Pozdravljeni.

Že odkar pomnim se soočam z različnimi oblikami anksioznosti, a sem se tega, lahko bi rekla, “navadila”, saj imam take težave res na vsakem koraku.

Težava pa postaja v zadnjih nekaj letih zares vedno večja, zato sem se odločila, da vprašam za mnenje kaj storiti. Stres mi v zadnjem času povzročajo situacije, ki so pravzaprav običajne in jih moramo prestati vsi. Ker sem študentka, si vsako poletje iščem počitniško delo, saj res potrebujem lasten prihodek. Tako je bilo vsako leto, vedno sem nekaj našla, čeprav mi je bilo sprva res mučno, ker me dejstvo, da sem v nekem novem okolju med neznanimi ljudmi straši, a sem zdržala in se navadila. Lansko leto pa je bilo zelo slabše. Službo sem našla in vsi sodelavci in sodelavke so bili do mene zelo prijazni, enako velja za šefa … skratka, imela nisem niti ene slabe izkušnje. A vseeno se nisem mogla nikakor sprostiti, ko sem vedela da odhajam tja sem bila grozno nesrečna in sem samo jokala, sploh nevem zares česa me je bilo strah. Vse skupaj je šlo tako daleč, da sem se namerno poškodovala po roki, da sem ostala doma, čeprav mi je bilo v trenutnu žal. Tega od takrat nisem več počela, a mi je prav grozljivo kaj vse sem bila sposobna storiti samo zaradi strahu.

Moje težave so se samo še stopnjevale. Začela sem hoditi na faks in od takrat imam težave še z nespečnostjo. Spet me je bilo strah novega okolja, ljudi, mesta (nikogar nisem poznala, prav tako nisem poznala Ljubljane), in takoj sem vedela, da tam ne morem živeti. Zato sem se odločila, da se bom na faks vsak dan vozila, torej dobro uro z vlakom in 15 minut strolo. Vožnja mi ne predstavlja težave, pač pa sama misel, da moram vsak dan tja. Grozno mi je, vsak dan sem slabe volje, ko vem da odhajam od doma in čeprav se vračam domov se nikakor ne morem sprostiti. Vse mi je tako tuje. Večer preden odidem ne morem zaspati, ker vem, da naslednji dan grem – včasih bedim več ur. Najhuje pri vsem je, da me faks oziroma smer ki sem jo izbrala zares veseli in res težko vztrajam pri vsem, ko vidim, da sicer delam nekaj zase, a se psihično uničujem. Tudi na splošno sem zelo obremenjena z učenjem in ves svoj čas posvetim študiju, praktično ne znam si vzeti časa zase. Zaradi panike ob prihajajočih izpitih sem že nekajkrat doživela omedlevico, pri kateri nisem nujno padla v nezavest, ampak se mi je stemnilo pred očmi in nekaj minut nisem videla ničesar.

Podobne težave imam tudi zaradi vozniškega izpita, ki ga delam sedaj. Sprva sem se ga zelo veselila in tudi moja inštruktorica je res super. Ko sem vozila me ni bilo strah niti nisem čutila odpora do vožnje. Potem se je po nekajkratni izkušnji, ko nisem vedela kako reagirati vse spremenilo in sem postala res anksiozna za volanom, tako da je opazila tudi ona. Strah me je vsega kar se dogaja na cesti in pogosto se zgodi, da sploh ne morem voziti, ker dobim močno tresavico leve noge.

Take težave se pojavljajo vsepovsod, tudi na faksu, na nastopih … Upam, da nisem napisala preveč na dolgo, ampak je res zelo težko nazorno ubesediti kaj vse je narobe. Na trenutke se mi zdi, da ni tako hudo in seveda, da imajo take težave vsi, a včasih se enostavno sprašujem če bom čez nekaj let sploh lahko še karkoli počela normalno.

Želim si le mnenje, da vem, kaj bi bilo najbolj smiselni storiti.

Hvala za vse in lp.

Pozdravljena,

hvala, da si tako iskreno opisala svojo izkušnjo. Iz tvojega zapisa je zelo jasno, da to, kar doživljaš, ni običajna trema ali “normalen stres”, ampak dolgotrajna in stopnjujoča se anksioznost, ki močno vpliva na tvoje telo, spanje, vsakodnevno delovanje in odločitve. Dejstvo, da te nove situacije tako preplavijo, da pride do nespečnosti, omedlevic, tresenja in v preteklosti celo do samopoškodbe, kaže, da je tvoj živčni sistem že dolgo v stanju alarma in preobremenjenosti.

Pomembno je vedeti, da to nima nobene povezave s šibkostjo ali pomanjkanjem volje. Ravno nasprotno, dolgo si se silila čez meje in funkcionirala kljub strahu, dokler telo ni začelo reagirati vedno bolj intenzivno. Zato težava ni v faksu, delu ali vožnji sami po sebi, ampak v tem, da jih tvoje telo ne zazna več kot varne, četudi se jih ti razumsko veseliš.

Glede samopoškodbe je pomembno poudariti, da je šlo za trenutek skrajne stiske in ne za željo po poškodovanju sebe. To, da se ni ponavljalo in da te je to dejanje prestrašilo, govori o tvoji zrelosti in uvidu, hkrati pa je jasen znak, da si takrat presegla mejo zmožnosti in da potrebuješ podporo.

Najbolj smiselno, kar lahko storiš, je, da poiščeš strokovno pomoč. Pogovor s psihiatrom je smiseln že zaradi telesnih simptomov, nespečnosti in omedlevic; včasih je začasna medikamentozna podpora potrebna zato, da se živčni sistem sploh lahko umiri. Ob tem je zelo priporočljiva psihoterapija, usmerjena v anksiozne motnje, kjer se ne dela le na pogovorni ravni, temveč tudi na telesnih odzivih in regulaciji strahu. Zelo pomembno je tudi, da postopno zmanjšaš pritisk nase in opustiš idejo, da moraš vse zdržati sama – čas zase in počitek nista razvajanje, ampak nujen del okrevanja.

Tvoja skrb, da morda v prihodnosti ne boš mogla normalno živeti, je razumljiva, a ni realna napoved. S pravo pomočjo in podporo se da anksioznost bistveno omiliti in ponovno živeti polno, funkcionalno življenje. Najtežji korak si že naredila: priznala si si, da ti je pretežko. Zdaj si zaslužiš pomoč.

Lep pozdrav