne, ker bi hoteli škodovati sebi ali komu drugemu, temveč zaradi situacije, ki jih doživljamo. In to kar doživljaš ti, ne bi smel doživljati noben otrok na tem svetu. Žal pa.

To, da si poiskala pomoč pri psihiatru, da iščeš kako bi si lahko pomagala kaže na to, da si trudiš urediti svoje življenje. Vedi, da si ga boš dokončno lahko uredila, ko ti bo uspelo umakniti se od tvojih staršev in zaživeti v mirnem okolju, kar ti bo pomagalo pri okrevanju. Hočem ti povedati, da nadaljuj tako kot že delaš. Bodi sama sebi svoj starš, skrbi zase tako, kot bi želela, da oni skrbijo zate. V kolikor se ti bo zdelo, da si v skupini dobila že vse kar si lahko, je zakonska in družinska terapija tista, ki ti jo iskreno priporočam. V okviru frančiškanskega inštituta v Ljubljani, jo izvajajo celo brezplačno, je pa nekaj čakalne dobe.

Si pogumno dekle. Preživela si že marsikaj in pokazala predvsem sebi, da se ne vdaš zlahka, čeprav je bilo res težko zate. Imej se rada kolikor se lahko imaš in bodi nežna do sebe.

Kadar boš želela poklepetati smo vedno tu.

Vse dobro ti želim,

Tatjana

Pozdrav zopet,
ne morem, da ne povem še nekaj iz moje zgodbe življenja in o tem, ko človek postane žrtev lastne družine…
V mojem življenju se je poleg neštetega v prejšnih objavah dogodilo še veliko, veliko stvari, ki so botrovale k temu, da sem zapadla v odvisnosti in motnje hranjenja.

V ranem otroštvu, do katerega mi skorajda seže spomin, sem bila s strani starega ata zlorabljenja na način dotikanja in otipavanja. Veliko tega se nisem kasneje niti spomnila, vendar pa ko sem se nekoliko globje poglobila vase sem se začela spominjati nekaterih stvari, ki so vsekakor botrovale k temu, da danes ne živim kot živi večina najstnic.
Vse to sem skrivala pred starši in tega nisem nikoli govorila in o tem pripovedovala nikomur, pred kratkim ko sem doživela živčni napad od vsega kar se dogaja pa sem povedala mami na način, da ona sploh ne ve kaj sem v življenju že preterpela in da sem bila v otroštvu, ko sta me čuvala stara starša zlorabljena (dotikanja).
Vse to je mirno sprejela kot da nebi bilo nič, seveda je delovala zmedeno vendar pa se dela kot, da to nebi slišala, kot da jaz to njej nebi povedala. (povedala sem ji pred nekaj tedni, prej tega nikoli nisem povedala nikomur).

Seveda tudi meni postane nelagodno, ko se začnemo pogovarjati o staremu atu, ki je umrl pred 3 leti, napravil je samomor,( vendar mi tega niso povedali, rekli so da je umrl naravne smrti). Pred kratkim pa je mami v pogovoru omenila, da ni nihče kriv, da se je umreti sam odločil,…to je povedala na način, kot da bi jaz že vse to vedela, seveda me je use skupaj presenetilo, ker resnično kljub temu, da trdi da ji lahko zaupam, da govori resnico…ona dejansko govori obratnmo in lažno.

Naj pa povem še, da je danes resnično izgubila vse moje zaupanje z izjavo ki mi jo je rekla, nekako tako…
Načela sem temo, da bi bilo dobro, da mi vsaj malo pomaga pri vsem tem kar se z menoj dogaja, začela sem jokati in padla po tleh od nemoči in obupa, nakar priteče, da me bo udarila in mi reče *poglej se, sram te naj bodi, raje pojdi v stranišče in se ubij*….sedaj ko se zavedam, kaj mi je rekla in, da se v jezi pokaže njen pravi obraz oz. misli, se mi rosijo oči in šele sedaj resnično vidim, da če sama ne bom poskrbela za sebe nebo nihče.

Nsiem mogla, da se ne izpišem, veliko stvari mi leži na duši, (potlačene in nesprgovorjene, skrite).

lp

Joj, resnično to kar si vse ti že preživela in še doživljaš ne bi smel nihče. Vendar na žalost je resnica, da je nasilja ogromno. To kar se ti je zgodilo kot majhni deklici je naravnost grozljivo. Prav si naredila, da si o tem pisala na mejl, ker nekako to kar nam leži v duši moramo dati ven. Izredno pogumna si, da si to zmogla.

Veš tvoja odločitev, da si poiščeš pomoč zase, je prvi korak na tvoji poti boljšega življenja. In to je dobra odločitev. Vse to o čemer si že pisla in o čemer nisi, boš lahko na terapiji predelala s svojo terapevtko ali svetovalko. In sčasoma boš našla pot, ki bo prava zate.
Želim pa, da veš, da ti za dogodke, ki so se ti zgodili in se ti danes tudi dogajajo nisi kriva. Da ti gre lastna mati reči nekaj takega kar je tvoja rekla tebi – ne bi smela sploh biti mama. Ona že ni mama. Vem, resnično vem, da ti je težko. Največ kar lahko v tem trenutku narediš zase je, da svojo bolečino deliš z ljudmi, za katere veš, da ti bodo prisluhnili in ti stali ob strani. Tudi, če je to zaenkrat le svetovalka ali terapevt, ni s tem nič narobe. Važno je, da zaščitiš sebe. Ne hodi po podporo in ljubezen tja, kjer je ni. In tvoja mama resnično ne zna ljubiti. Vredna si življenja in ljubezni. Ona nima prav. Vredna si pomoči in objemov, v katerih se boš počutila varno. Da te ni slišala, ko si ji povedala svoje izkušnje s starim očetom, je grozno. Veš, dostikrat ne slišijo. Ne vem kako pogosto. Samo včasih starši res ne slišijo svojega otroka, vidijo samo sebe in delajo vse le za svojo korist. Ne bi smeli biti starši.

Hočem ti povedati, da se neguj – se pobožaj sama, se objemi sama, joči in si obriši solze, skuhaj si topel čaj, napiši pismo na forum, če ti je lažje kot danes. Bodi dober starš sama sebi. Če lahko komu drugemu zaupaš kot mami – daj raje tistim, ki so ti že povedali, da so tu zate, če jih boš rabila. Včasih je dovolj že en človek. Veš sama sem imela na začetku tudi samo podporo terapevtke – potem ko postaneš močnejši, vidiš koga v življenju rabiš, kdo je do tebe resnično iskren in komu sploh hočeš zaupati. Jaz imam trenutno 2 dobri prijateljici, ki o meni vedo najbolj temne skrivnosti. In iskreno, več ne rabim. Že če bi imela eno, pa da je ta resnično prava – da me sprejme tudi z vsemi lastnostmi (jezo, bolečino, prepriljivosti, jokom, studom, z vsem težkim, ne le ko sem dobro) – to je to. in takšni ljudje so. Če jih ni v tem trenutku, pomeni le to, da imaš trenutno smolo, da jih ne vidiš, ali pa jih še nisi spoznala. So pa, tudi zate.

Resnično ti želim, da bi zase našla svoj mirni kotiček na tem svetu in predelala svojo bolečo izkušnjo iz otroštva in odnosov s starši. In verjamem, da boš. si pogumna ženska. Verjemi vase in delaj to kar bo dobro zate.

Vso srečo,

Tatjana

no kot prvo naj povem da se strinjam da tega kar je doživela lola ne bi smel res nihče.
drugič pa…tudi jas sem bila žrtev dotikanja in to od človeka ki mi sicer ni v sorodu. najhuje pa mi je kr vsi mislijo kako je ta človek prijazen in dober in so stari starši in starši prijatelji z nim. hvala bogu zdaj ne hodi več toliko na obisk k starim staršem. moja mama je ćisto drugačna os loline. podpira me. mele sma že debato o temda če bi se mi kaj zgodilo da nja ji povem . saj sem ji enkrat po ovinkih ampak me je strah povedati kdo je bil odgovoren… prosim pomagajte.
tudi anoreksična sem. vsaj mislim…pri 14 letih sem velika 166cm in tehtam 47kg…je to premalo? pomagajte pliz! naj še povem da vsi pravijo da sem anoreksična ker ne jem skoraj nič ampka meni se zdi da sem debela…

Pozdravljena,

kot praviš sama, verjamem, da je težko povedati staršem o tem kar se ti je zgodilo. Veš storilci ponavadi so vedno osebe, ki jih otrok pozna. Ker si na podlagi zaupanja s starši, tako pridobijo zaupanje otrok. In ker so vedno prijazni, starši težko sami opazijo kaj se dogaja – storilci to znajo dobro prikriti. Včasih pa starši ne opazijo, čeprav bi morali – kajti, ko je otroku težko je vseeno kaj so vedeli ali niso – težkih občutkov to ne spremeni. Vedeti moraš, da ti mama ne bo mogla pomagati dokler ji ne boš povedala naravnost. Se pravi ne po ovinkih. Razumem tvoje strahove – kaj če ti ne bodo verjeli, mogoče razmišljaš tudi o tem, da bi se obrnili proti tebi in se postavili na njegovo stran? Vendar pa so tvoji starši. Vprašanje je – imaš ti občutek, da lahko mami zaupaš? Glede na to, da te vzpodbuja, da ji poveš vse, bi mogoče poskusila? Kaj ti misliš? Ji zaupaš?
Vedeti moraš, da tebe nima biti česa sram. Kar se ti je zgodilo (ali se še dogaja?) je v celoti odgovornost in krivda na strani te osebe, ki se poimenuje za vašega prijatelja. Prijatelj tega ne stori in tega ne počne. On že ni prijatelj. Vem, da to ti že veš, tvoji starši pa še morajo ugotoviti.
Ti nisi kriva za nič. Nikoli, nikdar, na noben način. In kar se je zgodilo ti nisi mogla preprečiti. Da pa si molčala je pa zagotovo on poskrbel za to na najbolj prefrigan način. In to je vse njegova krivda, ne tvoja. Storilci so po navadi nežni, prijazni, skrbni, vendar s tem, ko se te je dotikal je prestopil mejo tega vajinega odnosa in zlorabil tvoje zaupanje. In to je izdaja v celoti na njegovi strani. Tudi, če ti je kdaj govoril, da si ti to hotla ali sprožila ni res. To velikokrat skušajo narediti, da bi dosegli molk in da bi vzbudili sram, ki bi ga moral čutiti storilec.
Skušaj povedati mami kaj se je zgodilo. Mogoče skušaš najti miren trenutek in povej tako kot je bilo. Včasih starši slutijo, da je nekaj narobe, pa ne vedo kako bi vprašali, pristopili, v glavi imajo lahko tudi misel kaj če si samo domišljam. Seveda se za to odloči le, če se ti to zdi pomembno, v vsakem primeru pa, če se drugače ne moreš zaščititi. Starši lahko onemogočijo njemu stik s tabo. Še posebej kadar ga sama ne zmoreš. Če pa na noben način ne zmoreš povedati mami, pa bi bilo dobro, da se najprej vključiš v proces savetovanja, da okrepiš sebe in šele potem, ko boš res pripravljena spregovoriš o tem. Za okrevanje ni nujno, da to poveš mami. Je pa nujno, da o tem govoriš z osebo, ki ji zaupaš.
Kar se pa anoreksije tiče, upam trditi, da je posledica teh dogodkov-spolne zlorabe. Ker to dotikanje je dejansko spolna zloraba tvojega telesa, tvoje duše in tebe same. To kar se ti je zgodilo ni lahko in mogoče vidiš hrano kot edini način, kjer neko kontrolo imaš – kot trenutno rešitev? Zato bi bilo svetovanje nujno potrebno, da lahko na terapiji okrepiš sebe, se sprejmeš takšno kot si in zaživiš na novo. Zgodil se ti je res najbolj okruten dogodek – zloraba zaupanja odrasle osebe. In dejansko se boš v svoji koži počutila dobro, če boš pomagala sama sebi tako, da poiščeš pomoč. To ni sramota, vsak človek potrebuje pomoč.
In vsak človek je vreden pomoči. Tudi ti. Si kaj razmišljala o tem?

Lp

Tatjana

Draga deklica, prosim te išči in išči osebo, ki ji boš lahko zaupala ker je zelo težko nositi tako težko breme sam. Ko človek spregovori in poišče pomoč, ni več sam. Spozna osebe, ki so v podporo ali osebe ki so doživele podobne stvari. To, kar tiščiš v sebi, mora ven in učiti se moraš tudi kako reagirati če bi se še kdaj kaj podobnega zgodilo. Srečno.

sem stara 15 let kmalu bom 16. imela sm že 50 kg sedaj jih imam 48,2 kg. v šoli jem zelo malo in tudi doma ne jem veliko po kosilu grem po navadi bruhat na skrivaj. ne prenesem misli da bi se zredila. ko kaj pojem mi je nelagodno in se slabo počutim. zanima me če imam anoreksijo ali ne. zelo sem shujšala v ogledalu se vidim grozno. v enem tednu sem shujšala za dva kilograma. že v naprej se vam zahvaljujem za odgovor.

stara sem 15 let. kmalu bom 16. prejšnji teden sem od ponedeljka naprej mislila samo na hrano. v šoli nisem nič jedla, doma za kosilo tudi ne, č pa sem jedla sem pa šla nekam kjer sem lahko bruhala. vendar sedaj ko vem da imam čuden občutek ko kaj pojem se počutim slabo zaradi užite hrane, sem se odločila da ne jem več, v enemm tednuu sem shujšala za 2kg. zanima me ali imam anoreksijo. po obroku veliko telovadim. prosim če mi odgovorite hvala za vaš odgovor že v naprej.

stara sem 15 let in grem v 16to leto starosti. jas sem v prejšnjem tednu shujšala iz 50 na 48,3 kg. po kosilu sem bruhala in po vsakem obroku se počutim slabo zaradi zaužite hrane. imam slabo počutje. velikokrat menjam razpoloženje. zajtrkujem bolj malo. po zajtrku in kosilu grem takoj telovaditi ker ne prenesem ideje da bi se zredila. ko se pogledam v ogledalo sem videti grozna. ne govorim o tem ali se vidim suho ali debelo ampak grozno. imam slabo samopodobo, zaničujem se in mislim da če bi shujšala na 45 kg ali 40 kg da bi postala lepša. nikoli na jem večerje le redkokdaj kadar me starši prisilijo da kaj pojem vendar se nepočutim dobro. želim bruhati. zanima me ali imam mogoče anoreksijo skupaj z bulimijo. imam tudi včasih glavobole in se počutim slabotno. že v naprej e vam zahvaljujem za odgovor. lp.

Draga Katja, kot si sama že ugotovila bi rekla, da gre pri tebi za purgativno obliko anoreksije – to pomeni, da stradaš, ko kaj poješ pa bruhaš in seveda še pretirano telovadiš. Ja si zboleela za motnjami hranjenja. Sedaj, ko to veš, kako naprej?

Si želiš pomoči? Iz tvojih pisem razberem, da te to skrbi in resnično je to skrb zbujajoče. Dejstvo je, da boljše samopodobe ne boš dobila z izgubo teže – mogoče se ti bo tako na začetku zdelo, vendar težave zaradi katerih se do sebe vedeš kot se, bodo ostale, te ne bodo šle nikamor in te bodo počakale, da se osredotoćiš odrane nanje. Poišči si pomoč, draga deklica, ker sama iz tega ne boš zmogla ven. Bi lahko komu zaupala kaj se ti dogaja?

vse dobro ti želim,

lp

Tatjana

ne nikogar nimam, vendar se bojim. nočem prizadeti svojihbližnjih in to se neneha danes nisem nič pojedla raje ne jem ker nočem imeti slabega občutka in bojim se vendar me skrbi da bi zgobila veliko kilogramov. rada bi poiskala pomoč vendar nevem kje niti nevem kako naj poiščem pomoč neda bi starši izvedeli. ali je možno da se mi to dogaja od lanskega leta ko sem imela 45 kg. vendar nism pazila na prehrano sedaj se mi use mastne hrane gabijo in tudi sladkarij ne jem. ali mi vi lahko kakšno telefonsko številko priročite da se pozanimam glede pomoči. in sedaj bomm izgubila še najljubšo žival, saj je bila moja prva žival. izgubila bom zajčka. najraj ga imam. danes nism nič jedla nisem bila lačna ko pa sem bila sem pogledala kaj je zajest in me je tek minu.

nimam nikogar komur lahko zaupam to. zanima me kje lahko dobim pomoč. in nevem kako naprej. po pravici povedano sem bila do sedaj prepričana da nimam anoreksije. zanima me tudi kako naj dobim pomoč nedabi moji starši trpeli. nočm da vejo da imam anoreksijo. do sedaj sem odklnajala to in še vedno odklanjam. zanima me če veste mogoče za kakšno telefonsko številko da bi se pozanimala. če dobro pomislim imam prijateljico kateri lahko zaupam. strah me je da bi izgobila pe več kilogramov čeprav si na nek način neželim zrediti želim ostati taka kot sem ali pa shujšati. sdaj grem skozi težko obdobje saj bomo jutri peljali zajčka uspavat. in me je strah da bi zaradi tega e bolj odkljanjala hrano. hvala za prejšnji odgovor in hvala že v naprej za odgovor. lp.