Imam dvanajstletno hčerko, ki ima zelo slabe prehranjevalne navade. V glavnem je same sladkarije, zelenjave ne mara, tudi meso ji ne diši preveč. Če ji narežem sadje in ji ga dobesedno prinesem na krožniku, še nekaj poje, vendar samo če od nje to zatevam ali jo močno prosim. Zdi se, kot da me kaznuje za vse, kar se mi je oziroma se nam je dogajalo v zadnjem letu. Lani sva se namreč z možem ločila. Nanj je še vedno zelo navezana in vsekakor ji omogočam čim več stikov z njim. Tudi on se z njo in z njenim mlajšim brato zelo veliko ukvarja.
V šoli je zelo uspešna in se zelo trudi, da bi bila med najboljšimi. Vedno jo pihvalim, ko je uspešna, vendar je hkrati ne grajam, ko ji včasih spodleti. Trudim se, da ne bi zahtevala od nje, da je perfektna. Včasih pa se mi zdi, da se mi nekako maščuje, ker sva se z njenim očetom razšla. Očita mi, da je nimam rada.
Trenutno preživljam tudi sama hude čase in zgodi se, da izgubim živce in ji v jezi rečem tudi kaj, za kar mi je potem seveda žal. Baje je v Ljubljani svetovalni center za take primere. Najbrž bi se morala obrniti na strokovnjake, saj se bojim, da dekle leze v anoreksijo. Prosim, svetujte mi, kaj naj storim.
Lep pozdrav,
Marja

sSpoštovana Marja,
izbirčnost pri hrani je res lahko oblika protesta, če je združena s pretiranim hujšanjem, pa sega že v področje anoreksije.V vsakem primeru je napetosti v vajini okrnjeni družini očitno dovolj in občasni prepiri z očitki te napetosti ne zmorejo dovolj iprazniti.Svetujem vama, da se oglasita v Svetovalnem cenrtu za otroke,mladostnike in starše na Gotski ulici 18 v Ljubljani.Verjetno bodo na ločen pogovor povabili tudi hčerkinega očeta.