Zivjo!
Stara sem 14 let in imam okoli 41 kilogramov. Vem, da sem na meji anoreksije in rada bi se resila tega. Zacelo se je tako, da sem septembra 2013 zacela hujsat. Od takrat sem shujsala 7 kil. Izgubila sem menstruacijo, ki sem jo imela ze 1 leto in pol. Sedaj sicer jem vse, samo v minimalnih kolicinah. Najhuje pa je, da me posnema leto mlajsa sestra-ima isti zajtrk, ne je vec toliko kot prej… Res se trudim prit iz tega ‘dreka’ ven, res. Mami ve vse in imam njeno podporo. Samo sedaj mi je se tezko jesti malo vec. Mami pravi, naj jem samo malo vec, pa bo vse OK. Upam, da mi bo uspelo in za to se bom res potrudila. Vsem puncam in fantom, ki bi dozivljali kaj podobnega kot jaz, pa bi sporocila naj ne grejo v to. Nujno bi morali povedat nekomu, ki mu zaupajo. In drzim pesti za vse, ki poskusajo prit ven iz tega. Tovsem morala napisat in mi je ze malo lazje. Hvala vsem. ♥♥

Če si suh pa tudi ne pomeni, da si že anoreksičen, ker čezdalje več folka meni, da če si suh, da si že avtomatsko anoreksičen. Bolje biti suh, kot pa predebel. 68% Američanov je že predebelih !!!

Pozdravljene
Sem oče dekleta, ki je imela anoreksijo. Ne najdem dovolj močnih besed, s katerimi bi opisal
trpljenje, žalost pa tudi jezo, ki sem jih doživljal pri hčerini bolezni. Ta hudič se je prav potiho priplazl v družino in nato z vso močjo udaril. Ko končno prepričaš sam sebe, da je to res to, je
lahko že prepozno. Kar nisem mogel verjeti, da se lahko to zgodi mojemu otroku, mojemu sončku, ki je bila tako navihana, pozitivna, vesela…Vedel sem, da je sto stvari zaradi katerih je padla v to. Pa vendar se obtožuješ, če nisi sam kaj pogrešil. Pet mesecev bolnice in terapije jo je rešilo. Prav potihem priznam, da sem tudi sam rabil veliko pogovorov z osebjem.Kar sem lahko naredil, je bilo to, da sem ji stal ob strani. Tudi ko je bilo zelo hudo. Pohvaliti moram tud sina ( naj povem, da je mami že zelo zgodaj umrla). Če je bilo kaj dobrega pri tej bolezni, je bilo to, da smo se močno povezali.
No, malo sem stresel iz sebe. Deklice (pa tudi fantje) polagam vam na srce, lepi ste takšni kot ste. Če ne gre drugače, se zaupajte nekomu. Tudi nezancu na telefonu za pomoč.
Srečno

Hey hey…

No, ko sem bila v osnovni šoli se nisem brigala koliko pojem, vem samo da sem jedla vse kar mi je pasalo, tako da sem bila na koncu osnovne šole kar malo bajsika… imela sem okoli 55kg pri 157cm in 14ih letih… ko sem začela hoditi v srednjo šolo pa nevem kako ampak nisem več toliko jedla, mogoče zaradi stresa, strahu, novih ljudi… ne vem. Ampak se je potem moja prehrana lepo uredila… sedaj imam 17 let in od maja tega leta sem zelo obsedena sama s sabo, sploh si nisem všeč, ko se pogledam v ogledalo. No, takrat sva se tudi razšla s fantom… od takrat sem postala zelo obsedena z vajami, delala sem počepe, trebušnjake, v glavnem ogroomno sem delala na sebi… čez poletje sem ogromno tekla, da bi shujšala oz. izgubila kile. Jedla sem pa zeloo malo, pač manj kakor prej. Čez poletje sem se redno tehtala, imela sem okoli 50kg (158cm). No, na morju sem se malce zredila (na 52kg), ampak sem spet kmalu pristala na 50kg. Še zmeraj nisem bila zadovoljna s svojo postavo, sovražila sem se, cele noči sem prejokala, nisem bila zadovoljna s sabo… no od začetka 3. letnika ne jem več zajtrka (večinoma), v šoli pojem le pol malice, doma malo kosilo, za večerjo pa običajno nič oz. zelo malo. Telovadim tudi redno… sedaj imam okoli 47-48kg in še zmeraj se vidim zelo debelo, čeprav mi prijatelji govorijo da sem suhica, sprašujejo, če sem shujšala ampak zanikam, pravijo da naj več jem… ampak jih ne poslušam ker si pač nisem všeč, ker če bom jedla tako kot včasih se zeloo bojim da se bom zredila nazaj… moj cilj pa je 45kg. Kaj pa vem takrat bom mogoče všeč sebi in drugim…

Zdravo,
Jaz sem tudi ena izmed tistih nesrečnic, ki so se mogle spopadati z anoreksijo. In to celo dvakrat. Ko sem jo dobila prvič sem bila še v osnovni šoli. Takrat so me starši prisilili v zdravljenje. Pozdravila sem se ravno toliko, da so vsi spet mislili, da sem OK. Ker pa to ni bilo res, me je napadla še enkrat. V bistvu sem 9 let porabila, da sem se jo dokončno otresla. Za ziher! 🙂 in zdaj tako zelo uživam v življenju, da sem si začela najbolj želeti pomagati še drugim, da se iz tega pekla prikopljejo do sreče. Našla sem možnost s tem, da napišem knjigo. In sem tudi jo. Napisala sem jo od A do Ž, z vsemi najbolj sramotnimi trenutki in brez olepšav. Vanjo sem vključila tudi načine kako se mi jo je uspelo rešiti..
Zdaj me pa čaka še najpomembnejši del – knjigo moram poslati med vas.. Zato me zanima s kakšnim odnosom bi sprejeli takšno knjigo? Bi je bili veseli, si je morda ne želite?.. Ste morda prijatelj ali starš nekoga z anoreksijo, morda se sami spopadate z njo?
Skratka, za kakršenkoli komentar bi bila zelo hvaležna! 🙂

Lep zimski pozdravček
Špela

Zivjo:)
Knjige bi bila zelo vesela, saj sem se sama spopadala s tem…. vecino mojih prijateljev tudi zanima ta knjiga, saj ne vejo nic o tej bolezni:( upam, da sem ti pomagala.
Lp