Pozdravljeni! Na vas se obracam ker zelim slisati se drugo mnjenje.
Stara sem 26 let, z panicnimi napadi, ankso in tesnobo se srecujem od 17 leta (takrat sem zacela z Zoloftom 50mg, katerega sem po cca 2 letih prenehala jesti cez noc, namesto postopoma). Napadi so potem mirovali par let, nakar se mi je pred 2 leti spet zacelo dogajat. Dobila sem Asentro 50mg in lexaurin po potrebi, katerega pa ne jem. Kmalu za tem sem zanosla,stanje se je izboljsalo, po porodu pa spet ista zgodba. Vmes jedla asentro brez prekinitev. V zivljenju nisem imela kaksnih problemov, imam super druzino, sluzbo, partnerja, s katerim se zelo razumeva in mi stoji ob strani. Res nevem od kod mi to.

Moj problem je, da imam zelo vsiljive negativne misli. Tudi ko sem ok, opazujem samo sebe – kaj delam, govorim. Zelo me je strah izgube nadzora nad sabo, norostjo, da imam psihozo, ceprav nimam nobenih prisluhov ali prividov. Niti nimam drugacnega obnasanja ali karkoli, ker nonstop preverjam in sprasujem ljudi okol sebe ce se jim zdim normalna, pa mi vedno pritrdijo da je z mano vse ok in da sem taksna kot vedno (tudi med “napadi”).
Se mi pa pogosto dogajajo obcutki neresnicnosti, nisem pa sigurna a je to to ali se me loteva panicni?
Ko pridejo ti obcutki, me obliva in me zebe hkrati, srce mi zacne noreti, zacne me mravljincit po telesu, tresem se, otopim, najraje bi se skrila nekam pa nevem kam, postanem se bolj nemirna, ker me je strah da bom v tem “stanju” ostala ali pa celo umrla. Kot da sanjam, obcutek da bom znorela. Bojim se pogledat v ogledalo, partnerja, otroka, kogarkoli oz karkoli ker mislim da bom videla popacene obraze/ slike, ki me bojo zaceli preganjat, da bom zacela slisat/videt stvari ki jih ni. To se seveda ne zgodi, samo strah je tako mocan, da me vedno ko pridejo ti obcutki vrze iz tira. Medtem se zavedam kaj se mi dogaja in se mirim in globoko diham; hvalabogu mine po par minutah, vcasih traja dlje (tudi po 1 uro)…ko mine, se pocutim kot da sem pretekla maraton, cist mi pobere energijo. Ni pa vazno kje sem in ka delam (sama/v druzbi, doma/v sluzbi,..), vedno me bo ta strah preganjal.
Kr delam si neke filme v glavi, ka ce je to zacetek psihoze, sizofrenije, da se bom mogla it zdravit, kar se pa zelo bojim saj imam doma 1 letnega otroka, ki me potrebuje ob sebi in kaj bodo rekli drugi. Vedno je tisti “kaj pa ce…”. Kaj ce izgubim nadzor ko sem sama z tamalim in mu kaj naredim ali pa sebi? Kaj ce se kr naenkrat pozenem iz balkona ko obesam cote? Kaj ce se mi zmesa ko kuham in v roki drzim noz in napadem partnerja? Mislim res noro ka vse se mi podi po glavi…ko sem ok, se temu smejim in si mislim mater si nora, da sploh pomislis na kaj takega. Ampak ko pride napad, mi to ni vec smesno.
V prsih imam nonstop obcutek tesnobe, zvija me v zelodcu, v sebi cutim nek cuden nemir in zivcnost, ker samo cakam kdaj me bo spet prijel napad. Je to res samo mocna anksioznost, kot pravi moja psihiatrinja? Ali je se kaj vec (resnicno upam da ni to kaksna psihoza?!) Si lahko s taksnim misljenjem se priklicem kaj? Res me je nenormalno strah 🙁 Rekla je naj zvisam asentro na 100mg (trenutno sem na 75mg, visam po cetrt tablete, ker se bojim stranskih/poslabsanja) in mi dala del. nalog za klinicnega psihologa, katerega nameravam poklicati se ta teden.
Najlepse se vam zahvaljujem za odgovor in pomoc.

Pozdravljeni,

malo pozno odgovarjam, pa vendar. Vprašanje bi bilo morda bolj primerno v temi Psihoterapija (https://med.over.net/forum5/viewforum.php?f=533) ali v temi Depresija, anksioznost in razpoloženjske motnje (https://med.over.net/forum5/viewforum.php?f=526). Tam je že veliko napisanega na temo paničnih napadov in stvari povezanih s tem.
Pa naj vseeno delim z vami moj pogled na celotno situacijo. Kar opisujete je skoraj šolski primer paničnih napadov. Kot verjetno že veste, se simptomi raztezajo od povsem fizioloških, do psiholoških, ki zajemajo predvsem primarno človeško čustvo, torej strah. Ta je ključen predvsem pri tem, da se po enkratnem pojavu paničnega napada nenehno bojimo kdaj nas bo to doletelo ponovno. Čeprav v osnovi panični napadi sami po sebi niso življenjsko nevarni, nas ta strah ob ponovnem pojavu le teh popolnoma ohromi in spet se pojavi tisti občutek “kaj pa če”, ki ga omenjate tudi sami. Med simptomi, ki se pojavijo je tudi ta, za katerega mislite, da vas bo vodil do pojava psihoze. To imenujemo derealizacija in depersonalizacija, kjer morda dobite občutek, kot da ste izgubili stik z resničnostjo, v resnici pa se za kratek trenutek počutite odmaknjene od sebe in sveta. Ti občutki niso znaki psihoze in vanjo tudi ne vodijo. Poleg tega pa je ponavadi prisotno še katastrofiziranje in pretirano samoopazovanje, kjer preko tega, da se opazujemo in spremljamo med samim napadom, dobimo občutek, da je celotna zadeva mnogo hujša kot je v resnici, to pa panični napad le še okrepi. Ker vaše točne diagnoze s strani psihiatrinje ne poznam, vam vseeno predlagam, da se obrnete tudi na kliničnega psihologa. Pomembno je vedeti, da so panični napadi ozdravljivi, zdravila oziroma tableti kot taki pa so samo neko pomagalo k boljši in morda hitrejši poti do okrevanja. Ključna je psihoterapija, izvrstna pri tem je Kognitivno – vedenjska terapija.
Želim vam veliko poguma in srečno,
Pia Hren
Zavod Pelikan Karitas