Stara sem 14 let. Zadnje tedne v šoli mi je stres delal težave, bilo mi je slabo, dlani so se mi tresle, občasno sem morala globoko vdihniti.Ampak smo vsi z zdravnico vred mislili, da bo tega med poletnimi počitnicami konec. No, 7. razred sem končala z odličjem in začele so se počitnice. Prvi mesec in delček drugega je bilo super in bila sem vsa srečna, ko so bili dopoldne vsi v službi in sem sama kraljevala doma. Zadnja dva tedna pa mi je bilo grozno dolgčas. Čeprav sem se hotela zamotiti tako, da sva z bratrancem kolesarila,igrala odbojko,tenis,reševala žogo s strehe,dreves,grmov in žlebov mi ni uspevalo. Nekaj časa je šlo potem pa sem se spet spomnila nato. Tudi pogovarjanje s prijateljicami mi začuda ni nič pomagalo. Sedaj pa se mi je že 3 krat zgodilo nekaj, kar se še mi ni nikoli do zdaj.Da opišem: počutim se odlično, potem pa se to kar naenkrat drastično spremeni. Srce mi začne pospešeno razbijati, dlani imam ledene, ampak vseeno prepotene, zebe me,na vsake toliko časa se stresem po vsem telesu. Mislim si ,da če se ne bo nekdo zdaj lih prikazal,da se začnem pogovarjat z njim in se malo zamotim, bom znorela. To se zgodi samo,ko sem sama doma,traja pa nekaj minut oz. dokler se ne umirim. Domačih nočem strašit,ker upam,da se bo to sedaj ko se je začela šola končalo. Ampak me vseeno res skrbi. Tako, da mi prosim povejte je to anksioznost, stres ali pa svoje dela puberteta. Aja, pa upam,da ne mislite, da sem nora. Hvala za odgovore;)

Že od maja letos se mi dogaja, da mi kar naenkrat, srce začne hitro biti,roke se mi začnejo trest in pri srcu čutim,kako me pika. Nazadnje se mi je to zgodilo danes zjutraj. Ker se vedno zelo prestrašim,dobim mehke noge in se moram za nekaj časa usest in umirit. To traja približno 15 minut, nato se mi srce umiri, roke pa se še mi tresejo par ur. Ampak je to v šoli zelo moteče,ker ko pišem mi roka kar leti po svoje. Res me je zelo strah, da si mi ne bi to zgodilo v šoli, ali pa kje na ulici. Naj še povem,da sem stara 14 let. Hvala za vse odgovore in nasvete.

Pozdravljena Masiika,

Imam dilemo ali naj vas vikam ali naj te tikam. Sem se odločil, da te tikam, ker si še rosnih let. Če ti ne bo OK pa kar povej.

Naj ti kar takoj povem, da nisi nora, verjetno imaš le težavno obdobje. Opisuješ nekatere simptome, ki so povezani s paniko, strahom in na ta način se verjetno soočaš z vsebinami, dogodki, ki ležijo nekje v tebi. Tudi sama opažaš, da se rabiš zamotiti, da malo preusmeriš pozornost. Kaj pa te zaposluje preden se ti počutje drastično spremeni? Kakšni občutki, misli? Kaj pa se ti dogaja preden začne srce hitro biti in roke tresti? O čem razmišljaš? Imaš kakšne vsakodnevne skrbi? Ko ti je med počitnicami postalo dolgčas in nisi več uživala v kraljevanju doma, kaj si takrat občutila?

Opisuješ neke vrste strah, ki nima realnih temeljev, da se bo nekaj (tisto, kar te zaposluje) zares zgodilo. Pri tem gre za napačno interpretacijo dogodka ali simptoma. Nato se začne krog panike, ko ena misel/simptom sproži nek drug telesni/psihični odziv.

Praviš, da ne želiš svojih težav povedati staršem, ker jih nočeš strašit, pa vendar bi te usmeril prav k njim, da jim zaupaš svoje težave in strahove. Mogoče pa ti bo prav to pomagalo? Ali imaš še kakšen razlog, razen skrb za njih, da jim svojih skrbi ne bi povedala?

Sprašuješ ali je to povezano s puberteto, ali gre za stres ali anksioznost. Seveda, tudi puberteta lahko vpliva. Puberteta je namreč lahko zelo stresno obdobje, saj se hitro začnejo dogajati velike spremembe v nas.

Vedno se lahko obrneš tudi na kakšnega psihoterapevta/psihoterapevtko, če boš tako želela.

Želim ti veliko sončnih dni in čim manj skrbi.

Lep pozdrav,