Ne vem, kako naj to napisem. Ze kaksno leto imam ‘probleme’ s seboj,..? Bila sem zdrava a mi je kar preklopilo. Zacela sem paziti na st.obrokov, kdaj, koliko jem..itd. Razvilo se se v vdakodnevno veckratno tehatnje. Razmisljam o hrani, kcal…itd. Pojem 200-700 kcal na dan, odvisno od okoliscin. Vcasih se zavedam, kaj delam, a to preide. Sem 14, 38-39 kg, visoka sm 168-170?. Nekaj bi popravila, a nebi povedala starsem?? Res ne vem… Vem, da mi lahko skodi, a vseeno ne morem kar nehati. Imam tudi glavobole, krce, izgubila sem menstruacijo..:/
Bi prosila za motivavijo/predlog?
Kasen os.primer?
Samo hotela sem dati to iz sebe…

Zdravo,
kar pišeš, kaže na motnjo hranjenja in to prav to, katero omenjaš – anoreksijo. Ja, vse več se vrti okoli odpovedovanja hrani, zmanjševanja kalorij, ki jih zaužiješ in – včasih se zaveš, da škodiš zdravju, drugič spet ne. en začarn krog, ki je del odvisnosti, zaradi katere je pomembno poiskati pomoč.
Fino, da si se oglasila, a jaz bi te napotila do strokovne pomoči – lahko za začetek govoriš s svetovalno delavko na šoli, poiščeš blizu tebe organizacijo, ki nudi psihosocialno pomoč mladim, greš do zdravnika – le ne čakaj, kajti stvar se ponavai stopnjuje, pozna se pri učenju (slabše gre, koncentracija je krajša in težja…), zapiraš se vase, vsak gram kože, kaj šele čisto običajne maščobe na telesu, te vse bolj okupira in moti in življenje postane hrana in teža – tako in drugače.
Lahko si za začetek prebereš knjigo Lačni razumevanja, ampak ne bo dovolj. Treba se je lotit procesa okrevanja, ne le razumevanja pojava, zares.

Upaam, da te še kdo spodbudi, da poiščeš pomoč.

Živjo!

Vem, da je že kar nekaj časa odkar si pisala, upam, da nisem prepozna! Tudi sama se trenutno zdravim za anoreksijo, imava kar podoben problem. Tudi jaz sem se doma kar naprej tehtala, iz svoje prehrane sem izključila skoraj vsa živila… praktično sem živela od sadja in ovsenih kosmičev. Bila sem na res super srednji šoli v Ljubljani in sem bivala v internatu- brez nadzora seveda in moja teža je šla navzdol… zato so me prešolali. Vendar doma ni bilo nič boljše… moji straši so vedeli za problem ampak jaz nisem hotela sodelovati pri zdravljenju. Skrivala sem hrano, se lagala,… Postala sem depresivna in predpisali so mi tablete. En večer se mi je čisto strgalo, ker so mi starši odredili porcijo obroka, ki je bila zame nesprejemljiva in tisti večer so me odpeljali v bolnico. Tu sem zdaj že dober mesec in vmes sem bila dvakrat doma za praznike… Verjamem, da sedaj ne vidiš veliko razlogov zakaj bi nehala s stradanjem ampak meni je zdaj resnično žal, da sem zapadla v to in se močno trudim,da se čimprej zvlečem iz tega. Toliko veliko stvari, zabav, potovanj in dogodkov je v življenju,ki jih sedaj zamujam, ki so vredni veliko več kot pa občutek kontrole in praznega želodca. Ko ti je enkrat odvzeta vsa ta svoboda in pristaneš v bolnišnici, se zaveš, kako čudovito življenje zapravljaš. Zato ti resnično svetujem, da si na list napišeš vse stvari, ki jih v življenju želiš doživeti in naj bo to tvoja motivacija…brez hrane, ne boš zmogla marsikatere stvari, če ne boš nečesa spremenila, se zna zgoditi, da prideš v bolnico, saj imaš res nizko težo. Res upam,da ti uspe in da zaživiš nazaj brezskrbno življenje!