Danes sem bila na obisku pri nečakinji. Je mlada mamica. S svojimi domačimi ima zelo redke stike, z mamo jih nima že štiri leta. Bila je kompaktna punca. Že med drugo nosečnostjo je začela hujšati. To se stopnjuje. Sedaj po dveh letih je kost in koža. V oči ne pogleda več,že prej je bila glede tega malo čudna. Poleg tega jo muči luskavica, ki si jo bolj malo zdravi. Njenemu očetu sem že pred časom omenila, da hujša,pa mi ni hotel slišati. Skrbi me zanjo. Ker je zelo introvertirana in svojeglava ji je težko pomagati.

Pozdravljeni,

res je težko gledati ljubljeno osebo, ko se spreminja, še posebej, če se nam zdi, da te spremembe niso dobre zanjo. opazili ste, da je njeno vedenje spremenjeno, da je po videzu drugačna, da je močno shujšala. Najtežje je gledati in se zavedati, da v naši moči ni nič drugega kot, da povemo kaj smo opazili in da osebo spodbujamo k skrbi zase ter ji dajemo podporo.

pravite, d anima stikov s svojimi starši. Če se je tako odločila, ima zato gotovo razlog. Če opažate, da se ob omembi staršev zapre vase tudi pred vami, potem jih raje ne omnjajte. Če bo želela o tem govoriti, vam bo že povedala kaj se dogaja ali se je zgodilo, da je temu tako. Včasih je naše videnje rešitve, v nasprtoju s potrebami osebe same. Zaradi strahov, ki se pojavijo ob spremembah, začnemo lahko na osebo pritiskati na neprav način. Prvo kar se morate zavedat in sprejeti je to, da dokler ne bo želela pomoči, ji en boste mogli pomagati. Vendar kljub temu lahko naredite veliko.

Povejte ji kaj čutite do nje – da jo imate radi, da vam ni vseeno zanjo, da želite, da bi bila srečna in da opažate, da se nekaj dogaja, da se je spremenila, ne samo po videzu temveč tudi v vedenju. Povejte ji, da s svojim početjem res ogroža trenutno le sebe, vendar je pomembna v vašem življenju in v življenju svojih otrok in da naj se bori zase. Naj poskrbi zase, da ne bo več nesrečna in da ste ji pri tem pripravljeni pomagati, ko bo to lahko sprejela. Ni potrebno, da ji o tem govorite vsakič, ko se vidite, oz. vsak dan, lahko pa omenite vsake toliko časa, še posebej, če vas bo ona začela spraševati npr. o svojem videzu, govoriti o hrani, npr. da ni lačna, oz. vas siliti s hrano – takrat lahko to načnete – tudi v smislu, da opažate, d aima problem s tem in da je to posledica nerešenih stsik, ki se dogajajo v njej – seveda, če gre za motnje hranjenja. Predlagam vam, da si preberete članke, ki so na vrhu tega spiska sporočil in da greste na pogovor v Žensko svetovalnico – tam je bila lani tudi skupina za svojce, kjer so se srečevali starši, sestre svojih otrok, pri katerih so ugotovili, da so zboleli za motnjami hranjenja. v skupini poleg podpore dobite tudi skozi izkušnje drugih ideje kako andalejvati in v akteri smeri iti, predvsem pa kako pomagati sebi. Vsekakor bi vam svetovala, da greste vsaj na en pogovro h gospe Ani Ziherl na Žesnko svetovalnico, kjer ji osebno lahko postavite vprašanja, ki vas še zanimajo. Vključitev v skupino za bližnje bi vam tudi gotovo pomagala najti odgovore na vaša vprašanja.

Zavedajte se, da je največ kar ji lahko daste podpora in razumevanje, da je težko, da jis tojite ob strani, vse ostalo bo morala narediti sama. Da pa bi izvedeli kako jis tati ob strani, pa pojdite do svetovalke, g. Ziherl. Dobite jo na tel. št. 01/25-11-602 in se dogovorite za termin.

Že sedaj ste naredili ogromno. da ste pisali na ta forum, kaže, da vam ni vseeno znajo in da ste prirpavljeni pogledati kako bi lahko pristopili k tej težki temi.

Možno je pomagati, ne izgubite poguma. Kar vztrajno naprej.

Vso srečo.

lp

Tatjana