Anoreksija in šola
Pozdravljeni
Že dve leti shajam s anoreksijo, pri čemer sem izgubila res veliko kilogramov (20 kg) in trenutno tehtam 44 kg / 170 cm in teža mi še vedno pada, sicer počasi, a mi, saj jem zelo malo (nekje 500 kcal na dan, a jih še to pokurim nekje 200 do 300).
Našla sem si psihiatrinjo, ki mi pomaga, da bi lahko začela več jesti in opustila diete, in mislim, da počasi napredujem,a se mi je pa zalomilo nekje drugje, kar zelo ovira moj napredek, saj se zaradi tega zelo sekiram.V šoli je ta mesec izredna norišnica glede testov, spraševanj in podobnega, jaz pa sama zaradi utrujenosti nisem sposobna držati takega tempa.Predsem mučno mi je ostati v šoli do npr. 15te ali 16te ure, saj ne jem nikjer razen doma, kjer lahko potem tisto malo hrane izbruham, če je potrebno, ker ne presenem občutka hrane v želodcu.Me pa tako dolgo preživljanje časa v šoli res izmuči, saj se po koncu takega “delovnega” dne še komaj spravim domov, ker se komaj premikam, toliko da ne padem skupaj, kaj šele da bi se kaj učila.Zaradi tega sem padla iz štiric in petic na trojke in dvojke, zaradi česar mi je res težko, saj sem vajena lepih ocen, na katere sem bila vedno ponosna.Najbolj mučno pa je npr. pri športni vzgoji, kjer ne zmorem takšnih fizičnih naporov (plezanje po plezalni steni, cooperjev tek – mislim da je nekaj km, daljši zahtevnejši pohodi), profesor pa od mene zahteva brez kompromisov da to opravim, da lahko imam dobro oceno.Tudi ta vročina in muhasto vreme me hudo zdela, zjutraj včasih v šolo zamudim, saj sem preveč utrujena, da bi lahko vstala in se pripravila za v šolo, neopavičene ure se mi kopičijo in bojim se, da bi me zaradi tega vrgli iz šole ali pa da bi mogla preživljati počitnice v šoli, kjer naj bi čistila, da odslužim neopravičene ure.Zjutraj ponavadi se pripravljam da vstanem nekje vsaj eno uro, saj bi kar spala in spala, kljub temu da spim nekje 8 do 9 ur na noč, med poukom pa včasih grem prej od pouka, saj se počutim preveč slabo, da bi tam zdžala še nekaj ur.
Pri splošni zdravnici še nisem bila, tako da moja bolezen uradno še ni diagnosticirana (v mojem medicinskem kartonu), hodim pa k zasebni psihiatrinji, ki je rekla, da imam anoreksijo in sicer purgativni tip.Zdravniški pregled sem zadnje leto “prešpricala”, namreč ko bi mogla it, preprosto nisem šla, saj me je bilo preveč strah in sram, da bi kdo kaj opazil.
Razlog zakaj pišem pa je ta, ali je mogoče, da bi mi psihiatrinja ali osebna zdravnica (v kolikor bi sedaj šla do nje) napisala zdravniško opravičilo, da bi bila opravičena telovadbe ali pa da bi si uredila kakšen status v šoli, ki bi mi omogočal prilagojeno pridobivanje ocen? Namreč s takšnim tempom ne bom dolgo zdržala, saj ne zmorem, kljub temu da poskušam na vse pretege.Kakšne so možnosti? Ker sem že razmišljala o tem, da bi za kakšno leto, dokler se ne spravim skupaj, opustila šolo (obiskujem gimnazijo, 3.letnik), a mi je škoda sedaj zadnje leto, ko naj bi imela maturo in vse “pavzirat”, prav tako bi rada ostala s sedanjimi sošolci.
Hvala za vaš odgovor že vnaprej
Pozdravljena Nika,
zagotovo ti tu lahko pomagata tako psihiatrinja kot tudi osebni zdravnik. Lahko se dogovoriš s psihiatrinjo, da ona pokliče v šolo in razloži v čem je stvar ter skupaj skušate doseči kakšen dogovor kaj bi lahko storili, da bi ti bilo lažje. Pojdi pa tudi do osebnega zdravnika, da te pregleda, kjer bo ocenil ali je tvoje telesno stanje takšno, da bi morala bolj počivati. Če vprašaš mene vsekakor – zate tako ni zaželjeno, da bi preveč telovadila saj imaš izredno nizke kg, in vsak dodaten fizični napor ti vzame še tisto mao energije, ki jo vneseš v telo s hrano-pa še to praviš izbruhaš zaradi občutkov v želodcu. Gotovo ti lahko pomagata.
Pojdi do zdravnika in psihiatrinje in obema povej kako je s tabo in šolo. Skupaj boste pogledali kaj se da urediti. Zagotovo pa je možen kakšen dogovor.
Srečno,
Tatjana
Pozdravljena Nika
Sem mama šestnajstletnice, ki se je borila z anoreksijo in samopoškodbami. Samopoškodbe še so, anoreksija pa je že dolgo nekako lahko rečem v ozadju in jo počasi spušča iz rok. Upam, da bo tako tudi ostalo. Rada bi ti povedala samo to, da si na pravi poti, da se spraviš iz tega. Kot ti je že napisala ga. Tatjana poišči pomoč tudi pri osebni zdravnici, saj ti ona lahko napiše opravičilo za npr. naporno telovadbo, ki je tvoje telo ne zmore. Tako ti bo ostalo več moči za učenje in drugo. Tudi moja hčerka je imela prejšnjo leto tri mesece opravičilo za telovadbo, ker je že tako komaj funkcionirala (pri višini 171 cm je imela 43 kg). Res je, da smo zamenjali osebno zdravnico, ker prvotna ni imela posluha za njene težave in so se ji zdele nepomembne, ampak nas to ni oviralo, da ji ne bi olajšali reševanja težav. Tudi v šoli se da marsikaj zmeniti glede spraševanja in ocen. Tako kakor pri zdravnici, smo se tudi v šoli zmenili glede spraševanja in ocen, pa zato ni vedel celi razred. Vedela je samo razredničarka in tisti učitelji, ki so jo takrat učili. Anoreksija ni bolezen, ki bi si jo kar izmislila. Tisti, ki je dal to skoz ve da ti pusti posledice za celo življenje “plezanje” iz nje pa ni tako enostavno. No naj omenim še, da je moji hčerki zelo pomagala skupina in terapevtka, ki je to skupino vodila.
Draga Nika želim ti veliko uspeha pri zdravljenju in seveda da bi končala tisto kar si želiš.
Držim pesti zate!