Pozdravljeni

Prebiram literaturo pa nikjer ne najdem podobne teme…z anoreksijo enačijo predvsem najstnike, otroke. sama sem pa odrasla oseba pri 25+ letih, novopečena mamica, se pravi nič kaj značilno za to bolezen, pa še pri 166cm imam 53kg, se pravi nič premalo, pa tudi hujšam ne.

pa vendar.

naj opišem situacijo.

nikoli nisem bila anoreksična, vedno vitka, ampak povsem naravno vitka. nikoli nisem odklanjala hrane z namenom, da izgubim kilograme. teža je vedno varirala od 48-52kg. doma so bile težke razmere, oče pijanec, ki je bil v stalnem konfliktu z mamo in mano, vendar je šlo v večini primerov le za psihično nasilje. prehitro sem odrasla, saj sem bila moji mami tudi opora v teh težavnih letih. pri 19ih letih sem po grobem očetovem napadu zapustila dom in si z mamino pomočjo uredila najemno stanovanje, v nekaj letih dokončala študij. ob preselitvi sem zaradi neznosne osamljenosti veliko jedla ter se zredila na 58-60kg, nosila sem konfekcijsko št. 38. to težo sem nato ohranjala precej let, kljub temu, da sem si vedno želela, da bi imela nekje 55kg. jedla sem zdravo (5x dnevno) se ukvarjala s športom. lansko leto sem zanosila in rodila hčerkico. po porodu, dojenju in vseh neprespanih nočeh, sem spontano shujšala na 49kg. potem tudi spontano prilezla na teh 53kg. s trenutno težo sem razumsko zadovoljna. problem je v tem, da v ogledalu še vedno vidim debeluško. nimam namena hujšati, sploh ne, niti nimam nikakršnih problemov s hrano, zmotilo me je pa naslednje.

pri nakupovanju oblačil pred kratkim sem ugotovila, da je moja konfekcijska št. 34 v večini trgovin (št. od trgovine do trgovine pač nekoliko varirajo) in zeloo težko dobim oblačila zase. pri pomirjanju me je grozno zmotilo to, da sem začutila neko sprevrženo zadovoljstvo v sebi, če mi je bila najmanjša konfekcijska št. prevelika in jezo ter sram, če mi je bila najmanjša št. premajhna in sem morala vzeti večjo.

razumsko mi je povsem jasno, da sem najverjetneje čisto normalna oz. mogoče celo vitka ampak zakaj pri vragu tega v ogledalu jaz ne vidim.

kaj menite?

Pozdravljeni,

opisujete težko situacijo v svojem otroštvu, gotovo vam ni bilo lahko, ko ste morali na hitro odrasti in se postaviti na svoje noge. Kolikor pa razumem iz vašega pisanja vam je mama ob selitvi stala ob strani in vas podpirala. bodite ponosni nase kaj vam je uspelo v življenju doseči. Marsikomu se ne uspe umakniti in zavestno odločiti iti stran – to je bilo najboljše kar ste lahko takrat naredili zase.

Pravite, da ste pred letom dni rodili hčerko in to obdobje je bilo opisujete kar naporno. Kako ste trenutno zadovoljni s sabo, svojim življenjem in tem kar počnete?

Pravite, da imate običajne obroke, da jeste vso hrano in to je dobro. Kje tiči problem, boste odkrili v sebi. Iz vašega pisanja sem razbrala, da se je nezadovoljstvo pojavilo bolj po porodu, seveda so bile težke situacije prisotne že prej, vendar kot ste opisali ste se z njimi soočili na najboljši možni način zase. Vaša tel. teža res ni zaenkrat prenizka, vendar pa ni dobro, da bi še izgubili težo.

Zazrite se vase in poglejte ali je v vašem življenju kaj kar bi radi spremenili – predvsem pri sebi in v odnosu do sebe, seveda pa tudi ali se pojavljajo kakšne ovire. Nezadovoljstvo z videzom se pogosto lahko pokaže tudi kot nezadovoljstvo s samim sabo nasploh oz. s svojo podobo o sebi – kakšno mnenje imate o sebi, kako se vidite, kakšni ste do sebe ( v vedenju, razvajanju, popuščanju, zahtevnosti, pričakovanja, ki jih imate o sebi in ali lahko vidite kakšno povezavo med tem kako se doživljate s tem kako mislite, da vas doživlja zunanji svet?)

Lep pozdrav,

Tatjana Romih

Vem, da se večini zdi moj problem majhen, nepomemben…verjetno res..ob zgodbah, ki jih berem, je tako.

Gospa Tatjana, rekli ste, da vi vidite, da se je moj problemček začel po porodu. Ne, v celoti ni res. Prejšnja leta sem res vzdrževala neko težo 58-60kg, vendar sem imela vedno željo shujšati na tistih ˝meni idealnih˝ 55kg. Mislila sem, da bom v trem primeru s sabo zadovoljna, če dosežem to težo, da bo to to. Res, da sem živela zdravo, jedla 5x dnevno, veliko športala- udeležila sem se tudi maratona…Ampak vedno me je spremljalo to nenehno preštevanje kalorij. Za vsak grižljaj sem vedela koliko kalorij ima. Ko sem živela sama, nisem v hladilniku imela nikoli drugega, kot mleko, jajca in paradižnikovo mezgo. Kruha si nikoli nisem kupila, ker redi. Moj bog,kako sem bila obremenjena s temi kalorijami. Šele zdaj vem kakšno breme sem nosila.

Po porodu se je pa zgodilo razkritje, meni sami. Shujšala sem na teh 53 kg. Res, da je naporno nočno vstajanje, pa da najprej se težko sprijazniš s tem, da se ti svet obrne za 180˙. Ja nekaj mesecev sem bila hujša kot zver, popadljiva za vsako malenkost…pa vendar…Zdaj končno mi ni potrebno preštevati kaj in koliko pojem, pač enostavno se ne zredim. In več kot idealno kilažo imam, za moje pojme…toda ogledalo mi pravi, da sem še vedno debela, grda.
Tu pa sledi razkritje, da ni problem v kilogramih, da je problem v samopodobi. Vedno sem imela mnenje, da je 58kg preveč in da zato vidim v ogledalu debeluško. Zdaj vem, da bo vedno tako, pa naj imam 70 ali 30kg.
Ker sem racionalna oseba nimam namena hujšati in si s tem škodovat.

Skrbi me kakšno predstavo o sebi kot človeku bom s tem svojim slabim videnjem sebe, dala svoji hčerkici…bom tudi njej nevede vsilila slabo samopodobo?

Zato me zanima kaj pri vragu naj naredim s sabo? ali res samo pretiravam?

Včasih težko sami vidimo kaj je razlog preokupiranosti s telesno težo in potrebujemo pomoč zunanje osebe, opazovalca, ki nam lahko to pomaga osvetliti. Slabo počutje v lastni koži ima izvor nekje, kje je to, boste mogoče potrebovali kar nekaj časa, preden boste lahko odkrili. Mogoče bi bilo dobro tudi, da razmislite o udeležbi kakšne delavnice o samopodobi, ali branju kakšne knjige. Razmislite kaj postavlja težo pri vas v ospredje – zakaj je tako pomembna? Kaj bi se zgodili, če bi se zredili, imeli več kg, kot jih imate ali toliko kot ste jih že imeli? kako bi videli sebe? Ali na ta vaš pogled nase vplivajo kakšna sporočila okoli telesa in videza iz preteklosti?

Seveda lahko vaše nezadovoljstvo s telesom vpliva na vašo hčerko. otrok se odnosa do telesa v prvi vrsti uči od staršev, še bolj od vas, ker ste enakega spola – kako vi raVNATE S SVOJIM TELESOM, KAKO VI JESTE, to vse lahko na dolgi rok vpliva nanjo. Vprašanje je tudi kako boste lahko vi sprejeli svojo hči, ko se bo razvijala in če njeno telo ne bo dosegalo meril, ki si jih postavljate sedaj sicer zase – se pa lahko zgodi, da boste to kasneje prenesli nanjo.

Svetujem vam, da si poiščite kakšno pomoč. Sicer pri vas mogoče res ne gre za tipično obliko MH, vendar je pri vas teža še vedno v ospredju, v smislu preokupiranosti. Dobro bi bilo, da se malo poglobite vase. pri tem si lahko pomagate z vključitvijo v kakšno podporno skupino ali z vključitvijo v individualno svetovanje.

Tatjana